V naši hiši je, odkar imamo otroka, kar nekaj besed prepovedanih. To so: čokolada, palačinke, hrenovke, kopanje, smetana, sladoled, in še kakšna. Še “kava” ne smem več reči, ker naša dveinpolletnica takoj dobi asociacijo na smetano in smo spet tam. Kopa se zelo rada in če slučajno sredi dneva sliši besedo kopanje, jo težko prepričamo, da še ni čas za to. Brez joka skoraj ne gre.
Stvari, ki sem jih omenila, so pri nas na jedilniku zelo redko, naša princeska pa jih obožuje. Kjerkoli in kadarkoli sliši te besede, začne izsiljevati, jokati, prosjačiti, zato sva se z možem začela pogovarjati v šifrah. Pri babicah pa si te stvari velkokrat izprosi. Opazila sem, da drugi starši teh problemov nimajo. Ali je res naša punčka tako trmasta ali kaj, da se ji pri teh letih ne da dopovedati, da je en košček dovolj ipd. Nekdo nama je celo predlagal, da naj zanalašč govoriva te besede in vstrajava pri ne, potem pa bo ugotovila, da z jokom in izsiljevanjem ne bo uspešna. ali je res pogovarjanje v šifrah edina rešitev? Ali je imel kdo podoben primer in ali to mine?

Midva sva se pogovarjala po angleško ali pa po nemško. Sedaj pa ta mali že preveč razume :o))

“To so: čokolada, palačinke, hrenovke, kopanje, smetana, sladoled, in še kakšna.
Stvari, ki sem jih omenila, so pri nas na jedilniku zelo redko, naša princeska pa jih obožuje. “

Česar nimaš, si želiš. Kar se hrane tiče, pri nas ni zadržkov, če želi hrenovko, jo dobi, to pa se zgodi 1 x na 14 dni, ker mu ni bila nikoli prepovedana in je nima kot nekakšen “višji, nedosegljiv” cilj. Čokolado dobi, če želi, želi jo morda 2 x na teden, prav tako bonbone, sladoled poleti vsak dan, pozimi prav tako velikokrat…Hočem povedati, da s tem nimamo problemov, ker zadev nikoli nismo prepovedovali. Kar pa je prepovedano je itak najslajše.

Sploh pa ne vem, kaj je narobe s palačinkami? Jaz bi bila vesela, če bi jih jedel.

lucy tudi jaz bi bila vesela, če bi jih moj sinko rad jedel. Stala bi pri štedilniku in samo pekla in pekla……

Ne, nikoli. Res mi nikoli niti v sanjah ni padlo na pamet, da bi se kaj takega šli. Od dobrega leta dobi dnevno (če se spomni-ponujamo ne) bonbon ali dva ter reberce otroške mlečne čokolade, za kak praznik tudi kaj več – odkar normalno je, sploh ne kompliciram. OK, cele tablice ne dam, tudi cele vreče bonbonov ne, logično. Običajno zabremzam pri treh bonboni in dveh rebrih čokolade. To je meja in konec. On bi še, pa povem, da je zdaj zadosti, jutri pridejo bonboni spet, lahko pa dobiš banano ali mandarino. Seveda se nikoli ne strinja, ampak potem najdemo nekja WAUUUUU zanimivega in sladkarije so v sekundi pozabljene. Ko gremo mimo slaščičarne, kjer poleti dobi sladoled, se vedno spomni nanj, pa povem, da pozimi gre sladoled k tistim otrokom, ki imajo zdaj poletje. Brez problema.

Nas se v trgovini vedno spomni, da bi krof. Ker gremo v trgovino 2 x tedensko, ga takrat dobi in praviloma tudi poje do zadnje drobtine. Zakaj ga pa ne bi?

Če otrok ni alergičen oz. nima težav z zdravjem zaradi sladkarij, res ne vem, zakaj bi ga moral povsem prikrajšati zanje. Iz izkušnje moje krščenke ti povem, da bolj ko braniš, slabše je. Njena mami in ati sta nekaj let strogo prepovedovala vse sladkarije, ker je imela punčka alergijo na barvila in arome. Deklica je podivjala, čim je sladkarijo videla in je vse prepovedi prinesla noter v vrtcu, ko je druge otroke dobesedno prosjačila, da so ji nosili bonbone v vrtec. Še danes, pri 8 letih, se je sposobna pri nas odplazit v shrambo in si vse žepe (pa ne samo svoje, tudi žepe sestrine in bratove bunde!) nabasat s sladkarijami, čeprav jih zdaj doma lahko je, le v omejeni količini. Prav grozno je, kako hlepi po njih in si dela zaloge “za hude čase” v svoji sobi.

Kaj pa, ko bo drugje prišla do sladkarij? Ko bo drugje slišala besedo? Mislim, da ta pot ni prava. Otroka nauči mere. Naj se dere in meče ob tla – na tebi je, da ne dobi več, kot je še pametno. Če ji boš popustila enkrat, ji boš morala vedno. Preusmeri jo drugam, razloži, zakaj sta dve rebri čokolade zadosti in nato pri tem vztrajaj, ne glede na to, kako odločno in glasno bo zahtevala še. To, da otroka naučiš mere, se mi definitivno zdi boljše, kot čokoladi praviti -ne vem- rjavka zato, da ne bo vedela, za kaj gre.

Dobro povedano. Smisel isti kot pri mojem postu, samo veliko bolje povedan. Drži 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Zarad palačink še nobenga ni kap trofnla, hrenovke niso ravno zdrava hrana, čokolada je priboljšek, kopanje je dnevna zadeva, smetana – no, ja, v majhnih dozah, sladoled pa pri nas ližemo tud pozimi.

Mogoče pa mala ne bi bla tak trmasta, ko bi bili starši bolj človeški.
Nisem čula, da bi kdo govoril v šifrah o čokoladi recimo. Prej sem čula, da so otroku brez cirkusa ponudili rebrce.

Joj,… se mi je pri pametnih odgovorih oddahnilo:))) Lep pozdrav Babi

Pri nas nismo omejevali nobenih stvari – ob pravem času, seveda.
Po kosilu lahko dobita priboljšek po izbiri, če sta seveda pojedla dovolj. Če nista, ni do naslednjega obroka nič. To velja za sladkarije.
Palačinke imamo tudi za večerjo, ravno tako občasno jemo hrenovke. Smetana je pač nekaj, kar včasih stepemo čez jagode, sicer pa je itak ne uporabljamo, tako da nihče ne “pada okrog” zaradi nje.
Edina stvar, ki je bila v šifrah, je bila beseda morje na prvem dopustu, ko je najmlajši shodil. Takrat je, ko je kdo izgovoril to besedo, vstal in se brez besede odpravil na plažo. Glede na to, da smo bili v campu, okrog pa poti, po katerih je kdaj pa kdaj tudi kakšen avto pribrenčal, sva se temu rajši izogibala.
S tem, da otrok ne sliši besede, ne dosežeš nič, sploh pri vsakdanjih stvareh. Morda imaš sam malo več miru, ampak po mojem si s tem delaš medvedjo uslugo. Ne vem, no, se mi zdi kot da bi umaknil recimo jedilno mizo z stanovanja, da se otrok ne bi spomnil, da bi plezal po njej. Ravno tako, kot mu moraš dopovedat, da se npr. čez cesto da roko, mu moraš tudi dopovedat, da določene stvari pač niso vedno na voljo. Prej, ko boste to spoznali, lažje vam bo – vsem, tudi otroku.
Ko hoče čokolado, se zmeni, da jo dobi recimo po kosilu in se tega tudi drži – tudi če se ne spomni sama, ji jo ponudi sama. Košček ali dva na krožniku – da bo videla, da bo pojedla vso, da je “ni več”. ALi pa ji daj celo Kinder čokoladico – je po rebrcih zavita v papirček, bo mogoče bolj imenitno. Tako se bo po mojem sčasoma nauila, da jo dobi, ampak ne vedno, ko se spomni, pa da je ima “kolikor hoče” – saj je vso pojedla. Za ostale stvari velja enako oz. podobno. Za kopanje si lahko naštimaš tudi budilko, ki zvoni ob uri za kopanje, pa si bo tudi zapomnila, da še “ni bil cin cin” ali kaj podobnega.

Madona, bodite veseli, da otrok rad je in da ni na nič alergičen!!! Naš ima celiakijo in od 1 do 4-ih let ni skoraj nič prav zdravega pojedel, pa ne vem, če ga niso ravno bomboni in čokolade gor držali… Zdaj je komaj dobil apetit za druge stvari, pa ima sladkarije še vedno rad, sama pa sem vesela, da sploh kaj pokusi…

Eno mejo pa tudi otroci najdejo – npr. če ne more kakat, rečem, vidiš, preveč bombonov, pa se je ritka zalepla in drugič bolj pomisli, koliko jih poje…

In tako kot so že napisali pred mano – tudi dr. Phil je tako rekel, prepovedano je najslajše, naj se raje naje, pa bo tudi to hrano znala v zdravih mejah pojesti… POZOR – kompliciranje pri hrani lahko vodi v težke motnje hranjenja v adolescenci in dalje….

LP, Mojca

Draga moja pomisli kaj bo čez par let, če vaju ima že zdaj pod komando. Pri nas obstaja tudi beseda NE, katere se dosledno držimo in tudi jok in trma ne pomagata. Kar vztajaj en čas in ko bo videla da jok ne pomaga bosta lahko mirno govorila vse besede.

Pri nas nikakor ne prepovedujemo ničesar. Ta mala je vse od kraja in vedno je na mizi kak priboljšek. Od čokolade do bonbonov, čipsa, smokic… Pa ima normalno težo. Nikoli se ne bo nažirala in po pravici povedano me ob moji dveletnici tudi nikoli ni sram ko gremo v goste. Nikoli ni planila po postreženem, ker nima potrebe. Prijateljev sinek, ki pa mu doma ponudijo le ko imajo goste pa vedno ko pridemo “navali”. In tu se vidi kje starši delamo napake… Jaz sem v otroštvu znala priti skozi zaprto škatlo piškotov v omari.
Mislim, da če otrok dobi, seveda v določeni meri, kar želi, potem tu ni problemov. Če pretirava je treba postaviti odločen NE, pa če ga razume al’ ne.

Pa lep pozdrav…

Irena

Mislim, da imata zelo normalnega otroka, ki se zelo normalno razvija in preskuša meje dovoljenega, kar je zelo normalno. Testira, kaj se da doseči s trmo, jokom, vpitjem… Čim manj cirkusa okoli vsega, pa bo. Kopanje poskušajte s čim popestriti, da bo prijetnejše (tu nimam pravih idej, ker bi se moja dva kopala tudi po trikrat na dan, če bi jima natočila vodo), mogoče ji kupi banjico za njenega dojenčka in ji natoči vodo, da ga bo okopala, potem predlagaj, da bi v ta veliko banjo zlezla še sama, magari skupaj z dojenčkom, da ga bo okopala, itd… Občasni priboljški v zmernih količinah niso prepovedani in naj tudi ne postanejo predmet takšnih peklenskih muk, ker nima nobenega smisla. Če se otrok navadi, da občasno pade čokolada, ne da bi se mu bilo zato treba metat na trepalnice, sprejme tudi to, da jo včasih pa enostavno ni… Sploh pri hrani otroci hitro ugotovijo, da je staršem to pomembno, in potem iz tega nastane vsakodnevna največja tema.

Pa saj ne morem verjeti, da starši že otroku pri treh letih ne privoščijo tisto kar rad je. Saj ne rečem, za mene staro koklo so to res prepovedane besede, ker se že od njih redim. Ampak za otroka! Nikoli nisem otrokom odtegovala priljubljene hrane in si je zato niso želeli v pretiranih količinah. Vrečko bonbonov sta jedla cel teden, čokolada se je potikala okoli, da je bila že vsa prašna, palačinke sem rade volje spekla, da sta dobila vase vsaj nekaj kalorij, ki sta jih porabla z norenjem…

Glede na to, da se v večini primerov kar poistovetim s tvojimi odgovori moram priznati, da sem bila pri temi sladkarij veliko bolj restriktivna, kar se verjetno res ni najbolje obneslo. Tudi na tem forumu sem že spraševala veliko glede hranjenja malčkov, teže otrok itd. Glede na to, da je moj mali že od rojstva jedec in pol se mi resnično nikoli ni bilo treba ubadati z neješčim otrokom. Moj je in še vedno vsaj po mojem mnenju je preveč, zato sem zaradi bojazni pred debelušnim otrokom hrano ves čas omejevala in seveda sladkarije prav posebej. Moj korenjak namreč nima meje (zdaj pri letu in pol je mogoče malo bolje) in mogoče sva to z možem sprožila prav z omejevanjem. Prepričana, da se temelje prehranjevanja postavlja v otroški dobi, mu sladkarij do recimo enega leta sploh nisva dala pa tudi hrenovk, paštet in ostale junk hrane ni bilo na jedilniku. Glede na to, da je jedel vso hrano pač nisem čutila potrebe, da mu ponujam hrano, ki ni zdrava.

In danes imam doma fantička, ki kljub vsem naporom še vedno je preveč in si sam ne zna postaviti meje, ker sva toliko časa to počela z možem. Zdaj mislim, da bi bilo veliko bolje že pri uvajanju goste hrane ponuditi kolikor bi pač hotel in bi se sam že zgodaj naučil postaviti mejo. Ampak vsi so govorili, da otrok že sam ve kdaj je dosti, a tisti, ki so videli koliko poje moj korenjak so se čudili količini, on pa bi še kar jedel. In seveda jaz nisem dala.

In nauk – mislim, da je tako tudi s sladkariam. Strinjam se s Skr bno in glede na to, da ne želim, da otrok ob vsaki priliki baše cukre v žepe bom tudi jaz dala več sladkarij kot sem doslej.

Petka

Uf, Petka, moja situacija je diametralno nasprotna tvoji – naš ni jedel, od nekdaj ne. Tudi jaz mu do enega leta nisem ponujala ne čokolade in ne bonbonov, kak piškot je kdaj dobil, dokler mi pri 11 mes in 7,5 kg ni zbolel ter cel teden ni spravil vase drugega kot kompot. Takrat je moja mama privlekla v hišo čudo sladkarij, od fruchtzwergov, danonejev, milchschnitte do kinder čokolade ter vreče bonbonov – v stilu menda bo vsaj to pojedel. In je, od vsega je pobasal rebro kinder čokolade in jo pojedel (vse ostalo je bilo bljak). Pa še drugo rebro. Potem je bilo “doc” (dost). Tisti dan ni pojedel nič drugega več. Bonbone je začel jest še malo kasneje, okoli 15 mes, se mi zdi. Ne da smo prepovedovali, to ne, ponujali pa nismo, ker že po nekaj požirkih gostega soka nisi spravil vanj nobeno druge (pametne) hrane več. Ker on je bil sit.

Hrenovke, paštete in drug “junk food” je na jedilniku cca 2 x na mesec oz. na izrecno željo tam od leta dni dalje. Prvo leto sem res ogromno prekuhala in komplicirala, ker ni jedel, je hujšal, bil ogromno bolan – seveda potem skušaš naredit največ. Edino, česar pa res nikoli do danes še nisem ponujala doma je čips, smoki, kokakola in druge gazirane pijače. Čips je poskusil na eni RD zabavi in mu je všeč, poje nekaj lističev, mu niti slučajno ne branim, ampak kupujem jih ne, smokijev ne mara, kokakola in jupiji “gečkajo” in niso fini, fruchtzwergi so “fuuuuj pesadki” in jih je zamenjal za banano (edini od 8 otrok), kokic tudi ne mara, si je pa naložil repete porcijo jabolčnega “štrudla”, pa tudi skledico z bali čokoladnimi kockami je pridno praznil. Doma imamo v zalogi “Kinder” čokolado, bobi palčke in tiste kašaste mlinotestove bonbone z “repki”. Vseeno so toliko visoko, da sin ne razpolaga povsem prosto z njimi.

Mera? Vsak jo ima drugje. Bistveno je, da jo sploh ima.