Kako spoznati nove sosede?
Že lani sem se priselila v nov kraj pa še nobenega soseda nisem spoznala. Sem nedružabna, introvertirana pa pojma nimam kako spoznati ljudi.
Jaz sicer živim v stanovanju, v tem objektu pa ni drugih sosedov, so samo storitvene dejavnosti.
So pa sosedi tako kakih 300 m stran. Tam so pa potem nizi hiš. Pač hiše z vrtovi.
Ko grem na sprehod seveda koga srečam, pozdravim, nasmeh in to je to.
Kako začeti kak pogovor, ko koga srečam, da ne bo vsiljivo?
Niti enega samega soseda ne poznam po imenu, za nobenega ne vem točno kje točno živi, kaj dela, nič.
Ostali se seveda vsi med sabo poznajo. Jaz pa kot tako teslo zraven.
Spoznavanje ljudi mi gre itak vedno slabo. Eni pa se mi zdi kamor gredo, v par minutah polno znancev. Jaz pa nikoli ne vem kako začeti pogovor.
Hm, meni je pa ravno to vsec pri mojih sosedih, da se pozdravimo in gremo vsak po svoje. Razen tistega, ki ga raje ne bi zelela poznati, ker se kot pijavka nasesa name vsakic, ko me vidi.
Kaj si pa obetas od tovrstnih poznanstev?
Mislim da v danasnjih casih ni vec prav veliko takih, ki bi si zeleli kofetkati s sosedi in jim razgaliti svoje privatno zivljenje, smo vsi preobremenjeni sami s sabo. S sosedom se spoprijateljis in potem permanentno visi na tebi, vtika nos v tvoje zadeve, hodi mimo tvoje rezidence in pogleduje proti oknom, vratom, vse ima na broju in samo caka, da te zapazi in se povabi na kavo.
Ne vem, naceloma se nimam za asocialno, ampak bliznjo okolico imam raje na “zivjo, dober dan”, bolj tesna poznanstva in prijateljstva pa sklepam na varni distanci. Se vidimo / slisimo, ko je vsem v interesu, ne da me nekdo stisne v kot vsakic, ko prilezem na plano in da moram pred vsakim izhodom preverjati, ce je zrak cist.
Ce ti je pa res toliko do spoznavanja okolice, se pa prikljuci tistemu, ki vse pozna, naj te vpelje.
Tam, kjer sem prej živela, tudi na podeželju, sem daleč naokrog vse poznala. Pa nisem hodila k njim na obiske, še manj kofetkat.
Ampak, recimo, če sem rabila pomoč, ni bilo problema, sem vedela, da nanje lahko vedno računam. In seveda obratno.
Tule pa nikoar ne poznam.
Recimo, rabila bi pomoč, da mi kdo pomaga iz stanovanja odnesti en kavč pa nimam nikogar, da bi mi posodil en par rok.
Recimo, če umrem, ne bo nihče opazil, da je kaj narobe.
Prav bi mi prišlo, da imam koga, da mu povem, da grem na to pa to goro in če me ne bo domov, da vsaj nekdo ve kam sem izginila.
Pa podobne reči.
Sigurno imate kaksno (manjso) trgovinico v blizini, lokalci po malenkosti raje tja skocimo kot v hipermarket. V vrsti lahko mimogrede koga pozdravis in omenis, da si “nova tukaj”, povprasas a je kaksen fajn kafic v blizini ali rekreacijska tocka, ce staroselci priporocajo kaksno lokacijo za ogled, kratkocasenje, znamenitost, karkoli…. itak so zjutraj polurne vrste penzionerjev, ki so nadvse veseli novih poznanstev. Ampak ne glej jim v kosarice / vozicke, ne komentiraj vsebine, nihce noce poslusati bistroumnih komentarjev glede na specerijo.
Zdaj so odprte terase lokalov, pojdi kaksen dan na kavico, pijacko, malo opazuj ostale mize, poglej obraze, morda je tudi kdo drug tam sam in te povabi, da prisedes. Ne hodi pa na pijacke z namenom, da koga spoznas, to mora biti spontano in ne prisiljeno. Meni vcasih prav pase, da se sprehodim po starem delu mesta, pregledam cvetlicarne, kupim kaksno rozico in ker sije sonce, spijem se kaksno pivo ali limonado na vrtu lokala ali terasi. Uzivam v miru, malo brskam po telefonu, vcasih resim kaksen sudoku ali krizanko, za intermezzo malo pogledam folk okoli sebe, vcasih kdo pomaha ali nakloni kaksen odobravajoc pogled, sploh ce je tudi sam za mizo.
Ampak res ne iscem druzbe, ce bi pa jo, bi pa morda tukaj zacela, spustila na daljavo kaksen bistroumen komentar, dovolila da nekdo prisede ali obratno. Sprosceno, ne desperate.
Ja, imamo malo trgovino, samo se ne čaka v vrsti :). Gostilne, kafiči so itak vsi zaprti, itak pa za vse vem kje so :). Tudi rekreacijske točke sem že vse spoznala,daleč naokrog :).
Pri nas so vsi lokali zaprti. Ne živim v Slo.
Drugače pa tudi, ko sem bila še v Slo, nisem v lokalih nikoli nikogar spoznala. To se mi zdi kraj, kjer pa res težko koga spoznaš. V študentskih časih sem celo vsak dan jedla na bone v razno raznih gostilnah pa nikoli nikogar spoznala.
Če nekdo dela na vrtu, pohvališ cvetoč grm, ki cveti na njihovem dvorišču in povprašaš, kako ga vzdržujejo.
Prodajalko na blagajni, sosede na ulici ali na vrtu vprašaš, kje v bližini so kakšne zanimive razgledne točke ali druge zanimivosti za izlet.
Povprašatš jih, kje kupiti kakšno posebnost, mogoče domače pridelke, če se kje v bližini zbirajo v kakšnem društvu za dejavnost, ki ti je zanimiva, če morda kdo potrebuje koga za druženje ali manjša dela oz. da iščeš koga za pogovor, da si izboljšaš znanje jezika …
Glede na to, da si v tujini in ti tezko recemo kdaj bodi kje – kaj pa kaksne aplikacije za spoznavanje ljudi? Seveda si vzames cas, da vsaj za silo koga spoznas, preden se dobita v zivo.
Jaz sem ena od tistih, ki se sploh ne trudim s spoznavanjem, pa je vedno kup ljudi okrog mene… imam pa kolegico tvoje sorte in jo moram vsake toliko casa “ugrabit” in peljat ven, ceprav se z vsemi stirimi upira, ampak brez tega se danes ne bi imela vsaj minimalnega kroga poznanstev.
A si siva miska? Radikalna vizualna sprememba dela cudeze, sami pridejo do tebe.
Vidiš, tam, kjer sem prej živela, so ti sosedje takoj priskočili na pomoč ali pa jaz njim seveda.
Za 5 minut dela pa res ni nihče klical majstrov.
Kaj to, k sosedom sem večkrat šla pomagat za več ur ali pa oni k meni.
[/quote]
No ja, no – od “lani” si priseljena. Kaj si pa prej delala? Predstaviš in navežeš stike, ko se priseliš, ne pa leto dni kasneje 🙂 Zdaj je kar je – si njihova “soseda”, ki pozdravi in odzdravi in to je to…
Predstavlja se takoj po vselitvi v stilu Razočaranih gospdinj, da te potem talkole ne obravnavajo:
https://www.youtube.com/watch?v=sxIaAqi893Q
hehehe – da ti ne bo treba takole: