Zadnjič sva na sprehodu s prijateljico malo pogrevali mladost, mladostniške norosti, nesrečne ljubezni, žuriranja in še in še. Bili smo optimistični, polni nekega zanosa, intuziazma, neobremenjenosti,…, potem pa se je kar naenkrat zgodilo življenje. Tisti mladostniški žar je zamenjala naveličanost, ujetost, dolgočasje in malodušje.
Vam povem od začetka svojo zgodbo. Me zanima, koliko se vas bo našlo v njej.
Bila sem vesel in brezskrben otrok, z lepim otroštvom. Živela sem z dedkom in babico. Z staršema si nikoli nismo bili blizu. Bili smo srečna družina, dokler deda ni zbolel. Takrat sem bila v najobčutljivejših letih. Njegova bolezen in smrt sta me zaznamovali za celo življenje. Z babico sva ostali sami. Začela se je srednja šola in jaz sem dobila krila. Res mi je dogajalo, bluzila sem, v šoli in življenju nasploh. Meni je bilo super, moja draga babica pa je zaradi mene trpela. Bila sem najbolj svobodno in brezskrbno bitje na planetu. Leta so minevala, babici nisem bila ravno v pomoč, a upanja vame ni ni nikoli izgubila. Prijateljice so študirale jaz pa sem malo delala, malo sem se šolala, veliko potovala, predvsem pa zajemala življenje z veliko žlico. Ko je babica začela bolehati, sem spoznala tudi ljubezen mojega življenja, ki je danes moj mož. Šla sva čez nešteto preprek. Babica se je poslovila, v meni pa je istočasno raslo novo življenje. Takrat sta se v mojem življenju spet pojavila moja starša in s sabo prinesla polno slabe energije. Rodil se je otrok, bila sem kot v nebesih. Bil je popolno detece. Takrat sem prvič zbolela. Diagnoza anksioznost. Bila sem izgorela, ne samo, da sem bila za vse sama, starša sta mi fine štale delala, mož je bil obremenjen z službo, saj je v tistem trenutki edini pri hiši služil denar. Pa sem uspela! Izmazala sem se iz primeža duševne stiske in šla pogumno naprej. Ko je že vse izgledalo preveč popolno, da bi bilo resnično, je mož doživel precej hudo prometno nesrečo, mene pa je v svoj primež spet ujela anksioznost. Pa smo zmogli tudi to. Vse sem prenašala z nekim optimizmom in dobro voljo in močjo. Čeprav sem se počutila ujeta, utrujena, izžeta, sem pokonci držala vsaj tri stebre naše hiše. Z možem sva imela veliko vzponov in padcev, a nekako sva nama je vedno uspelo obdržati. Ko pogledam nazaj, se čudim kako mi je uspelo sploh priti do sem. In ko smo nekako mislili, da smo ujeli val, me je spet izdalo zdravje. Tokrat genska okvara. Poti nazaj ni. Nikoli več ne bom zdrava. Diagnoza, ki nas je vse tri pretresla do kosti. naše življenje nikoli več ne bo enako. Nikoli več ne bo tistega upanja in brezskrbnosti. Da pa to ni dovolj, so mi postavili še dve avtoimuni obolenji, ki jih spremljajo še predhodni zdravstveni problemi. Skratka, v mojem telesu trenutno nobena stvar ni tam kjer bi morala biti. Sesuto vse kar je lahko, pa teramo dalje. Moj življenski stil ala vse zmorem in vse sama, je terjal drag davek, ki je pustil sledi na naši družinici. Do fondamenta smo zjeba_i, a se ne damo. V vsej konfuznosti zadnjih časov, se imamo še vedno radi in smo si vse kar imamo, saj smo na svetu sami samcati, praktično brez sorodnikov.
Slišim veliko življenjskih zgodb, a na moji podobno še nisem naletela. Toliko nekih preprek, padcev, težav, …, a jaz se ne dam. Včasih me malo zmanjka, a se hitro poberem. Ne pustim, da bi mi bolezni krojile življenje, ne morem se sekirat za v naprej, lahko pa živim za danes.
Ko naredim črto pod moje življenje si rečem, da se je nabralo toliko enih zgodb, da bi lahko napisala knjigo. In ob vseh spominih si rečem, dobro da sem se izživela v mladosti. Če se ne bi, bi mi bilo danes verjetno žal in mojega trenutnega življenja ne bi mogla sprejemati tako kot ga. Evo, jutri grem v hribe, jutri je nov dan.

Me zanima kaj vse bi se šele v knjigi znašlo, ker že tole tukaj je za več kot večina doživi v celem življenju. Res si močna in pogumna. Kapo dol.

Velikokrat se vprašam od kje eni jemljete moč. Sama sem pred leti zaradi bolečin v hrbtenici zapadla v depresijo. Od takrat se ne izkopljem, ne vidim tudi nobene prav svetle prihodnosti. Ob sebi imam družino, z mojimi in njegovimi starši, sestro in brata. Ustrežejo mi v vsaki najmanjši želji. Sploh si ne znam predstavljati kako bi zmogla ob takih preprekah kot so tvoje. Velik poklon za voljo in pogum.

Trikrat sem prebrala tvojo zgodbo. Jokam! Jokam zate, jokam zaradi tebe. Res mi ni jasno zakaj si en človek zasluži toliko enega gorja v življenju in od kje črpa moč, da premaguje vse ovire, še tako visoke in težke. Tvoji družinici želim vse dobro.

Tudi jaz sem v preteklem desetletju rekla pogostokrat tako kot rečeš ti, pa se je izkazalo, da se mi je po petdesetem odprlo novo poglavje življenja, ki ga niti slučajno nisem predvidevala ali sploh vedela, da obstaja. Zdaj s polnimi pljuči živim tak način življenja, me tudi bolezni in bolečine ne odvrnejo od tega. Koliko časa bom ne vem, sem pa absolutno navdušena.

Želim ti, da se ti še naprej dogaja. Nimam v mislih negativnih stvari. Meni je pomembno, da se dogaja, da vem, da sem živa. In vsako stvar vzamem kot izziv, ne kot problem ali težavo. Imam pa tudi sama okoli sebe samo družino, ki pa me povsem podpira in to mi je dovolj.

Jap, tole bi bilo za knjigo.

Primarna družina za pokozlat. Ali kot se danes bolj “nobel” reče popolnoma disfunkcionalna. Mama se je kmalu poslovila tokaj, ko sem zlezla iz osnovne šole. Zgodnja zaposlitev zgolj za preživetje. Malo šolanja ob delu, potem seveda družina, kopija moje, pa ločitev, pa brezposelnost, pa otrokova skrenitev na pot izven zakonov, pa še to in ono. Potem bolezni, malo avtoimunskih, malo degenerativnih, skratka vaš emšo mi pravi dohtarija. Kaj prida se z menoj ne ukvarjajo.
Žalost in strah ali bolj po sodobno depresivnost in anksioznost me spremljata odkar vem zase.
Živim pa še vedno in čisto nič se ne smilim sama sebi. Morda pa napišem knjigo o svojem žalostnem življenju. Samo kaj, ko je toliko tistih, ki imajo še bolj klavrno življenjsko zgodbo za seboj in premnogi tistih, ki jim po moje ni bilo res nič hudega pa se tako smilijo sami sebi, da kar po tekočem takih izdajajo slabe knjige o svojih strahotnih življenjih.
Avtorica, v primerjavi z menoj si živela sanjsko. Prav zavidam ti. Da ne bo hude krvi, želim ti vse dobro.

Ne vem sicer s kom si se pogovarjala, ampak jaz sem do zdaj slisala samo se hujse zgodbe kot je ta.. depresija, nasilje, spolno nasilje, posilstva, smrti, samomori itd. tudi sama sem ena izmed takih s taksno zgodbo.

Zivis zivljenje.
Si pricakivala kaj drugega?
Rabis zdaj medaljo?

Mislim, ni se ti zgodilo nic takega, vsake malo pades v anksioznost in depresijo, ok, imas se za mocno, jer se zvleces, a spet te vsak navadni zivljenjski stres spravi iz tira…

Tile komentarji pa tudi… Jokajo zenske ob tvoji zgodbi. Wtf?! Kje so te zenske prezivele zivljenje? V vitrini?!

Ne cudim se ljudem, ki prezivijo marsikaj, cudim se tistim, ki se jim nic v zivljenju ne zgodi. Kje je njihovo Zivljenje?

Ja nekateri imamo težko življenje. A če gledaš naprej in ne objokuješ preteklosti preživiš marsikaj.
Moja zgodba. Otroštvo ena a s črtico, potem pa pri 15 ločitev staršev, pri 16 zanosila in splavila. Pa pri 19 spet zanosila in rodila najboljšega otroka. Čez sedem let spet nosečnost splav. potem pa dve lepi nosečnosti in trije zdravi otroci. Potem pa bolezen udari po možu. Dve leti zdravljenja ob tem bila edina ki je finančno skrbela za družino. pa je tudi to minuilo. Potem pa je leta 2012 udarilo in najstarejša hčera umre zaradi levkemije. Vse v roku enega meseca. Pa smo preživeli tudi to. Vsemu temu je sledilo 5 let življenja kot v pravljici. No danes se pa ločujem od moža po 24 letih zakona. Ne gre več a se s temu ne obremenjujem. Z dvema najstnikoma živimo sami in vem da nam bo uspelo. Če potegnem pod črto in če me kdo vpraša ali bi kaj naredila drugače če bi lahko še enkrat žvela vem da ne bi. Vsaka lepa stvar in vsaka slaba stvar na človeku pusti pečat. samo naučiti se moraš s tem živeti in ne obžalovati svojih odločitev, ker to razen tebe samega ne uniči nikogar.

Ja, ni fino ko človek zboli, ni fino, ko človek ostane sam, marsikaj v tem življenju ni fino, od nas pa je odvisno kako bomo naše breme nosilo. Ti si ena od tistih, ki ga očitno znaš, ker imaš moč. Ta moč pa je velikokrat že v nas, ko pridemo na svet. Iz napisanega pa ne vidim , da bi bila iz socialnega roba, kar tudi precejšen dejavnik za našo voljo, naš način življenje.
Verjamem, da si doživela veliko, mnogo več kot si tukaj napisala. Morda bi začela z kolumnami ali bloganjem, pa potem vidiš kakšen bo odziv. Se mi pa zdi, da imaš motivatorske sposobnosti. Kličem ti srečno in ti želim vse najboljše.

Res ne vem, ali sem toliko scrkljana, razvajena in komot, da mislim da pol takega ne bi preživela. Ali je morda res, ko si sm vpet v take življenjske prizkušnje, kar nekako najdeš tisto notranjo moč. Res ste nekateri pravi navdih.

Je kar nekaj odvisno od človeka in kako sprejema življenje. Mene je prav bolezen partnerja in smrt hčere spodbudila da sem spremenila pogled na življenje in da sprejemam dobro in slabo. Vsak dan se zahvališ da si zdrav da so zdravi otroci, pa kaj če je kakšna slaba ocena v šoli ali pa otrok v srednji šprica zadnjo uro. Ne delam iz tega štalo in vem da mi otroka ne prikrivata stvari in mi tudi take stvari povesta brez strahu in zaradi tega je naš vsak dan lepši. Saj se tudi skregamo sta le v najlepših najstniških letih., ampak ni lepšega ko pride 17 letnik do tebe in te objame brez nekega skritega pomena in to je tisto kar je pomembno. je pa tudi res da sta bila prav onadva v najhujši mori staršev tista, ki sta me gnala naprej. Stara sta bila 7 in 6 in sta rabila mamo in nisem si mogla privoščiti da bi zapadla v malodušje ali depresijo.

Zame si ti heroj!
Vse prezivim, a izgubo otroka ne vem, ce bi prezivela.

Mislim, da vse tezke zivljenjske zgodbe skupaj, niso primerljive s tem.
A tudi to ljudje prezivijo in zame ste vi heroji!

Vsak svoje breme nosi. Eden večje, drugi manjše, a nosimo različno. Ljudje smo res tako različni, me to vsak dan znova čudi. vam se zdi, da ste v življenju dali skozi veliko, jaz pa vam povem, da če bi merili, vi ne bi tudi do polovice prilezli, če veste kaj mislim? Drugače pa vedno prst gor za pozitivo.

Pišeš, da si bila izgorela in vedno za vse sama (pri čemer si še napisala, da nisi hodila v službo), pa da si podpirala vsaj tri vogale itd. In to pri enem otroku. Jaz samo povem, da poznam matere z večimi otroki in sfolgajo tudi službo. Je pa res, da imajo očetje večjo vlogo kot 0. Izgorelost, izžetost in ne vem še kaj, so tako vsaj glede na napisano, kot si napisala tudi sama, posledica duševne stiske. Odrasli, neodvisni in čustveno stabilni osebi npr. neki tretji ljudje, četudi starši, ne bi smeli povzročat večjih težav. Žal mi je, da trpite, žal mi je bolezni, ampak kar se te psihe in trpljenja v tem segmentu tiče, priporočam, da se obrnete na psihiatra ali psihoterapevta, verjetno bo uspel pomagati. Sicer vam pa želim čim manj dodatnih preprek, sploh zdravstvenih. Držim pesti.

Nekako imam občutek, da potrebuješ potrditev da si delala prav, in da tvoje življenje ni zaman.
Poglej, delala si tako kot si mislila da je prav.
V dani situaciji si pač vedela da moraš družino gor držat, nekaj poskrbet zase in it naprej.
Če bi vsi vedeli kaj nas čaka, bi živeli drugače, samo čemu bi to bil smisel, da vemo kaj se nam bo zgodilo takega?
Večina bi še vedno šla skozi isto, ker so vmes določeni trenutki, ki ti jih ne more nič drugega nadomestit.

Imaš otroka, imaš partnerja, imaš službo, imaš samo sebe …
Raje se usmeri v ljudi ki jih imaš rada, starše odf… tam kamor so bli, če niso bili ob tebi ko si jih rabila, jih ne rabiš tudi sedaj.
Odpusti jima sicer, pa ne zanju, ampak za sebe, da boš ti lažje živela in dihala.
Pač takšna sta, okoliščine v življenju sta ju naredila takšna in takšna bosta umrla.
Jaz pravim bravo samo za to, da se zavedaš da boš življenje živela drugače, sedaj ko veš za svojo situacijo in izkoristila do max.
So tudi ljudje, ki jih to nič ne spremeni…

Mi je pa žal zate.
Zveniš kot borka, samo veš, vsi imamo v življenju takšne in drugačne okoliščine, slabo otroštvo.
Zato ker nimamo enakega kot ti, ne pomeni da je pa tvoje bolj slabše kot moje npr.
Ni res.
Različne perspektive, različne zgodovine, različno življenje – na koncu koncev, se pa moramo vsi od tega učit, ne glede na to ali imaš “lahko” ali težko življenje.

Tudi sam večkrat premišljujem o tem, da sem res vesel, da sem v mladosti doživel veliko, saj imam ravno zaradi tega nek notranji mir. Zdaj se mi ne bi več dalo, tudi možnosti ni takih kot so bile včasih. Zaradi vseh dogodkov, izkušenj, poznanstev, sam danes vse to kar sem. Zadovoljen sem s sabo in tudi shajam lahko sam s sabo. Ravno zato, kot ti praviš, da sem se izživel.

Seveda imamo prepreke,čeprav meni vsi zavidajo, zaradi financ. In nimam s strani ljudi nobenega sočutja, ravno nasprotno.
Po drugi strani sem doživela toliko nožev v hrbet, zlobe, tudi s strani svoje družine, izgubila službo, zaradi ljubosumja, odprla svoje podjetje, ki je uspelo, vsak vidi samo denar, uspeh, nihče pa ne pomisli na to da je zadaj veliko znanja, dela. Ne, mi krademo sigurno. Z zdravjem sem jaz v redu, mene so službe obremenjevale, zaradi kolektiva,mobinga. Sedaj ko sem na svojem, teh težav ni. K zdravniku grem enkrat na dve leti, zaradi kakšne neumnosti ( kakšen izpuščaj ali kaj podobnega). So pa druge težave. Vedno sem bila tisti steber, pomagala staršem, moževim staršem, vsi se na naju obešajo. Gledam kolegice, prijateljice, kakšne sladke težavice imajo, ene iščejo novega po ločitvi, druge se drugače iščejo. Starši jim pomagajo, celo kuhajo, živijo doma kot da so se vedno otroci. Saj so neke vrste še vedno otroci. Ženske pri 50 -ih ki se ukvarjajo samo s seboj in Max s svojimi otroci.
V primerjavi z njimi imam jaz dosti dosti bolj naporno življenje. Tisoče težav. Sem zelo samostojna, odločna, močen karakter. Bila tisočkrat zelo razočarana, ampak to je del življenja.

Še dobro, da si se v mladosti izživela, da si lahko zdaj bolna. Ja, alkohol do nezavesti, droge, divji lajf, vse pusti dolgoročne posledice na zdravju. Če ne bi desetletja zadeta hodila okoli, bi bila pa čisto verjetno zdrava. Psihično in fizično.

bravo. točno tako, tisti ki ima težave, ki jih v večini pridela sam zaradi svoje zmedene glave, vsi sočustvujejo.. Kolegica vsakemu govori svoje žalostno življenje, vsi jo imajo radi, vsem se smili, a vse probleme je sama naredila, ker ne uredi s seboj določenih zadev. Ampak vsi jih pomilujemo, se poistovetimo. Ti pa verjamem da si najslabša.Pa čeprav imaš tisočkrat težje življenje lahko.

punca moja, to je pa že za debel špeh od knjige.

ne skrbi, te monade in serenade smo doživeli in doživljali vsi, ki smo danes blizu 50-ice.

nisi nič posebnega v tem smislu. eni smo doživeli še več pa prežurali.

kako bo pa z današnjo mladino, ki jo nekrofilni kapitalisti sovražijo do te mere, da so jim limitirali izobraževanje, žuranje in normalno mladost… no to je pa druga zgodba.

tako kot so naši starši imeli penzije, mi pa je ne bomo dočakali.

ajde

Ko berem to zgodbo, si mislim, no pa saj ji sploh ni tako hudo. Ženska lahko gre jutri v hribe. Sem dobila potrditev, da je moja zgodba še kako zelo za knjigo. In ne, jutri ne morem v hribe.

Žal mi je je zate, ampak meni se tvoje življenje sploh ne zdi tako strašno. Delam na CSD im mnogo hujše primere srečujem vsak dan. Je pa res, da si neverjetno pozitivno naravnana. Kako ti to uspe? Verjetno si nekaj moči, dobre volje in optimizma že prinesla na svet.
Veš, tisti, ki jih celo življenje tepe nimajo moči za borbo, v bistvi so navajeni samo takega stanja in so se z njim sprijaznili. Tebi se očitno ni bilo treba.
Želim ti vse dobro in veliko optimizma za vse borbe, ki te še čakajo.

Sama se včasih sprašujem, če imate nekateri morda dan dolg 48 ur ali celo 72, ker se vam toliko stvari zgodi v življenju, meni pa, če nazaj pogledam skoraj nič ne. Imam že 35 let in če nazaj pomislim, so tedni, meseci in leta, ko se ni dobesedno nič dogajalo. Življenje 20-35 leta lahko morda strnem po dogodkih v 5 let, da se mi je sploh kaj dogajalo.
Tudi, ko berem kakšno zgodbo, kako imajo nekateri družino, službo, hobije in še čas za ljubčke in ljubice, se samo čudim. Sama lih toliko, da sfolgam vse nujno narediti. Kam bi zatlačila v urnik še hobije in ljubčka, mi sploh ni jasno.