Otroci alkoholikov
Kaksne imate posledice tisti, ki ste odraščali ob starših alkoholikov? Jaz zadnja leta opažam, da imam ogromno težav pri socializaciji, odnosih, vzgoji… Že od nekdaj sem nagle jeze, nesamozavestna, asocialna, zdi se mi, da sem vsega kriva jaz (tudi v primerih ko po nobeni logiki nisem kaj kriva, se čutim krivo), probleme imam s partnerjem, sem vzkipljiva, arogantna… Se mi zdi, da vedno huje.
Starša sošolca sta bila pijanca. Življenje je teklo v smeri, kot da nimata otroka. Postal je zgodaj samostojen in šel zelo verjetno po istih stopinjah. Starša sta oba umrla zaradi hepatitisa pri še ne 50.
Danes ima dekle, občasno vidim samo njo, občasno sam njega, tako na pogled izgledata luštna in normalna, kako preživljata prosti čas doma je pa drugo in ne morem rečt, vem da ga rad spije-ko so bile gostilne odprte je ves čas visel na terasi s špricerjem in dvakrat so ga peljali na izpiranje zaradi predoziranja.
Popolnoma isto kot ti. Ne pijem, nimam težav z drogami, alkoholom, cigareti, skratka nobene odvisnosti. Ampak posledice so pa vidne pri odnosih tako do sebe kot do drugih. Alkoholike bi bilo treba prisilno kastrirat/sterilizirat. Ni normalno, da trpimo posledice celo življenje, ker se en pijan tepec odloči, da bi pa imel otroka. Otroci niso igrače. In njihovo življenje bi moralo biti bolj sveto, kot nek pijan govedar in njegov alkohol.
Uf, kar nekaj.
Že v mali šoli in OŠ in potem skoz naprej sem imela težave pri socializaciji, odnosih. Zasmehovali so me, ker smo bili revni, ker nisem bila nikoli na morju, dopustu. Nisem si znala najti prijateljev, ne takrat, ne sedaj. Vedno sama, osamljena. Pa v šoli so me vedno izkoriščali. Prepisovali domače naloge od mene, kontrolke. Med kontrolkami bi vsi sedeli z mano, drugače pa ne. Recimo na busu, če smo šli na kak izlet, sem ponavadi sama sedela, razen, če je kdo drug ostal brez para.
Plesne vaje v šoli in SŠ prava muka, nisem našla soplesalca.
Na faksu mi je šlo bolje, nekaj družbe pa tudi v nekih društvih sem bila. Ampak počasi so se ljudje poparčkali, jaz kot samska pa nisem bila zanimiva družba.
Partnerja nisem nikoli imela pa sem že blizu abrahama. Samo krajše veze, nič resnega. Pa zame boleče, ker jaz sem bila zaljubljena, on ne. V vseh primerih enako. Sem pa se vedno izogibala takih, ki pijejo. Če spije tu pa tam kako pivo še ok. Ampak ne vsak dan pa ne 5 pet pirov na enkrat.
Sama sploh ne pijem alkohola. Pijani ljudje se mi pa gnusijo. Tudi, ko so malo fajhtni, ko se sebe označijo za nasmejane, zabavne, so meni kot tečne opice, ki kar nekaj nakladajo in se režijo.
Pa vedno, ne samo v šoli, tudi v odrasil dobi se mi je dogajalo, da so me drugi izkoriščali. Recimo sem bila v kakem društvu pa so se obveznosti kar začele meni nalagat. Pa nalagat. Dokler nisem omagala in šla stran.
Ja, sem pa zgodaj postala samostojna. Vedno sem bila nekako bolj odrasla od sošolcev. Prav taki otročji so bili. Tako, da se tudi zaradi tega nisem ujela za vrstniki.
Se strinjam, da alkoholike bi bilo treba sterilizirat. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je moja mama dvakrat zanosila s pijancem (moj oče je začel pri 15ih delat in pijančevat tudi, verjetno je pa prej kot ottrok tudi že kaj pil, pri 15ih je pa začel še po gostilnah) in potem še enkrat, po ločitvi, spet našla pijanca in še enkrat zanosila. Grozno, da te sploh zamika pijanec. K sreči jo je potem pamet srečala in se je losala pijancev.
Sem drugače tudi nekaj na psihoterapije hodila, da bi znala kake prijatelje dobiti, mogoče celo partnerja, prebrala tudi veliko na to temo. Ampak pri skoraj 50 sem sama, brez prijateljev, še nikoli v pravi partnerski vezi. Recimo še nikoli v življenju nisem bila na dopustu z moškim, niti enodnevnem izletu. TO mislim moškim s katerim bi imela razmerje. S kakim znancem sem že šla v hribe.
V glavnem še kar si nisem uredila življenja.
To, da bi me kdaj kak moški imel rad in jaz njega, to sem že davno obupala.
Si pa vseeno želim imeti kakega prijatelja oz pač neko osebo s katero bi lahko šla kdaj na kak izlet, v hribe, na čvek.
NO v bistvu bi bila že vesela, da bi imela koga, da ga pokličem, ko grem sama v hribe in da bi mu lahko povedala kam grem in kdaj pridem. Ni pametno sam v gore hodit, ampak jaz pač hodim, problem pa je, da nima koga obvestiti o svojih načrtih. In če semi kaj zgodi… me ne bo nihče pogrešal. Ta del me zelo grize. Sploh, ker vem kako je s signalom po hribih. Če si zlomiš nogo, če ni signala, si adijo.
https://www.bukla.si/knjigarna/sport-in-zdravje/zdravo-zivljenje-in-alternativna-medicina/skrivnosti-aboridzinskega-zdravljenja.html
https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/potovanje-k-dusi-67935-pr
https://www.iskanja.si/izdali-smo-tudi/ciscenje-nereda-in-feng-sui.html
Če prebereš knjige. Zraven trdo delaš, se da marsičesa rešit. Pomaga meditacija, pozitivne afirmacije. Čiščenje. Jaz bom vrgla, oz večino sem že. Vse za starši stran. Vse kar te spominja. Šport, krožki. Vse pomaga delo na sebi. Sam moraš pa res prebrat in res nekaj ukrenit.
No moj oče je bil “heavy” alkoholik in nasilnež (policija na vratih vsak drugi dan itd.) pa vendar se mi zdi, da z mano ni nič narobe (mogoče se kdo, ki me pozna ne bi strinjal s tem, kaj pa vem). Mogoče sem takšnega mnenja tudi zato, ker je moja mama naju relativno (v primerjavi s tem kako hitro ponavadi odhajajo – nikoli) hitro spokala in sva pri mojih 14 letih odšli. Nisem pa nikoli mela težav z navezovanjem stikov ali pa asocialnostjo, jezo.. Bi se opredelila pod zelo komunikativno in strpno, tudi mama mi je omogočila, da sem lahko obiskovala ogromno obšolskih dejavnosti, kjer sem imela nešteto interakcij pa je verjetno tudi to pripomoglo k temu. Sem pa definitivno odnesla kar dosti iz takšnega otroštva, saj že od nekdaj vedela kaj hočem npr. pri iskanju partnerja in posledično sem hotela, da je popolno nasprotje mojega očeta. Moj ne pije in nikoli ni nasilen. Čez nekaj mesecev pričakujeva tudi dojenčka za katerega upam, da nikoli ne bo izkusil otroštva kot smo ga mi.
Zate pa ti predlagam, da se udeležiš kakšnih krožkov, srečanj in se pogovoriš o tem. Jaz bi si verjetno poiskala kakšno strokovno pomoč, da bi malo pri sebi razčistila najprej. Je pa vsak posameznik drugačen in se s stvarmi sooča na drugačen način.
Pa veliko sreče ti želim v življenju 🙂
Iz mojih izkušenj in opazovanj drugih bom povedala naslednje. Primarna družina je tista, ki nam ‘natakne ocala’ skozi katera gledamo svet in kaj dojemamo za normalno/sprejemljivo. Že recimo dejstvo, da rečeš ‘dokaj hitro sva z mamo odšli stran od tega’, potem pa dodaš pri 14letih. Malo poglej razvojne mejnike pri razvoju otroka in glavni so 3leta,7let…do tu je otrok že skoraj do konca oblikovan razvojno.. in psihološke travme so lahko skrite dolgo časa. Krasen test vsega je prihod dojenčka…Tukaj potem butne ven vse možno in tedaj vidiš kakšno zapuščino imaš od staršev. In se nekaj. To, da misliš, da si ujela tipa na kontra od tvojega fotra…Jaz sem ga tudi, a potem po 10letih in 2 otrocih ugotoviš, da osebi, ki sta si 1000procentov različni v vsem karakterju, delovanju,res vsem….v tebi puščata enake nelagodne občutke nerazumevanja,neslisanisti itd…Ampak, da prideš do take ugotovitve rabiš leta dela na sebi…Ker jaz sem se skregala ob trditvi, da dobiš takega partnerja kot je tvoj oče….navzven res ne, a globo znotraj pa lahko rečem, da 100x ja na žalost….V razmislek.
Mene ni zaznamoval očetov alkoholizem, ampak mamino obnašanje. Večna mucenica, svetnica, požtrvovalna mati … bljak. Z leti in po očetovi smrti sploh, sva se tako oddaljili, da je danes niti videt več ne morem. Dobesedno pustila me je na cedilu v vseh izjemno pomembnih zadevah, ki so ali pa bi bila bile moje travme. Kakorkoli.
Sama ne pijem, ne kadim, nimam nobenih tozadevnih odvisnosti. Sem pa mržnjo do alkoholikov rešila in razčistila s svojim partnerjem, ki je bil tudi alkoholik in sva skupaj izšla iz tega peklenskega kroga.
Se strinjam, da se stvari lahko pokažejo šele skozi čas, če se bodo stvari odvile v “narobno” smer bom pa to reševala sproti. Mislim, da bi bilo neumno, da začnem dvomiti v vse moje odločitve in dejanja, ko pa trenutno še nič ne kaže na to. Tebi draga moja pa upam, da nisi zaradi spleta okoliščin oziroma naklučja (kot bi to poimenovala jaz) izgubila volje do “dokazovanja”, da hčerke alkoholikov v partnerjih iščemo svoje očete, saj se zaradi takšnih mnenj nikoli ne bomo odcepile od “stereotipa”.
Veliko sreče ti želim.
zakaj je oče pil, ker ob mami ni bilo drugače možno živeti. Kako zna ona manipulirati z ljudmi okoli sebe, je v bistvu znanost. Moj starejši brat je tele, njegov zakon katastrofa, ampak ima pa avto in cote, ki so firma. Pri 50+mu mamica diktira kako in kaj, se bori za njega pod krinko materinske ljubezni, v resnici je pa odzadaj krut izkoriščevalski mehanizem, ki ga je do potankosti izpilila. Očeta ni več, “tanovi” tip, zato da ima dober avto, vpričo nje kima, okoli se pa norca dela……….
In raje sem otrok očeta alkoholika, kot pa take matere, ampak sem pač se rodil kjer sem se in usodo vzel v svoje roke in danes dokaj dobro živim. In trdim, da za vsakim pijancem stoji preračunljiva in v glavo bolna ženska.
Moja mati je bila nevrotična, fotr pijanec. Na žalost sta ostala skupaj do moje odraslosti. Ker sem bila najstarejša, sem doživela toliko in bila tako ujeta, da v življenju nisem uspela razviti dobrega partnerstva. Sem preveč bojevita, ne znam bit dolgo nežna, z moškimi grem podzavestno v konflikt, noben mi ni to to, ogromno sem bila nesrečna in se še najbolje obnesem sama. Žal. Če bi mogla, bi fotra usekala, mamo pa tudi, da sta nam delala tako psihotično otroštvo. Sama se trudim, da sem dobra mama, z moškimi pa ne znam, pa če pijejo ali ne.
Nasa sta zacela mocno piti sele, ko sva bila otroka ze v osnovni. Iz pirckov je slo na vedno vec. Imamo redke stike, vnuka sta se majhna in se ne sprasujeta, zakaj sta tako cudna ko obisk traja malo dlje. Ko bosta večja, bo stikov še manj.
Posledice pri meni so. Odkar imam otroke ne pijem nič, mogoče pol piva na par mesecev. Odrasla sem prej kot sošolke, ker sem se lahko zanesla samo nase in zdaj na partnerja. Nasilja ni bilo, veliko blodenj, bruhanja, jokavih izpadov, pozabljanje dogovorov, totalna zanesljivost.