Kaj si mislite o ljudeh ki nikoli ne povejo svojega mnenja?
Takih ljudi je malo morje.
Prva situacija: smo tiho v službi. Ne smemo se zameriti določenim ljudem, ker biti črna ovca in tvegati hujše posledice ni ravno priporočljivo.
Druga situacija: smo tiho pri izmenjavi mnenj. Morda nimamo lastnih mnenj in pohlevno čakamo, kaj bo rekla večina. Opazujemo.
Tretja situacija: podpremo mnenje večine, saj to je najmanj boleče in predvsem se ne izpostavljamo.
Četrta situacija: odkrito povemo, kaj si mislimo, ne glede na posledice.
Zadnja terja pogum. Opažam pa, da mnogi potihem to isto mnenje (četrto) podpirajo, le da si ne upajo.
Hmmm….saj na koncu zmaga naše udobje. Ki nikakor ne sodi v četrto situacijo.
Sama sem taka, da povem svoje mnenje in za njim stojim. Rezultat, v službi vedno težave, nikakor nisem napredovala, pa sem bila angažirana, sposobna. Potegnila sem se za reveža, namesto da bi v rit lezla šefom. Kot dela večina. Seveda je samo letelo po meni. Sedaj sem na svojem, koristi nimam od nikogar, delam svoje izdelke in jih prodajam.
Osebno imam dosti raje ljudi, ki stojijo za svojimi načeli. Zadnjič je bila tema tu gor o primerjavi Romih vs Potrč. No meni deluje, da je Romih tak da ne pove ničesar , kar bi mu lahko škodovalo, ne veš njegovega stališča. Kot voda, teče kamor ga nese. Ne tič ne miš. Leze v rit tistemu, ki mu bo prinesel korist. Drugi, Potrč je borec, raje izgubi službo, se odseli v drugo državo, a svoje stališče bo imel. Marsikomu je trn v peti, a nekaj je treba priznati, pogum ima
Motilo bi me edino če bi konkretno za mnenje prosila, pa še to o stvari ki ne deli ljudi in ne povzroča zamer in bi obenem jaz pa njim na njihove prošnje mnenja dajala.
Sicer za mnenja za katera nas nihče ne prosi nima nihče kaj zameriti, še najmanj pa tisti, ki zadevo samo izpostavi o svojem mnenju pa molči.
Zanimivo – a tudi nepremišljeno. Samo za primer, dam svoj način razmišljanja – in redko imam kakšno močno izraženo mnenje;
Za svojim mnenje stojim z vsem kar sem – kadar ga imam.
A nikdar kar ne privzamem mnenja – za mnenje je treba raziskati, uporabiti vse svoje znanje, se naučiti kaj novega, preizkusiti… – skratka si vzeti čas.
Zato imam mnenja o temah in področjih ki jih poznam ali so mi pomembna – nimam pa mnenja pri stvareh, ki se jim nisem dovolj posvetil, da bi si mnenje sploh ustvaril.
Poleg tega pa obstaja še ogromno področij, ki so obravnavana binarno – sam pa razumem obe skrajni mnenji, a mislim, da je pravilna sredina med obema skrajnostima.
Po logiki vpletenih tam nimam mnenja.
Torej?
Mnenje si ustvarim na podlagi dejstev, ki jih poznam in na podlagi sebe same, svojih obcutenj in prioritet recimo.
Za tem, kar mislim, tudi stojim, a se zavedam, da nisem vseved in da se vse konstantno spreminja, tudi jaz, torej imam lahko le trenutno mnenje in lahko stojim le za tem, ce mi pa sogovornik poda nova dejstva, ki jih nisem poznala, lahko svoje mnenje oblikujem tudi drugace, ga spremenim ali pa ostanem pri njem.
Nikdar mi ni tezko reci, oprosti, nisem poznala vsega, sem si izoblikovala mnenje le na podlagi meni znanega in vidim, da sem se motila.
Veliko prevec stvari je, o katerih vemo zelo malo, a se moramo nekako opredeliti in zavzeti nek stav in ne moremo plavati nejke ‘in betwen’.
Kaj si mislim? Mislim si, da sem to npr. jaz. O redkokateri stvari imam neko “strastno” mnenje, ker pač ne vidim stvari kot črne in bele. V resničnem življenju so skoraj povsod plusi in minusi, slepo podpirati eno stran je pa kvečjemu bedasto in izgubljati energijo zaradi relativno nepomembnih stvari tudi bedasto. Poleg tega – neverjetno – me mnoga glasna mnenja niti malo ne brigajo. Je pa po svoje zanimivo, v kakšni poplavi mnenj, odzivov in komentarjev živimo. V službi imam kvečjemu malo prehiter jezik (nisem najbolj vljudna), hkrati so mi pa res utrujajoči ljudje, ki mesece samo nabijajo in nabijajo in nabijajo, hkrati pa nič konkretnega ne naredijo, nimajo nobene alternative, ne uresničijo nobene grožnje, ne vidijo dva prsta naprej, na koncu ti pa naprej mečejo, zakaj ne sodeluješ z njimi. Sledijo spletni “aktivisti”, ki mislijo, da pomaga, če delijo eno objavo itd. Nadalje politika – je itak politika in vsaka žnj stranka lahko naredi nekaj dobrega ali nekaj slabega. Potem okusi….sicer po mojem je o okusih zanimivo razpravljati, ampak če mi nekaj ni všeč, spet nimam potrebe, da bi o tem kričala naokoli oz. šimfala. Let it be.
Meni je najmanjši problem dati neko mnenje o zadevah,v krogu ljudi med katerimi sem. Najmanjši problem. Precej težje sem tiho in obdržim zase, a ga ne dam, in to čedalje manj, predvsem zato ker povečini zanj prosijo kar eni ki mislijo da so bogovi in kar vsepovprek nekaj zaslišujejo in dajejo pred oči neke sposojene od drugod privlečene teme in vprašujejo brez da bi sami povedali pravo resnico,če pa že dajo izjavo je pa ponavadi za lase privlečena resnica kr neki.
Ko jih pa sam povprašaš okrog resne stvari pa ne dobiš nobenega mnenja ali dobre razlage.
Preizkušeno že 100x
69{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} manipulatorji
10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nimajo mnenja
20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se bojijo zamer
1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obupno pomanjkanje samozavesti
V bistvu je tako, da je to, da ima nekdo o vsemu mnenje, bolj razvada površinsko usmerjenih ljudi. Ljudje, ki stavijo na globlji uvid pa pogosto ne želimo in si tudi ne ustvarjamo mnenja na prvo žogo, še manj pa o vsemu povprek.
[/quote]
Ti res nisi diht, ze z odgovorom nakazujes, das ti neki vec. Pajade!! Direktni ljudje ne hinavijo in ne napadajo izza ledza. Ti se smatras za preudarno osebo, rofl. Povelicujes se samo zato ker mas vec besed iz slovarja potegnjenih v glau.
V bistvu je tako, da je to, da ima nekdo o vsemu mnenje, bolj razvada površinsko usmerjenih ljudi. Ljudje, ki stavijo na globlji uvid pa pogosto ne želimo in si tudi ne ustvarjamo mnenja na prvo žogo, še manj pa o vsemu povprek.
[/quote]
To pomeni da se človek v vse poglobi, vse posluša, nikogar ne izključuje. …to da ima mnenje.
Če ga pove je pa stvar pameti. Zdaj če se tebi ne zdijo vsi dovolj pomembni in so le redki vredni tvojega poglabljanja je druga stvar.
Imeti imetje zase ali razdati imetje razlika.
Če se imaš za nadboga zato ker se le s sem in tja kom meniš in daš mnenje še ne
Pomen da si ti pa zelo nepovršinski in globok osebek. Takim se je nekdaj reklo da so naduvani ali v milejši obliki štolc.
O takih ljudeh imam slabo mnenje. Pogosto gre za hinavce, ki se sprenevedajo zaradi lastnih koristi. Vedno se “strinjajo” s šefom, čeprav sprejema škodljive odločitve, za hrbtom pa ga opravljajo. Ti, ki nikoli ne povedo svojega mnenja, ovirajo razvoj, saj javno sprejemajo situacijo tako kot je in s svojo tišino onemogočajo tiste, ki bi lahko nekaj spremenili, ker si upajo. Če imaš v kolektivu veliko tihih hinavcev, lahko tak kolektiv globoko zabrede v situacijo, ki je skoraj nerešljiva. Se opravičujem, če se bila nediplomatsko iskrena. Imam pač svoje mnenje. :))))
A veš, da tisti, o katerih imaš slabo mnenje, imajo o tebi slabo mnenje, ker menijo, da tisti, ki povemo svoje mnenje, vse pokvarimo.
Oni menijo, da če ne bi povedali svojega mnenja, bi vse lepo laufalo in bi bil red. 😀
[/quote]
Seveda, če pa pokvarim “idilo”. Se mi je že zgodilo, da je več oseb opozarjalo in se celo zgražalo zaradi istega problema v službi, ko pa sem to javno izpostavila, pa so se potuhnile in se delale, da je vse o.k.
Vsi povemo, vprašanje je le, kje, kdaj in kako. Moje mnenje je, da je zmotno misliti, da imajo ljudje, ki o vsem vse vedo in to naglas kričijo, prav.
Tudi jaz hitro kaj rečem, potem mi je pa žal. Če premislim o stvari, je moje mnenje lahko tudi drugačno.
Včasih moram biti na kakšno situacijo prav opozorjena, da lahko objektivno ocenim, ker se enostavno ne zmorem postaviti v toliko različnih vidikov.
Razumevanje nekega dogodka je lahko različno, zato so mnenja različna. Ljudje smo si pa med sabo zelo različni.
Moje mnenje je, da je izražanje lastnega mnenja popolnoma odvisno od nravi človeka. Eni glasno, drugi tiho. Eni ustno, drugi pisno. Eni takoj, drugi nikoli. Eni vsem, drugi samo najbližjim.
Izražanje mnenj se imenuje pogovor. In če se pogovarja človek s človekom, se mnenja krešejo, se dopolnjujejo in izpolnjujejo. Če pa govorita drug mimo drugega in se ne poslušata, nastane naslovno vprašanje.
Seveda, če pa pokvarim “idilo”. Se mi je že zgodilo, da je več oseb opozarjalo in se celo zgražalo zaradi istega problema v službi, ko pa sem to javno izpostavila, pa so se potuhnile in se delale, da je vse o.k.
[/quote]
Mogoče te niso videle kot poklicane, da govoriš v njihovem imenu. Morda čas/način ni bil pravi. Ste imele konsenz?
Mogoče te niso videle kot poklicane, da govoriš v njihovem imenu. Morda čas/način ni bil pravi. Ste imele konsenz?
[/quote]
Nisem govorila v njihovem imenu, ampak v svojem. Glede na predhodne pogovore pa sem pričakovala, da bo še kakšna kaj pripomnila v tej smeri. Sčasoma sem ugotovila, da nikoli ne povedo svojega mnenja, da je to kar sprejeto dejstvo, tako da tudi sama sedaj “glumim gljivo”. Svojega mnenja pa ne povedo zaradi strahu pred maščevanjem. Če so osebe dalj časa tiho (več let) in se z vsem (na videz) strinjajo, pride do tega, da se “maščevalec” počuti močnega in tako še naprej vsiljuje svojo voljo.