Draga moja, čudovita princeska,

vem, da bi imela moje velike oči in očetov nasmeh. Bila bi najbolj ljubljen deklič na vsem svetu. Imela bi dva starejša bratca, ki bi te ščitila pred vsem. Imela bi tudi tete in strica, ki bi te razvajali, saj bi bila njihova punčica v očesu. Seveda si te želim. In preziram vse tiste komentarje ‘O, kako bi vam pristajala še ena punčka’ ali ‘Kdaj pa boste imeli punčko?’, ker vem, da se to ne bo uresničilo.

Svet ni idealen. In tudi razmere v njem niso. Ko si še mlad, se v tebi skriva precej sanjača. Veš, da ti bo uspelo, kljub temu, da nisi v idealni situaciji, saj od mladosti črpaš pogum, energijo in moč za vse morebitne zagate. Ko pa enkrat prideš v zrelejša leta, predvsem pa, ko že postaneš starš, se zavedaš, kako odgovorna je starševska vloga. Otroku ne moreš reči ‘nimam’, ‘ne morem’, ‘ne najdem časa’. Gre namreč za živo bitjece, ki od tebe zahteva celoto. Prvi dve leti starševstva si dejansko eno skupaj z dojenčkom. Odvisen je od tebe, tvoje pozornosti, nežnosti, nege in skrbi. Vsakodnevno ga oblikuješ, vzgajaš in usmerjaš, da bo postal kar se da dober, pošten in marljiv človek. Pride čas, ko ga kdo užali, prizadene, ti pa bi temu človeku najraje izpulil srce in svoje dete zaščitil pred vsem slabim. Pa ne gre. Si v strahu in skrbeh, če je dobro, če je sit, preskrbljen, na toplem, varen, srečen in zadovoljen. Res je, kot pravijo, da ko enkrat rodiš, se tvoje srce sprehaja zunaj tvojega telesa.

Finance? Bomo že. Ko pride enkrat otrok, se že znajdeš, pravijo. Prostorska stiska? Najlepše je tam, kjer je dom poln, pravijo. Vendar pa živimo v svetu, kjer vladata hiter tempo, dolg delovnik, konkurenca na trgu dela pa je ogromna. Če želiš biti izobražen, moraš za to tvegati leta in leta šolanja. Če želiš imeti dobro službo, moraš tvegati svoj čas, ki bi ga sicer namenil družini. In če enkrat imaš oboje – družino in dobro službo, si ne želiš z ničemer tvegati. Ujameš ritem in jadraš po valovih, ki so ti dani. Nekje v tebi so želje in cilji, leta pa minevajo in švigajo mimo tebe, kot bi mignil. Znajdeš se pred dejstvom, da nisi več rosno mlad in da si ne upaš več tvegati kot nekoč. In tudi to je okej.

Nekatere nosečnice žarijo, so srečne, zadovoljne in ves čas lahko uživajo sadje, zelenjavo, celo s športom se ukvarjajo in hodijo v službo vse do konca. Sama nisem imela te sreče. Obe nosečnosti sem bila več po bolnišnicah kot doma. Pomanjkanje kalija, pomanjkanje vitamina D, pomanjkanje vitamina B. Prekomerno bruhanje, dehidracija, infuzija. Nihanje hormonov, ekstremno nihanje razpoloženja. Dve žlički vode po požirkih, liter žolča v straniščni školjki. Bleda, prepotena, slabotna in nemočna. Še posebej v drugi nosečnosti pa s slabo vestjo in žalostjo, ker nisem mogla skrbeti za takrat dve leti starega sinčka, medtem ko sem ležala, nemočna, zaradi nosečnosti z drugim sinom. Si želim spet čez vse to? Si upam tvegati še eno podobno nosečnost? Že na začetku druge so me zdravniki opozarjali, da imam doma zdravega otroka in da lahko nosečnost prekinemo zaradi tveganja lastnega zdravja. Njihove besede so me zaskelele, še bolj so me spravile v obup. Vendar sem hkrati čutila, da si želim še enega otroka, da si želim majhne razlike med njima, da želim svojemu sinu podariti življenjskega prijatelja ali prijateljico, nekoga, na kogar se bo lahko vedno zanesel, s katerim bosta prava zaupnika in drug drugemu podpornika. Pa bi si želela še ene punčke?

Prav gotovo da. V idealnem svetu. Idealnih razmerah. Kjer bi imela zagotovljeno službo in dovolj prostora za vse tri otroke. Kjer bi lahko brezskrbno uživala v nosečnosti in se ne bala za svoje zdravje in zdravje še nerojenega otroka. Bo vse okej? Bom zmogla? Bo zdrav ali zdrava? Kako bomo s financami? Kako bomo s prostorsko stisko? Z varstvom? To so vprašanja, o katerih ne želim več razmišljati. Otroka sta sedaj že samostojna, odraščata, kljub popolnoma nasprotnima osebnostma sta postala prava prijatelja in zaveznika. Spočila sem se. Vrnila nazaj med ljudi. Oblikovali smo družinsko celico, v kateri se imamo radi in skrbimo drug za drugega. Želja po tebi, draga moja lepotička, bo najbrž ostala za vedno.

Morda pa bom imela to srečo, da bom nekoč to željo po druženju s punčko, razvajanju, medsebojnem zaupanju, ljubezni in modnem stiliranju uresničila na nečakinji, vnukinji ali kakšni drugi ljubi deklici, ki jo bom imela rada prav tako, kot bi imela svojo.

Dva otroka sta prek glave dovolj. Se sploh zavedaš, kako hitro raste svetovno prebivalstvo? V petdesetih letih se je skoraj podvojilo. Zemlja ne more več “požirati” naših odpadkov, če bo šlo tako naprej, bodo razmere čez nadaljnjih 50 let nevzdržne. Ne bo mogoče nahraniti toliko lačnih ust, ne bo jih mogoče nastaniti, v lastnih odpadkih se bomo zadušili…
To, o čemer pišeš, so idealisticne in naivne predstave… Vsi smo bili enkrat na tem. Realnost pa prinese vse kaj drugega.

Ja, drži.

Sploh ko poslušaš entuziastične mlade sveže zaljubljence: ja, midva bova imela pa pet otrok….. Hahaha. Potem se pa že pri taprvem ločita, ker jima otrok popolnoma postavi na glavo njun življenski bioritem, jima narekuje tempo in med njima ustvarja tenzije. In jim živce kravžlja, pa otrok sploh še ni v puberteti 🙂