Ne vem, kaj naj naredim, ampak ta pretirana potreba po pozornosti, me spravlja v obup
Vceraj je bila podobna tema, ampak vseeno, prosim za nasvet, ker sedaj vidim da se tudi ostali ukvarjate z podobnimi situacijami, da nisem nora in da ne pretiravam. Partner ima sina iz prvega zakona, ki bo tudi kmalu dopolnil 13 let, skupaj imava enega otroka, ki je star 6 let. Z bivso zeno imata deljeno skrbnistvo tako da sin 2 tedna pri materi, 2 tedna pri nama. In tudi zadnje leto dni opazam neke po meni cudne vzorce vedenja. Jaz nikoli razlike med otrokoma nisem delala, obicajno pocnemo kaj da smo vkljuceni cela druzina. In tudi zadnje case, starejsi sin (logicno bi mi bilo da to pocne mlajsi!) ima konstantno potrebo po pozornosti, pa poglej kak sem naredo to, pa poglej kak sem naredo tisto, ko me partner objame je takoj zraven ce vidi in se pridruzi v objemu (pa res nisem tistih zoprnih bab, ce se mene vprasa, ampak najino ljubezen delima obema enako, partner celo temu otroku iz prvega zakona se vec), ima potrebno po konstantni pozornosti, se pri kosilu ni mira, ampak mora bit v srediscu pozornosti, ko gremo kam na sprehod je on glavni, vsi moramo poslusat njega in se ukvarjat samo z njim (tako da se mi je tamlajsi zacel zapirat vase, v smislu brezveze da sploh kaj recem ker itak me starejsi preglasi in se me sploh ne poslusa), gremo na igrala recimo, tamlajsi se spusca po toboganu, ga ta starejsi dobosedno potisne vstran ces jaz znam to boljse, za kaksne rojstne dneve, bozic, tamlajsemu se kupijo darila primerna njegovi starosti, medtem ko starejsi zacenja zahtevat drage stvari (zaenkrat sem uspesna pri tem da 13 letni otrok ne rabi najnovejsega telefona, ampak se mi zdi partner pocasi zacenja podlegat temu pritisku in bo popustil), skratka dogaja se da se vesi na partnera in ga zacenja obracat na svojo stran kaj se vsega tice, od pozornosti, do tega da ima prav, do tega da ga tudi skos nekaj boli in mora eden od naju zraven njega bit, najbolj zadnje case pa me zacenja motit to, da zvecer ko vse “porihtano” se ponavlja da vcasih okrog 22 ure ali se kasneje zacenja prihajat k nama v spalnico. Bil je primer pred priblizno pol leta, prisel v spalnico kao ces da ga uho boli, in zlezel med naju v posteljo? In sedaj se to ponavlja zadnje case vse bolj, da pride v spalnico, brez vprasanja brez kaksnega pomembnega razloga, zleze v najino posteljo, med naju, tu lezi in se ne odstrani. Meni zacenja to postajat zelo neprijetno, in tudi temu podobne situacije. Pa nevem kak naj to ustavim, preprecim? Ne vem kaj naj sploh recem partneru, sedaj ko sama berem kaj pisem ne zveni nic takega in se mi zdi da zvenim popolnoma nora, ampak me zacenja to zelo motit, ne zelim pa da izpade in da bi partner mislil da otroka ne maram (ker ni res!) ampak te njegove potrebe po pozornosti in doloceno obnasanje postaja naporno in mene spravlja v situacijo kjer se pocutim blazno neprijetno.. Pomoc, nasvet??
Otroka bi morali počasi, malo po malo, spet usmeriti na normalne odnose. To, da je vedno vse po njegovo in se vse vrti okoli njega ni v redu. Tako bo zrasel v narcisa in nasilneža, ki vam bo še bolj grenil življenje. Večkrat mu svetujte, povejte kakšen primer, ki naj bi bil za zgled,kaj bi bilo v redu, da bo spreminjal svoje vedenje. Če to ne bo pomagalo, pa naj sledijo konkretnejši ukrepi s posledicami. Absolutno pa ga spravite ven iz svoje postelje, ker postaja že velik fant, ne pa dojenček.
Bi rekla, da vama otrok nekaj sporoča. Da mu manjka občutek brezpogojne ljubljenosti. Občutek ljubljenosti in pozornost verjetno dobi le npr., ko ga kaj boli ali ko kaj dobro opravi, namesto, da bi to občutil vedno. Lahko, da mu tega manjka pri vama, ali pa pri materi in potem želi pri vama nadoknaditi in se avtomatsko vede tako (ker pač samo v tem primeru dobi kar potrebuje). Ne vem, ugibam…. v razmislek…
Kaj se dogaja ko je doma z matero ne vem, niti kaksen odnos imata. Partnerja sem spoznala ko je bil sin star 4 leta. Ko sva midva pricakovala otroka sva mu povedala da bo dobil brateca in da vec nebo sam, in da tudi pozornost bo deljena. Vedno ga objemem, polupckam, mu povem da ga imam rada, da sem ponosna na njega, in pravim vse je stimalo, klapalo, vse bilo super in prav, zadnjih 9-10 mesecev (odkar mislim da se ta sola od doma zacela nekje) pa opazam neke cudne vzorce, predvsem neprijetno mi je da leze k nama v posteljo, sem mu rekla ze da ima svojo posteljo in svojo sobo, tudi partner mu rekel da je to najina spalnica, ampak pocne to vedno znova. Kak drugace in bolj grobo nebi rada reagirala, da nebi dobil obcutka da ga ne maram, ampak mi postoja neprijetno. Tudi v kopalnico mi je ze prisel ko sem se tusirala, brez vprasanja, in sem mu rekla naj mi tega ne pocne. Pa stika po moji omari, kjer imam zlozeno tudi spodnje perilo, pa sem mi tudi povedala da je to moja omara in da nima kaj noter iskat. A ga daje puberteta ze, pa ima kaksna vprasanja pa ne ve kaj naj vprasa ali kaj se to dogaja?? Pac moti me da se partneru prilizuje in ga hoce manipulirat in kot imet celega zase, da se ne bi slucajno z mano ali mlajsim sinom ukvarjal, po drugi strani me pa zelo moti, ta neki (vsaj meni!) cuden nacin kaj pocne zadnje case v interakciji do mene??
Samo en odgovor imam: postavljati meje. Redno in dosledno.
Ko govori starejši, se ga posluša, ko govori mlajši enako, pa četudi je treba starejšega utišat, magari nadreti. V vajini postelji 13 let star fant nima kaj početi, vaju bodo še spolnega nadlegovanja obtožili. (Pri meni otroka ne gresta NIKOLI v spalnico staršev, res pa tudi jaz za v njihovo sobo vedno potrkam ali vprašam na glas na hodniku.) Izsiljevanje z boleznijo je ponavadi značilno za manjše otroke. Če pravi, da ga kaj boli, ga peljite k zdravniku, po možnosti naj čaka sam v čakalnici (verjetno zaradi covida je to itak zaželeno).
Mater, mulc verjetno že drka, a od vas je izsilil obravnavo, kot da je star 8 let.
No, v drugem postu dodajaš še neke stvari, ki so morda res bolj povezane s puberteto. Pa vseeno, ni ok, če to postaja moteče.
Verjetno je v vsakem malo večjem kraju kakšna posvetovalnica – otroški psiholog, kamor se lahko obrneš po nasvet in mnenje. Tudi preko neta zagotovo odgovarjajo, verjetno tudi na tem forumu. Po mojem je fajn dobit par strokovnih mnenj, da tudi ti veš kako odreagirat na njegovo obnašanje. In povdarek na “par”, ne bi takoj prevega vzela zdravo za gotovo.
Trinajsta so kar krizna leta za otroka. Verjemite mi, so zelooo občutljiva leta. Tudi naš je bil izredno nemogoč. Žal mi je, da tega nisem vedela prej.
To je vmesno obdobje, ko naj bi se od družine počasi obračali k vrstnikom in ko je mnenje vrstnikov pomembnejše. Problem je, ker ti otroci zdaj toliko nimajo stikov s svojo generacijo in je vprašanje kakšne bodo posledice.
Vsekakor bi bilo dobro, da se obrnete na psihologa.
Poznam otroka, kjer je deljeno skrbništvo in so isti problemi. Stalno kliče po pozornosti. Ne glede na to, da le te dobi na obeh straneh od vseh dovolj in ga imajo vsi izjemno radi, otrok še kar “teži”. Saj ni čudno. Očka ima novo družino, mama verjetno tudi, on je pa tisti gost, ki se seli sem in tja kot en cigan in ni nikjer zares doma, nikamor zares ne spada. In ja, tako se počuti kljub vsej ljubezni in pozornosti, ki mu je namenjena. Otrok se boji, da lahko vsak čas to izgubi in zato se obupano trudi, da bi to obdržal, saj ga imajo sicer vsi radi, a ga nihče zares ne potrebuje. Povsod je samo gost, s katerim so pač vljudni. S psihologi pa se raje najprej pogovorite sami in naj vam svetuje kako ravnati. Če boste otroka na vrat na nos vlekli tja, se lahko stvari še poslabšajo. In navsezadnje, kaj je tako narobe, če pride spat k vama? Vsi raje zaspimo ob nekom, ki ga imamo radi, tudi ti, kajne? Še malo, pa sploh ne boste vedeli, kje hodi cele noči in kje je tokrat prespal. Daj mu še to leto ali dve veselja.
Vsekakor, po nasvet k psihologu naj gre starš sam. Da se otrok ne prestraši v smislu kaj je zdaj z njim narobe.
V bistvu, avtorica (kar sem pod citiranhe nadaljujem) , se tudi nekateri odrasli prestrašijo, ko jim nekdo omeni psihologa. Upam, da nisi ena teh. Ta moj nasvet ni bil zato, ker bi mislila, da je z otrokom nekaj zelo narobe, ampak, ker je to pač ena od možnosti, ki se nam ponuja, za pridobivanje mnenja, kot usmetitev,… Možnost, ki jo morda premalo izkoriščamo.
Kar se pa tiče ločenih staršev in načina življenja, malo tu, malo tam…. Tudi, če imata otroka enako pozornosti, je tastarejši tisti, ki je vajine družbe deležen le polovico časa, ker potem vaju zapusti in gre k mami. Morda pogreša očeta. Fantom je v dobi odraščanja pomembna moška figura. Poleg tega pa, kar je tudi zanimivost pri deljenem skrbnistvu, vidva v bistvu ne vesta kakšno je njegovo življenje polovico časa, ko ga tam ni. Kaj se dogaja takrat.
V glavnem, srečno!
Se strinjam, rabi veliko ljubezni in naklonjenosti in občutka, da je sprejet in da ni odveč. Dajta mu pozornost in prijazen, topel dom, ko se bo počutil varen in sprejet, bo bolje. Ločeni starši so travma za otroka. Ne odrivajta ga.
[/quote]
Zelo lepo napisano:
Se strinjam, rabi veliko ljubezni in naklonjenosti in občutka, da je sprejet in da ni odveč. Dajta mu pozornost in prijazen, topel dom, ko se bo počutil varen in sprejet, bo bolje. Ločeni starši so travma za otroka. Ne odrivajta ga.
Še nekaj bi dodala. Ne glede na to ,da je hudo, se vam bo obrestovalo, če boste potrpeli in mu v tem obdobju dali svoj čas, svojo pozornost, svojo veljavo … Morebiti ga bo ravno to odvrnilo poznejših težav, ki se pojavljajo pri najstnikih kot je zloraba alkohola, drog, tvegana spolnost ipd. Otroci ljubezen iščejo po čudnih poteh, na čudne načine, ampak če jo dobijo, gredo “zdravi” naprej. Če je ne dobijo, potem iščejo ljubezen na napačne načine. Verjamite, bo trajalo, ampak bo minilo. Ne odrivajte ga, v njegovem vedenju ga sicer korigirajte z jasnimi razlagami, ampak z veliko mero ljubezni in vedenja.
Se strinjam, rabi veliko ljubezni in naklonjenosti in občutka, da je sprejet in da ni odveč. Dajta mu pozornost in prijazen, topel dom, ko se bo počutil varen in sprejet, bo bolje. Ločeni starši so travma za otroka. Ne odrivajta ga.
[/quote]
Zelo lepo napisano:
Se strinjam, rabi veliko ljubezni in naklonjenosti in občutka, da je sprejet in da ni odveč. Dajta mu pozornost in prijazen, topel dom, ko se bo počutil varen in sprejet, bo bolje. Ločeni starši so travma za otroka. Ne odrivajta ga.
Še nekaj bi dodala. Ne glede na to ,da je hudo, se vam bo obrestovalo, če boste potrpeli in mu v tem obdobju dali svoj čas, svojo pozornost, svojo veljavo … Morebiti ga bo ravno to odvrnilo poznejših težav, ki se pojavljajo pri najstnikih kot je zloraba alkohola, drog, tvegana spolnost ipd. Otroci ljubezen iščejo po čudnih poteh, na čudne načine, ampak če jo dobijo, gredo “zdravi” naprej. Če je ne dobijo, potem iščejo ljubezen na napačne načine. Verjamite, bo trajalo, ampak bo minilo. Ne odrivajte ga, v njegovem vedenju ga sicer korigirajte z jasnimi razlagami, ampak z veliko mero ljubezni in vedenja.