V vezi 22 let, od tega poročena 15. Z možem sva dala skozi marsikaj dobrega, veliko pa tudi slabega. A kljub vsemu, nama uspe ohranjati neko spoštovanje, prijateljstvo, ljubezen in strast, razen, ko nama ne. 😉 Pridejo dnevi, ko bi desca lahko utopila v žlici vode. Vse kar on je in vse kar počne mi gre tako neverjetno na živce, celo grd mi je na pogled. V dobrih dneh mi je noro všeč in privlačen, da bi ga lahko naskočila ceste, če ga nepričakovano zagledam mi še vedno zamaje kolena. Mislim, da so njegovo občutki do mene popolnoma enaki. Včasih je v meni tak hud vrtiljak čustev, da ne vem točno kaj naj z njimi. So občutki ljubim- sovražim, po tolikih letih skupnega življenja, normalni?

Verjetno se bližaš mèni -zato si na takem vrtiljaku čustvev in odnosov v vezi. 22 let neke zveze je že veliko. Pri toliko letih sobivanja gre za odnos v vezi med dvema, ko moraš znat poskrbet za pestrost, za “začimbe v vezi”, da je še raznoliko, da ni zaciklano; po drugi strani pa je v taki vezi potem potrebno veliko tolerance in prilagajanja z obeh strani. Ker še seksata, se še poklapa. Ko ne bosta mogla ali hotela več seksat drug z drugim, bo pa kriza v taki vezi, ja.

Kako zelo te štekam. Midva z možem sva skupaj trideset let. Pridejo dnevi, ko neprestano skupaj tičiva in sva kot dva mlada zaljubljenca in so dnevi, ki spominjajo na film Vojna zakoncev Rose. Ampak veš kaj, dokler se pričkata, tulita, smejita, seksata je vse ok. Ko enkrat vsega tega ni več pa te lahko začne skrbet. Takrat si pač izpet, a kaj ko potem ni več volje in običajno niti možnosti (skupno premoženje) iti vsak po svoje. Dokler se bosta ljubila in sovražila bo vse vredu.

A ni fino, da se imata po tolikih letih še vedno rada? Dolgočasno pa bi bilo, če včasih ne bi “pokalo”. Kakšna pa je veza, če je vse premočrtno? po moje za umreti dolgocajtna. Si predstavljaš, da bi že dvaindvajset let živela v miru in slogi? Mater, pol mora bit tudi med rjuhami medlo. Začimbe v življenju morajo biti.

Te že dolgo drži puberteta, ali se je morda le vrnila na n-to potenco?

Po napisanem bi na prvo žogo tekla, da imaš neke poteze osebnostne motenosti.
Kaj pa drugi odnosi v življenju?

So v bistvu cist normalni. Clovek je dualno bitje z dva pola in ves cas se nam to dogaja. Spomni se samo starsev, sigurno jih imas rada, a se je dogajalo na momente, da si jih sovrazila.

…ampak za to so vedno razlogi, ki jih lahko opišeš, definiraš. Če je to brez razloga, potem se je treba pogovoriti s kakim strokovnjakom s področja psihologije ali morda celo s psihiatrom.

…ampak za to so vedno razlogi, ki jih lahko opišeš, definiraš. Če je to brez razloga, potem se je treba pogovoriti s kakim strokovnjakom s področja psihologije ali morda celo s psihiatrom.
[/quote]

Ma ne vem, upam da ni tko hudo. Res so lahko razlogi, a ce dam spet primerjavo starsev, recimo: zelis iti ven do poznih ur ali na morje s prijatelji pa ti ne pustijo, pac jih “sovrazis” en cas in ne zakapiras tega vse dokler sam nimas otrok. Al pa enostavno utrujajo s svojo pojavo doma, imas obcutek da jih prov sovrazis, vcasih se jih sramujes,… Jaz si sama tko razlagam te obcutke. Meni se zdi da so pri avtorici tudi dokaj normalni ti obcutki, saj ce ne, bi ga skos sovrazila, ne bi nihalo. Saj nihce med nami ni vedno 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} v dobrem obcutku s komerkoli.

Te že dolgo drži puberteta, ali se je morda le vrnila na n-to potenco?
[/quote]

Ne razumem zakaj bi se mi vrnila puberteta?

Ma ne vem, upam da ni tko hudo. Res so lahko razlogi, a ce dam spet primerjavo starsev, recimo: zelis iti ven do poznih ur ali na morje s prijatelji pa ti ne pustijo, pac jih “sovrazis” en cas in ne zakapiras tega vse dokler sam nimas otrok. Al pa enostavno utrujajo s svojo pojavo doma, imas obcutek da jih prov sovrazis, vcasih se jih sramujes,… Jaz si sama tko razlagam te obcutke. Meni se zdi da so pri avtorici tudi dokaj normalni ti obcutki, saj ce ne, bi ga skos sovrazila, ne bi nihalo. Saj nihce med nami ni vedno 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} v dobrem obcutku s komerkoli.
[/quote]

Že,že… ampak za tem stojijo njihova določena ravnanja in odločitve.
Če te prevevajo taki občutki pa ne znaš definirati zakaj, potem je treba po pomoč.

Ne razumem zakaj bi se mi vrnila puberteta?
[/quote]

Tako vroče/hladno obnašanje je značilno za puberternike in pubertetnice.
Ni še tako dolgo, ko sta moja otroka bila taka in je spomin na to še zelo živ. 😉

Rešitev je edina ta, da te kakšen drug tip v roke prime, pa se situacija stabilizira. Pol pa al se odklopiš al ostaneš pri njemu in se še bolj zalimaš na njega. Kdo ima rad ob sebi psihično nestabilnega človeka, nima veze al je moški al ženska.

Sem razmišljal, da odprem podjetje v katerem ko bi bil en tak tunel iz katerega bi štrlele moške roke, normalno ene par tipov bi bilo skritih za temi rokami in ženska bi se moral prebiti čez te roke. Moški te ženske ne bi videli, pač skriti in diskretni prihodi na kraj dogajanja.
Vsak bi lahko prešlatal žensko v ene 20 sekundah, pač omejen čas zaradi varnosti, da ženska kakšen napad panike ne doživi.. To bi bil ene take vrste Juke box, jst pa čakam da zadenem Jack pat in odprem tako firmo, hehe…

Ti pa si za hece! 😉
Lahko pa probaš s tvojo poslovno idejo. Boš hitro videl kam pes taco moli.

Ti pa si za hece! 😉
Lahko pa probaš s tvojo poslovno idejo. Boš hitro videl kam pes taco moli.
[/quote]

ja sej…, pozabil sem omenii. Ženska bi moral bit … gola seveda, moški pač v rokavicah, ki bi bile iz materiala iz katerga so kondomi. Bom še dodelal to sceno, ni problema, do penzije mi še neki časa manjka, hehe…

Moje mnenje je, da je to povsem normalno, sploh po toliko letih. Z možem sva bila skupaj dobrih 25 let, polnih vzponov in občasnih padcev, pa občutkov, kot jih opisuješ ti. Sem se takrat isto spraševala, sedaj bi dala vse, da bi lahko kaj od tega spet čutila. Bolj bi bilo čudno, če bi rekla, da ne čutiš nič… Dokler pa prevladuje tisti LJUBIM del občutkov, je vse ok. Mož verjetno tudi kdaj tako čuti 😉 Ampak, dokler je odnos v temeljih dober, dokler, kljub občutkom “sovražim” ohranjaš spoštovanje, sta ok. Le “na glas” si priznala nekaj, kar je skregano z novodobnimi ideali. Približno tako, kot če priznaš, da ti gredo občasno lastni otroci na živce (pa bi dal sicer življenje zanje), potem se pa nate usuje ves gnev popolnih staršev… Ob prvi večji težavi, pa se vsi ti ideali popolnih partnerjev, družin, otrok, sesujejo kot hišica iz kart…

Za posrat dobra zgodba.

…ampak za to so vedno razlogi, ki jih lahko opišeš, definiraš. Če je to brez razloga, potem se je treba pogovoriti s kakim strokovnjakom s področja psihologije ali morda celo s psihiatrom.
[/quote]

Vi do vašega moža ali partnerja vedno čutite premočrtno? Se zavedate, da danes človek do psihologa ali psihiatra ne pride na vrsto še zaradi kakšne hujše stvari. S možem sva oba temperamentna in strastna človeka. Nikoli ne škodujeva eden drugemu, zatorej ne vem zakaj bi naju vi posla kar h psihiatru.

Takole črno/belo oz. vroče/hladno občutenje bi lajko kazalo na kako osebnostno motnjo. Res je človek po naravi v odnosih ambivalenten, a razlika med motnjo in običajno ambivalentnostjo je ravno v tem, da je običajna ambivalentnost “vzporedna”. Torej do nekoga čutim naklonjenost, a se hkrati (!) zavedam, da me nekatere stvari v odnosu tudi motijo. Če pa gre za periodično izmenjavo (ki je že sama po sebi nekako neugodna, sicer bi ne bila zastavljena tema), pa greže samo po sebi za motnjo. Ali je ta motnja tolikšna, da ovira vsakdanje obveznosti, pa je tista meja, po kateri se odločamo, ali je potrebna neka zunanja pomoč pri reševanju le-te.

Tudi meni, podobno kot kolegu zgoraj, opis deluje podobno najstniškemu odnosu, ki je v najstniškem času običajen in sprejemljiv, saj se najstnik učiprepoznavati svoja čustva in se nanje odzivati tako, da ne škoduje sebi in drugim. Po zaključku adolescence pa sledi odraslost, oz. zrelost, katere rezultat naj bi ravno bil zavest o ambivalentnosti (zavedanje, da drugi ni niti povsem tak, niti povsem onak, temveč je vsega po malo in enako tudi jaz).

Hvala za tvoj komentar. Prav rabila sem ga.

To obsojanje je utrujajoče, kot bi res vsi živeli v idealnih zakoni, imeli idealne partnerje, še boljše otroke. Nekako se mi zdi, da vsi tej, ki obsojajo, so obsojanja vredni, bolj kot mi, ki povemo tako kot je. Brez olepšav.

To kar ste napisali je ena opcija.
Druga pa je, da ne sprejemate mnenja, ki je drugačno kot vaše. In smo zopet pri črno – belo.

Vprašali ste in dobili različne odgovore: eni so vam všeč, drugi ne.

Kje ste torej sami drugačni od tistih, za katere pravite, da vas obsojajo?

No, da pride večina po potrditev svojega vnaprej izdelanega mnenja, je nekako pričakovano. Vsi, ki poskušamo biti kolikor toliko objektivni, se moramo vnaprej tega zavedati.

Vi do vašega moža ali partnerja vedno čutite premočrtno? Se zavedate, da danes človek do psihologa ali psihiatra ne pride na vrsto še zaradi kakšne hujše stvari. S možem sva oba temperamentna in strastna človeka. Nikoli ne škodujeva eden drugemu, zatorej ne vem zakaj bi naju vi posla kar h psihiatru.
[/quote]

Pri čustvih premočrtnosti ni. Vedno so nihanja. Koliko pa ta nihanja vplivajo na vas in vaše življenje, je odvisno od vas samih in uporabe lastnega racia. Razum je namreč tisti, ki regulira vaša čustva, razum je tisti, ki vam pomaga določiti nabor moralnih vrednot. Če vam to ne gre in so čustveni izpadi premočni in prepogosti, potrebujete pomoč.
…in jaz nimam ne moža ne partnerja, le partnerko. 😉

Popolnoma normalno. Čisto nič ni narobe s tabo. To se dogaja, samo eni to povedo na glas ali napišejo, drugi pa molčijo in se jezijo v sebi. Želim ti čim več tistih obdobij, ko se ti zatresejo kolena, ko ga vidiš.

Zakon bi moral trajati 5 let, kot potni list, če je ok ga podaljšaš, če ne pa pa pa.