Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!
Zelo na kratko: dolgo sem mislila, da ne bom imela otrok. Ker jih nisem želela imeti sama, pri moških pa sem vedno imela izkusnje, da niso ravno zanesljivi. Saj je super otroček, ampak v resnici vedno pričakujejo in se zanasajo, da bo mama tam zanj. Oni so bolj "za zraven". Tega jaz nisem želela.
Potem sem spoznala sedanjega partnerja. V veliko sva se pogovarjala o tem in vedno je trdil (in tudi dokazoval), da mu je prioriteta skupno življenje. Enako je povedal tudi za otroke. Odlocila sva se imeti otročka. Ni me skrbelo.
Do zadnjega meseca. Rok se bliža, on pa je vedno več odsoten (zaradi dela). Ko pride domov, je utrujen. Vse, kar je bilo lepega, je zreducirano na kakšno uro, dve na teden.
Jaz pa - tudi zato ker se že težko gibam pa tudi korone se skušam izogibati- sem doma, tudi delam večinoma od doma. Seveda vmes vse pospravim, pripravim za otročka, ...ker sem doma, ane. In me vedno bolj skrbi, da tako zdaj bo - jaz bom doma z otrokom, njega pa nikjer. Ravno to, česar sem se bala.
Mamice, se vam je tudi vam to (že kdaj) zgodilo? Moški, kako pa vi razmišljate?
Hvala za mnenja in nasvete (kakšne vulgarne in nizkotno komentarje pa raje zadržite zase).
Zelo na kratko: dolgo sem mislila, da ne bom imela otrok. Ker jih nisem želela imeti sama, pri moških pa sem vedno imela izkusnje, da niso ravno zanesljivi. Saj je super otroček, ampak v resnici vedno pričakujejo in se zanasajo, da bo mama tam zanj. Oni so bolj "za zraven". Tega jaz nisem želela.
Potem sem spoznala sedanjega partnerja. V veliko sva se pogovarjala o tem in vedno je trdil (in tudi dokazoval), da mu je prioriteta skupno življenje. Enako je povedal tudi za otroke. Odlocila sva se imeti otročka. Ni me skrbelo.
Do zadnjega meseca. Rok se bliža, on pa je vedno več odsoten (zaradi dela). Ko pride domov, je utrujen. Vse, kar je bilo lepega, je zreducirano na kakšno uro, dve na teden.
Jaz pa - tudi zato ker se že težko gibam pa tudi korone se skušam izogibati- sem doma, tudi delam večinoma od doma. Seveda vmes vse pospravim, pripravim za otročka, ...ker sem doma, ane. In me vedno bolj skrbi, da tako zdaj bo - jaz bom doma z otrokom, njega pa nikjer. Ravno to, česar sem se bala.
Mamice, se vam je tudi vam to (že kdaj) zgodilo? Moški, kako pa vi razmišljate?
Hvala za mnenja in nasvete (kakšne vulgarne in nizkotno komentarje pa raje zadržite zase).
Ob rojstvu otroka mu pripada starševski dopust.Moja dva sinova sta ga letos oba koristila zato, da sta pomagala mamici, ona pa se je lahko posvetila otroku.Tako mora biti in tako je prav.
Zelo na kratko: dolgo sem mislila, da ne bom imela otrok. Ker jih nisem želela imeti sama, pri moških pa sem vedno imela izkusnje, da niso ravno zanesljivi. Saj je super otroček, ampak v resnici vedno pričakujejo in se zanasajo, da bo mama tam zanj. Oni so bolj "za zraven". Tega jaz nisem želela.
Potem sem spoznala sedanjega partnerja. V veliko sva se pogovarjala o tem in vedno je trdil (in tudi dokazoval), da mu je prioriteta skupno življenje. Enako je povedal tudi za otroke. Odlocila sva se imeti otročka. Ni me skrbelo.
Do zadnjega meseca. Rok se bliža, on pa je vedno več odsoten (zaradi dela). Ko pride domov, je utrujen. Vse, kar je bilo lepega, je zreducirano na kakšno uro, dve na teden.
Jaz pa - tudi zato ker se že težko gibam pa tudi korone se skušam izogibati- sem doma, tudi delam večinoma od doma. Seveda vmes vse pospravim, pripravim za otročka, ...ker sem doma, ane. In me vedno bolj skrbi, da tako zdaj bo - jaz bom doma z otrokom, njega pa nikjer. Ravno to, česar sem se bala.
Mamice, se vam je tudi vam to (že kdaj) zgodilo? Moški, kako pa vi razmišljate?
Hvala za mnenja in nasvete (kakšne vulgarne in nizkotno komentarje pa raje zadržite zase).
Ob rojstvu otroka mu pripada starševski dopust.Moja dva sinova sta ga letos oba koristila zato, da sta pomagala mamici, ona pa se je lahko posvetila otroku.Tako mora biti in tako je prav.
Ja, se strinjam, da je tako prav. A na koncu je vse stvar prioritet in odločitev. In zadnjo mesec imam občutek, da se odloča za delo kot prioriteto. Ceprav je bil najin dogovor drugačen.
Jaz se seveda ne morem (vec) odločiti drugače. In sem vedno bolj osamljena in prestrašena, kako se bo to izteklo.
Je koristil "nadure" s sodelavko na paleti v skladišču. Jaz sem bila stara in tečna :) pri vseh 4 nosečnostih.
Tako. Povejmo po resnici malo za spremembo.
Uf. Jaz si sicer drznem trditi, da (vsaj zaenkrat) to (še) ni to.
Me pa bega: ce si vedela ze prvic, zakaj se trikrat ponovit? Te ni ganilo?
Otroci so darilo iz nebes( čeprav ne vem, če obstajajo...hehe...) Moški ne nosi, moški občuti šele takrat, ko se otrok rodi.Boš videla, kako se bo obnašal takrat.. .Ko boš imela detece in voziček...ne boš več razdvojena.
Uf. Jaz si sicer drznem trditi, da (vsaj zaenkrat) to (še) ni to.
Me pa bega: ce si vedela ze prvic, zakaj se trikrat ponovit? Te ni ganilo?
Otroci so darilo iz nebes( čeprav ne vem, če obstajajo...hehe...) Moški ne nosi, moški občuti šele takrat, ko se otrok rodi.Boš videla, kako se bo obnašal takrat.. .Ko boš imela detece in voziček...ne boš več razdvojena.
Mogoce imate prav...ampak nisem ravno ženska, ki bi se počutila izpolnjeno z otrokom. Zato ga dolgo sploh nisem želela. Želim si družine- kjer je aktiven in vpleten tudi partner. Tako kot se sedaj obraca, pa to ne bo družina, pač pa mamica z otrokom, očka pa vsake toliko pride malo zraven. Tega pa si ne želim. Mislim, da tega tudi ne zmorem. Zato sem vedno bolj žalostna in razmišljam i možnih scenarijih. Tudi najbolj ekstremnih. Tega si res ne želim.
Boleče spoznanje. Si se poskusila z njim pogovoriti? Če je šlo za dogovor (pogodba), jo krši. Si sigurna, da ni potekal pogovor enosmerno v smislu: od tebe pričakujem to, pa to in je on rekel sam ja, ja sam pa ni dal nobene ideje, kako si predstavlja partnerstvo s teboj.... včasih so ženske kotrol friki, pa tega sploh ne vidijo...
Je koristil "nadure" s sodelavko na paleti v skladišču. Jaz sem bila stara in tečna :) pri vseh 4 nosečnostih.
Tako. Povejmo po resnici malo za spremembo.
Uf. Jaz si sicer drznem trditi, da (vsaj zaenkrat) to (še) ni to.
Me pa bega: ce si vedela ze prvic, zakaj se trikrat ponovit? Te ni ganilo?
Ne ljubim ga. Nikoli ga ne bom. Smo skupaj ker smo skupaj. To je to. Bedno, vem, a tako je. Sem bila mlada in neumna, zdaj sem pa prestara za karkoli boljšega, slabše pa res ne potrebujem. In tako obtičiš, leta pa gredo mimo.
Boleče spoznanje. Si se poskusila z njim pogovoriti? Če je šlo za dogovor (pogodba), jo krši. Si sigurna, da ni potekal pogovor enosmerno v smislu: od tebe pričakujem to, pa to in je on rekel sam ja, ja sam pa ni dal nobene ideje, kako si predstavlja partnerstvo s teboj.... včasih so ženske kotrol friki, pa tega sploh ne vidijo...
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole...
Uf. Jaz si sicer drznem trditi, da (vsaj zaenkrat) to (še) ni to.
Me pa bega: ce si vedela ze prvic, zakaj se trikrat ponovit? Te ni ganilo?
Ne ljubim ga. Nikoli ga ne bom. Smo skupaj ker smo skupaj. To je to. Bedno, vem, a tako je. Sem bila mlada in neumna, zdaj sem pa prestara za karkoli boljšega, slabše pa res ne potrebujem. In tako obtičiš, leta pa gredo mimo.
Mi ne moremo vedeti, kaj točno se z njim dogaja. Lahko, da je tudi njega malo strah tega otroka. Lahko pa, da ima v službi kakšne težave. Če pride crknjen in nataknjen, mogoče res ne vara, ampak glede na to, da je znorel, ga lahko v službi maltretirajo, on bi pa mogoče dal odpoved, če ne bi bil otrok na poti.
Tudi ti si zdaj pod hormoni in bolj čustvena. Vseeno, če to ni to, kar si želiš, pogoviriti se seveda morata. Najprej, kaj je sploh razlog za njegove pozne prihode domov (afera, strah, preveč dela v službi, smotani šefi, izmikanje odgovornosti, ipd.?), nato pa, kako si predstavlja družinsko življenje s takšnim pristopom. Tu ne gre samo za to, da dela dolgo, gre za njegov odnos, da je torej znorel, ko si ga vprašala. To se meni zdi kar kritično. Pa oK, če je tako en dan, ampak če je ves čas tako zagrenjen, no to pa nikakor ni OK.
Kaj pa če zdaj dela več, da bo potem, ko bo otrok tukaj, bolj na razpolago? Bo koristil maksimalno očetovski dopust upam? Ker zdaj je čas, da se naredi, kar je za narest, čim več, ker potem bo življenje obrnjeno na glavo. Naj zdaj dela, da bo potem frej. Ti pa ne travmiraj na zalogo, ne miniraj veze še preden vanjo pade bomba v obliki otroka. Še veliko bo padcev, preiskušenj, nesoglasij... upam, da je vajina veza dovolj trdna.
Boleče spoznanje. Si se poskusila z njim pogovoriti? Če je šlo za dogovor (pogodba), jo krši. Si sigurna, da ni potekal pogovor enosmerno v smislu: od tebe pričakujem to, pa to in je on rekel sam ja, ja sam pa ni dal nobene ideje, kako si predstavlja partnerstvo s teboj.... včasih so ženske kotrol friki, pa tega sploh ne vidijo...
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole...
Po kaknšni drugi poti? Pišeš kot da misliš otroka dati v posvojitev.
Koliko časa sta bila skupaj preden si zanosila? Ga ljubiš?
Drugače pa žal, besede so eno, dejanja je treba gledati.
Kaj pa če zdaj dela več, da bo potem, ko bo otrok tukaj, bolj na razpolago? Bo koristil maksimalno očetovski dopust upam? Ker zdaj je čas, da se naredi, kar je za narest, čim več, ker potem bo življenje obrnjeno na glavo. Naj zdaj dela, da bo potem frej. Ti pa ne travmiraj na zalogo, ne miniraj veze še preden vanjo pade bomba v obliki otroka. Še veliko bo padcev, preiskušenj, nesoglasij... upam, da je vajina veza dovolj trdna.
Oprosti, da vprašam, ampak zakaj si šla sploh zanosit? Mislim resno, ker jaz tudi ne vidim edinega svojega smisla v rojevanju, samo za otroke sem se pa odločila, ker sva si jih na eni točki OBA zaželela in ni mi žal. Otroci so velik dar.
Zdaj pa dejstva - ti si mama, večina nege dojenčka bo na tebi - itak, ker moški ne more dojiti in ker si ti tista, ki bo doma na porodniški. To ni neka znanost in to bi morala vedeti. Če si mislila, da boš rodila, potem bo pa oče 75% ali več skrbel za dojenčka, sploh ne bi smela zanositi.
Ne me narobe razumeti, sem velika podpornica tega, da oba partnerja enakovredno prevzemata skrb za družino, da se oče aktivno vključi v nego in vzgojo otrok. Pri nas funkcionira super. Samo moj mož se ukvarja z otroci med tednom popoldne po službi kako uro ali dve (potem je pa že večerna rutina na vrsti, kjer sodelujeva oba), med vikendom si deliva 50-50. Ko bom šla nazaj delat, je pri nama ustaljena praksa delitev vsega dela pol/pol. Ampak ti pa pišeš, kot da pričakuješ, da te bo cele dneve držal za roko, ker nisi materinski tip. Oprosti, to pa ne gre tako. Odrasla ženska si, prevzemi odgovornost zase in za otroka, ki prihaja. Pa ne kompliciraj toliko. Obstajajo tudi čistilni servisi in dostava hrane. ;)
V kolikor bo pa res vse na tebi ves čas po porodu, pa pojdita z otrokom na svoje,... drugega nasveta pa ni. Žal.
Kaj pa če zdaj dela več, da bo potem, ko bo otrok tukaj, bolj na razpolago? Bo koristil maksimalno očetovski dopust upam? Ker zdaj je čas, da se naredi, kar je za narest, čim več, ker potem bo življenje obrnjeno na glavo. Naj zdaj dela, da bo potem frej. Ti pa ne travmiraj na zalogo, ne miniraj veze še preden vanjo pade bomba v obliki otroka. Še veliko bo padcev, preiskušenj, nesoglasij... upam, da je vajina veza dovolj trdna.
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole...
Po kaknšni drugi poti? Pišeš kot da misliš otroka dati v posvojitev.
Koliko časa sta bila skupaj preden si zanosila? Ga ljubiš?
Drugače pa žal, besede so eno, dejanja je treba gledati.
Skupaj sva bila 2 leti. Oba sva veliko delala in rada uzivala.
Ja, ljubim ga. Tudi tisti dve uri na teden, ko imava kvalitetnega časa zase, je super. Samo ne razumem, kaj se je zgodilo, da so se prioritete tako spremenile (prej sva našla uro do dve na dan). Hkrati mislim, da otroček terja ravno obratno spremembo prioritet...
Zelo na kratko: dolgo sem mislila, da ne bom imela otrok. Ker jih nisem želela imeti sama, pri moških pa sem vedno imela izkusnje, da niso ravno zanesljivi. Saj je super otroček, ampak v resnici vedno pričakujejo in se zanasajo, da bo mama tam zanj. Oni so bolj "za zraven". Tega jaz nisem želela.
Potem sem spoznala sedanjega partnerja. V veliko sva se pogovarjala o tem in vedno je trdil (in tudi dokazoval), da mu je prioriteta skupno življenje. Enako je povedal tudi za otroke. Odlocila sva se imeti otročka. Ni me skrbelo.
Do zadnjega meseca. Rok se bliža, on pa je vedno več odsoten (zaradi dela). Ko pride domov, je utrujen. Vse, kar je bilo lepega, je zreducirano na kakšno uro, dve na teden.
Jaz pa - tudi zato ker se že težko gibam pa tudi korone se skušam izogibati- sem doma, tudi delam večinoma od doma. Seveda vmes vse pospravim, pripravim za otročka, ...ker sem doma, ane. In me vedno bolj skrbi, da tako zdaj bo - jaz bom doma z otrokom, njega pa nikjer. Ravno to, česar sem se bala.
Mamice, se vam je tudi vam to (že kdaj) zgodilo? Moški, kako pa vi razmišljate?
Hvala za mnenja in nasvete (kakšne vulgarne in nizkotno komentarje pa raje zadržite zase).
Kaj ne bo koristil starševskega dopusta? Če ima naporno službo, naj ti potem pomaga še mama.V dveh mesecih boš spet fit, enega otroka boš pa že menda zrihtala... Lahko greš pa v službo ti, pa naj on koristi porodniški dopust...
Oprosti, da vprašam, ampak zakaj si šla sploh zanosit? Mislim resno, ker jaz tudi ne vidim edinega svojega smisla v rojevanju, samo za otroke sem se pa odločila, ker sva si jih na eni točki OBA zaželela in ni mi žal. Otroci so velik dar.
Zdaj pa dejstva - ti si mama, večina nege dojenčka bo na tebi - itak, ker moški ne more dojiti in ker si ti tista, ki bo doma na porodniški. To ni neka znanost in to bi morala vedeti. Če si mislila, da boš rodila, potem bo pa oče 75% ali več skrbel za dojenčka, sploh ne bi smela zanositi.
Ne me narobe razumeti, sem velika podpornica tega, da oba partnerja enakovredno prevzemata skrb za družino, da se oče aktivno vključi v nego in vzgojo otrok. Pri nas funkcionira super. Samo moj mož se ukvarja z otroci med tednom popoldne po službi kako uro ali dve (potem je pa že večerna rutina na vrsti, kjer sodelujeva oba), med vikendom si deliva 50-50. Ko bom šla nazaj delat, je pri nama ustaljena praksa delitev vsega dela pol/pol. Ampak ti pa pišeš, kot da pričakuješ, da te bo cele dneve držal za roko, ker nisi materinski tip. Oprosti, to pa ne gre tako. Odrasla ženska si, prevzemi odgovornost zase in za otroka, ki prihaja. Pa ne kompliciraj toliko. Obstajajo tudi čistilni servisi in dostava hrane. ;)
V kolikor bo pa res vse na tebi ves čas po porodu, pa pojdita z otrokom na svoje,... drugega nasveta pa ni. Žal.
Zanosila sem, ker sva si oba želela druzino. Tudi jaz.
Ne, ne mislim, da bi me moral držat za roko. Samo sprememba njegovih prioritet je očitna. In če zdaj se gre, po rojstvu tako zagotovo ne bo slo vec. In to ni to, kar sem želela. Poleg tega imava (no, sva imela - lahko da se bo tudi to se spremenilo) namen koristiti vsak pol starševskega dopusta.
Skratka, kot da se je v zadnjem mesecu vse spremenilo. Od vseh pogovorov in dogovorov, kako naj bi bilo, postaja vse drugače.
