Izbrala napačnega očeta svojemu otroku
Zelo na kratko: dolgo sem mislila, da ne bom imela otrok. Ker jih nisem želela imeti sama, pri moških pa sem vedno imela izkusnje, da niso ravno zanesljivi. Saj je super otroček, ampak v resnici vedno pričakujejo in se zanasajo, da bo mama tam zanj. Oni so bolj “za zraven”. Tega jaz nisem želela.
Potem sem spoznala sedanjega partnerja. V veliko sva se pogovarjala o tem in vedno je trdil (in tudi dokazoval), da mu je prioriteta skupno življenje. Enako je povedal tudi za otroke. Odlocila sva se imeti otročka. Ni me skrbelo.
Do zadnjega meseca. Rok se bliža, on pa je vedno več odsoten (zaradi dela). Ko pride domov, je utrujen. Vse, kar je bilo lepega, je zreducirano na kakšno uro, dve na teden.
Jaz pa – tudi zato ker se že težko gibam pa tudi korone se skušam izogibati- sem doma, tudi delam večinoma od doma. Seveda vmes vse pospravim, pripravim za otročka, …ker sem doma, ane. In me vedno bolj skrbi, da tako zdaj bo – jaz bom doma z otrokom, njega pa nikjer. Ravno to, česar sem se bala.
Mamice, se vam je tudi vam to (že kdaj) zgodilo? Moški, kako pa vi razmišljate?
Hvala za mnenja in nasvete (kakšne vulgarne in nizkotno komentarje pa raje zadržite zase).
Ob rojstvu otroka mu pripada starševski dopust.Moja dva sinova sta ga letos oba koristila zato, da sta pomagala mamici, ona pa se je lahko posvetila otroku.Tako mora biti in tako je prav.
[/quote]
Ja, se strinjam, da je tako prav. A na koncu je vse stvar prioritet in odločitev. In zadnjo mesec imam občutek, da se odloča za delo kot prioriteto. Ceprav je bil najin dogovor drugačen.
Jaz se seveda ne morem (vec) odločiti drugače. In sem vedno bolj osamljena in prestrašena, kako se bo to izteklo.
Uf. Jaz si sicer drznem trditi, da (vsaj zaenkrat) to (še) ni to.
Me pa bega: ce si vedela ze prvic, zakaj se trikrat ponovit? Te ni ganilo?
[/quote]
Otroci so darilo iz nebes( čeprav ne vem, če obstajajo…hehe…) Moški ne nosi, moški občuti šele takrat, ko se otrok rodi.Boš videla, kako se bo obnašal takrat.. .Ko boš imela detece in voziček…ne boš več razdvojena.
Otroci so darilo iz nebes( čeprav ne vem, če obstajajo…hehe…) Moški ne nosi, moški občuti šele takrat, ko se otrok rodi.Boš videla, kako se bo obnašal takrat.. .Ko boš imela detece in voziček…ne boš več razdvojena.
[/quote]
Mogoce imate prav…ampak nisem ravno ženska, ki bi se počutila izpolnjeno z otrokom. Zato ga dolgo sploh nisem želela. Želim si družine- kjer je aktiven in vpleten tudi partner. Tako kot se sedaj obraca, pa to ne bo družina, pač pa mamica z otrokom, očka pa vsake toliko pride malo zraven. Tega pa si ne želim. Mislim, da tega tudi ne zmorem. Zato sem vedno bolj žalostna in razmišljam i možnih scenarijih. Tudi najbolj ekstremnih. Tega si res ne želim.
Boleče spoznanje. Si se poskusila z njim pogovoriti? Če je šlo za dogovor (pogodba), jo krši. Si sigurna, da ni potekal pogovor enosmerno v smislu: od tebe pričakujem to, pa to in je on rekel sam ja, ja sam pa ni dal nobene ideje, kako si predstavlja partnerstvo s teboj…. včasih so ženske kotrol friki, pa tega sploh ne vidijo…
Uf. Jaz si sicer drznem trditi, da (vsaj zaenkrat) to (še) ni to.
Me pa bega: ce si vedela ze prvic, zakaj se trikrat ponovit? Te ni ganilo?
[/quote]
Ne ljubim ga. Nikoli ga ne bom. Smo skupaj ker smo skupaj. To je to. Bedno, vem, a tako je. Sem bila mlada in neumna, zdaj sem pa prestara za karkoli boljšega, slabše pa res ne potrebujem. In tako obtičiš, leta pa gredo mimo.
Naj ti bo srečno. Samo da veš, da obstaja hujše
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole…
Ne ljubim ga. Nikoli ga ne bom. Smo skupaj ker smo skupaj. To je to. Bedno, vem, a tako je. Sem bila mlada in neumna, zdaj sem pa prestara za karkoli boljšega, slabše pa res ne potrebujem. In tako obtičiš, leta pa gredo mimo.
Naj ti bo srečno. Samo da veš, da obstaja hujše
[/quote]
Razumem. Vse dobro zelim!
Mi ne moremo vedeti, kaj točno se z njim dogaja. Lahko, da je tudi njega malo strah tega otroka. Lahko pa, da ima v službi kakšne težave. Če pride crknjen in nataknjen, mogoče res ne vara, ampak glede na to, da je znorel, ga lahko v službi maltretirajo, on bi pa mogoče dal odpoved, če ne bi bil otrok na poti.
Tudi ti si zdaj pod hormoni in bolj čustvena. Vseeno, če to ni to, kar si želiš, pogoviriti se seveda morata. Najprej, kaj je sploh razlog za njegove pozne prihode domov (afera, strah, preveč dela v službi, smotani šefi, izmikanje odgovornosti, ipd.?), nato pa, kako si predstavlja družinsko življenje s takšnim pristopom. Tu ne gre samo za to, da dela dolgo, gre za njegov odnos, da je torej znorel, ko si ga vprašala. To se meni zdi kar kritično. Pa oK, če je tako en dan, ampak če je ves čas tako zagrenjen, no to pa nikakor ni OK.
Kaj pa če zdaj dela več, da bo potem, ko bo otrok tukaj, bolj na razpolago? Bo koristil maksimalno očetovski dopust upam? Ker zdaj je čas, da se naredi, kar je za narest, čim več, ker potem bo življenje obrnjeno na glavo. Naj zdaj dela, da bo potem frej. Ti pa ne travmiraj na zalogo, ne miniraj veze še preden vanjo pade bomba v obliki otroka. Še veliko bo padcev, preiskušenj, nesoglasij… upam, da je vajina veza dovolj trdna.
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole…
[/quote]
Po kaknšni drugi poti? Pišeš kot da misliš otroka dati v posvojitev.
Koliko časa sta bila skupaj preden si zanosila? Ga ljubiš?
Drugače pa žal, besede so eno, dejanja je treba gledati.
Kaj pa če zdaj dela več, da bo potem, ko bo otrok tukaj, bolj na razpolago? Bo koristil maksimalno očetovski dopust upam? Ker zdaj je čas, da se naredi, kar je za narest, čim več, ker potem bo življenje obrnjeno na glavo. Naj zdaj dela, da bo potem frej. Ti pa ne travmiraj na zalogo, ne miniraj veze še preden vanjo pade bomba v obliki otroka. Še veliko bo padcev, preiskušenj, nesoglasij… upam, da je vajina veza dovolj trdna.
Oprosti, da vprašam, ampak zakaj si šla sploh zanosit? Mislim resno, ker jaz tudi ne vidim edinega svojega smisla v rojevanju, samo za otroke sem se pa odločila, ker sva si jih na eni točki OBA zaželela in ni mi žal. Otroci so velik dar.
Zdaj pa dejstva – ti si mama, večina nege dojenčka bo na tebi – itak, ker moški ne more dojiti in ker si ti tista, ki bo doma na porodniški. To ni neka znanost in to bi morala vedeti. Če si mislila, da boš rodila, potem bo pa oče 75{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ali več skrbel za dojenčka, sploh ne bi smela zanositi.
Ne me narobe razumeti, sem velika podpornica tega, da oba partnerja enakovredno prevzemata skrb za družino, da se oče aktivno vključi v nego in vzgojo otrok. Pri nas funkcionira super. Samo moj mož se ukvarja z otroci med tednom popoldne po službi kako uro ali dve (potem je pa že večerna rutina na vrsti, kjer sodelujeva oba), med vikendom si deliva 50-50. Ko bom šla nazaj delat, je pri nama ustaljena praksa delitev vsega dela pol/pol. Ampak ti pa pišeš, kot da pričakuješ, da te bo cele dneve držal za roko, ker nisi materinski tip. Oprosti, to pa ne gre tako. Odrasla ženska si, prevzemi odgovornost zase in za otroka, ki prihaja. Pa ne kompliciraj toliko. Obstajajo tudi čistilni servisi in dostava hrane. 😉
V kolikor bo pa res vse na tebi ves čas po porodu, pa pojdita z otrokom na svoje,… drugega nasveta pa ni. Žal.
Kaj pa če zdaj dela več, da bo potem, ko bo otrok tukaj, bolj na razpolago? Bo koristil maksimalno očetovski dopust upam? Ker zdaj je čas, da se naredi, kar je za narest, čim več, ker potem bo življenje obrnjeno na glavo. Naj zdaj dela, da bo potem frej. Ti pa ne travmiraj na zalogo, ne miniraj veze še preden vanjo pade bomba v obliki otroka. Še veliko bo padcev, preiskušenj, nesoglasij… upam, da je vajina veza dovolj trdna.
Po kaknšni drugi poti? Pišeš kot da misliš otroka dati v posvojitev.
Koliko časa sta bila skupaj preden si zanosila? Ga ljubiš?
Drugače pa žal, besede so eno, dejanja je treba gledati.
[/quote]
Skupaj sva bila 2 leti. Oba sva veliko delala in rada uzivala.
Ja, ljubim ga. Tudi tisti dve uri na teden, ko imava kvalitetnega časa zase, je super. Samo ne razumem, kaj se je zgodilo, da so se prioritete tako spremenile (prej sva našla uro do dve na dan). Hkrati mislim, da otroček terja ravno obratno spremembo prioritet…
Zanosila sem, ker sva si oba želela druzino. Tudi jaz.
Ne, ne mislim, da bi me moral držat za roko. Samo sprememba njegovih prioritet je očitna. In če zdaj se gre, po rojstvu tako zagotovo ne bo slo vec. In to ni to, kar sem želela. Poleg tega imava (no, sva imela – lahko da se bo tudi to se spremenilo) namen koristiti vsak pol starševskega dopusta.
Skratka, kot da se je v zadnjem mesecu vse spremenilo. Od vseh pogovorov in dogovorov, kako naj bi bilo, postaja vse drugače.
Kaj ne bo koristil starševskega dopusta? Če ima naporno službo, naj ti potem pomaga še mama.V dveh mesecih boš spet fit, enega otroka boš pa že menda zrihtala… Lahko greš pa v službo ti, pa naj on koristi porodniški dopust…
[/quote]
Starši so pokojni, tako da če ne bova zmogla sama, bova morala najeti drugo pomoč.
Starsevski dopust bova (vsaj tako sva bila dogovorjena do sedaj) koristila pol pol.
Ni to poanta. Poanta je, da se je vse obrnilo na glavo, kar se tiče prioritet. Pa me je zanimalo, če se je to morda zgodilo se komu…mogoče strah, mogoce to, da se stvari spremenijo in jaz nisem več zanimiva (res je morem več pohajkovat okrog kot prej, nisem vsa polna energije)? Ne vem.
Če prav razumem, niti ne veš, zakaj je toliko časa v službi. Zato je prva stvar pogovor, pa ne s kritiko. Glede na to, da je vzrojil in bil zelo utrujen, se zgleda res nekaj dogaja v njegovi službi, morda celo kje drugje. Morda tudi njemu ni lahko, a če tega ne veš in se ne pogovorita, bo najbrž le še težje. Pogovor torej.
Starši so pokojni, tako da če ne bova zmogla sama, bova morala najeti drugo pomoč.
Starsevski dopust bova (vsaj tako sva bila dogovorjena do sedaj) koristila pol pol.
Ni to poanta. Poanta je, da se je vse obrnilo na glavo, kar se tiče prioritet. Pa me je zanimalo, če se je to morda zgodilo se komu…mogoče strah, mogoce to, da se stvari spremenijo in jaz nisem več zanimiva (res je morem več pohajkovat okrog kot prej, nisem vsa polna energije)? Ne vem.
[/quote]
Lahko da je prisoten res nek strah pred novim življenjem, zdj bo mogu prevzet odgovornost. Upamo lahko da ni eden tistih, ki so ga bile samo ene velike besede, ko bo pa treba z dejanji pokazat marsikaj pa bo stisnu rep med noge(oz se to kaže že zdj). Morm priznat da težko verjamem da bi se v zadnjem mesecu to tolk burno spremenilo. Edin če sta mela kej več nasploh konfliktov glede marsičesa pa nisi sama omenila. Ker ko sebe pogledam zdj, res hitr vidim kakšen je keri in se hitro pokažejo, samo če mi hočmo videt. Pri 20ih pa ne da se mi bivši ni hotu pokazat kdo je, ampak je šlo za to, da sama nism hotla videt situacije take kot je in sem se slepila da bo boljš, da bo se spremenil itd. Videt tko kot situacija s človekom je, je neki čist drugega, kot želet si da bi oseba postala nekdo, ki so ga ti v resnici želiš. Veš tole zadnje ko sem dojela pri cca 23, 24 mi je ratal potem precej lažji. Upam pa da sm ti znala kej razjasnit tvoj pogled. Pa videt je da res ni bla nikol tvoja želja imet otroka, kot pišeš. Sama tud tko namreč praviš. Sta oba 2 svobodnjaka.
Ouch, to pa je neugodno. Jaz bi vsekakor vztrajala na delitvi starševskega dopusta pol-pol. Če je bil tak dogovor naj se ga drži. Upam, da sta že v štartu oddala tako izpolnjeno vlogo na CSD, če nista potem naredita to sedaj, da se ne bo mogel zmišljevati potem, ko boš ti že doma z otrokom, da on pa sedaj ne bi.
Mogoče ima pa samo težko obdobje v službi sedaj, lahko da tudi tale covid kriza vpliva na vse skupaj. (Jaz sem na porodniški, pa še starejše imam doma, to je šele hudič. Porodniška z enim je dopust proti temu). Pogovor brez obsojanja bi bil na mestu. Pa zavedaj se, da nate vplivajo hormoni in tudi prvih nekaj tednov po porodu bo precej napetih. Jaz sem bila drugič grozno občutljiva.
Ti pa svetujem, da ga od začetka vključiš v nego – kopanje, previjanje (hranjenje malo težje, razen, če si tudi izčrpaš mleko in potem on nahrani po steklenički), veliko skupnih sprehodov. Naj tudi on potolaži otročka, ko bo jokal(a). Najtežji so prvi trije meseci (vsaj meni so bili) potem je pa lažje, ker ujameš ritem.
Ne skrbi za kuhanje, čiščenje, ipd…. briga te, počivaj, saj sem ti rekla -čistilni servis, dostava, nakuhaj si jedi na žlico sedaj in jih zmrzni – to precej odtehta. Če nimata sušilnega stroja ga kupita – nujno.
Ti pa res želim vso srečo, lahek porod, zaupaj si, in bo šlo. Če pa partner res beži pred odgovornostjo ga pa postavi pred vrata, ker dveh otrok pa res ne rabiš.
Zanosila sem, ker sva si oba želela druzino. Tudi jaz.
Ne, ne mislim, da bi me moral držat za roko. Samo sprememba njegovih prioritet je očitna. In če zdaj se gre, po rojstvu tako zagotovo ne bo slo vec. In to ni to, kar sem želela. Poleg tega imava (no, sva imela – lahko da se bo tudi to se spremenilo) namen koristiti vsak pol starševskega dopusta.
Skratka, kot da se je v zadnjem mesecu vse spremenilo. Od vseh pogovorov in dogovorov, kako naj bi bilo, postaja vse drugače.
[/quote]
Ne vem če je res kar pišeš… Ne morem ti povedat zakaj je tako z prioritetami niti svetovat kako lahko to spremeniš… Lahko ti pa povem/dam en “fazon” iz staro-habsburške vzgoje… Kako so v tistem času delali… Ti bo kak konflikt prišparalo… Praviš za šiht…
Tako je bilo rečeno
Kad se budeš udavala i vidiš da muž dolazi kuči… Dobro gledaj kako je razpoložen!!! Ako vidiš da nije dobro razpoložen SKLANJAJ SE!!! Jer on je radio na njivi, radio svakakve poslove, sa svakakvim ljudima se srečavo, svašta vidzo itd… A ne odma soping, problemi, djete, ovo ono… Cekaš njega prvo da vidiš šta i kako…
Ako vidiš da je dobro razpoložen tek onda pridzes fino lepo i počneš debatu o tome šta te muči… Če že hočeš to reševat ko pride z šihta…