Starševski čvek

Izbrala napačnega očeta svojemu otroku

Default avatar
Zakon in skupno življenje ni pogodba. Tudi ne gre v ravni črti. So vzponi, so padci. Pot do sreče je v odkritem pogovoru, brez obtoževanj in v prilagajanju en drugemu. Veliko moških je izgubljenih, ko pride otrok. Ne znajdejo se. Ženska vse prevzame in jih nevede kar odrine. Zdaj si doma, praviš da delaš od doma in za otroka pripravljaš vse sama. Naj uganem. Postala si malo tečna, zdi se ti, da si do nečesa več upravičena, on se te izogiba, že ko pride domov ve, da je spet nekaj narobe. In tako vsak dan.
Predlagam ti, da razmisliš, kako ga bolj vključiti v opravila doma in v pričakovanje ottoka. Moški ni ženska in se otroka ne bo veselil na enak način. A naj se počuti kot oče in kot moški, ki ga žena ceni in spoštuje. Pusti mu, da on kaj naredi, naj se on česa spomni (s tvojo pomočjo :)) in dajmu vedeti, da ga ceniš. Ko bo prišel otrok, bo še težje. Ne pozabi, da nisi samo mama, temveč tudi žena in da on ni samo nekdo, ki stanuje z vama, temveč oče. Naj bo vključen v nego, ne kritiziraj ga tembeč pohvali. Moški se sicer navežejo na otroka kasneje , šele okoli drugega leta. Do tedaj bo še veliko padcev, pa tudi veliko lepega!
Default avatar
2x oče je napisal/a:
Joooj, to si pa super napisal! Sploh glede mamic in kako mora bit dete uštimano.

Ko se je najina punčka rodila, se mi je zdelo, da mož vse "narobe" dela z njo. Nikoli mu nisem nič rekla, sem sama pri sebi hitro razčistila, da je to v bistvu moj problem, da se mala pri njemu čisto fajn počuti in tudi on zna super poskrbet za njo. Imata od prvega dne nek svoj odnos, svoje fore in jaz se v to ne mešam. Edino za oblečt ji pa ponavadi pripravim, mi je mož sam rekel, da nikoli ne ve, kaj naj navleče na njo 🙈😆. Pa jo je tudi sam že oblačil in je bila vedno za v javnost 😁.
Default avatar
Nikoli nisem razumela žensk, ki vstrajajo na tem, da je skrb za otroka pol pol.
Da se razumemo, govorim o dojenčkih.
In pol imaš 4 mesečnega otroka, ki vrešči na očetovih rokah, že ves zabuhel in prepoten.
Ampak ne, ona ima svojih 5 min fraj in ata je na vrsti, da ga potolaži.
Pa daj no - se ti OTROK nič ne smili?
Pa jim tiščijo flaši in odvajajo od prsi, da bo čim prej lahko letela v slubžo, na kafe, na fitnes, otroku pa bo že ata dal tisto umetno sranje.
Potem imaš pa težave z navezanostjo, anksioznostjo itd kar ven vdari v najstništvu ali še kasneje.

Ženske - otroci zrastejo in še prehitro se jih boste rešile.

Midva imava 3. Vsi dojeni do 18m, vsi doma do 3 leta, vsi so viseli prva tri leta na mami, vsi so spali pri nama dokler so hoteli.
Ne boste vrjele, ampak pride čas, ko se začne otrok navezovat na očeta in ko lahko oče vedno več počne z otrokom in potem se zaveš, da je mož z otroci že cel dan naokoli in da jih prav pogrešaš.

Vse pride ob svojem času.

Da pa sta ata pa mama 50:50 že od začetka to pa žal narava ni tako uredila.
Prej ko se boš sprijaznila, lažje ti bo.
Default avatar
Zmotila sem se je napisal/a:
95% babnic se zmoti. Ali kot pravijo južnjaki posle y.e.b.a.n.j.a nema kajanja. Kar je je! Čaka te leto porodniške, ko boš imela čas razmisliti. Morda boš otroka vzljubila in ti bo samohranilstvo, bodisi dejansko bodisi v paru ( teh bab sploh ni malo) lažje.
Kaj misliš s skrajnimi scenariji? Detomor??? Zapustitev otroka očetu? Samo, če ima ta fotr finančno dobro stoječo zrelo in odgovorno mater (recimo ji tašča), ki bo lahko v resnici skrbela za otroka. Se ve, da mora biti tudi dovolj mlada in umsko in fizično dokaj zdrava.
Posvojitev? Veliko ljudi bi bilo zdravega belega otroka zelo veselo. Samo kam boš pa ti odšla. Kajti v naši mili domovini zate ne bo več življenja. Vse se zve in zlasti pri nas strahotno in pretirano obsoja.
Najbolje bo, da se pripraviš na resnično emancipirano življenje, sama z otrokom. Taka boš v veliki večini. Ne bo lahko, otrok bo za marsikaj prikrajšan tako materialno kot čustveno, a bo vsaj v družbi sebi enakih. Več kot polovica zakonov in partnerstev gre po gobe.
In ja, pozabi na koga drugega. Saj f.u.k fehtarjev ti ne bo manjkalo. Partnerja pa ne boš dobila. Nikakršnega, kaj šele takega kot bi si ga želela. Pa tudi bolje je tako. Pomisli samo na zlorabe otrok, ki so v takih zvezah bolj pravilo kot izjema.
Nič lepa slika se ti ne kaže.
Ampak, ne boj se! Zmogla boš, kot večina v tvojem položaju. Predvsem pa ne pozabi, da je v takem položaju večina žensk/mater.
Default avatar
Tudi sama nisem bas materinski tip, izbrala sem moškega, ki je bil odličen do mojega psa, sicer pa po lastnih besedah kao ne družinski tip (no, honestly tudi sama nisem). Imava 6 mesecno deklico in je super najboljši očka kar jih je lahko! Deliva si opravila, oba delava (meni tako paše saj mi je otrok premalo za izpolnjenost), oba skrbiva za otroka. Naj si vas mož se privosci sedaj še malo svobode, ko bo drzal otroka v roki se bo res izkazalo kje stojijo stvari, vi pa se ne sekirajte ze vnaprej... srečno!
Default avatar
"bridka resnica", zagotovo si zelo pesimistična oseba, čeravno nisi edina, saj meni tut kdo reče,da se pesimist. Glej, morda pa ni tako hudo, kot ti praviš.To je skrajnost. Žensko boš pa še bolj prestrašila, kot ji kaj pomagala. In autorica mora vedeti,da vsako vznemirjanje škodi. Sekirancija je hrana za raka. Zapomnite si to.
Default avatar
V nosecnosti imajo spremembe hormonov velik vpliv na bodoco mamico. To lahko traja tudi se nekaj casa po porodu. Obcutki in vedenje nosecnice so tako zelo spreminjajo in so tako zelo intenzivni, da potem razmisljas marsikaj.

Jaz mislim, da moras pustiti casu cas in da te zdaj grabi panika. In ne prevec tezit ocetu, ker se tudi ocetje soocajo s spremembo in jih skrbi ampak to vcasih pokazejo na napacen nacin.

Mogoce pa zdaj vec dela, ker ve, da bo potem imel manj casa.
Default avatar
JAJO79 je napisal/a:
Zato pa je tako na tem ubožnem svetu, ker je vsaka resnica za ljudi pesimizem in negativnost in strašenje in kar že ravno hočeš.
Je tako in še veliko bolj hudo kot pravim. Sicer pa večina žensk, ki niso več rosno mlade romantičarke to ve. Nekatere si to vsaj po tihem priznajo, nekatere pa še to ne. Samo ne znajo si razložiti zakaj so tako uboge. Pa ne mislim samo materialno.
Avtorica si bo znala pomagati in je naša mnenja nič kaj ne vznemirjajo. Nekaj malenkosti v njenem zapisu mi pravi, da bolj kot ne preganja dolgčas.
Če bi bil stres, ki ga povzročajo, žalost, osramočenost, negotovost in še kar nekaj podobnih stanj, res povzročitelj raka verjemi, da bi bili vsi že od rojstva kar naprej rakasti. Vsem neumnostim, ki jih prebereš na papirju ali še verjetneje na ekranu res ni treba verjeti.
Default avatar
Zenska, tip se ti goni. 100 posto te vara. Ti se pa ukvarjas kdo bo skrbel za otroka. Si pomislila da te vara??
Default avatar
Bridka resnica je napisal/a:
Se strinjam delno s teboj. Ogromno žensk ostane bolj ali manj samih v skrbi za otroka/gospodinjstvo.

Imam precej kolegic, ki imajo mlajše otroke, tam do cca 6 let. In vsaj 2/3 jih ima ta problem, da je mož večino časa odsoten, ko je doma pa ni nič od njega.

Glede na to, kar sem od njih slišala in videla, bi rekla, da se jih je dejansko "zmotilo", oziroma res izbralo neustreznega moškega za očeta svojih otrok bolj malo. V večini imajo čisto ok moške, ki pa žal nič dovolj dobro ne naredijo. Otroka ne držijo prav, ne znajo ga prav previt, oblečt, ne dajo mu prave hrane, ne igrajo se pravih iger, ne obesijo prav perila, potem pa še narobe zložijo itd., itd... Vse te ženske začnejo svojo zgodbo z besedami v smislu "prva 2 meseca mi je pomagal, potem pa vsak dan manj, zdaj sem za vse sama, on pa samo pred tv-jem, ko je doma". Sem ogromnokrat videla, ko je mož vzel dojenčka, ona pa priletela kot furija češ "kako ga to držiš, daj sem, ga bom jaz vzela". Hja, moške pač po določenem času vse skupaj mine.

Nikakor ne pravim, da se ene ne zmotijo. Veliko je moških, ki govorijo eno, v resnici pa so vlogi očeta čisto nedorasli, ker so še sami napol otroci. Velikokrat to pride nekako na plano šele, ko se otrok rodi in je treba prevzet odgovornost.

Druge hočejo otroka po vsej sili in partnerja povsem preslišijo, ko jim proba dopovedat, da še ni pripravljen. Raje same pri sebi sklenejo, da se bo spremenil, ko bo otrok na svetu, potem pa kukulele, ko se to ne zgodi. Tak moški bo imel mogoče čez xy let z drugo žensko otroke in bo najboljši ati na svetu tem otrokom. Prvemu pa nikoli...
Cel kup je takih, ki bi rade zakrpale odnos z otrokom.
Pa takih, ki od partnerja pričakujejo neko popolnost, ki so si jo zamislile in ne cenijo partnerjevega truda.

Po drugi strani pa veliko moških težko deli partnerko z otrokom, imajo težave s tem, da ni vedno vse tip top pospravljeno, da njej mogoče ni do spolnosti, da je njeno telo drugačno, da ona kar naenkrat nima časa zanj....

Kljub vsemu je tudi veliko takih, ki smo se za otroke odločili skupaj, ki se zavedamo, da otrok ni center sveta, niti družine, ker smo v družini vsi enako pomembni in se upoštevajo zmožnosti/želje vseh. Taki, ki si delimo svoje pomisleke in strahove in si ne očitamo vse vprek, ampak se sproti prilagajamo in si pomagamo, ker se imamo radi in cenimo drug drugega.

V katero skupino spada avtorica ne vemo, to bo morala razčistit ona sama s seboj in s svojim možem. Ima pa on sigurno ravno toliko strahov in pomislekov, kot ona.
Default avatar
oprostite prosim je napisal/a:
Pa saj verjetno ni mislila ravno 50:50. Saj je jasno, da otrok od ženske zahteva več - že samo nosečnost, porod in dojenje. Ji pa ni prav, da se je človek, ki je nekoč zatrjeval, da bi rad imel otroka in skrbel zanj, naenkrat začel oddaljevati od nje. Če sem prav razumela, sta nekoč preživela skupaj več časa, sedaj pa je on vedno bolj odsoten in nezainteresiran. Skušala se je pogovoriti z njim, pa ni šlo. Jasno, da je zaskrbljena, tudi jaz bi bila.

Zdi se mi, da ji marsikdo očita, da je karieristka in da si je izbirala moškega predvsem na podlagi tega, da bo tudi on skrbel za družino. Grem stavit, da če bi izbirala po drugačnem ključu, bi ji marsikdo očital, da je bila nezrela, da je iskala samo osemenjevalca, namesto da bi si našla takega, ki bi ga zanimalo tudi družinsko življenje.
Default avatar
Naj ta post moj leti bolj na ženske. Res je težko najt pravega očeta za svojega otroka. Ampak, ve večino iščete velikokrat oreng preskrbljenega in postavnega, k ipa ni nujno,da bo tut dober oče. Lahko,da vas bo po dopustu vozil z BMW, odpovedal pa v najnujnejših partnerskih obvezah, ali še spabše le za romanco izkoristil. ZAdnjič sem prebral:"NE vsaka peta pade po stopnicah, skoraj že vsaka četrta pade!", pa me prežel ledeni strah. NE verjamem tej statistiki , ali pa ji ne želim verjeti. Torej če odbijem vso moško kalo(nasilneži, avanturisti,karijeristi...itd..),ja zaboga koliko primernih očetov za vašega otorka pa še vam ostane?. In kje sem jaz. Jaz sem v večini. Torej med neprirmernimi za očeta. Sam razlika med drugimi in mano je ta, da sem v štartu vsaki rekel,da otrok ne želim imeti. PA ne zato, ker jih mrzim, ampak, ker vem, da ne bi bil dober oče i nse zavedam bremena. Nekateri pa se ne zavedajo in celo oploditev uporabijo za zadržanje partnerke ob sebi. PA ne, zato, upss, ušlo mi je, ampak ker je partnerka z vso silo pritiskala,da želi otroka. In je vedel,da bo šla,če ji ga ne naredi. NE ve pa ta ženska,da je ga v to prisilila podzavestno in zdaj se nekatere pol čudijo,kako,da je slab oče. Mah, roman bi lahko pisal, kaj vse vidim in doživim. No morda če združim svoje prispevke, ki bodo čez čas na vseh temah, bi morda to že res lahko bil. Da o primeru, ki mi trenutno ne da spati sploh ne govorim. Bil sem samski okroglih dvajsetih nikoli imel nobene, ko sem na začetku delovne dobe v službi se zaljubil v neko punco. A bila zasedena. No pričakovala je otroka z partnerjem in gradila sta si hišo.Pustim jo na miru, čeravno sva si bila všeč. Poti so se nama razšle. No pa jo srečam dve desetletji potem, se po izgledu ni kaj spremenila, nakar jo slišim,da jo matretira in jo tut udaril. No poglejte, tudi ta očitno ni našla pravega očeta za svojega otroka, k ije zdajle star 18 let:(
Default avatar
Najprej nehaj se sekirat. Telo je tvoje, tudi otrok je tvoj, vendar prosim preberi svoje besede in razmisli še enkrat. Otrok ni pes ki si ga naročiš in se mu lahko odpoveš, ga daš v posvojitev. Otrok ni stvar pogodbe. Otrok zamaje tvoj svet do temeljev in ne govorim pesniško. Potrebuješ pogovor z nekom živim, sklepam da nimaš prijateljice z otroci, ki bi ji lahko zaupala. Lahko že lezeš v poporodno depresijo, pač pred porodom. Iskanje bb odgovorov na forumih ne bo pomagalo. Tudi idealizacija razmerja kot si ga imela od prej, ne pomaga. Saj v partnerskem odnosu nismo samo zato da bi ves čas uživali. Pa zagledanost v službo ne pomaga. Pri tvojih 60 res misliš, da bo pomembnejša tvoja služba in kariera kot tvoja družina? Porodniska 50:50, večje bedarije še nisem slišala... Boš razumela, ko se ti bo mala štručka prvič nasmehnila. Konec porodniške ti bo žal za vsak dan, ki ga izgubljas z otrokom. Odmisli črne misli, samo otroku škoduješ. Nujen je pogovor s partnerjem, delo na zvezi. Razvajaj tudi ti njega, časi res niso pravi ne za službe in ne družine. Če ni pravi, bo ti to še prehitro dal vedeti. Svetujem ti, da se pogovoris tako s partnerjem kot prijateljicami, poisci pa tudi strokovno pomoč preko svojega ginekologa ali babice v vašem področju.