vrtnica1344 je napisal/a: ↑
Midva z mojim šla od doma pri 24 letih, v najem. Takrat še oba študenta. Sedaj živiva v najemu 5 let in o nakupu lahko (pri svojih sicer še kar normalnih plačah) samo sanjava. Tako, da... nismo vsi mladi do 30. leta doma in samo dajemo na kup. Eni smo postali samostojni že prej. In takim je težko. Izjemno težko.
Tako je bilo tudi pri nama.
Po študiju sva bila do 33 leta v najemu v enosobnem stanovanju, kasneje sva si tako stanovanje s kreditom kupila. Za otroke sva se kar dolgo odločala, saj nisva imela pogojev, naučili pa so naju najprej štalca ... Ker je Ljubljana zelo draga, sva razmišljala tudi o selitvi v okoliške kraje, pa v MB in okolico MB, a sva potem vseeno ostala v Ljubljani, saj sva raje vložila v kvadratne metre kot v prevozna sredstva, poleg tega se nama je glede na dohodke izšlo, na tesno, a se je.
V času odplačevanja prvega kredita sva v službah napredovala, tako da sva si lahko "privoščila" kredit za večje stanovanje, življenjsko zavarovanje, klasične dopuste in rabljen avto.
Zdaj imava pol stoletja, še par mesecev, pa bo kredit odplačan, kar nekaj imava tudi na strani, tako da si bova verjetno prvič v življenju privoščila malo boljši, rabljen, morda celo samo testni avto, preostanek pa bova porabila za pomoč otrokoma, ko se bosta osamosvajala.
Ker nisva imela nekoga v ozadju, ki bi priskočil, če bi zaškripalo, sva bila zelo ziheraška. Morda celo preveč, a po drugi strani k sreči. Ko sva najemala drugi kredit, je veliko najinih kolegov špekulativno vzelo kredit v "švicarjih", midva pa sva prisluhnila najini bančnici, ki je svetovala, da naj bo kredit v valuti v kateri je plača.
Nekaj kolegom so pomagali starši, nekaj jih je dobilo stanovanja na razpisih z lastno udeležbo, nekaj jih živi pri starših, nekaj jih je odšlo v tujino, kjer ni običajno, da bi razmišljali o svoji nepremičnini - zelo različno.