Zakaj smo Slovenci tako žleht?
Naj povem da sem zaradi različnih slabih izkušenj pred 14 leti pustila službo in odprla podjetje, brez vez, poznanstev, politike, uspela do te mere, da podjetje posluje zelo stabilno, tudi sedaj v času korone nimamo padca prometa, delamo kontinuirano. Isto kot pred korono , oziroma letos beležimo še rahlo rast. Nismo veliki, smo pa pošteni plačniki, vsem ki pri nas delajo, plačamo pošteno in nadpovprečno. Predvsem zato, da nas nihče nima v zobeh.
Podjetje je v domačem kraju, kjer sem rojena. In to je problem. Opažam, da nimam zaveznikov, da bi ljudje doživljali orgazem, če bi se nam pripetila družinska tragedija ali še bolje, da bi podjetje skopucnilo. Kaj hujšega, da na naših otrocih nič ne morejo najti. Niso zraven pri nobeni pizdariji, ne kadijo, ne pijejo, ne konzumirajo mamil, so zgledni dijaki oziroma študenti, en študira medicino, uči se cele dneve in noči, ta druga dva sta še gimnazijca, zelo pridna, veliko se učita. vsi so bolj zase, veliko se učijo, nimajo želje po žuru, pijančevanju. V bistvu je vsa naša družina taka, nismo družabni, ne pijančujemo, ne hodimo po lokalih. Ker nimamo časa, delamo zelo veliko in se trudimo. Pa tudi, ker smo izgubili željo po druženju z ljudmi, ki nam ne želijo dobro. Kako sem to začela opažati? Ko bolj poslovno sodelujemo z določenimi lokalnimi ljudmi, ugotovimo, kako nas ljudje sovražijo. Ko niti skriti ne morejo gneva. Ko kar bruha iz njih tisti dolgoletni gnev.
Najprej sem mislila, da sem preobčutljiva, nato so moja opažanja začeli opažati tudi ostali, mož, otroci, zaposleni… Vse na nas je grozno, od naše hiše, ki naj bi bila najgrša, do najgrših poslovnih prostorov, vse na nas druge ljudi moti. Smo skoz v zobeh. Tudi rože imamo grde. Pa ograjo, pa drevesa,pa avto. V vasi skrivam,kje imamo stanovanja, ker bi nas prijavljali na FURS. Skrivamo zaradi ljubega miru.
Toliko sem si zbrusila samozavest, da me komentarji ne motijo, ker vem da je to zavist in preburna čustva.
Družbe nimam nobene v domačem kraju, logično da ne, kdo se bo družil s hijenami. Drugače sem prijazna, rada kaj rečem, nisem taka, da bi se bala ljudi. Bojim pa se zlobnih jezikov. Vedno bolj.
Ampak začela sem resno razmišljati, da bi se ob pokoju, ki bo v par letih, preselili. Imamo par nepremičnin v Ljubljani, ki jih oddajamo, skratka razmišljam da bi to našo družinsko hišo prodali in šli živeti drugam, najverjetneje v Ljubljano. Da bi tam kupili manjšo hišo. Otroci so vsi srečni, ker se tudi oni ne počutijo dobro, čutijo da niso zaželjeni, en sin že živi v LJ, ker tam študira, mož je tudi začel o tem resno razmišljati. Najprej se je upiral, sedaj pravi, da mu je vseeno. Da pristane tudi na to, da se hiša proda z zgubo. Težko bi jo prodali s pozitivno nulo. Ampak na koncu ti je vseeno.
Enostavno se mi gabi ta domači kraj. Kot da nad menoj visi neko družinsko prekletstvo. Kajti tudi moji starši , stari in prastari ter praprastari starši niso bili srečni in se jim je podobno dogajalo. Enostavno nas ne marajo, cele družine že od prej in to se prenaša iz roda v rod.
Vesela bom kakšne spodbudne besede.
Predvsem ne razumem gneva do vseh nas, ki imamo denar. Taka je usoda, meni je iskreno žal za vse ljudi, ki so izgubili službe. Vsem ne morem pomagati, se pa odzovem na klice na pomoč, pomagam živalim. Precej denarja doniram. Vem kako je, ko nimaš. Ko smo mi začeli s podjetništvom, smo bili revni ko cerkvene miši. Nikoli nisem pozabila na to in dobro vem, da oholost se maščuje.
Zato sem ostala preprosta. Ampak a smo ljudje res tako prekleti, če imamo? Jaz sem hvaležna za to kar imam, ponosna sem na to, da nam je uspelo, ker vem da je to samo rezultat dela, vem koliko truda je zadaj, v 14 dneh nisem bila en dan na bolniški, delala sem tudi kot bolna.
Zakaj nam je všeč Ljubljana? Ker je mesto, ker se ljudje ne poznajo, ker ni pomembno od kje si. Odkar imamo stanovanja v LJ, smo tam večkrat, jaz se prav sprostim, ljudje prijazni, tudi v bloku te pozdravljajo, nekako se počutiš dobrodošle, počutim se, kot da sem v drugem svetu. In potem pridem v domači kraj, kot mlinski kamen.
Naj te ne potegne, da začneš dvomiti v ljudi. Tako, na splošno. Zato sem v tvojem tekstu poudarila ključni del. Na tvojem mestu bi se odločila za menjavo okolja. Ker je res, da so – zlasti na podeželju – včasih preveč zacementirane sorodstvene relacije, da bi lahko zadovoljno živel s tistim, kar si ustvaril.
Ljudje se družimo z osebami, v krogu katerih se dobro počutimo. Osebno omejujem stike na najnujnejše, če začutim ljudi, ki niso dobronamerni. Naj bodo Slovenci ali ne.
Po drugi plati se nas že dolga leta druži peščica posameznikov, ki imamo zelo različna statusna izhodišča. A to ni razlog, da se med nami ne bi stkalo iskreno prijateljstvo. Torej: se da. Ob tem je pomembno, kaj sam vlagaš v odnose in da ceniš lastnosti drugega.
Hm… če potegnem paralele z mojo mladostjo, so bili tako fovšljivo nastrojeni vedno lumpenproletarci, ki jim je bil glavni cilj življenja priti skozi z maksimalnim iztržkom in minimalnim vložkom – beri: Cel dan bi ob pivu šmfali tiste, ki so bili sposobnejši od njih.
Jbg… mene so, razen par izjem, izločili iz družbe takoj, ko so očeta zaprli in večina teh še danes zastopa, tako kot prej, ikone prejšnjega, totalitrnega režima.
Še danes velja za določen krog ljudi: če nisi z nami, si proti nam. Nima zveze z režimom.
Najkrajšo potegnejo tisti, ki želijo ostati nevtralni: izločajo jih eni in drugi.
A ohranijo hrbtenico.
[/quote]
Jep, to “če nisi z nami, si proti nam” drži in ljudem je težko dopovedat, da te tak način razmišljanja ne pritegne. Ravno zato sem iz otroških let ohranil stike le z dvema iz takratne družbe in ta dva sta že takrat razmišljala podobno kot jaz.
“Če nisi z nami, si proti nam” pa je bila osnova režimu saferjot. Nenazadnje so to slovenski komunisti ubesedili v dolomitski izjavi.
Hm… če potegnem paralele z mojo mladostjo, so bili tako fovšljivo nastrojeni vedno lumpenproletarci, ki jim je bil glavni cilj življenja priti skozi z maksimalnim iztržkom in minimalnim vložkom – beri: Cel dan bi ob pivu šmfali tiste, ki so bili sposobnejši od njih.
Jbg… mene so, razen par izjem, izločili iz družbe takoj, ko so očeta zaprli in večina teh še danes zastopa, tako kot prej, ikone prejšnjega, totalitrnega režima.
[/quote]
Ja, v vsaki državi na svetu so kriminalcem drugi krivi, ko jih zaprejo, oni sami niso nikoli. Zato pa pravijo, da so v zaporih vsi “nedolžni”.
Ko boš to zmogel zapisati nevtralno, brez omembe katerega koli režima, bom verjela, da si presegel tuja prepričanja.
[/quote]
Uh… saj SDS ne ravna nič drugače. Gre za mehanizem upravljanja z beketajočimi množicami.
Zakaj pa se ne najde nekdo, neka stranka, ki bi bil/bili sposobni drugačnega pristopa? Zato, ker takih beketajoče množice ne razumejo, s z njimi ne morejo poistovetiti. Jbg… mene levaki vedno tlačijo k SDS, SDS-jevci pa k levakom, a oboji ne dojamejo, da me ne eni, ne drugi v političnem smislu ne zanimajo. Podprl bom pa vsakogar, ki se bo zavzemal za vitko državo in prosti trg.
Sedaj se bo šele začelo. V krizi pride na dan vse sovraštvo na tiste ki jim še vedno gre v redu. Glede preselitve pa seveda, zakaj ne? Ljudje se ne preselijo, ker nimajo kam, ker ne morejo hiše prodati, ker v hiši staršev zivijo pa pa stari starši. Ali pa ker solastništvo ni urejeno. Ali pa imajo hiše v takih vukojebinah, da ne dobijo niti za pol garsonjere. Misliš da so vsi zadovoljni s krajem, kjer živijo? japaja.Mesto je nekaj drugega kot vas, tudi ljudje se pol manj vtikujejo kot na vasi.
Sem napisala, ko imamo poslovno stik s lokalnim prebivalstvom, pride vse njihovo sovraštvo ven. Torej, poslovno ne zasebno sodelovanje .
[/quote]
In kako lahko poslovno sodeluješ s svojimi sovražniki oziroma oni s tabo? Kako lahko to sploh funkcionira? Oni so vas v dno duše sovražili, ampak so vseeno sodelovali in vam obilno denar nosili, da ste lahko bogateli, vam pa tudi ni smrdel denar vaših smrtnih sovražnikov?
Ja, v vsaki državi na svetu so kriminalcem drugi krivi, ko jih zaprejo, oni sami niso nikoli. Zato pa pravijo, da so v zaporih vsi “nedolžni”.
[/quote]
Moj oče je bil obsojen zaradi verbalnega delikta.
Po takratnih zakonih okoliških držav (razen Madžarske), se mu ne bi skrivil niti lasek, ker so nekaj dali na svobodo govora. 😉
Moj oče je bil obsojen zaradi verbalnega delikta.
Po takratnih zakonih okoliških držav (razen Madžarske), se mu ne bi skrivil niti lasek, ker so nekaj dali na svobodo govora. 😉
[/quote]
Tudi danes moraš povsod pazit, kaj govoriš, sicer se kaj kmalu lahko pojaviš na sodišču zaradi razžalitve, blatenja imena in podobno ter plačuješ odškodnine. Svoboda govora je v vseh državah samo do trenutka, dokler te zaradi nje kdo ne toži.
Sem napisala, ko imamo poslovno stik s lokalnim prebivalstvom, pride vse njihovo sovraštvo ven. Torej, poslovno ne zasebno sodelovanje .
[/quote]
Me prav zanima, kako je to videti. Torej sedite na poslovnem sestanku s sovražnim lokalnim prebivalstvom, kjer vam prebivalstvo v obraz pove, kaj si misli o vas, v obraz skritizira vaše otroke, hišo, vrt, rože, ograjo, ko se spihajo, pa z vami sklene posel?
Tudi danes moraš povsod pazit, kaj govoriš, sicer se kaj kmalu lahko pojaviš na sodišču zaradi razžalitve, blatenja imena in podobno ter plačuješ odškodnine. Svoboda govora je v vseh državah samo do trenutka, dokler te zaradi nje kdo ne toži.
[/quote]
To ni primerljivo. Moj oče je takrat javno povedal resnico (o kriminalnih rabotah režima) in bil zato kaznovan. Danes te za to sicer lahko tožijo, a obsoditi te ne morejo, ker ne ge za blatenje imena.
Ko ti življenje postreže shit, ga dobro uporabi.
To ni primerljivo. Moj oče je takrat javno povedal resnico (o kriminalnih rabotah režima) in bil zato kaznovan. Danes te za to sicer lahko tožijo, a obsoditi te ne morejo, ker ne ge za blatenje imena.
[/quote]
A, seveda te ne morejo. Zato pa vsi tisti, ki pravijo, da nekaj vedo o kriminalnih poslih vplivnežev, vedno dodajo, da o imenih pa ne bi. Zakaj pa ne, če je taka svoboda govora? Nič drugače ni kot v prejšnjih časih. Vse je to isto.