Vem, trapasto, ampak ta mladina današnja je brez občutka….
Hči, stara 12 se je sporekla s prijateljico/sošolko, ve da trpi, a ne kaže, no, ne želi pokazati.
Vem, da ima zgodba dve plati, ampak zdaj jo cel razred grdo gleda, ker dekle, s katero se je sporekla, je liderka in vse nase navleče.
Ne bom se vmešavala, naj se zmenijo sami, me pa ima, da bi uno poklicala in ji povedala….slučajno vem kaj je bilo, ker je imela hči takrat telefon na zvočniku in sem pač vse slišala….
Kaj bi naredili vi?

smo ravno dali v preteklih letih nekaj takih scen skozi.
sošolke nimaš kaj klicat, razen, če tekmuješ za najbolj bedno mamo razreda.
S svojo punco se pa o tem le pogovarjaj. Do takih prepirov bo namreč v življenju še prihajalo.
Naj ona razčisti pri sebi, koliko je sama prispevala. Če se počuti krivo, naj se sošolki opraviči.
če ni naredila nič narobe, pa naj dvigna glavo in se ne sekira in vozi svojo pot. Večina slej ko prej spregleda.

Vmešavanje je res zadnja tvar, ki bi jo v tem primeru naredila, oz je ne bi.
S hčerko se poskusi pogovorit, pokaži ji, da jo razumeš, razloži ji, da so to življenjske situacije, ki se dogajajo in se tud zaključijo (ne trajajo v nedogled), povej ji kakšen svoj primer iz tvojih otroških dni, da bo razumela, da ni ne edina ne nič slabša zaradi tega…na koncu, čez čas, skupaj ugotovita kaj jo ta situacija naučila… Nekaj v tem smislu.

Povedala bi ji, da tak, ki vleče k sebi druge je navaden šuntač in dela zdrahe. To je zelo low class. To ni velik človek in nikoli ne bo. Velike primitivke in zahrbne kače rastejo iz majhnih. Poduči jo, da je svet poln vsega in naj se sama odloči ali se bo ukvarjala z biseri ali smetmi. To je neka linija, ki ji je vredno slediti. Pri 12tih ima okoli sebe tj v razredu še vse živo s katerim potem ne bo več imela stika. Tudi bodočimi kriminalci, narkomani kot rivalskimi zahrbtnicami. OŠ je družbeno sito. Večino več kasneje v življenju ne bo srečala oz imela z njimi bližnjega stika. Zdaj se uči o svetu kot je, kakršen obstaja. Vsega je. Kaj bo ONA izbrala je bolj bistveno.

Povedala bi ji, da tak, ki vleče k sebi druge je navaden šuntač in dela zdrahe. To je zelo low class. To ni velik človek in nikoli ne bo. Velike primitivke in zahrbne kače rastejo iz majhnih. Poduči jo, da je svet poln vsega in naj se sama odloči ali se bo ukvarjala z biseri ali smetmi. To je neka linija, ki ji je vredno slediti. Pri 12tih ima okoli sebe tj v razredu še vse živo s katerim potem ne bo več imela stika. Tudi bodočimi kriminalci, narkomani kot rivalskimi zahrbtnicami. OŠ je družbeno sito. Večino več kasneje v življenju ne bo srečala oz imela z njimi bližnjega stika. Zdaj se uči o svetu kot je, kakršen obstaja. Vsega je. Kaj bo ONA izbrala je bolj bistveno.
[/quote]
če se ji z dobrikanjem ne bo podredila kot sledilka potem bo sledilo še več napadov. Bistvo je, da jo narediš močnejšo od največje primitivke/manipulatorke s katero bo v življenju imela opravka. Iz malega raste veliko.

Sigurno ne bi dovolila, da najebe hcer ce imam dokaz,da je kriva druga.
Tak kot bi pomagala prijateljci, ce bi jo po krivem obtozli tak bi hceri in sem.

Sigurno ne bi dovolila, da najebe hcer ce imam dokaz,da je kriva druga.
Tak kot bi pomagala prijateljci, ce bi jo po krivem obtozli tak bi hceri in sem.
[/quote]
to je pravo vodilo življenja. Čestitam!!

Moraš vedeti, da se bodo najverjetneje stvari stopnjevale.
Pri 12ih človek ne zna shendlat s takšnimi zadevami.
Velikokrat niti odrasel ne.
Pri nas je bila podobna situacija. Se na začetku nisem vmešala.
Ko jo je cel razred izključil in ko so se preko vibra začeli skupinski napadi nanjo, sem pa počakala, da je šla v šolo in nato pisala vsem tem osebkom pismo.
Naj rečem, da se je samo eden od vseh prejetih opravičil za svoje obnašanje (fant), ena je povedala svoji mamici, ki me je potem klicala in katero sem sterala u 3pm, vsi ostali so se potuhnili in ni bilo glasa od njih.
Ko je hči zvedela, kaj sem naredila in prebrala kar sem jim napisala, mi je samo rekla, mami – pa ti si carica!
A mi je žal, da sem se vmešala? Ne! Vsako nadaljevanje bi vplivalo na njeno samopodobo in razsodno razmišljanje.
Drugače pa, vsak po svoji vesti.

ja tako se stvari nadaljujejo, če si mama zatiska oči ali ne. Na lepše ne, ker če bi bili primerno vzgojeni tako ne bi prihajalo do tega. Rabiš eno narcisoidno malo budalo in trop zabih sledilcev in imaš kalvarijo od otroštva pri nesrečnih žrtvah. Vse skupaj: sledilcem in žrvi pa je skupna točna nizka samopodoba in samozaupanja. Če ne čutijo, da imajo doma trdno oporo so bosi proti takšnem nasilnišvu. Ki se stopnjuje, sam od sebe ne gre na bolje in je copy paste Amerike. Grem stavit, da so starši zdaj med agresivnimi primitivci, ki ne verjamejo v maske in virus. Taki nasilneži rastejo v takšnem okolju. Mama jaz sem ponosna nate!!!! Zelo! Tiste zgube od otrok in staršev pa so pa bruhanja vredne.

Razumem tvojo bolečino, za otroke cutimo 10x bolj kot bi v dani situaciji zase. Kot je razvidno iz prejsnjih objav, nas je ze veliko z otroki izskusilo kaj podobnega. Tudi pri nas z najstarejsim…bullying je trajal kake tri mesece, vkljucila sem razrednika, pa da ne opisujem, ker je bilo prevec vsega…bottom line, najvecje delo smo starsi opravili doma, da smo opogumljali sina, gradili samozavest, se neskoncno prepogovarjali o lastni vrednosti in neodvisnostinod mnenj takih, ki zelijo samo skodovati….vmes me je stokrat prijelo, sa zorganiziram sestanek mulcev in starsev, da pocakam koga v avli in ga vprasam po zdravju, se pa se custev jeze, zalosti in bolecine za sina..pa se kaj, ampak je bilo prav, da je sin sam razresil situacijo. Bili so bridki casi, ampak na koncu je izsel kot zmagovalec, tistega, ki je nadlegoval, je scasoma izlocil razred sam. Kar pa je najpomembneje, ostalo mu je zavedanje, da je situacijo resil sam. Ogromen korak v samozavedanju, se mi zdi, da je skorajda odrastel skozi to izkusnjo, marsikdo od odraslih ga ne bi bil zmozen. Preradi zbezimo od takih ljudi, situacij, otrok je pa moral v solo in hb vse dobro na koncu.
Upam, da je nasa izkusnja v pomoc, sama pa najbolje ves, kaksna je hci in kaj potrebuje od tebe, da se postavi na noge. Vcasih rabijo samo podporo in vedenje, da smo tam zanje ter potrditev, da so ravnali prav ali pa iskren vpogled ce morda niso. Mislim, da zmore resiti sama, vendar spremljaj situacijo, ce se zadeva stopnjuje, se pa odlocaj naprej.
Srecno!

Imela podobno situacijo z sinom – malo mlajšim, vmes je bilo tudi nasilje z druge strani – fizično. Sem vedela, da se bom z mulcem – nasilneža srečala. In ko sem se, sem mu samo zabrusila, potiho, da ni nihče slišal: še enkrat se mu približaj te bom na tak način, da noben ne bo vedu… Od takrat je mir. Celo pozdravlja me vestno…

Sama sem šla čez to kalvarijo… In vse kar so me moji starši naučili je bilo: Ta ki to izvaja jih bo dobil slej ko prej po grbi, bodi močna in ne pusti se… ostani kot si. Mula, ki me je psihično maltretirala je potrebovala 3 ure, da se mi je opravičila. In se mi ne bi, če ji njen oče, ki je sedel zraven ne bi rekel: Prebutal te bom kot vola, če se ne boš opravičila – prišlo je tako daleč, da je moja mama kontaktirala njene starše. Menjala sem razred in imela mir.

Poišči način, da pokažeš manipulatorki, da je bedna. Hčeri pa povej, da najmočnejši ljudje na svetu z nasmehom prenesejo še tako bolečo situacijo in da gospodična manipulatorka bo slej ko prej ostala sama, ker s takim vedenjem daleč ne bo prišla… Pa srečno.

Čak, a gre tle za en trenuten spor, ki ga je treba pač rešit, ali gre za že nekaj časa trajajoč bullying?

Ponosna bodi na hči, da se je uprla liderki. Ostale kokoši naj kar sledijo te “liderki” in ji lezejo v rit, čeprav se marsikaterane strinja z njo in bi, če nebi bila hinavka, se postavila na stran tvoje hčere, tako pa liderki leze v rit. Stati sam ni lahko in vsak tega ni sposoben. Kot rečeno, si lahko ponosna. Naj stoji za tem, v kar verjame!

Stari sta 12 in 13,5 let. Že od nekdaj se v njune spore ne vmešavam, razen, ko zadeve pripeljejo tako daleč, da ju ločim. Ne postavljam se na eno in ne na drugo stran, ker tudi, ko sem videla katera je začela spor in se postavila “žrtvi” v bran, smo potem s pogovorom ugotovili, da je “žrtev” prej že tri dni provocirala “napadalko”.
Tako da – otroci imajo rihtarja za plotom.

Moja hči ni želela moje pomoči v takem primeru. Sem bila presenečena nad njeno odločnostjo. Šele leta kasneje mi je povedala, da jo je sošolka kontaktirala. Ne za to, da se ji opraviči, temveč da bi ji po strokovnem področju pomagala v neki ključni življenjski situaciji. Takrat ji je hči dokaj hladno odgovorila, da bo primer predala drugim v obravnavo, ker ga sama ne more obravnavati zaradi poznanstva. Vendar, ker je šlo za dobrobit otrok, je pri kolegici dosegla, da se zavzame in da spelje najboljše za otroke in mamo, ki je bila žrtev težkega psihičnega nasilja. Sošolka se ji je čez leta zahvalila, ker je šla čez zamere in jo rešila. Opravičila se kljub vsemu ni nikoli.

Sem imela situacijo s sinom.. v prvem razredu! Leto starejsi sosolec se je s starejsimi prijateljcki spravljal nad njim, ga tepel, sin hodil domov v modricah, z bolecimi jajcki in trebusckom. Trgali so mu solske stvari, pa majice, jakne, vrecke za telovadbo. Norela sem, otrok jokal da noce v solo, ker se vsak dan sprasuje ali ga bo bolelo ful al malo. Ne ali ga bo bolelo ali ne, ampak koliko ga BO. Sla sem do uciteljice.. 2x na miren nacin prositi da naj nekaj ukrene, da tako ne gre vec naprej. U tretje sem udarila po mizi: al naredite red VI, al pa bom umesala ravnateljico in se policijo na vrh! Se je ustrasila, naredila mir, povedala starsem nasilneza kot sm zahtevala (drugace sm ji rekla da stopim jaz do njih) in je bilo ok. Lani v 2. razredu pa je ravno ta uciteljica nad njim izvajala mobing (smo na podruznici in prva dva razreda ima ena uciteljica, druga dva pa druga uciteljica). Z mozem sva sla na pogovor, tam sva poslusala kako grozen je najin sin, ki je drugace zelo miren fant, ni konflikten, se nikoli ni tepel, ima pa pac veliko energije kot vsi njegovi vrstniki. Zadeva se je koncala s karanteno zaradi korone. Ko je sel maja nazaj v solo, je bilo vse dokaj ok. Letos v tretjem razredu ima drugo uciteljico in do sedaj ni bilo se nobenega problema.. vcasih povprasam uciteljico kako je, zaradi preteklih tezav, pa mi vedno zagotovi da ona z njim tezav nima in je zelo priden in sodeluje kot je to potrebno.
Sama nisem zelela na prvo zogo it do nasilneza, ampak vem da naslednjic naredim glih to.. in mu sam mirno, z nasmeskom na obrazu povem: se enkrat se ga dotakni, pa te doma ne bodo prepoznali. Sem pa sina naucila da se zna braniti sam.. dvakrat je uzgal tega nasilneza na gobec da mu je tekla kri.. je bil kaznovan, ampak je imel vsaj mir. Midva z mozem sva mu pa samo povedala, da naj se ne sekira zarad kazni, da bova midva urejala, ker se je samo branil.

Tudi pri nas je bila podobna situacija. Spor v razredu, smrklje so so spravile na našega otroka, ker je bil na nekem področju res dober. Z možem sva se odločila, da se bodo otroci zmenili sami. No, niso se, spor je bil vedno hujši, na koncu sva posegla vmes. Učiteljica nama je kimala in kimala, naredila nič. Enako ravnatelj. Poklical je udeleženke spora, smejale so se, hihitale pred njim, zavijale z očmi, skratka, ni da bi govoril. Ko je prišlo do fizičnega napada, smo šli spet v šolo, spet ista zgodba. Razredničarka ni bila nič kriva, ravnatelj je dal kao vse od sebe, starši od smrkelj so me klicali, da njihove niso take, končni rezultat je bil, da smo zamenjali šolo. Od takrat dalje ni bilo ene težave več. Žal mi je samo, da smo izgubili eno leto živcev. Tako mi, kot tudi otrok.

Veliko vas je,ki zaradi budal menjate razred. Zakaj???! Halo?! Nasilje prijavit. Ce sola ne ukrepa je naslednji korak policija. In nasilnez oz bully se mora prestaviti v drug razred. Cist narobna sporocila posiljate svojim otrokom tisti,ki ne zahtevate pravice in kar vam pripada in jih ucite bega. Dejmo se zresnt. Poznam kar nekaj taksnih ampak to je sramotni umik. A ste res vsi to nizkosamozavestni?!?

In da ne omenim, da ste na koncu naredili ravno TO kar je bully hotel. Elegantno je dosegel svoje z vasim begom. Vse zobe ven zbit se prej pa policijo v solo. Pa da vidis kako bodo potem znale uciteljice in ravnatelj. Preden se obrnete na policijo zahtevajte pisno izjavo sole, da so urejali ampak niso uspeli nic urediti. Kar je na koncu tudi dobra podlaga za civilno tozbo zoper starse bullya in solo. Pa da jih vidim. Policija pa JE pristojna za resevanje kakrsnegakoli nasilja,ki ga sola ni bila sposobna urediti.

In da ne omenim, da ste na koncu naredili ravno TO kar je bully hotel. Elegantno je dosegel svoje z vasim begom. Vse zobe ven zbit se prej pa policijo v solo. Pa da vidis kako bodo potem znale uciteljice in ravnatelj. Preden se obrnete na policijo zahtevajte pisno izjavo sole, da so urejali ampak niso uspeli nic urediti. Kar je na koncu tudi dobra podlaga za civilno tozbo zoper starse bullya in solo. Pa da jih vidim. Policija pa JE pristojna za resevanje kakrsnegakoli nasilja,ki ga sola ni bila sposobna urediti.
[/quote]

Tako se dela!

kako jo cel razred grdo gleda, če so že cel teden na šolanju od doma-..?

Razlika je med nekimi začasnimi spori in njihovimi kratkotrajnejšimi (čeprav negativnimi) posledicami in med določen čas trajajočim bullyingom. Sicer je meja lahk zabrisana in za starša težko določljiva, pa vendar. Direktno vstopanje starša v posamične spore se mi ne zdi najboljša varianta. Otrok se mora naučit določene stvari shendlat sam, seveda ob opori in podpori staršev. Tudi v očeh vrstnikov otrok, kjer se starši vključujejo, lahko izpade malo poseben in ga še bolj izločijo.
Drugo je, če zadeva postane dalj časa trajajoča in nastopi situacija, ki je otrok sam ni možen razrešit ter mu povzroča stisko. Takrat je pač edino prav, da tudi starš ukrepa.

kako jo cel razred grdo gleda, če so že cel teden na šolanju od doma-..?
[/quote]

Prek zooma…? 😉

Lej so meje. Ce rece: ni mi vsec tvoja majca gre samo za primitivno,fovsljivo in zleht bitjece. Ce rece: ubil te bom, crkni ipd pa je to izjemno nasilje in je potreben takojsen ukrep. Obicajno se pa seveda vse stopnjuje tako da odvisno kaj starsi zelijo. Da otroka trpincijo ali da se zrihta.

Lej so meje. Ce rece: ni mi vsec tvoja majca gre samo za primitivno,fovsljivo in zleht bitjece. Ce rece: ubil te bom, crkni ipd pa je to izjemno nasilje in je potreben takojsen ukrep. Obicajno se pa seveda vse stopnjuje tako da odvisno kaj starsi zelijo. Da otroka trpincijo ali da se zrihta.
[/quote]

Seveda so meje. Kar si naštel/a sta dva ekstremna primera, kjer je stvar jasna. Veliko jih je vmes, ko ne veš točno, zato je pač potrebno otroka opazovat, se z njim pogovarjat,… No, žal je tudi res, da marsikater otrok pri starših te opore nima ali se ji pa izmika in taji 🙁
Še manj je verjetno staršev, ki bi otroka učili kak naj bo do drugih. Večinoma je vsem fajn, da je njihov srečen in to je to