Kupila sva vikend na odročnem podeželju in ugotovila nekaj
Kako so ljudje tu bolj srečni in veseli. Sva iz mesta, imava veliko poslovnih stikov, prijateljev, znancev, pa so v večini veliko bolj nesrečni, kot ti ljudje tu na podeželju. Večina znank tu je antidepresivih, pod večnih stresom, strahom pred izgubo službe, podjetja,..
Kaj menite, zakaj je temu tako?
Vse ima svoje +/- Ce prihajas le za vikend ne ves kako je tam stalno zivet. Dejstvo je, da na vasi ljudje dejansko vec delajo, ker imajo pogoje za to. Ze okrog his je dela ogromno, seveda ce ga znas videt, ti pa ravno ti pogoji omogocajo dpdatne dejavnosti, ki jih ljudje v mestih sploh ne morejo razvijat. Ker so zunaj so zato tudi vec v stiku z drugimi. Ze to, da si vec na prostem dobro vpliva na pocutje, da si aktiven in nekaj s to aktivnostjo ustvaris pa sploh. V mestih moras na silo bit aktiven ( fitnes) rezultat je le lepo telo, ce pa delas, vidis poleg prijetne utrujenosti se nek izdelek, rezultat, ki je koristen tudi za koga drugega morda. In vse to zagotovo prispeva k zadovoljstvu. Minusi pa so verjetno kaksna odrocnost, da ljudje niso v stiku z aktualnimi bedarijami in morda za koga iz mesta deluje to nekam zaostalo, ceprav je prej nasprotno. Jaz ne menjam. Lepo je priti v mesto, se raje pa se vrnem v naravo v mir.
Vedno se ob takih zadevah spomnim filma bogovi so padli na zemljo.
Tudi v naši vaši so starejši srečnejši. Ogromno delajo, se družijo, klepeta jo, non stop nekaj malega delajo, skrbijo za živali, si pomagajo,… Imajo povprečne domove.
Mladi med 30-40 pa so zelo nesrečni v večini. Vsi po nekih čudnih delovnik ih, tekmovanje kdo bo kam šel, kdo ima nov avto, štirikolesnik, telefon. Vrtec so zaradi spremenili v zelenice, otroke ratvažajo na 10 treningov v mesta, večino tedna so v službi, avtu ali čakanju na konec treningov. Med vikendi si komaj oddahnejo. Pa tudi veliko dajo na urejenost in z dolgimi nohti, novo frizuro pač težje delaš v gozdu, na njivi, v hlevu. Urejeni zaradi služb morajo biti.
Redko kdo med njimi je srečen. Starši seveda od jih pričakujejo še skrb in delo na mikro kmetijah. Mislim, da so še bolj pod pritiskom kot mestni ljudje.
Imaš tudi pijanske predele ampak v večini je res, da so ljudje iz podeželja veliko bolj srečni kot v mestu. V mestu se ubija “narava” človeka, v mestu so ljudje 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} časa zaprti za stenami, cel dan v službi, stres, potem doma zaprti v bloku,..
Na podeželju, sploh včasih, ko se je več delalo ročno je to bil naraven antidepresiv, ljudje so tudi veliko bolj potentni na podeželju zaradi naravne hrane, svežega zraku,.. Ni ga čez spravljanje sena v poletnem soncu, potem pa rdeča lička mladenke in potenten mladi moški, na seniku pa ujujuj.
pa očitno na monu še vedno raztura neka vaška miselnost, kako otroci na podeželju še vedno grabijo seno, pa rdečelični okoli skačejo.
Pojdite res enkrat pogledat, pa razen na kakšni krosli, ne boste nobenega srečali. Trava se danes balira, da smrdi na vse konce. Domačega jabolka nihče ne povoha več, mladi pa so na i gadgetih tako kot v mestih.
Midva sva se preselila v majhno vas, ni ravno bogu izza nogu, je pa dovolj za kotom, da je malo arhaična.
Ljudje so večinoma zelo prijazni, čeprav sva mestni srajci, se lepo razumemo, ljudje imajo drugačne probleme kot v mestu, se mi pa res zdi, da je osamljenosti manj. Recimo imava samskega soseda tam okrog 60 (mogoče kako leto manj), pa ima dovolj družbe, je priden in rad pomaga drugim, tako da mu ni nikoli dolgčas, se mi zdi, da bi nekje v bloku znal precej bolj trpeti.
Midva sva tudi prej sicer v mestu (Ljubljani) živela tik pod gozdom, torej blizu narave, ampak se tole vseeno ne da primerjat. Res je neko drugačno vzdušje. In ko prideš domov, se ne premakneš več nikamor, razen kar je dosegljivo peš, racionaliziraš trgovino (veliko hrane itak nakupiva kar pri sosedih) in ti dejansko ostane več časa. Nisva pa ravno kmeta, tistih par gred pa že podelaš. Razen na dopustu ne vem, če sva kdaj toliko časa presedela skupaj enostavno ob čajčku, kofetku ali čem močnejšem … Včasih samo gledava in občudujeva, kako lepo nama je.
Sva pa že “stara zakonca”, otroci odrasli.
Aja, otroci me pa malo spominjajo name v otroških letih. Ker ni prometa in je veliko narave, se lahko svobodno preganjajo cele dneve, tako kot smo se mi. Zdaj poleti je bilo kar živahno. Prav tako nimajo toliko dejavnosti kot mestni vrstniki, skratka, malo več časa imajo za biti otroci, kot so ga imeli moji.
no saj to tudi pravim, ratala si tako vaško teslo kot vsi ostali, ne greš nikamor več, višek dogajanja ti je prazno čvekanje ob alkoholu.
Otroci pa po vaseh niso več prepuščeni sami sebi tako kot so bili včasih. teh bučk ne prodajaj.
[/quote]
Jaz sem mogoče vaško teslo, pa si ti s svojim žaljenjem še vedno daleč daleč pod nivojem, na katerem komuniciram jaz, pa živela magari v Londonu ali New Yorku.
Avtorica, drži kar praviš.
Res je, na podeželju so PRIDNI ljudje bolj srečni. Lenuhi in intelektualci pa bežijo v mesta.
Moja tašča, teta, mama vse so pri 80, polne energije, delajo na vrtu, njivi, zdajle vkuhavajo, vlagajo, delajo marmelade. Stalno se nekaj družijo, že ko greš ven, srečaš soseda, mimoidočega. Moja tašča samo stopi ven in gre na sprehod v zelenje, v gozd.
Teta je tako aktivna, da jo moraš vsaj 4 x poklicat, da je doma. Že ko gre na pokopališče, je ni eno uro nazaj. Pa ima do tja 3 min.
Kako naj bodo osamljeni potem?
V mestu pa veste, kako je. Sosedje v poslovni stavbi ne pozdravljajo. Če pozdravim, sicer odzdravijo, ampak da bi se kakšna mestna frajla spomnila, da je lepo pozdravit, to pa ne.
Živim 30 let v Ljubljani, pa se tudi malo nimam za Ljubljančanko.
Stvar je preprosta.
Na podeželju ljudi združuje delo, pridnost. Pomagajo drug drugemu pri pobiranju krompirja, pri ličkanju koruze, pri trgatvi itd….. zato se pridni ljudje skupaj tudi poveselijo, saj se družijo pristno in v živo.
V mestu ljudi združuje pa NEdelo in lenoba, zato se meščanarji družijo po telefonu in internetu. Dokaz je tudi ta forum. Druženje zafrustriranih in zateženih ločenih bab.
Mesta naj bi veljala za družaben kraj ampak to v resnici niso. V mestu je kup egocentrikov, ki mislijo samo nase. Saj se lahko družiš, ampak se vse prej ali slej konča. Na podeželju se vsi družijo, klepetajo, pomagajo. Jaz sem preseljena v majhno vas in se poznamo vsi, kadarkoli se lahko ustavim pri komerkoli, vedno topel sprejem, če hočem lahko hodim samo od hiše do hiše.