Starševski čvek

Pretirana navezanost na partnerja. Je prav, da moram vse deliti z njim?

Default avatar
Partnerju povem prav vse ali skoraj prav vse (mogoče kakšne skrivnosti, ki jih ima vsak sam zase). Povem mu s kom sem govorila, kje, kdaj, kaj sem prebrala, kaj se je tu in tu zgodilo, kaj je nekdo rekel, pa četudi je vse skupaj zelo malo važno, koga sem samo od daleč videla, kaj sem jedla in pila, skratka prav vsako banalno stvar.
Čutim to potrebo ali bolje rečeno prisilo, da to naredim.
Mislim, da sem preveč odvisna od njega in nezdravo navezana.

Tudi prijateljic nimam. Mogoče je to krivo. Ker sem samo z njim. Ne vem. Mogoče ja zaradi tega. Razmišljam.

Zakaj ta prisila? Kako pa vi? Ali tudi vi predebatirate s partnerjem/možem ali pa partnerko/ženo vsako stvar, pa tudi če je nekako nepomembna.

Kaj menite o tem? Kakšen nasvet?
Priponke

couple-love-sitting-evening-4009040.jpg
(93.72 KiB)

Default avatar
pretirana navezanost je napisal/a:
Če je ljubezen iskrena in si zaupata 100%, se sploh ne sprašuješ takšnih vprašanj. Preprosto želiš mu povedati vse. Če imaš skrivnosti pred njim, si želiš nekaj/nekoga drugega.
Default avatar
Poveš vse iskreno, a ni ga treba obremenjevati z neumnostmi oz zadevami, ki se ga ne tičejo. Kot da bi tebi nekdo polnil glavo z enimi informacijami, ki te sploh ne zanimajo, niti ne veš kaj bi z njimi počel... mene to moti. Če je kaj pomembnega se pove, za čvek so prijateljice, potem pa tematsko s tistimi, s katerimi si deliš hobije oz obveznosti kot je služba npr. Kaj bi njemu razlagala o teh zadevah?

So bolj pomembne teme in če nič drugo bolj prijetne, a katerimi si lahko delita skupni čas, ga lahko spoznaš bolje, ga nasmeješ, ...včasih paše tudi tišina. Ni treba ves čas govoriti. Lepo je tudi, če znaš s telesom kaj povedati.. dotik. Objem.
Default avatar
Uf, naporno zanj in če se ima vsaj malo rad, jo bo čim prej zbrisal stran. Si ne predstavljam, da bi mi nekdo ves čas žlobudrajsal na uho. Že če sem kje v družbi, pa se najde kakšna, ki čuti potrebo kokodakati o vsem, kar se ji podi po buči in iz obiska tržnice naredi predavanje, kot bi šlo za pot okoli sveta, se hitro umaknem. In običajno imajo prav taki, ki se jim nič ne dogaja, največ za povedat. Si ne predstavljam, da bi kaj takega prenašala v svoji bližini.
Je pa dobro, da se zavedaš tega in upam, da ti bo uspelo se spraviti v neke normalne okvire. Vsakič, kote prime, da bi začela nakladat tja v tri dni, samo da ni jezik pri miru, se vprašaj: zakaj naj bi bilo to za xy zanimivo? S tem boš veliko naredila zase in za svojo zvezo.
Default avatar
Če tudi na tem forumu poveš vse tako kot poveš svojemu partnerju, potem je to čist OK.
Default avatar
pretirana navezanost je napisal/a:
Ne vem od kod ti občutek prisile; če se ne počutiš OK ob tem - in še huje - če se on ne počuti OK se te "nujnosti" čimprej znebi.

Sam zelo rad predebatiram vse mogoče z boljšo polovico in obstajajo področja, kjer njeno mnenje cenim bolj od svojega - a vseeno poskušam je ne pretirano obremenjevati s tem. Obstajajo ure in dnevi, ko je to dobrodošlo - in tudi časi, ko ni.
Ravnotežje med obemi - je pa tisto kar vaju določa in osrečuje. Ali pa ne.
Default avatar
Tudi jaz mojemu povem kaj počnem, ko je on v službi, kdo me je poklical po telefonu, koga sem srečala, kakšno novičko, skratka, rada delim z njim. Tudi svoje občutke mu zaupam ali dvome. Me pa moti, da ko njega vprašam kaj je novega, ko pride iz službe, ponavadi reče, delo, telefoni, stranke. Tudi sicer je redkobeseden človek.
Default avatar
pretirana navezanost je napisal/a:
Lepo je živeti v partnersrvu, vendar je ubijalsko pričakovati, da bo partnerja zanimalo vse kar zanima tebe. Ljudje smo tudi v zvezah drugačni od partnerjev. Nekaj svojega je treba obdržati, kar seveda ne pomeni, da skrivamo kakršnekoli ?umazanije?, ki se nam plazijo po glavi! In plazijo se nam!
Default avatar
Torej vajin pogovor izgleda tako: "Dragi zjutraj sem vstala, si obula copate, odšla po hodniku do kopalnice, pri čemer sem naredila 12 korakov, odprla vrata, vstopila v kopalnico, jih zaprla, si slekla hlače, se usedla na školjko, točno 15 sekund lulala, urin je bil temno rumene barve, malo sem še prdnila zraven, si jo obrisala, vstala, si oblekla hlače, potegnila vodo, si umila roke, šla v kuhinjo, vzela kruh, odrezala 1.5cm debelo rezino, jo dala na krožnik, vzela nož in maslo, ter namazala kruh, se usedla k mizi, pojedla, vmes mi je muha 3x letela pred obrazom, med jedjo sem slišala sosedovega Lojza, kako je vžgal avto in šel delat, mislim, da je pomahal Hedviki, ki je ravno šla mimo,....." Mater, že tu je utrujajoče, kje je šele konec dneva. Mora to biti naporno živeti s tabo. Stalno nekaj blebečeš in razlagaš o vsakem svojem vdihu in izdihu.

Ne, jaz mu ne povem vsega. Vsaj ne tistega, kar nima nobene veze z najinim skupnim življenjem ali z ljubezenskim odnosom, ki ga gojiva. Ali so mi zjutraj med česanjem izpadli trije lasje ali jih je bilo kar deset, res ne igra nobene vloge, prav tako ne ali sem zjutraj jedla marmelado in kruh ali pa banano in jogurt. Ženske, ki mislite, da zaupati partnerju pomeni razlagati vsak svoj korak in mu zblebetati nekaj intimnega, kar vam je zaupala o sebi najboljša prijateljica, imate zelo izkrivljeno predstavo o zaupanju.
Default avatar
ene ljudi je zgleda strah svojih misli ali kaj, pa morajo nenehno imet vklopljen komentar
ker se bojijo bit s človekom sekundo tiho
Default avatar
Malo več kot 30 let tako živiva in nama tako paše, pa mislim da je tako tudi prav. Ne predstavljam si, da živim z nekom, ki mu ne zaupam in si ne deliva popolnoma vsega. Prijatelji so pa za druženje.
Default avatar
Po moje ni nič narobe s tem, da mu vse poveste. Če je dovolj zrel vas bo že konstruktivno ustavil, ko ga boste obremenjevala. Se pa bojim, da v drugem grmu tiči zajec... vaš občutek prisile. Še sam nisem prepričan zakaj, vendar menim, da gre za nekaj prtljage, ki jo nosite s seboj... občutek krivde, ki je povezan s tem, bi sam raziskal, od kod izvira in kaj mu botruje... bojim se namreč, da morda s tem kompenzirate neko drugo osebno težavo, strah ali pa posledice pretekle izkušnje. Načeloma mu ne rabite vsega govoriti in ko bodte predelala sama sebe, menim, da bo tudi ta občutek odšel. Je pa v razmerju iskrenost zelo pomembna.
Default avatar
Tako približno živita moja starša, sta skladen par še po 40 letih. Mojega pa utruja vse, kar ni ultra intelektualno ali pa družinsko krizno, samo takrat se zbudi. In moram reči, da pogrešam tako komunikacijo kot je tvoja oz. kot sem jo navajena od staršev.
Default avatar
Bunko je napisal/a:
Ja, tudi sama razmišljam v tej smeri. Vi bi bil dober za psihologa ali pa ste psiholog. ;)
Default avatar
pretirana navezanost je napisal/a:
Glede na to, da gre za prisilo...
Morda se motim, a videti je, kot da ta prisila stalno govoriti, vse povedati... izhaja iz tega, da mu nimaš ničesar zares za povedati, t.j. da do njega (skoraj) ničesar ne čutiš. Gre pač za neko paradoksalno situacijo, ko neko praznino, manko v odnosu, poskušaš na vsak način zapolniti, nadoknaditi, da se iluzija „odnosa“ ne razblini. Sploh ker je to edini odnos in te je najbrž strah, da še tega izgubiš (tudi sama praviš: „Tudi prijateljic nimam. Mogoče je to krivo. Ker sem samo z njim. Ne vem. Mogoče ja zaradi tega.“).
V tem primeru je to daleč od iskrenosti... Je neiskrenost, zakamuflirana v 1001 besedo, natančne faktografske opise, ki dajejo videz iskrenosti... Za iskrenost ne rabiš veliko besed - pomembno je kaj (ne) poveš, ne koliko govoriš. Če imam vsaj malo prav, mu ti tistega zares pomembnega nisi povedala. Še več, z balastom si se izognila temu, da bi mu. Povedano na kratko, gre za zavajanje z „iskrenimi“ besedami.

Drugače pa, vsak par ima svoj način komuniciranja (kako), kot tudi to, o čem se pogovarjata (kaj). Midva nimava neke rutine, še manj prisile, da bi morala vsak dan obdelati določene teme oz. obdelati vse dnevne dogodke. Vidim, kdaj ni v redu ali pa ga kaj muči, takrat ga vprašam, če mi sam ne pove. Po drugi strani mi on pogosto reče, da iz vsake stvari naredim sprdačino... Recimo ta teden sva se nekaj pogovarjala in je beseda nanesla na Hemingwaya (meni njegov stil pisanja že v OŠ ni sedel, njemu pa je všeč) in je rekel, da bi on še enkrat bral Komu zvoni in še neke druge... Je kar padel noter, nakar ga vprašam „A ti prinesem malo ruma?“, pa je kar ostal malo frapiran... ampak hkrati dobro ve, da se jaz ne morem upreti, da ne bi (skoraj) vsako priložnost obrnila tako, da mi je iztočnica za kakšno šalo... Imava pa podoben smisel za humor. Hočem reči, da je več načinov, kako si lahko iskren do partnerja. Tudi tako, da lahko si lahko takšen, kakršen pač si. In ja, Hemingway ga tudi že čaka na omarici.

Če misliš, da s tem partnerjem ne moreš biti zares iskrena (takšna, kakršna si), je edino fer, da mu to tudi poveš. Bo dobro za oba, (dobrega) odnosa se na silo / z občutkom prisile ne da graditi, še manj ohranjati.
Default avatar
Včasih sva debatirala o vsem ja. Tudi kake brezvezne malenkosti. Sedaj, ko pa pridem iz službe, imam prazno glavo. Ne da se mi govorit, ne da se mi poslušat. On se je počasi že navadil, da je naporno nekoga zasuti z malenkostmi, ko pride iz dela, tako da predebatirava kako zadevo popoldan. Me pa moti, ker govoriva precej manj kot sva včasih, kar pa tudi ni fajn. Praktično se zgodi, da mu pozabim povedati kaj pomembnega. Največkrat zato, ker mi tako podrobno razlaga kako zadevo, da potem pozabim kaj mu moram še povedati. :) :)
Default avatar
sonce v senci je napisal/a:
Podpis.
Default avatar
Zakaj pa ne, taki ste najbolj skladni pari.