Sama iščem in iščem. Šport mi ne leži, ok, kak sprehod, a nisem neki navdušenec. Rada berem knjige, a ne zdržim dolgo ob eni knjigi, pa če je še tako zanimiva. Nisem preveč družabna, pravzaprav imam raje, da sem sqama (podružim se v službi med odmori in imam dovolj).
Tako si želim, da bi nekaj počela s strastjo, tako kot gledam sina, ko igra računalniško igrico in hči, ki je lahko cele dni na telefonu s prijateljicami. Kje so ti časi.. Z možem sicer živiva skupaj, a ločeno (v bistvu sva skupaj, ker imava drug od drugega koristi).

Kaj pa vi počnete, npr. po službi? Ker jaz se spravim ob 21h spat, ker nimam več kaj početi. Blagor tistim, ki uživate v stvareh.

Mene pa najbolj osreči ena flaša dobrega vina, samo ne prazna.

Mene bi osrecilo da mi folk nebi vec tvezo da sem vredu lepa pametna prijetna in bi si 1 ded vzel res cas zame in se odlocil zame skrbel zame kot se spodobi.

Od puhlic se ne da placat poloznic in najt sluzbe zate me res to ne impresionira da sem vredu. Opore nimam.nobene v lifu!

Mene bi osrecilo da mi folk nebi vec tvezo da sem vredu lepa pametna prijetna in bi si 1 ded vzel res cas zame in se odlocil zame skrbel zame kot se spodobi.

Od puhlic se ne da placat poloznic in najt sluzbe zate me res to ne impresionira da sem vredu. Opore nimam.nobene v lifu!
[/quote]

Bi bila moja priležnica?

Prijetni ljudje in kup denarja.

Mene osrečuje življenje samo. Vse, kar sem do sedaj počela sem skrbno izbirala, zato vse “hobije” negujem s strastjo in vnemo. To me pravzaprav poleg dela tudi “drži gor” tudi v najtežjih trenutkih. Morda se le vsega hitro naveličaš? Poskusi kaj novega vsake toliko, morda pa sploh še nisi poskusila, kar iščeš? Naredi si bucket list vsega kar se ti zdi, da bi te utegnilo zanimati in se loti. Včasih je dovolj, da je ista dejavnost na novi lokaciji ali družbi, pa jo doživiš popolnoma drugače. Začni malo romantizirati vsakodnevne stvari, boš videla kako se ti bo zorni kot hitro spremenil…

Mene osrečuje življenje samo. Vse, kar sem do sedaj počela sem skrbno izbirala, zato vse “hobije” negujem s strastjo in vnemo. To me pravzaprav poleg dela tudi “drži gor” tudi v najtežjih trenutkih. Morda se le vsega hitro naveličaš? Poskusi kaj novega vsake toliko, morda pa sploh še nisi poskusila, kar iščeš? Naredi si bucket list vsega kar se ti zdi, da bi te utegnilo zanimati in se loti. Včasih je dovolj, da je ista dejavnost na novi lokaciji ali družbi, pa jo doživiš popolnoma drugače. Začni malo romantizirati vsakodnevne stvari, boš videla kako se ti bo zorni kot hitro spremenil…
[/quote]

Ja, verjetno je res tako. Želim najti smisel v nečem, blagor tistim, ki verujejo v boga. Jaz žal ne. Verjamem pa v filozofijo, da je življenje niz zaporedij in da je vse naprej določeno.
Tako jaz romantiziram;-(( drugače ne znam. Pa si želim.

Sreča je nekaj, o čemer ne razmišljam. Zagotovo pa obstaja veliko stvari, ki v meni vzbudijo zadovoljstvo. Že samo če kaj dobrega pojem, če grem na vrh kakšnega hriba, branje knjige na plaži, pogledam dober film, objem, seks. Po drugi strani pa tudi projekti, ki jih zaključim v službi, kako otroci rastejo, razmišljajo, odraščajo, kako se nekaj novega naučim.

Zapolniti čas se mi sicer ne zdi težko, lahko se cele dneve izgubljam.v razmišljanju, berem, kuham, brkljam po vrtu, grem v naravo, pokličem koga, rešim križanko, se izgubljam na internetu …

Ja, verjetno je res tako. Želim najti smisel v nečem, blagor tistim, ki verujejo v boga. Jaz žal ne. Verjamem pa v filozofijo, da je življenje niz zaporedij in da je vse naprej določeno.
Tako jaz romantiziram;-(( drugače ne znam. Pa si želim.
[/quote]
Pravzaprav je smisel točno v tem, kar že počneš…v iskanju smisla. 🙂 Nič razburljivega ni sreča, ampak bolj mir in odsotnost nesreče. To pa se da lepo natrenirati s hvaležnostjo. Bodi hvaležna za vsako malenkost in boš ugotovila, da si pravzaprav ŽE SREČNA. To je to..ne pričakuj ognjemeta in fanfar 😉 Samo prepusti se in uživaj v tem, kar ti je dano.

A verjames, da vcasih, ko grem zvecer spat, pomislim, kako komaj cakam jutro, da bom vstala in pila kavo? Dejansko me ta moj ritual osrecuje,tudi ce zvecer ne ibcutim kancek neucakanosti ali ob jutranji kavi ne obcutim neke srece, mi daje veliko zadovoljstvo.

Enako kot ti, jemljem male vsakdanje stvari kot sreco, uzivam v njih.
Dan si pa zapolnim na razlicne nacine, odvisno od trenutnega razpolozenja in navdiha.

Nevem, zakaj je potrebno imeti nek strasten hobi za sreco. Jaz sem jih do sedaj zamenjala se in se, pa se jih bom.

Mene osreči že en navaden sendvič in flasa piva.

Če vse zadeve v mojem življenju štimajo, oz vsaj “še kar štimajo”, sem srečna. Vse ostalo so še dodatni natural highs.

Mene pa najbolj me naredi izpopolnjenega dobra baba. Se boljse, ce sta dve dobri mrhi. Da je urnebes v spalnici. To me naredi srecnega. Ma koliko vem tudi zenske niso nikoli odsle razocarane od mene.

Za sreč je potrebno petero pogojev. S čisto bio-kemičnega vidika je to hormonski koktejl endrofinov, dopamina, oksitocina in serotonina. In nenazadnje odsotnost kortizola (ki blokira vse zgoraj naštete). Slednji se sprošča zato, da bi začutili strah, da bi nas torej opozoril na bližajočo se nevarnost. Za srečo se moramo torej najprej počutiti varne. Sledi vztrajnost. Endrofini nam omogočajo, da nas ne ohromi bolečina, kljub povečanim naporom. A tudi vztrajati ni dovolj. Dopamin nam omogoča nekaj, čemur rečemo “odloženo zadovoljstvo”. Dostikrat v bolj “filozofskih vodah” ponazorjeno z rekom: pot je cilj. Za srečo moramo biti torej aktivni, na robu svojih vzdržljivosti in ta aktivnost nam naj vzbuja zadovoljstvo že ob sami pomisli na končni cilj, izdelek, dosežek. A tudi to še ni vse. Oksitocin se izloča, ob bližini, dotiku,… torej je za srečo nujen prefpogoj “drugi”. Za nameček pa potrebujemo še serotonin, ki se sprošča, ko nam je v skupini dodeljen ustrezen položaj, kadar se počutimo pripadne.

Če torej strnemo, je sreča občutek, kadar z bližnjimi občutimo povezanost pri nekem početju, ki nas navdaja z vnaprejšnjim zadovoljstvom in smo pri tem dejavni na robu svojih zmogljivosti, da bi (skupaj) odvrnili neko nevarnost, grožnjo, zlo,… karkoli nam je že pretilo. Torej je predpogoj za srečo aktivno intenzivno sodelovanje s pomembnim(-i) drugim(-i) pri odvračanju neke pretnje.

Vsak bi moral zase vedet, kaj ga navdušuje in osrečuje.

Mene najbolj osrečijo majhne stvari, za marsikoga banalne, ampak jaz že v tem, da lahko zjutraj vstanem in se uredim v miru, pozajtrkujem, opravim vse kar pač je nuja, da mi dan teče brez ihte in stresa, vidim lepoto, smisel, radost……

Ob večerih pa tarok po netu, knjige, glasba, povezanost s svojo dušo, pa kaj si lahko še lepšega želiš?

Za vsak trenutek sem hvaležna in se zavedam čudeža, da sem tukaj na zemlji….. življenje je lepo.

Pišeš o stanju izpolnjenosti, zadovoljstva in dobrega počutja… mene v to spravijo zelo različne stvari, pa še namenoma jih kolobarim, da je življenje raznoliko. Zdajle mi na misel pridejo te:
Šport, ki me fizično res utrudi in nekaj meditacije po športu v naravnem okolju, dobro opravljeno delo, izpolnjujoč oseben pogovor od katerega odnesem kakšno zanimivo spoznanje (in sogovornik tudi), uspešno zaključen neslužbeni (domači) projekt, kjer sem zadovoljen z rezultatom, kakšna stvar, ki jo naredim za druge in s emi potem zahvalijo, češ d aje bilo res fino ali pa da je res pomagalo, in tako dalje.

Zate ne vem, a ce bi sama zivela v takem zakonu, kot ga opisujes ti, srece oz. uzitka ne bi nasla, ne tako in ne drugace.

Zate ne vem, a ce bi sama zivela v takem zakonu, kot ga opisujes ti, srece oz. uzitka ne bi nasla, ne tako in ne drugace.
[/quote]
Nič narobe s tem. Sta pač cimra. Očitno ni srečna sama s seboj, zato niti v zakonu ne more biti. Zdaj ali je bilo prej jajce ali kokoš…ne vemo.
Ko bo našla sebe, bo tudi pritegnila pravo osebo v svoje življenje in odšla od moža. Ne vidim problema v tem. Je že prav, da išče sebe in kar njo veseli…očitno se je preveč razdajala in spotoma izgubila sebe

Ko sem najbolj na tleh poslušam klasiko. To me pomiri. In osreči.
Počutim se izpolnjena.
Osebno pa obožujem violino, ki je zame izjemna stvaritev.

Zelo pronicljivo razmišljanje. Me pa malce bega ali je nujno pogoj, da se občutek sreče izrazi, le takrat, ko občutimo povezanost pri nekem početju.

Življenje:)

Zelo pronicljivo razmišljanje. Me pa malce bega ali je nujno pogoj, da se občutek sreče izrazi, le takrat, ko občutimo povezanost pri nekem početju.
[/quote]

Moje mnenje; to ni nujni pogoj, je pa dobrodošel.

Moje mnenje; to ni nujni pogoj, je pa dobrodošel.
[/quote]

Je kar nujen. Sicer gre za evforijo (ki lahko pelje tudi v endrofinsko/dopaminsko odvisnost). Srečo se deli. In zato je “drugi” nujen predpogoj.

Je kar nujen. Sicer gre za evforijo (ki lahko pelje tudi v endrofinsko/dopaminsko odvisnost). Srečo se deli. In zato je “drugi” nujen predpogoj.
[/quote]

Kot sem rekel prej – ostajam pri istem; tema naj bi bila o ” kaj vas naredi srečne, izpolnjene” – in vsaj jaz sem lahko srečen tudi sam.
Možno sicer, da sem edini takšen človek na svetu, a se mi ne zdi verjetno.

Je pa tudi res, da niso vse sreče – ali vsi srečni trenutki enaki; taki, ki se delijo z drugimi so zelo izpolnjujoči, a vseeno ne edini.

Kot sem rekel prej – ostajam pri istem; tema naj bi bila o ” kaj vas naredi srečne, izpolnjene” – in vsaj jaz sem lahko srečen tudi sam.
Možno sicer, da sem edini takšen človek na svetu, a se mi ne zdi verjetno.

Je pa tudi res, da niso vse sreče – ali vsi srečni trenutki enaki; taki, ki se delijo z drugimi so zelo izpolnjujoči, a vseeno ne edini.
[/quote]

Veliko ljudi meša evforijo s srečo, do tu se strinjam. Zato tudi veliko ljudi zapade v endrofinsko/dopaminsko odvisnost (višje, hitreje, dlje, močneje,…). To ni nič novga. V Slovenščini k temu morda še dodatno pripomore mentaliteta kockanja (imeti srečo = biti srečen). Zato je verjetno med slovenskimi športniki toliko mzohističnih ekstremistov. Ampak imeti srečo (evforija) še zdaleč ne pomeni tudi biti srečen. Kajti sreča izvira iz ljubezni (do drugega).