Poletje je čas za lahkotne romane in možganske počitnice.
Kar nekaj oddaj je na temo zmenkarij, od Netflixovih “Love is Blind”, “Dating Around”, “Too Hot to Handle”.. in celo “Indian Matchmaking”, do kakšnih starejših, ki se že nekaj časa ponavljajo po različnih TV kanalih npr.: “Sanjski moški (ali ženska)”.. “The Millionaire Matchmaker” 2008-2015 itd.

Seveda jih je bolj zanimivo gledati medgeneracijsko, kjer se potem otroci, najstniki.. čudijo kako to, da starejši bolj pogosto “uganejo” razplet. Vse te oddaje sicer imajo komponento zabave tudi enemu ali dvema gledalcema, saj se poskuša oceniti kdo bo komu všeč.. pač bereš obraze, reakcije, uporabo besed, body language.. in včasih so kulturne razlike (predvsem azijci, tudi črnci) prevelike, da bi lahko karkoli “prebral”.

Ampak ne bomo tokrat o tem.

Poglejmo raje konstrukt teh zamenkarij in zakaj ne “opravaljajo svojega osnovnega poslanstva”..

DATING AROUND, kaže posameznika, ki se dobi na slepem zmenku s petimi kandidati. Predvajano je žal mešano, čeprav se je dogajalo na različne večere. Prva sezona je New Yorku, druga v New Oreleansu.
Čisto antropološko pa seveda vidiš, da slepi zmenki ne vodijo v karkoli dolgoročnega. Praktično je že drugi date “uspeh”. Ljudje so preveč različni. Američani pa tudi ves čas narejeno prijazni, si celo izenjajo telefonske številke, čeprav se potem nikoli več ne oglasijo. Hinavci.

LOVE IS BLIND sicer poskuša del tega odstraniti, saj se ljudje med spoznavanji – ne vidijo. Izberejo… če sploh se.. se na osnovi pogovorov. Potem se stvari prenesejo v letovišče, nato nazaj v realno življenje.. Tu je pa celo prišlo do poroke ali dve (kako bo dolgoročno je pa težje napovedati).

TOO HOT TO HANDLE namečejo nekaj lepih teles na otok, potem jim pa ne dovolijo dotikov, poljubov, seksa.. oz. vsi tekmovalci začnejo z denarno vsoto, za vsak meseni prekršek se jim pa seveda od začetne vsote trga (v času korone je bila, mislim, da najbolj gledana oddaja v Slovenij).

INDIAN MATCHMAKING je pa za zahodnjake malce tuja kultura dogovorjenih porok. Ljudje še vedno izbirajo, a ne izbirajo zares svobodno.. in spominja na našo preteklost, ko so bile poroke še stvar ekonomskih dogovorov. Čeprav v realnosti potem, navkljub “dogovorom” vseeno vleče na zahodno stran, vse skupaj. Indijce je pa še vedno lažje brati, kot ostale Azijce (Kitajce, Japonce.. ).

Najbolj butasta od vseh je The Millionare Matchmaker.. kjer Patti Stanger s svojo agencijo išče primerne partnerje za svoje “milijonarje”. Povečini so to moški (playboyi), ki iščejo “resno” žensko.
Oddaja ima sicer zabavno vrednost, vendar v zmislu spoznavanja partnerja najslabša možna izbira. Gre bolj zato, da namečejo skupaj kup žensk, v dokaj poflasto pomanjkljivih oblekah.. kjer potem poteka neke vrte multi-speed dating, kjer nekega vsebinskega pogovora niti ni možno izvesti. Ubogi miijonarček mora po tem prvotnem šoku izbrati 2 kandidatki za mini-date, ki traja 10min in se potem odločiti za en resen date. Prepovedane so pa vse teme, ki so dejansko zanimive: politika, religija in seksualnost.
Večinsko je vse skupaj seveda čista katastrofa. Edini zabavni element je pa voditeljica agencije Patti, ki malce sklofuta dokaj nerealna pričakovanja moških. Moški so večinoma čisto neresni in iščejo zgolj in samo 20letnice.. četudi so sami stari 50+.
Pa ni govora o multimilijonarjih, temveč komaj milijonarjih z miljonom morda 4imi. Dokaj poflasto vse skupaj. Ameriško površno.

Ena glavnih razdiralnih sil parov je prav različna pripadnost religijam. Praktično nepremostljiva. Prav tako je pri politiki, težko bosta vozila partnerja iz čisto nasprotnih skupin političnega barometra.. in na koncu tudi pri spolnosti, različnosti v njej, se potopi ogromen del partnerstev (poglejte samo MON in njegove teme!).
In prav teh bistvenih stvari se na zmenkih ljudje v oddajah, kot tudi organiziranih zmenkarijah (speed dating ipd.) izogibajo.

Kakšen je smisel zapravljati čas z osebo, ki je religiozno blazna, če je protagonist ateist?
Kakšen smisel ima greenpeace-ovska veganka izgubljati čas z lovcem, ki voli Princa teme?
Kakšen smisel ima, da človek s seksuano domišljijo in naravno igrivostjo, izgublja čas z osebo, ki je srednjeveško zadrgnjena, praktično na meji aseksualnosti?

Bistveno vprašanje je tako: Kako bi pravzaprav morale izgledati zmenkarije, da bi sploh delovale?
Oddaje so bolj nakolnjene ekstrovertom in hitremu odločanju na podlagi zunanjosti.. plehkosti. Za starejše generacije: lovljenje partnerjev po diskotekah – kjer glasnost preprečuje kakršnokoli vsebinskost in smiselne pogovore.

OK logika produkcije seveda je, da je le ta najcenejša.. in najcenejša je prav super ekstrovertno površinska.

Da bi pa zmenkarije delovale, bi pa morale biti vsebinsko bolj bogate, dolgotrajnejše.. po možnosti sploh ne bi smele izgledati kot zmenkarije (itak kamera vse pokvari, se ljudje ne vedejo naravno.. oz. se že v osnovi prijavljajo ljudje, ki ves čas nastopajo, igrajo..).

Kakšne bi torej morale biti zmenkarije, da bi res delovale? Tako tiste brez kamer.. kot te televizijske?

Ali bi delovalo bolje, če bi se obravnavalo prav tiste teme, ki se jih omenjene oddaje, kot tudi dejanske zmenkarije izogibajo?
Torej ravno obratno: religija, politika, seks?

🙂

Pa saj pri tv shpwih ne gre za to, da bi delovalo, Gre za zababvo, bolj ko so kontroverzni in šokantni primeri porinjeni skupaj, bolj se narod zabava.
Kdo se pa ob teh bedastih, na 3/4 vnaprej dogovorjenih in zaigranih zadevah lahko zabava, je pa druga pesem.

Bistveno vprašanje katerekoli takšne oddaje je:
Kako na najbolj poceni način iztržiti maksimalno.
Torej, namen je max profit, za min vložek.
In ostalo je potem jasno;
Narediti nekaj, kar bo pritegnilo maximalno pozornost največje množice primernih gledalcev.
Cilj tako ni uspešnost zmenkarij, ampak show sam. Bolj je ta devianten (t.i. sodobno gladiatorski), bolj bo gledljiv za povprečno rajo. Na nek način zato, ker raja tega nima in se bo počutila fajn (mi smo tolk fajn normalni) na nek način zato, ker pravzaprav ravno tako potihem “sanja”, da se bo tudi njim pred TV nekega dne zgodilo podobno (loto mentaliteta).

Show z dejansko uspešnimi zmenkarijami nihče ne bi gledal.
Mogoče bi pomotoma zašel pod znanstveni dokumentarc na povsem druge tv kanale.

Jaz kdaj gledam The Millionare Matchmaker. Ni ravno biblija zmenkovanja, ker sama Patti nima čist pošlihtanega osebnega življenja. Je pa kljub temu pogosto kruto realna do svojih t.im. klientov. Tip z res ne ogromno denarja, malim organom in velikimi avti misli, da bo kljub svojim ne pod 30 letom dobil eno 20+. My God…. Meni sta všeč njena sodelavca, ki sta v resnici par in sarkastična (ne vem, če še vedno?). V glavnem, meni je zabavno… Sploh na koncu, ko vsak s svoje (žensko/moške) perspektive opisujeta zmenek… Ali pa predstavitveni spoti… Jaz svojega kužka ne bi tako blamirala. Sem XY, v najboljših letih, imam XX avtov, dve hiši, eno v Kaliforniji, drugo na Floridi, imam denar in moč in sem car …. nimam las in sem mamin sinko, grd in trebuh, rad bi 20-25 letno manekenko. Iščem perfect ženo 🙂 Ya, my ass… Gledam tudi Take me out – voditelj je neverjetno duhovit (gledam tudi druge njegove oddaje), ženske pa… Kaj pa vem, nekateri tipi se mi zdijo prijetni, normalni!!!, simpatični, ampak te kokoši vedno najdejo kakšno bedno foro… Nicht zu glauben…

Prave zmenkarije so tiste, katere ljudje prakticirajo v real lajfu, v real okoliščinah in z vso prtljago, ki jo nosijo v svojem nahrbtniku. Torej, z vsem kar so se naučili, s svojim karakterjem, socialnimi veščinami (takšnimi in drugačnimi). Vse, kar gledamo preko medijev, je edini cilj zabava in posledično čimvečja gledanost za vsako ceno. To niti slučajno ne more biti pravi način iskanje resnega partnerja. Zato je nesmiselno razpravljati o tem, kako bi se morali lotiti zmenkarij, ker so že v štartu butaste.

Ja poglej, Stepni _wolf je prisel v sluzbo.

V kapitalizmu deluje le tisto, kar prinaša dobiček.

Kdo za vraga ima čas vse to gledat?

Spregledali ste bistveni del vrpašanja, kot samo drugo vprašanje: Kako naj zmenkarije izgledajo, da delujejo?

Vaš odgovor se nanaša zgolj na show.. vprašanje pa na dejanske zmenkarije, kot te v oddajah.

Bistveno vprašanje katerekoli takšne oddaje je:
Kako na najbolj poceni način iztržiti maksimalno.
Torej, namen je max profit, za min vložek.
In ostalo je potem jasno;
Narediti nekaj, kar bo pritegnilo maximalno pozornost največje množice primernih gledalcev.
Cilj tako ni uspešnost zmenkarij, ampak show sam. Bolj je ta devianten (t.i. sodobno gladiatorski), bolj bo gledljiv za povprečno rajo. Na nek način zato, ker raja tega nima in se bo počutila fajn (mi smo tolk fajn normalni) na nek način zato, ker pravzaprav ravno tako potihem “sanja”, da se bo tudi njim pred TV nekega dne zgodilo podobno (loto mentaliteta).

Show z dejansko uspešnimi zmenkarijami nihče ne bi gledal.
Mogoče bi pomotoma zašel pod znanstveni dokumentarc na povsem druge tv kanale.
[/quote]

Enako, kot Replika.. spregledali ste bistveni del vprašanja.. očitno nisem postavil dovlj razvidno: KAKO BI MORALE IZGLEDATI ZMENKARIJE, DA BI ZARES DELOVALE?

Kaj torej narediti, da ima zmenek, zmenkarija nek smisel.. možnost najti sebi primernega partnerja?

Ločeno seveda za TV show, ki je čisto druga kategorija (itak cilj zaslužek in zato populizem)… ter bistveno za same zmenkarije.. in če se to sploh lahko prenese na zaslon?

Ker, roko na srce, bistvene zmenkarije se zgodijo, takrat, ko ni nikjer nič od zmenka zapisanega.. zabavi, poroki, pogrebu, koncertu itd. Se pravi običajnem druženju ljudi, kjer “preskoči iskrica”.
Tega seveda ne moreš ujeti s kamero, ker se ljudje ne vedejo običajno.. plus, ne moreš slediti xy številu ljudi non-stop (se itak potem sami špecajo na Instagramu in njegovemu lastniku Facebooku).

Patti je svoja sodelavca že zamenjala.. so kar trije.. Njeni twitter umotvori pa so nekako fifty-fifty primerni, ker OK tistim maminim sinčkom s štirkolesnimi nadomestki mednožja je dokaj enostavno levite brati.
Bolj so merodajni siceršnji njeni “nasveti”, ki se seveda težko izkažejo v realnem okolju, toliko bolj evropskem, slovenskem, ker nimamo ameriških puritanskih zategnjenih vrednot in popolnoma čudaškega odnosa do vere, politke in predvsem seksa.

Ampak tu gre seveda za vse tiso narobe.. čisto vse je narobe tukaj.. tudi, če odmisliš čudaškost ameriškega puritanizma (seks kvazi ne obstaj, hkrati ga na glas reklamirajo s telesom, selečenostjo..).

Hja, tukaj ti ne morem pomagat, če gledaš te neke blesave ameriške napihnjene show-e, ki so itak na polno zaigrani.
Recimo v Nemčiji imajo zelo dobro oddajo EIN TISCH FÜR ZWEI, kjer se kandidati prej prijavijo, gredo skozi vprašanja, posnamejo video in povedo čim več zahtev, ki jih imajo (v bistvu najbolj uspešni dejti so tisti, ki res čim več povedo, kakšnega partnerja si želijo) in potem najdejo iz vseh podatkov 2 osebi, ki bi morda imeli potencial se ujeti in ti 2 osebi prideta v gostilno, kjer se prvič srečata in gresta na večerjo. Je že kar nekaj parov nastalo in tudi par porok. Eni so se res takoj v nulo zaštekali in našli, eni seveda dlje kot do 1. dejta ne pridejo, morda še drugega. Ampak jih je že kar dosti potarnalo, da bi morali že prej povedati bolj natančno, kaj iščejo.

Sicer pa tvoje vprašanje, kako bi naj izgledale zmenkarije, je tkole malo čudno. Ne vem, samo moje izkušnje so takšne, da lahko greš na top pripravljen zmenek in če si s tistim/tisto ne bosta “dišala”, ne bo iz vsega skupaj nič. Lahko pa preprosto trčiš v trgovini z nekom skupaj in je to to. Ljudje so se že na zelo bizarne načine spoznali in zaštekali, tako da neke hude filozofije iz vsega ven delat tudi ni treba. Ker konec koncev, če se v življenju nikoli ne srečaš z osebo, ki je res zate, ostaneš samski ali pa kot nekateri, ki pač potem nekoga poberejo, samo da niso sami.

Ljudje se spoznavajo tudi po spletu.. in enako “nastanejo pari”, večinsko pa ne.

Obstajajo tudi bolj znanstveno podprti načini zmenkarij, ki jih je moč videti na National Geographicu ali Discoveryu.
Ena takšnih je bila, da so analizirali kri in DNK ljudi in jim potem našli tiste z najbolj različnim imunskim sistemom. Čeprav so jim kandidati tudi dejansko “dišali” (kos nošene obleke ali pa kar “ovohalne zabave”), se iz tega ne izcimi kaj dosti.

Kolega, ki dela že vrsto let v angenciji za “zmenkarije”, išče torej partnerje (zaradi spelta jim je delo strmo, strmo upadlo) pravi, da so večinoma stranke ljudje, ki pridejo ultra razvajeno s spiskom zahtev, pri čemer pa sami pogosto ne izpolnjujejo ravno istih estetskih, izobrazbenih tere vedenjskih zahtev. Matchmaking je dokaj zaJ.. posel. Verjetno bi se mi zmešalo, če bi delal na tem področju.

Nemških tovrstnih oddaj ne omenjam, ker večinoma ne bodo poznane slovencem.. sem in tja so pa itak le priredbe ameriških. Pa tudi kakšne dokaj divje Nizozemske so zanimive.. ampak še vedno ameriške.. po tem, da vseno ne delujejo.

Prvi manjšinski del tako ostaja: oddaja, ki bi delovala? Format?

Večinski del, kako naj zmenkarije sploh delujejo.. je nek skupni imenovalec, ki bi ljudem pomagal?
In ali se generacije tako zelo spreminjajo, da nasveti iz preteklosti ne delujejo več?

O tem, , smo se pa pozabavali pre dvemi leti. Brez neke ultra uspešnosti (glede na to, da se še vedno jamra po MONu).

Ali je pač bistveno, da se za dobre zmenkarije naredi tudi dovolj dober “oglas”? Natop? Vprašalnik? Merilnik?

To je pomoje M.I.
Kot ti je že prej zgoraj nekdo; pomoje se težko določijo neka pravila, vzorci, ki bi zagotavljali dolgoročni uspeh, ker dejansko lahko prideš top pripravljen (od vprašanj, do nanizanih lastnih želja, odličnega opisa, dobre volje, do super urejenosti, izgleda, duhovitosti), pa bo še vedno ostalo vse samo do 2.dejta…
Verjetno bi v osnovi (kar pa ne zagotavlja uspeh) delovalo, da človek čimbolj sebe pozna, ve kaj hoče, hkrati pa odide tja sproščeno, brez pričakovanj in ne kot obupanc, ki se utaplja v samskosti)..

Prosim razloži kaj sploh misliš s tem “delovanjem”, da bi “zmenkarije delovale”? Kakšen naj bi bil po tvojem njihov cilj?

Iskrenost brez lažnih besed bi sveta za ustvarjanje pravljic. Tako bi se v ta svet prinesel red, ne pa kaos, ki večinama vlada ravno zaradi laži, zavajanj, manipulacij, mind game, da bi se prišlo do nekega cilja (cilj opraviči vsa sredstva pri takih)… ampak ljudje se svoje lastne resnice bojijo, kaj šele da bi z lastno resnico pošteno prišli do cilja 😀

Bolj ko je clanek vsebinski, bolje si placan.

Moje skromno mnenje: odgovoril si delno že sam. V družbi, kjer je življenje zreducirano na igranje vlog do te mere, da je absurd razglašen za umetnost, je praktično nemogoče narediti film (serijo), kjer bi igralci mogli parirati slehernikom v igri. Prava umetnost je tako dandanašnji duhovno razgaljenjenje in če slednje ni absurdno, more služiti vzajemnemu sprejemanju dveh svetov, kar je nekako temelj dolgotrajnega razmerja. A kot je nekdo omenil zgoraj, bi s tem iz razvedrilnega prešli v sfero dokumentarnega, kar bi verjetno bilo le peščici všečno.

Ljudje se spoznavajo tudi po spletu.. in enako “nastanejo pari”, večinsko pa ne.

Obstajajo tudi bolj znanstveno podprti načini zmenkarij, ki jih je moč videti na National Geographicu ali Discoveryu.
Ena takšnih je bila, da so analizirali kri in DNK ljudi in jim potem našli tiste z najbolj različnim imunskim sistemom. Čeprav so jim kandidati tudi dejansko “dišali” (kos nošene obleke ali pa kar “ovohalne zabave”), se iz tega ne izcimi kaj dosti.

Kolega, ki dela že vrsto let v angenciji za “zmenkarije”, išče torej partnerje (zaradi spelta jim je delo strmo, strmo upadlo) pravi, da so večinoma stranke ljudje, ki pridejo ultra razvajeno s spiskom zahtev, pri čemer pa sami pogosto ne izpolnjujejo ravno istih estetskih, izobrazbenih tere vedenjskih zahtev. Matchmaking je dokaj zaJ.. posel. Verjetno bi se mi zmešalo, če bi delal na tem področju.

Nemških tovrstnih oddaj ne omenjam, ker večinoma ne bodo poznane slovencem.. sem in tja so pa itak le priredbe ameriških. Pa tudi kakšne dokaj divje Nizozemske so zanimive.. ampak še vedno ameriške.. po tem, da vseno ne delujejo.

Prvi manjšinski del tako ostaja: oddaja, ki bi delovala? Format?

Večinski del, kako naj zmenkarije sploh delujejo.. je nek skupni imenovalec, ki bi ljudem pomagal?
In ali se generacije tako zelo spreminjajo, da nasveti iz preteklosti ne delujejo več?
[/quote]

Oddaja, ki bi delovala??? Ti zgleda ne razumeš, da tudi, če noben par v oddaji ne ostane, to še ne pomeni, da ne deluje. Če so tja dali takšne ljudi, ki si niso všeč, kaj pol naj jih prisilijo, da bodo skupaj ali kako?

Ja, generacije so se tudi spremenile in sedaj ženske povečini same zase poskrbijo, hodijo v službo, se torej preživljajo in si ne rabijo na ihto nekoga najti, da jih preživlja. Tako lahko potem same izbirajo in pač tudi izberejo partnerja, ki njim ustreza ali nenazadnje živijo samske, saj to v končni fazi ni nič slabega.

To je pomoje M.I.
Kot ti je že prej zgoraj nekdo; pomoje se težko določijo neka pravila, vzorci, ki bi zagotavljali dolgoročni uspeh, ker dejansko lahko prideš top pripravljen (od vprašanj, do nanizanih lastnih želja, odličnega opisa, dobre volje, do super urejenosti, izgleda, duhovitosti), pa bo še vedno ostalo vse samo do 2.dejta…
Verjetno bi v osnovi (kar pa ne zagotavlja uspeh) delovalo, da človek čimbolj sebe pozna, ve kaj hoče, hkrati pa odide tja sproščeno, brez pričakovanj in ne kot obupanc, ki se utaplja v samskosti)..
[/quote]

Človeško parčkanje je dokaj kompleksno po eni strani, po drugi niti ne.

So delali eksperimente z enojajčnimi dvojčki.. kjer so le te “nastavljali” na različna mesta. Ker so enojajčni dvojčki, so genetsko zelo identični in torej feromoni – različnost imunskih sistemov, nekje zelo isti.
Dvojčico ali dvojčka, ki so postavili na bolj nevarno mesto (viseči most ipd.), je potem prejel več kontaktnih informacij nasprotnega spola, kot dvojček, ki je bil na “običajnem” mestu.

Že prej je omenjen “genski dating / party”…

Iz psiholoških delavnic se prav tako ve, da si izberemo človeka, ki nas najbolj spominja na seštevek nam bližnjih ljudi (mati, očeta, sorodnike).. gre tako za tisto kar skrivamo (nismo še v
življenju osvojili), kot tisto, kar razkazujemo.

Imamo torej nekaj majhnih drobčkov mozaika parčkanj.. in je torej moč sestaviti nekoliko bolj vsebinske eksperimente.. in jih tako tudi označiti. Študentje različnih fakultet bi lahko sodelovali pri oblikovanju le teh.

TV šovi so itak hudo režirani, skoraj scenaristično spisani.. samo, da ne pišejo, temveč udeležence porivajo v različne stereotipne kalupe.

Možen je tudi zgodovinski pregled, “dating scene”.. kjer so nekoč se dobivali na vaških veselicah, plesih.. kulturnih domovih, morda udarnih brigadah.. si našli sopotnike med študijem, študentskih zabavah.. skratka vseh stvareh, ki jih trenutno Covid blokira.

Ameriški informacijski giganti so doberšen del človeške interakcije ugrabili (za svoj dobiček).. če si včasih še lahko s kakšnim tujcem naključno govoril, ko je spraševal za smer ali napotek za dobro gostilno.. sedaj vsi zgolj bulijo v ekran.
Moment SERENDIPITY – naključnega srečanja.. dogodka.. nekako odpade. Starejši brat je točno tako spoznal svojo ženo. Totalni serendipity.

Drug problem sedanjega formata TV Showov je, da se osredotoča na egocentrične, eksibicioniste.. ki se pravzaprav pridejo kazati na TV.. in ne iskati iskreno drugega. Tja so prišli pokazat sebe in ker so sebe narcistično čisto polni, sami tudi odidejo.. razen v primeru, da je “nagrada” to, da moraš oditi poparčkan.. potem že toliko premeteno stisnejo zobe, da zdržijo tistih nekaj dni, da se snema dalje.

V smislu TV ODDAJE, pač tisto, kar daje neko odatno vsebino.. tako gledalec, kot protagonist spoznata nekaj novega. Ni nujno to, da se vsi poparčkajo, temveč to, kar je že Levinja39: malo več o sebi vedo.
A ne po ameriško, kjer vsi ves čas govorijo, kaj vse so se baje že naučili in spoznali.. po njihovem vedenju pa vidiš, da so isti narcistični metki kot na začetku.

V REALI so pa lahko to različni načini, kako so ljudje spoznali svoje partnerje. So hoteli pomagati človeku iz druge države, se z njim navidezno poročil in potem čisto zares zaljubili?
So se spoznali na šolskem plesu? Zabavi?
So se spoznali na počitniškem delu? Poletnih ali drugih seminarjih?
Službenem izpopolnjevanju?
Spletu?

Gre torej za načine, kako se sodoben človek dejnsko poveže s samim seboj in posledično zmore tudi z drugim.
Kot rečeno v odgovoru višje: Dokler snemajo zgolj ekstrovernte pompozne narcise, tega seveda ne bo.. bo pa produkcija cenejša, saj loleke samo sledijo in snemajo – že v osnovi je njihov obstoj vezan na ogledalo in oči drugih.

Stepni kapo dol, če lahko to gledaš. Jaz še ta starih ne morem. Zgleda da je z mano nekaj močno narobe.
https://www.youtube.com/watch?v=hrSthPFEFrw

Oddaja, ki bi delovala??? Ti zgleda ne razumeš, da tudi, če noben par v oddaji ne ostane, to še ne pomeni, da ne deluje. Če so tja dali takšne ljudi, ki si niso všeč, kaj pol naj jih prisilijo, da bodo skupaj ali kako?

Ja, generacije so se tudi spremenile in sedaj ženske povečini same zase poskrbijo, hodijo v službo, se torej preživljajo in si ne rabijo na ihto nekoga najti, da jih preživlja. Tako lahko potem same izbirajo in pač tudi izberejo partnerja, ki njim ustreza ali nenazadnje živijo samske, saj to v končni fazi ni nič slabega.
[/quote]

Večinoma odgovorjeno Levinji in Meglici..
In ja, pradoks človeškega zaljubljanja je tudi v tem, da ljudi stlačiš na določen prostor, omejiš “neskončno izbiro” in ljudje se zaljubljajo. Se dogaja tako v šolskih razredih, kolonijah, službah itd. kot raznih otokih in Velikih bratih.
Nenazadnje je človek večino svojega časa obstajal v dokaj majhnih plemenskih skupinah. Pripadnikov nasprotnega spola je srečal le nekaj deset.
Sedaj, znotraj civilizacije.. torej pol promila obstoja, je pa naenkrat na stotine ljudi potencialnih kandidatov.. če dodatmo informacijsko revolucijo… torej milijoninko obstoja, je pa izbira že v milijonih in miljadrah.. kjer pa bombardirajo posameznika gromozanske podobe najbolj privlačno možnih primerkov.

Ženske pa niso toliko samske, kot je problem to, da je višek moške intelektualne interakcije: Dick-pick.
Ženska se sošolcu, sodelavcu nekajkrat nasmehne ali prijazno pogovarja (čisto platonsko).. in zvečer že prejme najnovejšo sličico oneta.
Ker ženske potem mislijo, da se v kurčiča – mikrofon bolje govori in nasmiha?
Po drugi strani pa prav oni moški, ki jih zanimajo, nekako nočejo poslati svojega korenjaka.. to je kot eno zakleto kurčasto mesto.. ves čas ti tlačijo in ponujajo tisto, česar niti nočeš.. hkrati pa je tisto, kar te zanima ves čas v izmikanju.
Seveda so ženske potem tudi v šoku, če se z nekom dokaj civilizirano, celo interesantno pogovarjajo in kurčečev ni.. prvi napev, na katerega pomislijo je potem verjetno: “Magnifico je peder!”

Drug največji problem je sama družba in religiozne dogme.. človeško telo je grešno in grdo.. zato imajo ljudje o sebi slabo mnenje (vsaj telesno – razen narciskov). Seveda to prenesejo tudi na druga področja in se počutijo nezanimive. Instagram, Facebook ipd. pa spet bazirajo zgolj na lastni narcistični promociji.. da ne izgubljamo besed okoli Tinderja.
Ljubezen je postala narcistična samopromocija.. ali ni torej bolje, da bi se vrnili malce nazaj.. oz. osmislili tudi druge načine interakcije.
Nemara prav s tem, da mladim, kot ostalim, ki so medtem že posabili.. pokazali, da so pravzaprav bistvene druge stvari, kot bleščeč nastop pred kamero in gnojno samohvalisanje.

In prav tu, bi tudi oddaje lahko k temu prispevale. Naj si bodo intervjuji dolgoletnih parov, kot sveže zaljubljenih.. pofl, ki nam ga ponujajo za “zabavo”.. uničuje duše ljudi.. je kot plastčno onesneževanje okolja.
Človek je veliko več od tega.. zaljubljenost.. pari.. tudi.