Novo šolsko leto se bliža in po pogovoru s kolegicami vas vprašam še tu, ko smo vsi anonimni in lahko priznamo; ste do tistih učencev, ki res ne obetajo popolnoma nič, res nepristranske oz se z njimi sploh trudite?

Ne mislim tistih, ki jih imate na piki, da jih buzerirate, večkrat sprašujete za kazen, iščete dlako v jajcu … temveč tiste, pri katerih je jasno, da ne bodo izdelali niti srednje šole. Vam je za take dejansko enako mar kot za tiste, ki res nekaj obetajo in se trudite z njimi, si jemljete čas zanje ali jih pač dojemate povsem flegmatično, saj tako ali tako ne bo nič z njih, zakaj bi se ukvarjali z njimi in si delali delo, ko pa bodo še OŠ izdelali zaradi tega, ker jih bodo tako pogledali čez prste … V mislih imam predvsem tiste hudo problematične učence, ki nimajo niti osnovnih pogojev, da iz sebe kaj naredijo. Pa pustimo izjeme, ki jih skoraj ni.

Mogoče vprašam drugače; ali svoj omejen čas pri pouku ali izven njega raje posvetite učencem, ki so že uspešni in jim nadgradite znanje s katerim res lahko sčasoma nekaj dosežejo ali ga posvečate tistim drugim, ki ga ne bodo nikoli unovčili?

Sama se trudim biti pravična in vsem nameniti enako, toda kdaj se pa le vprašaš, če je vredno tistim drugim posvečati toliko več časa, ki ga ne bodo ne izkoristili, ne cenili in ne unovčili medtem ko ga drugi bodo? Sčasoma v tem “poslu” kaj hitro prepoznaš ene in druge in se čez leta pri vseh propadlih bivših učencih prepričaš, da si imel prav … ker niso prišli nikamor.

Doma so mi govorili, da nikoli ne bo nič iz mene. V šoli so govorili, da nikoli ne bo nič iz mene. No, imeli so prav. Tudi iz njih ni kaj dosti, še vedno so na stopnji, kjer se odločajo, iz koga nič ne bo. In večinoma imajo prav.

Poznaš besedilo Working class hero?

Ja, se trudim pri vsakem učencu s težavami. Do konca.
Potem pa me je strah za njih, ker zapustijo OŠ in vem, da se ne bo nihče več potrudil za njih. Kadar imam priložnost in stik s kakšnim srednješolskim učiteljem, razložim situacijo, dobre plati učenca in kaj se je na OŠ obneslo. Včasih pomaga in se še kdo zavzame za tega dijaka. Neuspešni pa so tisti, ki doma nimajo nobene opore ali pa dovolj trde roke. Takšni se izgubijo in ni nič iz njih, čeprav imajo potencial.
Meni je za vsakega žal.

Neuspešni pa so tisti, ki doma nimajo nobene opore ali pa dovolj trde roke.
Živa resnica!

V bivsi jugi vem da se niso ukvarjali z nami.

Zakaj bi se trudili? Saj imajo vsi dobre ocene, ker se prpe strahopetne učiteljske ne upajo dati negativnih v strahu pred starši in njihovimi odvetniki.

V oš ste se trudili, jaz tudi. V poklicni tudi, enako jaz. Boljše da ne napišem koliko let, ker lahko še koga kap zadane.
Rezultat je, da ima že kar nekaj delovne dobe, svojo redno plačo, socialno podporo prezira, punco prijetno. Težko je bilo, ampak rezultat je zelo dober.

Nisem učiteljica po poklicu, ampak se mi zdi, da če si pravi učitelj s srcem, se boš trudil vsakemu dati nekaj dobrega, koristnega in predvsem življenjskega. Ne odobravam raznih ljubljenčkov in žrtev na piki. Otroci vse čutijo in jim s tem nabijete ego (ljubljenčki) oz. v negativnem primeru (na piki) se počutijo manjvredne. To da se vam ne da ukvarjat z nekom, ki vam je antipatičen itd, kaže vašo (učitelji) nezrelost do tega poklica. Veliko otrok izhaja iz sf.kanih družin in je težje priti do njih, ker so toliko bolj psihično obremenjeni. Pol otroštva preživijo v šolah in če še tam dobijo drek od življenja, je posledica jasna. Razni narkomani, dilerji, prostitutke, alkoholiki, zločinci, brezdomci, skratka prepuščeni sami sebi. Tako da ja splača se potrudit, zlasti za njih, ker jim s tem date možnost, da ne bodo kot odrasli uničevali družbe kot celote.

Da ne omenjam tega, kaj počnejo ostali otroci po šoli z učiteljevimi ljubljenčki…

Ti si daleč od učiteljice.Ker če bi bila, ne bi osnovnih stvari spraševala na forumu.Propadli bivši učenci? Lepo te prosim…tudi iz otrok, ki ravno ne ljubijo šole, zrastejo odlični avtoserviserji, keramičarji in podobni praktiki, ki znajo in zmorejo zaslužiti v življenju še več kot diplomiranci.Sem vzgojiteljica.Toliko.

Morda živimo v različnih vesoljih, ampak po mojih opažanjih se situacije večkrat zasukajo na glavo in je OŠ popolnoma nemerodajna. Včasih tudi SŠ, včasih tudi fax.

Ti si daleč od učiteljice.Ker če bi bila, ne bi osnovnih stvari spraševala na forumu.Propadli bivši učenci? Lepo te prosim…tudi iz otrok, ki ravno ne ljubijo šole, zrastejo odlični avtoserviserji, keramičarji in podobni praktiki, ki znajo in zmorejo zaslužiti v življenju še več kot diplomiranci.Sem vzgojiteljica.Toliko.
[/quote]

Tu ne govorimo o učencih, ki jim gre slabše, ampak o tistih, ki so hud disciplinski problem. Ki se upirajo, neopravičeno izostajajo, kršijo šolski red vsak dan. Otroci, ki so izgubljeni tudi izven šole.

Draga prfoksa,

kdo si ti, da sodiš in se imaš za sodnika in rablja hkrati?
Iz izkušenj, kot učenka in sošolka, sem se naučila, da so najboljši “učitelji” bili tisti s čutom empatije do sočloveka in odprtim srcem do “podrejenih”, srčni in sočutni… ne glede na znanje, obseg snovi ali težavnost.
Sama sem bila v OŠ v “prejšnjem tisočletju” odličnjakinja, s priznanji, nisem se rabila truditi, ker sta mi je “šola življenja” in starši dali več kot dovolj lastne logike in razmišljanja. Učitelji so poteptali nerazvite talente, ne samo moje tudi drugih, s svojimi lastnimi frustracijami o doseganju “norme”, da se dokažejo “oni” ine ne učenci, da dosežejo visoko povprečje glede na razred… pozabili pa so biti ljudje. Ko sem v gimnaziji in na fakulteti opazovala sistem piflanja brez razmišljanja, mi je šlo na bruhanje… in vaše hvalospeve ritoliznikom, ki so se vpisali na medicino in pogrnili po celi črti zaradi preobremenjenosti in piflabja, namesto srčnost in veselja do bodočega poklica.
Še danes pomnim lepih besed razrednika, za katerega “kapo dol”, ker nas je držal v povezanosti in spodbujal prav vsakega… zaradu njega so po vašem kriteriju “največje zgube” dosegle največ v življenju in predvsem niso pozabili biti v prvi vrsti LJUDJE.

Stopite pred ogledalo… podvomite vase in si priznajte, da ste krivični. Vseeno je, kaj bodo naredili s svojimi življenji… pomemno je, da se trudite… ne za petice, ampak da bodo odlični in sočutni ljudje v prihodnosti.
Ne bodite še ena zatežena in obsojajoča učiteljica, ki nima pojma o vzgajanju ljudi ter forsira svoj preobsežen učni plan za hranjenjr lastnega ega.
Nič več in nič manj niste kot otrok, ki se ravno uči hoditi.

Hvala za razumevanje in iskreno premislite o lastnem delovanju.

Spoštovani, skušam razumeti vaše pomisleke, a me kljub temu zbode takšno razmišljanje. Zakaj?
Ko si otrok, si rojen v neko okolje, staršem, ki si jih kot otrok ne izbereš sam. Potem je tu še socialno, kulturno in političmo pogojeno okolje v katerem deluje šola in vi kot učiteljica, ki poučujete posameznega učenca, ki si vas ni izbral sam. Zavedati se je potrebno, da vsak otrok seboj nosi kakšne okoliščine, ki mu otežujejo, da bi bil uspešen. Zato je vloga vas kot učiteljice, da takega učenca čimbolj podprete, opolnomočite in se izogibate subjektivnim vrednostnim sodbam. Vse dobro.
Prijazen pozdrav.

Sram me je v tvojem imenu, da taki “učitelji” obstajate. Mene so takšni zaznamovali za vedno in še danes hodim na terapijo, saj imam težave s tem, da se moram vedno “braniti” pred drugimi, tudi najbližjimi (partner, starši ki so do mene res super). V oš sem bila malce poredna punca (to je bila posledica nestrinjanja s sistemom, ki sem jo izražala na manj primeren način), ampak sem vedno vedela, kaj so moji cilji v prihodnosti. Svoje ljubljenčke so upoštevali, druge (ne samo mene) metali v koš – iz tebe ne bo nič, ne iti v gimnazijo, ker itak ne boš naredila ipd. Pa sem šla v gimnazijo, težko gimnazijo. Naredila s pravdobrim uspehom, sem vpisala na fakulteto, naredila diplomo in magistrsko z 10, povprečje študija (6 let) je bilo 9.6. Takoj se zaposlila v svojem “fohu” in sem srečna, da sem sledila svojim sanjam in se ne pustila tem učiteljskim barabam; in hvala staršem, da so precej hitro ugotovili, za kaj se gre. Iz njihovih ljubljenčkov ni NIČ – brez diplome, brez služb, punce doma z dojenčki… Res se zamisli, kaj delate takšni učitelji otrokom!

Saj sem rekla, da je avtorica daleč od kakšne učiteljice.
Vrgla je samo kost za glodanje.Ker je imela ravno 5 minut časa.
Drugače pa : izmišljenost in provokacija.

Sem učiteljica v glasbeni šoli. V mladih letih sem pred izpiti vedno vadila čez vikend na glasbeni šoli skupaj z učenci, ki jim izpitna snov ni šla. Ko je z to izvedela ravnteljica, sem jih krepko slišala. Da se svoj prosti čas poklanja učencem, ki so nadarjeni, ki jim gre odlično, ne pa zanič učencem!

Vedno se potrudim, da iz vsakega dijaka potegnem največ, da v vsakem najdem nekaj dobrega, kar lahko razvija, da vsakogar spodbujam. Pri nekaterih je po nekaj tednih na SŠ jasno, da ne bodo zmogli programa, ampak želim, da čutijo spodbudo in prijaznost ter dobijo zaupanje, da bodo zmogli po kaki drugi poti. Poleg tega vsake toliko kak “zgubljen primer” preseneti, zato se mi zdi smiselno vztrajati, čeprav je več tistih, pri katerih se prva ocena, da ne bo šlo, potrdi. Žal pa se dostikrat zaradi svojega truda in prepričanja bockam s kolegi, zato povsem razumem, da je na raznih forumih toliko gneva nad učitelji.

Ta ravnateljica je bila pa malce žleht in to je bilo njeno osebno mnenje.Če bi imela pa drugo ravnateljico, z več empatije, bi bila pa pohvaljena in nagrajena.
In nauk te zgodbe : Preden vzameš mnenje nekega človeka za svoje, moraš dobro vedeti, kako ta človek deluje in kakšen je po naravi.
Ali :
Ni vse zlato, kar se sveti kot ravnateljica, oziroma tisti zgoraj, ki misli, da je bog i batina…

Res žalostno, da učitelji ne razumejo psihologije ljudi in so še vedno prepričani, da so šola in ocene pogoj za uspeh v življenju. Najbolj zanimivo pa je to, da se ob plačah med 1000 in 2000€ očitno počutijo uspešne v življenju. Res ste nekateri patetični. Če bi bili malo bolj razgledani, bi hitro ugotovili, da so vsi najuspešnejši ljudje “pririnli” mogoče do konca srednje šole ali končali prvi letnik faksa.

Torej furate socializem par excellence… Vse učence naredite”revne” oz. “neumne”. Zabijate svoj cajt za tiste, ki imajo kvečjemu 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti, da prilezejo do povprečja.

Na drugi strani se ne ukvarjate s tistimi res nadarjenimi, ki bi bili lahko dejanski nosilci te države in vodili njen razvoj, da bi bilo na koncu vsem bolje, tudi tistim na socialni podpori in za tekočim trakom. Za nadarjene torej rečete, ah saj bodo že, saj so pametni. Dejansko pa imajo potem tudi oni 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti da zapadejo v povprečje iz zgornje strani navzdol.

Tako sem jaz kot nadarjeni učenec izkusil Slovensko osnovno šolstvo. Vse preveč se učitelji ukvarjajo z zgubami.

Taki kot si ti, pedagoška šola sploh sprejeti nebi smela. Taki nebi smeli imeti dovoljenja za delo z otroki. Ti si tam da pomagaš vzgajati! Tvoje razmišljanje pa je vesolje daleč stran od dobre vzgoje…
Namesto da bi vzpodbujala, motivirala, jih navdušila in pokazala dobro pot otrokom, ki jim starši tega doma ne zmorejo, jih zabiješ v kali še ti. Čestitam za dobro opravljanje poklica.
V svojem življenju boš skriva za uničenje 40 let generacij. ☹️

Ja, seveda. Ena sama učiteljica je tako zelo sposobna in ima tako nadčloveško moč, da zmore lastnoročno zafurat 40 let generacij. Kljub trudu vseh ostalih, z njihovimi starši na čelu. Daj ne pretiravaj, no.
V šoli učijo različni ljudje in prav je tako. Eni se bolj ukvarjajo s tistimi revčki, ki komaj lezejo, drugi spet navdihujejo nadpovprečne, tretji pa skrbijo in pomagajo zlati sredini. In to je ok, za vse otroke je poskrbljeno. Pač ne poskrbi za vse ista oseba, ampak poskrbljeno je. In tudi v življenju je tako.
Ravno v tem vidim čar in dragocenost javnega šolstva. Veliko bolj me je strah zasebnega, ki je ponavadi versko usmerjeno. Tam so vsi učitelji enako indoktrinirani in posledično vsi pihajo v isti rog. Tako da čisto verjamem, da se tam pa zna zgoditi, da za kakšno skupino otrok sploh ni poskrbljeno.

Neuspešni pa so tisti, ki doma nimajo nobene opore ali pa dovolj trde roke.

Žal je res!

Če je ata poštar z OŠ, mama pa PKŠ, če že doma govorijo, da so vse učiteljice neumne, ata pa ima vedno prav, tudi iz otrok (z redkimi izjemami) ne bo nič. Če je otrok z nižjimi umskimi sposobnostmi, pa ta isti ata tega ne prizna in ga silijo med normalne šolarje, kjer ponavlja razred in kljub temu ne dohaja mlajših sošolcev – kaj naj z njim? Včasih so obiskovali posebne šole in bili tam uspešni, danes zaradi takih otrok trpi cel razred. Učenje se začne doma, ne šele v šoli. Mama treh.