Ste pristaš tega, da otroci spijo s svojimi starši?
Ste pristaš tega, da otroci spijo s svojimi starši?
V moji družbi imamo zelo različna mnenja. Eni spijo v isti postelji vsi, starši in otrok/otroka, seveda govorimo o manjših otrocih. Drugi imajo v istem prostoru posteljico in otrok spi zraven, spet tretji ga že takoj po prihodu iz porodnišnice dajo v svojo sobo. Ali pa ko je otrok star leto, dve ali tri.
Kako imate – ste imeli pri vas?
Meni je bilo všeč, kako je postopala moja sorodnica – spanje s staršem (po izbiri) je bila pravica tistega, ki je zbolel. Nekako ekstra crkljanje, ki omili stisko in bolečine…
Otroka spala v isti sobi pole postelje, ker sta se oba veliko zbujala, tudi 10x na noč in ni šans, da bi tolikokrat vstala in ju šla v sosednjo sobo enkrat pokrit, enkrat dat dudo nazaj v usta, enkrat poiskat medvedka, enkrat samo pobožat….. Tako pa sem napol v spanju kar leže samo iztegnila roko k njemu, uredila zadevo in spala naprej. V svojo sobo sta šla, ko sta prespala celo noč. Kar pa se tiče spanja v isti postelji s starši, ne vidim razloga, zakaj ne, če vsem tako ustreza. Če mi kdo napiše vsaj en konkreten razlog, zakaj naj bi to komurkoli škodilo, potem bom morda spremenila mnenje.
Točno tako! Odvisno tudi od otroka, moj je rekel, da ga moja bližina pomirja. Veliko jih je pametovalo, da mora spat v svoji sobi od drugega leta dalje, ampak noben pa ni vedel zakaj. Sem o tem govorila s prijateljico, ki je strokovnakinja na področju otroške psihologije. Je rekla, da naj ne vzpodbujam, zavračam pa tudi ne. Da bo želja po spanju v skupni postelji zvodenela sama od sebe. In res je bilo tako.
Od tretjega meseca nekako v svoji sobi, če je bilo potrebno ponoči nahranit otroka, sem ga in dala nazaj v posteljico v sobo. Pri vseh treh isto. Ponoči moram imeti mir, da se spočijem, da lahko čez dan funcioniram. Nikoli nobenih nočnin selitev, da bi kdo pri nama spal, edino za vikend, ko se zbudijo pridejo k nama se pocrkljat. Crkljamo se pred spanjem, ki se spi, se pa spi.
Sem bila pristaš svoje postelje in sobe… dokler nisem imela otrok. Skupno spanje je bila edina varianta da sem se vsaj probližno naspala. Pri prvem sem se še trudila z vztrajanjem pri spanju v posteljici, neuspešno. Pri drugi nisem komplicirala. Zdaj sta stara 5 in 3, starejši spi celo noč v svoji postelji, tamala 1x sredi noči prikolovrati k nama in spimo naprej. Tudi starejsi je to pocel do cca 4 leta, potem vedno manj. Moj moto je: poslušaj, sledi otroku. Če spi sam, super, če ne najdi rešitev, ki bo za vse optimalna.
http://med.over.net/forum5/viewtopic.ph … c#p9326277
4 otroci, 3 odrasli, jaz 1 x babica, najmlajša končuje 9. razred.
1. otrok iz knjig. Jedel na 3 ure, spal po cele dneve, nezahteven, fenomenalen, nekompliciran, prespal vse noči. Pri 11 mes sam jedel, shodil, pri 14 mes suh in čist, v življenju morda 5 x bolan, pri 4 letih bral, poznal na uro in vse številke, nikoli nisem vedela, da hodi v šolo, vedno zgleden učenec, predsednik razreda, zlati maturant, diplomiral v roku, 3 tedne po diplomi imel službo, zdaj je že sam oče. “Zlata ritka” – z eno besedo.
2. otrok sicer podoben prvemu, a nespalec, “stiskač”, nosila ga je luna, z njegovim spanjem so bile od vekomaj težave, pa smo vse delali enako kot pri prvem, red, rutina, nekje pri njegovih 3 letih smo vsi skupaj obupali, saj smo vsaj za silo spali samo, če je tamau pri prvih nošenjih lune pristal pri nama, sicer smo vstajali po 20 x na noč. Drugače isto bister, nezahteven, priden v šoli, priden študent, zelo delaven in marljiv človek, samo spal je pa tja do 12. leta ali pri nama ali pa pri bratu.
3. je punca in od prvega dne čisto nasprotje svojih bratov – ta prava baba. V vsem z glavo skozi zid, s hrano ogromno problemov, jedla bi ocvrt kruh in nič drugega, spala bi povsod, samo v svoji postelji ne, nikoli nisi zjutraj vedel, od kje jo boš izvlekel. Obvezno se je k nekomu “uvalila”, ali k nama, ali k bratoma, ali v dnevni, samo v svoji postelji ni spala. Šola ji je bila deveta skrb, delala ne bi nič, pri njej sva z možem pogarala za vse za nazaj pri postavljanju in ohranjanju meja! No , nekje konec srednje šole jo je le pamet srečala in danes je zelo fejst frajla, vestna, odgovorna, na zelo zahtevnem delovnem mestu.
4. je tudi punca in v vsem kopija najstarejšega, le da se je najdlje od vseh dojila in nikoli ni hotela niti pod razno spat sama. Nikoli, niti kot dojenček ne. Ker je bila četrta, sem že vedela, da se več kot toliko ne splača vztrajat, ker je vsak povsem drugačen in svet zase, za starša pa najvažnejše, da otroka sprejme takega, kot je. Meja ja, seveda, ampak smiselne.
Mož in oče otrok ni nikoli imel nobenih problemov. Pri nas seksava oba, ne samo mož in zaradi tega ni bilo seksa nič manj, ker so otroci začenjali svoje pohode tam po 2. uri. Otroci so pri nas skrb in odgovornost obeh, so hodili k možu in k meni, tudi ob službenih poteh so spali tako pri možu kot pri meni in danes, ko so praktično vsi odrasli oz. na pragu odraslosti, lahko rečem, da so krasne osebe. V spalnico jih nisva nikoli vabila, niti jih nisva nikoli ven metala. Po 4 otrocih pa lahko rečem, da potreba po skupnem spanju mine, kot mine vse drugo, od dude do plenic.
http://med.over.net/forum5/viewtopic.ph … c#p9326277
4 otroci, 3 odrasli, jaz 1 x babica, najmlajša končuje 9. razred.
1. otrok iz knjig. Jedel na 3 ure, spal po cele dneve, nezahteven, fenomenalen, nekompliciran, prespal vse noči. Pri 11 mes sam jedel, shodil, pri 14 mes suh in čist, v življenju morda 5 x bolan, pri 4 letih bral, poznal na uro in vse številke, nikoli nisem vedela, da hodi v šolo, vedno zgleden učenec, predsednik razreda, zlati maturant, diplomiral v roku, 3 tedne po diplomi imel službo, zdaj je že sam oče. “Zlata ritka” – z eno besedo.
2. otrok sicer podoben prvemu, a nespalec, “stiskač”, nosila ga je luna, z njegovim spanjem so bile od vekomaj težave, pa smo vse delali enako kot pri prvem, red, rutina, nekje pri njegovih 3 letih smo vsi skupaj obupali, saj smo vsaj za silo spali samo, če je tamau pri prvih nošenjih lune pristal pri nama, sicer smo vstajali po 20 x na noč. Drugače isto bister, nezahteven, priden v šoli, priden študent, zelo delaven in marljiv človek, samo spal je pa tja do 12. leta ali pri nama ali pa pri bratu.
3. je punca in od prvega dne čisto nasprotje svojih bratov – ta prava baba. V vsem z glavo skozi zid, s hrano ogromno problemov, jedla bi ocvrt kruh in nič drugega, spala bi povsod, samo v svoji postelji ne, nikoli nisi zjutraj vedel, od kje jo boš izvlekel. Obvezno se je k nekomu “uvalila”, ali k nama, ali k bratoma, ali v dnevni, samo v svoji postelji ni spala. Šola ji je bila deveta skrb, delala ne bi nič, pri njej sva z možem pogarala za vse za nazaj pri postavljanju in ohranjanju meja! No , nekje konec srednje šole jo je le pamet srečala in danes je zelo fejst frajla, vestna, odgovorna, na zelo zahtevnem delovnem mestu.
4. je tudi punca in v vsem kopija najstarejšega, le da se je najdlje od vseh dojila in nikoli ni hotela niti pod razno spat sama. Nikoli, niti kot dojenček ne. Ker je bila četrta, sem že vedela, da se več kot toliko ne splača vztrajat, ker je vsak povsem drugačen in svet zase, za starša pa najvažnejše, da otroka sprejme takega, kot je. Meja ja, seveda, ampak smiselne.
Mož in oče otrok ni nikoli imel nobenih problemov. Pri nas seksava oba, ne samo mož in zaradi tega ni bilo seksa nič manj, ker so otroci začenjali svoje pohode tam po 2. uri. Otroci so pri nas skrb in odgovornost obeh, so hodili k možu in k meni, tudi ob službenih poteh so spali tako pri možu kot pri meni in danes, ko so praktično vsi odrasli oz. na pragu odraslosti, lahko rečem, da so krasne osebe. V spalnico jih nisva nikoli vabila, niti jih nisva nikoli ven metala. Po 4 otrocih pa lahko rečem, da potreba po skupnem spanju mine, kot mine vse drugo, od dude do plenic.
V zgornjem zapisu je lepo navedeno, da se okvirne meje postavi. A vendar: koliko smo kot starši s tem uspešni, če imamo več različnih otrok? Prav slednji te naučijo, da so ti kdaj dani zato, da spoznaš, da ni vse “v tvojih rokah”. In da ni prav samo tisto, v kar sam verjameš.
[/quote]
Ce hoces otroku dobro moras bit zelo strikten.
Zakaj je to bolano? Dajte že enkrat ločit spanje kot spanje, ter intimo. Spati v družbi je lepše in za marsikoga prijetneje. Grem stavit, da tile 15 letniki marsikaj počnejo izključno ko staršev ni zraven in imajo več kot dovolj svoje zasebnosti. Spanje samo po sebi je pa samo počitek in ne igra nobene vloge to, kje spiš in s kom spiš, dokler ti je udobno in te morebitni glasovi (dihanje, smrčanje…) ali premetavanje druge osebe ali oseb ne moti.
En konkreten razlog bi rada? Kaj pa če mož in žena oba spita naga? Pa se rada ponoči naga stiskata drug k drugemu?
A res tukaj vmes paše otrok?
[/quote]
Napisala sem “če vsem tako ustreza” in konkreten razlog na splošno. Da neke izjeme spijo gole, to ni na splošno. Sprašujem po osnovi, torej spanje na istem ležišču. Kako lahko to komurkoli škodi, ne razumem.
Ce hoces otroku dobro moras bit zelo strikten.
[/quote]
Koliko časa že nisi bil tu gor? Se je v tem času tvoje videnje določenih situacij spremenilo? Si odprl vrata drugim, jim pustil do sebe?
Veš, ni važno, kolikšno pavzo si “privoščim”, pod katerim nickom se oglasim, vedno opazim, ko se vrne nekdo iz starih časov. Vključno s tistimi drobci znotraj njega, ki so se obrusili v vmesnem času.
To bi bil odgovor na avtoričino kombinacijo: “Eni spijo v isti postelji vsi, starši in otrok/otroka, seveda govorimo o manjših otrocih. Drugi imajo v istem prostoru posteljico in otrok spi zraven, spet tretji ga že takoj po prihodu iz porodnišnice dajo v svojo sobo. Ali pa ko je otrok star leto, dve ali tri.”
Od kje potreba, da najstniško raziskovanje stopnjuješ v zlorabo – prav tukaj?
To bi bil odgovor na avtoričino kombinacijo: “Eni spijo v isti postelji vsi, starši in otrok/otroka, seveda govorimo o manjših otrocih. Drugi imajo v istem prostoru posteljico in otrok spi zraven, spet tretji ga že takoj po prihodu iz porodnišnice dajo v svojo sobo. Ali pa ko je otrok star leto, dve ali tri.”
Od kje potreba, da najstniško raziskovanje stopnjuješ v zlorabo – prav tukaj?
[/quote]
Daj v kontekst sledeče: otrok, ki je na robu pubertete se neko noč prebudi ob premikanju postelje in glasnih vzdihljajih, najprej si zatisne ušesa in poskuša zaspati, drugo noč pa ga vse skupaj vzburi in se prične raziskovat. Vse to ni po njegovi krivdi, ampak posledica neznane in neprostovoljne stimulacije iz okolja, naslednji dan se počuti čudno, morda krivo, sram ga je. In točno to je zloraba.
Ali pa še hujše, starša se prepirata, potem pa se kasneje potolažita v postelji in vse to otrok posluša.
Torej, ne samo, da je priča neprostovoljnemu uvodu v spolnost, še vpogled ima v intimno dogajanje starševske spalnice. Kdo
Triletnik spi pri nama v postelji. Nikoli ni bilo težav s spanjem, zbujanjem. Nasa pediatrinja je rekla, da je to zdravo in da otrok to dojema kot skupno gnezdo in da je tako prav, otrok potrebuje blizino starsev ker se tako pocuti varneje. Tudi zivali imajo svoje mladice pri sebi. Nekje okoli 5,6 leta pa naj bi otrok ze sam zelel v svojo sobo in posteljo, vendar se bi vracal ko bi tako zacutil, ali ponoci ali pa proti jutru da se pocrklja.
Druga mnenja me sploh ne zanimajo in kaj si drugi mislijo, mi se imamo fajn in nam prav nic ne manjka, vsi spimo super in otrok je zadovoljen. Dokler bo otrok zelel ga bova sprejela z odprtimi rokami k nama.
To bi bil odgovor na avtoričino kombinacijo: “Eni spijo v isti postelji vsi, starši in otrok/otroka, seveda govorimo o manjših otrocih. Drugi imajo v istem prostoru posteljico in otrok spi zraven, spet tretji ga že takoj po prihodu iz porodnišnice dajo v svojo sobo. Ali pa ko je otrok star leto, dve ali tri.”
Od kje potreba, da najstniško raziskovanje stopnjuješ v zlorabo – prav tukaj?
[/quote]
A je treba odgovarjat striktno samo na avtoričino vprašanje? Se ne sme komentirat tudi drugih odgovorov, kjer eno trdijo, da je popolnoma normalno, če 15-letnik spi z mamo?