Pri meni sem vedel takoj, ko se je takrat še moja punca (20 let), sedaj žena igrala z mojo mlajšo sestro(11 let). Nekaj na tem da se je z njo igrala princeske mi je dalo občutek, da si z njo želim deliti prihodnost. Srečno poročena 30 let.

Ko sem videla, s kakšno lahkoto se reživa največjim neumnostim. Pa to, da se da z njim vse razumno zmeniti, brez afnanja in guncanja afen 🐒

Moškim je vedno takoj jasno. Imajo kriterije – vizualna všečnost, da je potencialna žena predana gospodinja in mati, da bo poskrbela za otroke, hiše, gospodinjstva in videz srečne družinice.

Me ženske se ubadamo z bolj resnimi problemi – a bo predan oče, se bo ukvarjal z otroki, jim bo v čustveno podporo, bo finančno poskrbel za otroke. Bomo dobile od tega žrebca dober genetski material, ki bo naše otroke naredil boljše.
Pa potem še tisto, kar takrat ne mislimo najbolj, samo udari ven čez desetletje ali dve – ali nam bo dober partner? Imam iste vrednote? Podobne interese? Bomo v tej zvezi dobile zadovoljitev svojih čustvenih potreb? Bog ne daj, da bi štartale na zadovoljiev še seksualnih.

Ta pravega in ta prave nikoli ni.
Je samo privlačnost ali vrednote za prvih nekaj let. Pa otroci,
Potem pa interesi in pripravljenost za prilagajanje.
Pa kako se vrednotni sistem skupaj gradi ali razhaja. Pa kako se seksualna kompatibilost ujema, z leti razvija ali vsak po svoje fantazirata in si ne upata povedati, ker sta obstala v svojem 10-20 letnem krču.

Bedarije kvasiš.

Takrat nisem vedela, zdej po dolgih letih vem, da ni taprav.

na plesu b mladinskem domu sem jo presenetil s pozdzravom: “dober večer” – Takrat je bilo v veljavi: “a greš plesat”.
Jep … sem si jo preje z balkona ogledal kakšna je in kako reagira na otipavanja sopleselca – konzervativna bejba, ki zahteva spoštovanje. Po 33 letih in dveh otrokih sva šla narazen … premočna ego karakterja ☺

midva sva skupaj slabi dve leti.. stara sva 30+.. ne morem z gotovostjo trditi ali je pravi, je pa zagotovo nekaj posebnega, kar se nisem dozivela ( imam za sabo tudi daljse, resne veze). je pa zanimivo, da v najinem primeru sem s casoma vedno bolj prepričana da je pravi. sprva ni izgledalo tako, sem bila precej v dvomih v katero smer se bo odnos odvijal in ali je on prava oseba zame. dlje sva skupaj,bolj se mi zdi da je temu tako. v prejsnjih vezah je pa slo ravno obratno. na zacetku precej visoka prepricanost v vezo, ki se je zacela po dolocenem casu zmanjsevati. pravil ni , vsak sam zacuti ali je nekaj vec ali ne

Vsak je prepričan, da je pravi, le da se pri nekaterih pozneje izkaže, da ni.

Nobene globlje filozofije ni v tem.

Nisva vedela, niti pričakovala.
Bila sva popolno nasprotje. Ona mirna, jaz divji. Ona tiha, jaz glasen. Ona lepa, jaz malo manj lep.
Imela sva le dve skupni lastnosti. Ona je mislila, da jo želim le spraviti v posteljo, jaz sem jo hotel le spraviti v posteljo. Ona trmasta, jaz pa še bolj.
Skupaj 31 srečnih let, dva otroka. 🙂

Dobro napisano.

Če smo se v danem trenutku z ljubeznijo odločili za poroko, potem je vedno človek zraven nas pravi. Samo naivni mislijo, da so stvari slučajne. Dejstvo pa je, da ljubezen umre, če ne delamo na njej. Kakšna je roža, ki ji ne posvečamo pozornosti? Kakšen je vrt? Kakšna je naša urejenost? Saj vse deluje po enem kopitu. Za ljubezen pa nekateri mislijo, da bo obstala kar sama od sebe. Res je, nekateri imajo komunikacijske predizpozicije, da bodo lažje shajali s sočlovekom, ampak na odnosu je potrebno delati. Vsak je lahko pravi, če se za človeka odločimo s celim srcem in če smo pripravljeno delati kompromise, odpuščati, se boriti za odnos, ko je to potrebno… Zanimivo, večinoma je že ena stran dovolj… Tako da ne sprašuje se, če je pravi, pravi je, če se ti odločiš, da je pravi.

V reali nikoli ne veš, razen če sta skupaj že več kot pol stoletja in se počasi poslavljata.

Prave ni. Sem že v svojih 20 ugotovil da varate in lažete kot pes teče.
Isto odpiralcu teme. Lahlo je odealen zakon samo da te je varlala si pa res lahko siguren? Ker ne verjamem ama nobeni.

To me pa res vedno zanima, kaj pomeni delati na ljubezni, delati na odnosu. Če imaš nekoga rad, se ukvarjaš z njim brez tega, da bi si moral vnesti v opomnik in se zavestno odločati, da zdaj se boš pa 15 minut pogovarjal z njim, nato deset minut lupčkal in tako naprej.

In kdo za boga dejansko misli, da je odločitev za poroko slučaj? Natresla si en kup omejenih floskul, iz katere tračarske revije si to pobrala?

Midva sva si bila zelo všeč, bila sva zaljubljena.. Mene je pa že po nekaj tednih začelo motiti mariskaj pri njej, njen karakter, navade itd. Narava je naredila svoje in sem jo oplodil. Ni mi žal, ker imam otroka zelo rad. Sedaj imam novo, čas bo pokazal kako in kaj bo šlo..

Enostavno, takoj ko sem ga zagledala se mi je kr zavrtelo od privlačnosti… :)) to se meni ne dogaja, pa se mi je zgodilo
Pri vseh drugih sem našla 1001 napako tudi če je ni bilo, on je imel pa 1001 napako ampak se mi je zdel popoln. Pa razumi če moreš, ljubezni se ne da razumet, ljubezen se cuti
Že 25 let skupaj v miru in vojni :))

Dobrodošla nazaj :))

Kaj pa vem. Zaljubljena sem bila do ušes in še čez. Po nekaj letih, ko se je med polizal, je bilo še vedno to to. In še sedaj po 15+ letih je to to. Saj mi gre občasno na živce, ampak če ne bi bil on, ne bi bil noben.

Dobrodošla nazaj :))
[/quote]

Hvala :))

Resnica!

Resnica!
[/quote]

Se strinjam tudi jaz. samo zadnji del pa ne delim istega mnenja – samo eden nikoli ni dovolj v odnosu, odnos je vzajemna stvar- in oba se morata truditi, vlagati…
ker če se samo ti ne sprašuješ in daješ vse, drugi pa te ignorira ne daje nič – tak odnos ne bo nikoli uspel. Dajanje in prejemanje v odnosu, trud mora biti vedno vzajemen iz obeh strani mora biti to, da je odnos pravi, da sta partnerja prava drug za drugega. Samo eden nikoli ni dovolj.

Dolgotrajen zakon je v prvi vrsti odlocitev. Ce to hoceta bosta pa dosegla. In vedno pridejo vzponi in padci, vendar ce se za nekaj odlocis je to to

Pozabil si napisati, da je to odločitev obeh. Nikoli zgolj in samo enega.

Ko nazaj gledam sebe, sem bila prevec izbircna… nekateri fantje, moski so si me zeleli, ampak so mi bili nezanimivi. Nisem jim dala priloznosti… pri 24 pa sem ugotovila da nisem vec tako mlada… imela sem zelo dobrega prijatelja ze nekaj let. Obvladal je vse. Bil je multipraktik 🙂 imel je tudi hiso, odlicno sluzo, sportnik, bil je zabaven, preprost… v vsem sva se ujela… tudi izgledal je dobro. Skratka vse je imel kar si zenske zelimo. Vsa leta je imel tudi 2 punci umes. Ves cas sma bila v stiku, ko je bil samski mi je dajal namige, da bi bil z mano, komplimente. Bil je res fant za ozenit. Ampak ni bilo kemije iz moje strani.
Zanimivo je bilo to, da sem mu zelela dati priloznost, se nekako udati. In si mislila saj popolnejsega moskega ni. Dogovorila sva se za srecanje, pa sem samo en teden prej spoznala mojega sedajsnega moza (ni prislo niti do poljuba, bila sva samo v fazi pogovora ).
Spomnim se ko sem se peljala iz obiska mojega kolega, kako sem bila vesela ob spoznanju da ljubezni ne mores izsilit in se ze veselila naslednjega dne, ko sem bila dogovorjena z mojim zdajsnjim mozem. Ne bi ga zamenjala za nic na svetu!