Je komu žal, da ima iz najrazličnejših razlogov (odrasle) otroke?
Vprašanje v naslovu; je komu pri odraslih otrocih resnično žal da jih imajo in si misli da bi bilo boljše ter lepše in lažje brez njih? Da so vam recimo še pred polnoletnostjo (ali kasneje) pridelali kake astronomske stroške (ne mislim to da ste jih oblačili pa futrali itd ampak da ste morali plačevat kake njihove kraje in pufe in dolgove ali povzročeno škodo)? Pa ne se obešat na vzgojo ker nihče za nikogar nima zagotovila da ne bodo zadeve šle po svoje. Ali pa ne vem da so zašli na res napačne poti in kriminal ali pa so vas na grd način strpali v dom ko ste postali starješi pa še sto razlogov bi se našlo ampak iskreno – a upa kdo anonimen priznat žal mi je da imam otroka, boljše bi bilo brez njega ker ???
Jaz jih nimam in me glede na raznorazne situacije ki jih mladi povzročajo starim ima da ostanem lepo brez njih in uživam življenje brez težav (ki jih mlajši ali starejši oz odrasli) otroci lahko povzročijo.
je kdo tak tu?
Če že sedaj veš, da nisi kos starševstvu, imaš odgovor na pladnju. Živemu človeku se lahko vse zgodi in vsak lahko skrene s poti, a starš svojemu otroku mora stati ob strani vedno. In ga vzgajati ali mu vsaj svetovati..do smrti. To je tvoja naloga, hočeš nočeš, pa naj psihologi govorijo kar hočejo.
Če otroka pravilno usmerjaš, si prisoten, opaziš devijacije in takoj ukrepaš. Težko pride do takih skrajnih situacij. Teoretično je seveda vse možno.. a vse se da rešiti. Da pa zaradi tega nočeš otrok, je brezveze. Bodi dober starš in se nimaš česa bati. To je posebna dogodivščina, polna vzponov in padcev, a hkrati neizmerno veselje, ki ga meni npr nič drugo v taki meri ne more dati. Nikoli nisem obžalovala. Dvomim, da kdaj bom.
tudi ti imaš starše, tudi ti si otrok nekoga. napiši no česa se morata tvoja mati in oče tako bati?
Jaz bi imela vprašanje zate – zakaj se tako bojiš ljudi – in se zdi, dajih hočeš imeti vse pod nadzorom, če jih pa ne moreš imeti in jim pustiti njihove svobode, jih pa raje nimaš,da ne obstajajo.
Jaz iz tvojega zapisa viodim vse marsikaj drugega. Morebiti pri sebi preveri in izprašaj svojo vest česa se morata tvoja starša bati in če nisi mogoče prav ti vse to in počneš vse to drugim – tovsrtne bolečine, in potem po sebi sodiš druge ljudi, se morda bojiš da ti bojo vrnili z isto mero in tega ne bi prenesel, ali samo po sebi sodiš njih in takega obnašanja nočeš. No potem vsaj veš kako tvoja dejanja bolijo druge. Odgovor je potem – spremeni sebe. Pusti drugim biti ljudje kot si želijo.
ker oprosti taka nastrojenost do drugih,da bi jih kar črtal – in v vsakem najdeš problem v majhnih otrocih, v odraslih – očitno imaš kup težav z ljudmi… bo odgovor v tebi zagotovo. Niso otroci ne majhni ne odrasli problem – ker kjer je spoštovanje se nič takega ne more zgoditi – premoreš ti spoštovanje do drugih, njihovih želja, zasebnosti? Se zdi da ne, zato te je pa strah,da tudi drugi potem tega pri tebi ne bodo spoštovali.
Daj vse dobro in prijazno najprej sam.
Seveda ne imej otrok, če jih nočeš. Ne vem, zakaj bi. Bodoči starši so tisti, ki odločajo, otrok ne more.
Pa tudi. Ko pride nekdo na svet, je zanj zagotovljeno samo eno – smrt. Vse ostalo pa…
Če že iščeš razloge proti, se lahko ozreš tudi v domove za starejše. Tudi današnji otroci bodo najverjetneje nekoč pristali tam.
Moji trije so odrasli, nikdar, niti za sekundo mi ni bilo zal, da jih imam.
Priznam pa in to tudi oni vedo, da sem vcasih pomislila, da ne bi v zivljenju nicesar spremenila, le vse bi zamaknila za par let, namrec otroke sem imela zelo mlada, enega za drugim, faks in sluzba, tako da je bilo kar naporno. Ampak zdaj, ko so odrasli, jaz pa ‘komaj’ 45, je super!
Pri tebi je cutiti velik strah in ce se tega ne resis, ne imej otrok!
Imas negativen odnos do otrok in na splosno do ljudi, vidis samo slabo in te je strah vsega, dejansko so to zelo slabi temelji za vzgojo otroka.
Jaz jih (še) nimam in se tudi sprašujem, če bi jih sploh imela. Nekako si sploh ne predstavljam, kaj naj bi delala najprej z dojenčkom nato majhnim otrokom, ker nikoli v življenju nisem bila v stiku z njimi (nobena sorodnica jih nima kot tudi nobena prijateljica ne). Po moje bi mi dojenček itak 123 padel kar iz rok 🙁 In tist “buci-bu” nivo ukvarjanja z otrokom mi sploh ni blizu. Najraje bi imela otroka, starega tam nekje 20 let, da se lahko z njim pametno pogovarjam, da je samostojen in pač odrasel. Škoda, ko ne more kar odrasel na svet priti in je pot do tja tako dolga in včasih težavna.
Kaj boš s tujimi izkušnjami? So enkratne, neponovljive in vedno šteje zgolj tvoja.
Še tvoja mama bi povedala zgolj eno od mnogih.
[/quote]
dober odgovor. možno, da govori iz tolažbe. jaz otroke imam in nič mi ni žal za vse kar sem za njih dal in pravzaprav nič ne pričakujem od njih. približno tako “nič” se tudi dogaja. pustim jih živeti.
Moji trije so odrasli, nikdar, niti za sekundo mi ni bilo zal, da jih imam.
Priznam pa in to tudi oni vedo, da sem vcasih pomislila, da ne bi v zivljenju nicesar spremenila, le vse bi zamaknila za par let, namrec otroke sem imela zelo mlada, enega za drugim, faks in sluzba, tako da je bilo kar naporno. Ampak zdaj, ko so odrasli, jaz pa ‘komaj’ 45, je super!
Pri tebi je cutiti velik strah in ce se tega ne resis, ne imej otrok!
Imas negativen odnos do otrok in na splosno do ljudi, vidis samo slabo in te je strah vsega, dejansko so to zelo slabi temelji za vzgojo otroka.
[/quote]
tudi jaz to , kar si nazadnje napisala, razberem iz avtorjevega pisanja.
Če pa resnici na ljubo vzamemo hipotetični primer tega kar ga je strah, da ga bo nekdo strpal nekam – to niso nujno krivi otroci, lahko se zgodi taka situacija,da bo sam brez otrok, sorodnikov, ker bo obnemogel bo zanj poskrbel csd po uradni dolžnosti in ga birokratsko strpal nekam. Torej to ne bodo naredili njegovi otroci, in lahko se zgodi, da če bi jih imel in gojil ljubezen in dober odnos, bi na starost prav ti otroci iz ljubezni do starša preprečili takšen scenarij in ravnanje csd-ja z njegovim staršem, ker bi oni iz ljubezni in s posluhom njemu, poskrbeli zanj.
Torej evo obratni scenarij, ker te lahko otrok in njegova ljubezen reši pred črnim trdim in brezsrčmnim ter osamljenim birokratskim svetom in krutim ravnanjem uradnikov. kar poglej avtor kdo je sedaj dal ven zloglasne sezname iz dso-jev… otroci stanovalcev domov… birokratski sistem in trdnosrčni uradniki so hladnokrvno delali sezname.
tako,da zamisli se nad tvojo črnogledostjo, ljubezeni in bližnji je tisti, ki ti v stiski lahko pomaga, in precej bolj verjetno je da ti otrok bo, če boš le mu dajal ljubezen in gojil spoštljiv in ljubeč odnos (ajde dopuščam da redke izjeme so, ker so otroci nehvaležni, nesramni in kruti, kljub ljubečim staršem), ampak precej bolj verjetno je,da te bo, ko boš sam in osamljen zlorabil in prizadel sistem s trdosrčnimi in krutimi birokrati v belih ali kakšnih drugih haljah, ki hladnokrvno pišejo sezname na smrt čakajočih, ne pa tvoji lastni otroci. Spremeni pogled in boš ugotovil, da bližina in bližnji so lahko najbolj varno zavetje. Ravno te pa ti najbolj črno vidiš in napadaš in si s takim odnosom povzročaš prav sam vse tisto česar te je najbolj strah.
Če že sedaj veš, da nisi kos starševstvu, imaš odgovor na pladnju. Živemu človeku se lahko vse zgodi in vsak lahko skrene s poti, a starš svojemu otroku mora stati ob strani vedno. In ga vzgajati ali mu vsaj svetovati..do smrti. To je tvoja naloga, hočeš nočeš, pa naj psihologi govorijo kar hočejo.
Če otroka pravilno usmerjaš, si prisoten, opaziš devijacije in takoj ukrepaš. Težko pride do takih skrajnih situacij. Teoretično je seveda vse možno.. a vse se da rešiti. Da pa zaradi tega nočeš otrok, je brezveze. Bodi dober starš in se nimaš česa bati. To je posebna dogodivščina, polna vzponov in padcev, a hkrati neizmerno veselje, ki ga meni npr nič drugo v taki meri ne more dati. Nikoli nisem obžalovala. Dvomim, da kdaj bom.
[/quote]
Se popolnoma strinjam z vsem. Če pravočasno opaziš in ukrepaš, če ne gre drugače tudi na trdo, težko pride do take situacije.