Ste poročeni ali v izvenzakonski skupnosti? Koliko vam pomeni sama poroka?
poroka ima zame simbolno vrednost v vezi. mi je pomembna, ampak ne zaradi pravljicnosti in gruce ljudi. bi imela tudi poroko samo s partnerjem ampak se razume da v lepi obkeki. pac poseben dogodek, s posebnim pomenom v odnosu dveh, zame bi delala vse in se zanj odlocila, kot da je edinkrat in za vedno. simbilna vrednost dolocenih obredov mi veliko pomeni v zivljenju, ned njimi je tudi poroka.
V izvenzakonski.
Poroka kot obred ali formalnost mi ne pomeni nič, kot znamenje ljubezni mi je pa do skrajnosti smešno naivno. Pravljičnost zadeve mi je še bolj smešna, ker samo kaže na totalno nerealna dojemanja vpletenih.
Edino kar na poroki dojemam kot res smiselno – je zaveza izbranemu sočloveku – a ta je enaka, tudi če je izrečena ob kavi.
Ne verjamem, da bi se še kdaj odločila za obred. Verjamem pa, da nekdo, ki ga ni dal skozi nikoli, si to želi.. no, vsaj ženske. 🙂 Kar se formalnosti, zakona tiče in poroke kot sklenitve pogodbe, mi pa to ne pomeni nič. Ni in nikoli ne bo nobena garancija, da se bo vse izšlo, kot si želimo. Predvsem pa je življenje zelo nepredvidljivo in z leti se vse spremeni, zato sem se navadila ne navezati se na osebo, lokacijo, status, … nič ni večno v enaki obliki.
Največ mi pomeni trud, ki ga partner pokaže v hudih časih, želja da se stvari reši, da se ostane skupaj kljub težavam, oviram in spoštovanje, tudi ko si ga drugi morda ne zasluži. Da si krijeta hrbet vedno, da sta povezana in usklajena in se imata rada, da jima je mar in to pokažeta. To je zame edini zakon, ki šteje in temu dam kapo dol kot “srečna zveza”, poroka, … vse ostalo je za moje pojme le šov za publiko.
Sem pa zelo staromodna kar se tiče družine. To mi je nekaj svetega, ta združena, nepremagljiva celica (če je enotna in pravilno vodena) je nekaj najlepšega na tem svetu. Zelo spoštujem kulture v katerih so familije povezane, vse generacije na kupu vsaj 1x tedensko, druženje, podpora in dobri odnosi … to sem si vedno želela doživeti. Ženske pripravljajo hrano, moški modrujejo, otroci se igrajo okoli… to je zame vrhunec sreče. Kot mafijozi npr 😉
Meni se zdi skupni kredit za 30 let veliko resnejša zaobljuba kot poroka 🙂 No, midva sva imela kredit samo za deset let, sem rekla, da je zame že to too much, pa sva preživela.
Midva sva se poročila dobesedno za foro, sama, brez žura, ljudje niti ne vedo, da sva poročena, ker sva prej itak bila dolga leta koruznika. Jaz nisem spremenila priimka, mož tudi ne … prstan sva nosila pa že prej.
ne navežeš se na osebo, družina ti je pa tako pomembna vrednota… to ne gre skupaj. V družini so bistvo prav odnosi, povezanost – in če se ne navežeš na osebo, potem družine ne more biti kot take prave celotne. Ker v njo sodi tudi navezava iskrena na partnerja, ki je vzajemna med njima, ta daje potem prav edini trdni temelj družini in tudi vzgled otrokom. Tako,da to kar pišeš ni logično in ne gre skupaj.
V pravih družinah so vsi trdno povezani in navezani, a se hkrati tudi spoštujejo in imajo osebno svobodo.
S takim mišljenjem, da se vse lahko čez noč spremeni, zato se ne navežeš -, nisi ti noben trden temelj nikomur, še najmanj pa družine. Tudi otrokom ne.
Vsekakor je najpomembneje, da sta si v tem tudi z njo edina.
Kajti: včasih slišim pripovedi žensk, ko on reče, da njemu sam ritual nič ne pomeni, da gre samo za papir in da ga ne potrebujeta. A ona si tega na tihem želi. Včasih tudi naglas. Takrat pa bi bilo edino logično, da ji on ustreže: saj njega osebno ta mala formalnost “nič ne boli”.
ne navežeš se na osebo, družina ti je pa tako pomembna vrednota… to ne gre skupaj. V družini so bistvo prav odnosi, povezanost – in če se ne navežeš na osebo, potem družine ne more biti kot take prave celotne. Ker v njo sodi tudi navezava iskrena na partnerja, ki je vzajemna med njima, ta daje potem prav edini trdni temelj družini in tudi vzgled otrokom. Tako,da to kar pišeš ni logično in ne gre skupaj.
V pravih družinah so vsi trdno povezani in navezani, a se hkrati tudi spoštujejo in imajo osebno svobodo.
S takim mišljenjem, da se vse lahko čez noč spremeni, zato se ne navežeš -, nisi ti noben trden temelj nikomur, še najmanj pa družine. Tudi otrokom ne.
[/quote]
Morda se nisem dovolj natančno izrazila. Vsi smo se sami rodili in sami bomo odšli od tu. Vezati se na otroke, partnerja, starše je popopn nesmisel. Nismo eno. Smo ločene enote, ki bodisi ostanejo skupaj skozi življenje ali ne. Kot ljubiteljica tradicije sem se seveda poročila, imam otroke in imam rada velike, povezane družine. Nič od tega pa ne vežem nase kot absolutno. Torej, se zgodi npr da nekdo umre, kaj zdaj ..umrem še jaz? Ne. O tej navezanosti govorim. Zavedam se, da je vse kar nam je dano minljivo in danes imaš, jutri lahko ne več. Me npr zapusti mož in najde drugo..kaj zdaj štrik pa na drevo? Ne! Komot bi si ustvarila ponovno svojo celico, kakšne ljudi dodala, drugih ne bi bilo več, a celica je celica. Ne glede na to, kdo jo sestavlja. Koliko sem jaz trden temelj vem le jaz, ne vem kako si drznete kar soditi na podlagi nekih razmišljanj… te monovske nalepke in želja po zaničevanju drugače mislečih je patološka in tipična za veliko monovcev ali pač enega z več niki… Ne razumem te potrebe po ustvarjanju negativne energije s tem, da žališ ali nekoga skušaš razvrednotiti… normalni ljudje, srečni ljudje, tega ne počnejo, temveč druge privzdignejo in se s tem počutijo dobro ter tako rastejo.
Morda se nisem dovolj natančno izrazila. Vsi smo se sami rodili in sami bomo odšli od tu. Vezati se na otroke, partnerja, starše je popopn nesmisel. Nismo eno. Smo ločene enote, ki bodisi ostanejo skupaj skozi življenje ali ne. Kot ljubiteljica tradicije sem se seveda poročila, imam otroke in imam rada velike, povezane družine. Nič od tega pa ne vežem nase kot absolutno. Torej, se zgodi npr da nekdo umre, kaj zdaj ..umrem še jaz? Ne. O tej navezanosti govorim. Zavedam se, da je vse kar nam je dano minljivo in danes imaš, jutri lahko ne več. Me npr zapusti mož in najde drugo..kaj zdaj štrik pa na drevo? Ne! Komot bi si ustvarila ponovno svojo celico, kakšne ljudi dodala, drugih ne bi bilo več, a celica je celica. Ne glede na to, kdo jo sestavlja. Koliko sem jaz trden temelj vem le jaz, ne vem kako si drznete kar soditi na podlagi nekih razmišljanj… te monovske nalepke in želja po zaničevanju drugače mislečih je patološka in tipična za veliko monovcev ali pač enega z več niki… Ne razumem te potrebe po ustvarjanju negativne energije s tem, da žališ ali nekoga skušaš razvrednotiti… normalni ljudje, srečni ljudje, tega ne počnejo, temveč druge privzdignejo in se s tem počutijo dobro ter tako rastejo.
[/quote]
vsi smo samostojna bitja – ampak smo socialna in prav odnosi in socialna povezanost je velik pomen tudi za naše preživetje – otroci to rabijo zato,da preživijo, zato da odrastejo v psihično in fizično zdrave osebe… brez socialne navezanosti ni nič….
in še kako je smisel in ključna navezanost…
brez tega lahko otrok umre, brez tega družina razpade…
pa pri tem ne govorim o odrekanju samostojnosti – ampak v ZDRAVI IN KLJUČNI POMEMBNI NAVEZANOSTI, ki je temelj življenja in tudi preživetja…
za otroka je občutek varnosti in ta navezava in povezanost v družini temelj… enako je za družino in njen odnos temelj povezanost vzajemna med partnerjema.
Ljudje smo socialna bitja, ljudje ves čas rabimo ljubezen, da jo dajemo in dobivamo, tisti, ki je ne in to zanika – ni psihično zdrav zagotovo ne. ljudje nismo samorastniki,da živimo nekje v osami. tudi odrasli rabijo socialne stike in navezanost za zdravje in preživetje in ljubezen tudi.
Tako da to tvoje razmišljanje je krepko zdrešeno. Krepko. In še ljudje se ne rodimo sami – so taki, ki se ne in celo so v maternici v dvoje ali še v večjem številu, ampak tudi tisti, ki se raste in razvija sam v maternici, se ne rodi sam, rodi ga mama in je ves čas z mamo in še povezanega s popkovino z mamo ga dajo mami na prsi – ker je tako pomemben ta stik, občutek povezanosti, varnosti….
tako,da ta tvoj odnos je zgolj tvoj odnos in pogled, je pa zgrešen z vidika razlage pomena odnosov za človeka – brez socializacije, brez stikov, pristnih odnosov človek stagnira, lahko zboli in lahko tudi umre. Odnosi so še kako bistveni – in to pristni in navezani, povezani… ampak to ne pomeni,da znotraj teh človek ne ohranja osebne svobode, še vedno jo in je tudi ta nujna.
tega ti očitno ne ločiš… zapiranje in odrivanje oseb od sebe in nenavezava s tvoje strani je tvoja osebna odločitev – in zate ni dobra, vodi v tvojo stagnacijo tako mentalno kot tudi psihično, socialno – samo pazi,da ne bodo drugi kdaj dobili očitke iz tvoje strani,da so nedostopni, nevredno zaupanja – ker to ni res – tvoja nenavezava je zgolj tvoja odločitev.
če ti povem pred kratkim smo praznovali eno okroglo obletnico – kaj z leti še toliko bolj daje čar življenju in kaj se dogaja ob takih dogodkih – spomini, spomini na skupna druženja, dogodivščine – vse to pride iz odnosov, navezanosti, povezanosti, ki pripeljejo potem do skupnih dogajanj.
Nič človeka ne osreči bolj kot blizina človeka, ki mu lahko zaupa in se nanj lahko zanese in se imata rada in skupaj doživljata življenje. Nič. In tega si ti ne dovoliš doživeti in s tem sebe uničuješ, ne samo socialno, si upam trditi na dolgi rok tudi zdravstveno.
zakaj misliš,da starostniki v osami umrejo. Še živali se navezejo in lahko osamljene umrejo.
res imaš očitno oskubljeno in omejeno čustvovanje in socialni domet tvoj. spremeni to, ker zagotovo tvoja razlaga ni prava in ni dobra.
Še zdaj zelo opozarjajo na vse to, ko na silijo v to distanciranje, kakšna škoda se s tem ljudem, celotni populaciji povzroča. res kot imaš nick razmisli še raje 100x, ker tokrat tega res nimaš prav in si s takim odnosom prav samemu sebi najbolj škoduješ, in tudi ostalim v tvoji okolici.
Daj za prebrati tvoji mami ali pa očrtu, da se tio ne navežeš nanjo, da si itak sam se rodil in sam boš umrl – kaj misliš da bo to njej naredilo v srcu, ki ti vso življenje daje iskreno ljubezen in te ima iskrebno rada – ti pa nazaj poveš jaz nisem nič navezan nate, ker sem vseskozi sam…
to ji lahko zlomi srce… zato resno pazi s takim odnosom tvojim, ki ne samo da ni zdrav zate, v nobenem smislu, tudi reže rane okolici, ki pa je naredila vse da bi te imela iskreno rada. In tako se potem lomijo odnosi in grejo adijo, zaradi nekoga, ki ne daje v odnos nazaj ljubezni in spoštovanja, in to si v tem primeru ti. razmisli ja ornk.
Morda se nisem dovolj natančno izrazila. Vsi smo se sami rodili in sami bomo odšli od tu. Vezati se na otroke, partnerja, starše je popopn nesmisel. Nismo eno. Smo ločene enote, ki bodisi ostanejo skupaj skozi življenje ali ne. Kot ljubiteljica tradicije sem se seveda poročila, imam otroke in imam rada velike, povezane družine. Nič od tega pa ne vežem nase kot absolutno. Torej, se zgodi npr da nekdo umre, kaj zdaj ..umrem še jaz? Ne. O tej navezanosti govorim. Zavedam se, da je vse kar nam je dano minljivo in danes imaš, jutri lahko ne več. Me npr zapusti mož in najde drugo..kaj zdaj štrik pa na drevo? Ne! Komot bi si ustvarila ponovno svojo celico, kakšne ljudi dodala, drugih ne bi bilo več, a celica je celica. Ne glede na to, kdo jo sestavlja. Koliko sem jaz trden temelj vem le jaz, ne vem kako si drznete kar soditi na podlagi nekih razmišljanj… te monovske nalepke in želja po zaničevanju drugače mislečih je patološka in tipična za veliko monovcev ali pač enega z več niki… Ne razumem te potrebe po ustvarjanju negativne energije s tem, da žališ ali nekoga skušaš razvrednotiti… normalni ljudje, srečni ljudje, tega ne počnejo, temveč druge privzdignejo in se s tem počutijo dobro ter tako rastejo.
[/quote]
z nobeno negativno energijo. Ni iskreno,da govoriš,da imaš nekoga rad, hkrati mu pa poveš,da nisi navezan na nobenega. potem oprosti ne moreš imeti nikogar iskreno rad. ker ne biti navezan na nekoga in trditi,da ga imaš iskreno rad – to dvoje ne gre skupaj – to je popolnoma nezdružljivo. To ni osebni napad nate – je samo logična razlaga, da to kar pišeš ne more obstajati – če nisi navezan na nobenega, potem nobenega nimaš iskreno rad. če pa nekoga imaš iskreno rad, potem pa to nosi iskreno soebno navezanost nanj nujno zraven, brez tega iskrene ljubezni pač ni.
z nobeno negativno energijo. Ni iskreno,da govoriš,da imaš nekoga rad, hkrati mu pa poveš,da nisi navezan na nobenega. potem oprosti ne moreš imeti nikogar iskreno rad. ker ne biti navezan na nekoga in trditi,da ga imaš iskreno rad – to dvoje ne gre skupaj – to je popolnoma nezdružljivo. To ni osebni napad nate – je samo logična razlaga, da to kar pišeš ne more obstajati – če nisi navezan na nobenega, potem nobenega nimaš iskreno rad. če pa nekoga imaš iskreno rad, potem pa to nosi iskreno soebno navezanost nanj nujno zraven, brez tega iskrene ljubezni pač ni.
[/quote]
Mislim, da se ne razumeva najbolje. Nikjer nikoli nisem rekla, da nimam rada ali da se ne vežem. Pravim, da imam družino in smo zelo povezani vsi. Gre se za nekaj drugega, česar morda nisem sposobna ubesediniti, razložiti, da bo razumljivo. Med imeti rad in biti navezan ali si lastiti nekaj oz nekoga, situacijo, karkoli je bistvena razlika. Ko mama umre, ne umrem še jaz je tako? O tem govorim. Sami smo na svoji poti, ne gremo vsi v paketu ne sem, ne tja. Materi, ki so ji v vojni umrli mož in 3 otroci se ni ustavilo življenje. Ni umrla. Živi naprej, ve ona kako, a živi. To je smisel. O tem ti jaz govorim. Koliko imam jaz koga rada in kako prispevam k skupnosti ali svoji družini pa ne glede na vse nisi pristojen/na soditi, ker nimas pojma. Za družino ožjo in širšo naredim vse in to tako, da si še predstavljati ne moreš. Tako kot jih jaz imam rada, kako to pokažem z dejanji, redko kdo zmore in zna. A to ne pomeni, da se enotim s komerkoli izmed njih. Smo kljub vsemu ločeni členi, povezani v neko celoto. Ne lastim si nikogar ne čustveno, ne materialno, ne kako drugače. Smo le sopotniki v življenju. Ljubezen se ne začne in ne konča s tem ko se ti vežeš za nekoga. Ljubezen je ali je ni, pa če ste v celici skupaj ali ne. In se s smrtjo ne zaključi. Mama ko bo čas, da gre, ji bom pustila oditi. To je njena pot in nima nobene zveze z mano, ne glede na to kako hudo mi bo. Pa ne pomeni, da je nimam najraje na svetu, ampak da razumem življenje in da nimam nobene pravice se vezati za nekoga.
Mislim, da se ne razumeva najbolje. Nikjer nikoli nisem rekla, da nimam rada ali da se ne vežem. Pravim, da imam družino in smo zelo povezani vsi. Gre se za nekaj drugega, česar morda nisem sposobna ubesediniti, razložiti, da bo razumljivo. Med imeti rad in biti navezan ali si lastiti nekaj oz nekoga, situacijo, karkoli je bistvena razlika. Ko mama umre, ne umrem še jaz je tako? O tem govorim. Sami smo na svoji poti, ne gremo vsi v paketu ne sem, ne tja. Materi, ki so ji v vojni umrli mož in 3 otroci se ni ustavilo življenje. Ni umrla. Živi naprej, ve ona kako, a živi. To je smisel. O tem ti jaz govorim. Koliko imam jaz koga rada in kako prispevam k skupnosti ali svoji družini pa ne glede na vse nisi pristojen/na soditi, ker nimas pojma. Za družino ožjo in širšo naredim vse in to tako, da si še predstavljati ne moreš. Tako kot jih jaz imam rada, kako to pokažem z dejanji, redko kdo zmore in zna. A to ne pomeni, da se enotim s komerkoli izmed njih. Smo kljub vsemu ločeni členi, povezani v neko celoto. Ne lastim si nikogar ne čustveno, ne materialno, ne kako drugače. Smo le sopotniki v življenju. Ljubezen se ne začne in ne konča s tem ko se ti vežeš za nekoga. Ljubezen je ali je ni, pa če ste v celici skupaj ali ne. In se s smrtjo ne zaključi. Mama ko bo čas, da gre, ji bom pustila oditi. To je njena pot in nima nobene zveze z mano, ne glede na to kako hudo mi bo. Pa ne pomeni, da je nimam najraje na svetu, ampak da razumem življenje in da nimam nobene pravice se vezati za nekoga.
[/quote]
mešaš ti nekaj zelo očitno – biti navezan na nekoga na osebo – niti slučajno ne pomeni lastiti si osebo. Samo toliko.
jaz sem navezana zelo na določene osebe, na nekoga še posebej, niti slučajno si te osebe ne lastim – ravno nasprotno iz te navezanosti nanj, mi je zelo pomembna njegova sreča, zadovoljstvo, njegove želje, ki jih upoštevam in če se da uresničim – in to potem tudi mene osreči. Torej če si navezan na nekoga, spoštuješ njega kot osebo, njegove lastne želje, mu prisluhneš, ga slišiš in upoštevaš…
na drugi strani ko si lastiš nekoga – pa ti ni mar zanj, nisi navezan nanj, ne briga te kaj ima za povedati, kaj govori preslišiš, kaj si želi ti ni mar, ampak ga upravljaš po tvoje…
vidiš in razumeš razliko – je ogromna.
Prvo osebo, na katero si navezan imaš iskreno rad, drugo, če si jo lastiš pa niti spoštuješ ne v osnovi, v tem odnosu do nje ni l od ljubezni ampak zgolj egoizem, ker upravljaš njeno življenje po tvojih zgolj željah.
Tolk za prikaz razlike med biti navezan in lastiti si nekoga (kar je popolnoma narobno in napačno dejanje) – je orgomnaaaa razlika -prav nasproti zadevi sta to.
mešaš ti nekaj zelo očitno – biti navezan na nekoga na osebo – niti slučajno ne pomeni lastiti si osebo. Samo toliko.
jaz sem navezana zelo na določene osebe, na nekoga še posebej, niti slučajno si te osebe ne lastim – ravno nasprotno iz te navezanosti nanj, mi je zelo pomembna njegova sreča, zadovoljstvo, njegove želje, ki jih upoštevam in če se da uresničim – in to potem tudi mene osreči. Torej če si navezan na nekoga, spoštuješ njega kot osebo, njegove lastne želje, mu prisluhneš, ga slišiš in upoštevaš…
na drugi strani ko si lastiš nekoga – pa ti ni mar zanj, nisi navezan nanj, ne briga te kaj ima za povedati, kaj govori preslišiš, kaj si želi ti ni mar, ampak ga upravljaš po tvoje…
vidiš in razumeš razliko – je ogromna.
Prvo osebo, na katero si navezan imaš iskreno rad, drugo, če si jo lastiš pa niti spoštuješ ne v osnovi, v tem odnosu do nje ni l od ljubezni ampak zgolj egoizem, ker upravljaš njeno življenje po tvojih zgolj željah.
Tolk za prikaz razlike med biti navezan in lastiti si nekoga (kar je popolnoma narobno in napačno dejanje) – je orgomnaaaa razlika -prav nasproti zadevi sta to.
[/quote]
Oprosti, a ne da se mi več. 🙂 Grem na sprehod. Bova še kdaj drugič zafilozofirali pa se bom bolj potrudila razložiti svoje razmišljanje. Lepo bodi
Sem še iz starih časov, ko se je večina parov še poročila. Tudi sama sem se, ker se mi je zdelo enostavneje za urejanje raznih formalnosti. Ko sva se odločila za otroka, sva se poročila. Poroka je bila enostavna, v ozkem krogu. Nikoli nisem imela želje po kakšni beli obleki in ostalih ceremonijah, še manj po kakšnem preseratorskem hlepenju po pozornosti nekaterih novodobnih nevest.
Vsekakor je najpomembneje, da sta si v tem tudi z njo edina.
Kajti: včasih slišim pripovedi žensk, ko on reče, da njemu sam ritual nič ne pomeni, da gre samo za papir in da ga ne potrebujeta. A ona si tega na tihem želi. Včasih tudi naglas. Takrat pa bi bilo edino logično, da ji on ustreže: saj njega osebno ta mala formalnost “nič ne boli”.
[/quote]
To je odvisno od flozofije in prioritet. Moja si tudi želi, ampak sva zaenkrat prestavila to v prihodnost. Pač malce naju leta priganjajo glede otrok in zato sva potem dorekla najprej otroci in potem poroka. Poročiva se lahko konec koncev tudi pri 70. za otroke pa bo takrat že 30 let prepozno :).
V izvenzakonski že 28 let. Poroke kot obreda si nisem nikoli pretirano želela, papir sam mi tudi ne pomeni ničesar, glede na to, kaj vse sva v preteklih letih dala skoz in ostala skupaj, pa lahko komot rečem, da nama je zakon priznan :-))
Pred otrokom sva se sicer pogovarjala o poroki, intimni, in potem piknik za žlahto in prijatle. Potem je prišla bolezen in je najina sanjska destinacija postala tako rekoc nedosegljiva in kot rečeno, ko enkrat ze das toliko skozi pa tisti metuljcki ze odletijo in imas skrbi in obveznosti pa otroka…poroka izgubi se tisti čar, kar ga je mogoce prej imela.
Se pa veckrat pohecava, da pa se bova porocila za najino 50.obletnico. Žibi bili pa videli:-))