Če bi sinu dovolila, bi v virtualnem svetu preživel ves buden čas
Tole pišem sem samo iz tega razloga, ker je 14 letnik prepričan, da pretiravam, pa sem rekla, ajde opišem situacijo, boš prebral, kako bodo ogorčeni. Nad menoj, ne nad njim, ker sva z možem tista, ki ne bi smela dovoliti, da je do tega sploh prišlo.
Ko pri nas pogledaš na igrišča tekom celega dne, so prazna. Kje je mladina???!!! Sina pošiljam, naj se gre vozit s kolesom, naj gre metat žogo na koš, zelo hitro se vrne, vse je prazno. Edino, kar ga zanima, osrečuje so spletne igre. Tam preživi ves čas, razen takrat, ko mi ga uspe izpuliti stran, torej ko ima domača opravila, ko skupaj jemo, ko z muko pristane, da se kaj podružimo, gremo na srehod, izlet (temu se upira s 4 nogami. na morju je bil recimo ves čas v notranjih prostorih, saj ne prenese sonca, v vodo je šel 3x).
Koliko torej presedi za računalnikom? Tudi po 14 ur. Na vse, kar rečem, ima odgovor, da nima kaj drugega početi, da ni nobenega prijatelja zunaj, vsi igrajo igrice na netu. Vsi. In res, pokaže mi, koliko je aktivnih uporabnikov, to je noro, noro, to so vsi odvisni. Meni je jasno, da nujno rabimo pomoč, ker sine moj, ko izklopimo wifi, si kot riba na suhem. Ne znaš več živet 🙁
Stanje se je poslabšalo med karanteno, ko je bilo le te konec, sva z možem ugotovila, da je bilo zanj to najlepše obddobje, ki bi ga najraje kar nadaljeval.
Ja zabrisat comp ven, vzeti telefon, onemogočit wi fi . Tudi taborjenje bi bila najbrž dobra ideja. V teoriji je vse to tik tak. ko pa te male lapalice začnejo nabijat, to nikamor ne prideš 🙁
Moji otroci so sicer se mlajsi, a ta faza skoraj neizbezno pride. Nekateri najstniki bi bili ves cas z druzbo po lokalih in zurkah, drugi, ki nimajo take druzbe, pa ves cas za racunalnikom. Bolj ko boste doma iz tega delali problem, bolj bo to najstnikovo podrocje upora, kjer bo iskal svojo svobodo. S prisilnim taborjenjem ali drugimi dejavnostmi ne bos naredila veliko – samo se do vecjega upora bo prislo. Lahko se ti zacnes igrati igrice 😉
naši tudi večino dneva preživijo na netu … ampak igrice niso problem, ker ima vsak poleg igric še kup opravkov tam ..
najstnik je pa živa enciklopedija, vse ve, brska, išče se uči in služi na netu … sam ima v glavi fino pošlihtano kaj želi in predvsem kam želi, zato me zanj sploh ne skrbi.
je pa večina otrok takih ja … doma na netu ali zunaj neumnosti … tretja kategorija so pa aktivni športniki, ki so pa takrat ko so doma, tudi večinoma na netu 🙂
Boš morala z možem določiti neko omejitev kot pravi Replika. Mi smo tudi morali, če ne je res problem na hitro… Določili smo jim opravke, se dogovorili z nekaterimi sosedi za družabne ure, enkrat pri nas enkrat pri njih – brez elektronike, vsak dan gredo kolesariti vsaj pol urce, 3x peljejo psa na sprehod, .. po večerji se skupaj igramo in družimo eno uro in vmes, kar jim rata, si delita konzolo. Že tako nanese za moje pojme preveč, a res je, da družbe zunaj (vsaj pri nas) ni. Bosta pa oba šla na kamp vsak po 1 teden, naslednji teden vodo organizirane delavnice, tako da bo zabavno in raznoliko. Med vikendi se kam odpravimo – bodisi v hribe ali k reki. Tudi mi nismo imeli dosti bolj pestro, smo se pa res več družili z vrstniki.
Lahko se mečeš na trepalnice, ne bo pomagalo na dolgi rok. Zdaj mu sicer lahko omejuješ, bo šel na sprehod, s kolesom, če bo moral, kosil vrt itd., ampak takoj ko bo brez nadzora, bo igričaril in se po spletu pogovarjal. In tudi ko bo šel na študij. Toliko mora vedet, da je šola prva, opravila doma, potem pa nimaš kaj. Bolje pustit kot vzeti vse in mu onemogočiti, čez par let, ko bo samostojen bo pa vse to na polno počel.
Moj je bil isti, zdaj je doštudiral računalništvo na FRI, ima svoje podjetje in mu gre super. Če pa še igra igre, me pa ne briga. Pač prioritete je treba določit.
Konec koncev kaj je pa tole, kar mi delamo na monu drugega kot virtuala.:))
Najlažje je pametovati in drugim deliti nasvete…..tudi moj je 14 let star in mi večina reče bodi vesela, ker on bi bil pa 24 ur na igrišču in metal na koš…igrice pridejo v poštev, ko je dež ali karantena….česarkoli preveč ni fajn…naj bo prava mera za vse oz. naj igra igrice, če je narejeno vse za šolo, postorjeno kaj doma in če je bil vsaj pol ure na svežem luftu…vem, najlažje je napisat…tud mi bijemo bitke vsak dan – če ne drugega mu je treba dat vedet, da ni ok kar počne, slej ko prej bo tud pri njemu dozorelo..nek red pač mora biti…srečno!
Si mu kdaj pokazala kaj zanimivega o življenju, naravi, o tem, kako zanimiv je svet in kaj vse se da v njem početi, ali si ga ves čas samo podila na igrišče?
Splet je ena zanimiva reč. Na njem lahko najdeš, kje je kaj zanimivega in so poem to ogledaš v živo ali obratno. Najdeš nekaj zanimivega zunaj in si potem na spleti prebereš vse o tem.
Razumem, da vas je strah in da ste v skrbeh, ampak to ni nič takega. Vse tja do kakšnega začetka srednje šole se ne splača iskati prijateljev, razen sosedov, s katerimi se lahko vidiš vsak ljubi dan. Jaz sem kot mulc igral po cele dneve med počitnicami commodore 64, ko mi na tej škatli ni prebralo na kaseti nobene igrice, sem vse skupaj ugasnil in končno šel v družbo med sosede. Če bi do danes izračunal, bi lahko rekel, da sem za igrice po moje zapravil vsaj 10.000 ur. Jap, niti približno ni malo. Steam mi kaže skupen čas preživetih v igrah skoraj 4000 ur. In kaj mi manjka? Imam vse. Sem družaben, imam veliko prijateljev, z vsemi se razumem, ogromno stvari znam sam narediti in popraviti, a še danes na veliko igram igrice. Isto imam tudi dva sodelavca, s katerima skupaj igramo World of Warcraft. 🙂
Tudi pri nas so precej na računalniku, vendar imajo vmes tudi kar nekaj dela: otroci odnašajo smeti, zlagajo posodo v stroj, pripravijo mizo, včasih kaj skuhajo, pokosijo atrij, obešajo perilo, svoje sobe itak urejajo sami, ena hčerka tudi kaj zlika. Za mene so počitnice bomba, ker skoraj nimam gospodinjskega dela. Vse si lepo razdelimo in je. Kljub temu imajo časa na pretek, tudi za družbo s prijatelji. Ampak nad tem so vedno bolj razočarani, ker je večina res na mobičih, namesto da bi se pogovarjali. Edino če so nori športniki, potem nabijajo fuzbal, košarko itd., kar je super. Da bi se pa skupaj spravili na bazen, kar je bilo včasih, ni govora, ali igrali karte ali kaj podobnega.
Evo, še eden. Enkrat, ko ni bilo še niti televizije, so pa najedali unim, ki so veliko brali- pejt ven, živi življenje, ne pa da ves čas v teh knjigah tičiš, to ni realen svet, do je sama domišljija, ni zdravo toliko brati, niti za oči bla bla bla. Skratka mulariji vedno najedajo, nikoli ni nič prav. Virtuala in internet je pa danes tisto, od česar odganjajo mulce. Pa ne bo uspelo, ker je to moderen lajf. Tam se vse dogaja, igrišča so prazna, tako pač je. In ni to noben bau bau.
Hahah, mi živimo na obali, imamo 15-letnika, pa se noben mulc ne spravi na plažo. Včeraj so se dobili zvečer in “žurali” pri nas na vrtu- devetošolci, hehe, in se pogovarjali. Ko sem jim omenil, naj gredo na plažo, so me pogledali kot da sem bogve kaj izustil. Malodane pokroviteljsko mi je sin rekel, da kaj pa naj delajo na plaži, ostali so pa zavili z očmi. No, evo. Pa sem šel okoli polnoči pogledat na vrt, vsak v svojem ležalniku, grizljali čips in si kazali nekaj na mobilcih. Evo, žuranje mladine v 21. stoletju.
kako smo mi, ki smo zdaj stari 45 plus sploh preživeli mladost?
Ni bilo interneta, računalnikov, mobilnih telefonov … v naši vasi bogu za hrbtom smo imeli TV, ki je lovil samo dva programa. Prvega in drugega.
Spomnim se, da se je potem stanje občutno izboljšalo in smo lahko celo gledali Beverly Hills in Friends. To je bil cel dogodek! Vsako soboto od 18 – 19 ih.
In potem smo debatirali cele dneve, kaj je bilo v kakšnem delu.
Kaj smo še počeli?
Ekipa se je zbrala popoldan nekje na samem, pa smo eksprimentirali s cigareti in alkoholom.
Pa v temi smo se vozili s kolesi, brez luči.
14 ur na dan je ogromno. Ali je sploh zmožen biti en dan brez igric ali je že čisto zasvojen?
Pri nas imajo omejitev v igranju, če nima kaj drugega za počet naj pa zarad mene bulji v strop. Baje sem ful zatežena, ker vsi njegovi prijatelji igrajo. Sem mu jasno povedala da mi je čisto vseeno če vsi igrajo, on pa ne bo, ker me skrbi zanj. Je bilo par izpadov, pa se je skuliral.
Ko delam popoldan…. je do mojega odhoda brez elektronike. Skupaj kuhava, pospravljava, kosiva travo, čistiva se igrava družabne igre, bereva, kolesariva….. Potem ima za popoldan vsaj pol ure da se sam rekreira po okolici – mi pošlje slike kje se potepa. Ostali čas je v virtuali.
Ko delam zjutraj je urnik obrnjen.
Med vikendom ponavadi če sem doma najprej vsi skupaj opravljamo kakšna dela okrog ali v hiši ostalo fraj oziroma kam na obisk.
Vse kar mu naročim je opravljeno trenutno brez večjega upora (13 let) saj ko je v začetku imel neke svoje zamisli sem enostavno izklopila elektroniko in mu razložila, da tudi midva z očetom lahko samo doma gledava Tv in bomo pač živeli od listja na drevesu in v svinjaku. Pa je po par pogovorih ugotovil, da pač življenje ni samo elektronika. In smo nekako našli srednjo pot za vse.
Ko razmišljam sem tudi sama ogromno časa bila za TV in kot je en omenil na comodoreju pa sem sedaj OK. Smo se sicer nekoliko več družili zunaj a kaj kot je že omenjeno so dandanes vsi na internetu. Tudi moj pove, da drugi nimajo nič opravil samo on…a sem mu pač povedala da to mene ne zanima in da nekako moramo vsi najti neko srednjo pot zado oljstva.
Ne moreš svoje logike izpred 50 let silit svojemu otroku, ker ti je čisto prav povedal. Saj tudi delal bo zelo verjetno nekaj za računalnikom, preko interneta, ko odraste, ne pa na polju kot tvoja prababica.
Meni se zdi pač hinavsko, da bi ga kar tako odklapljali na silo. Potem pa vzemi žogo, pa pojdi ti z njim na koš metat ali pa moža pošlji, pa še malo se pohecajte zraven. Če bo luštno, bo šel. Če bi ga pa samo pahnila v dolgčas ob tem da niti sama nimaš ideje, kaj bi delal namesto tega, je pa malo butasto. Vsaj nek cilj mu daj. Drugače pa ima počitnice, šolo je opravil, ocene ima v redu, predvidevam. Torej si je zaslužil prosti čas po lastnih željah ali si ga ni?
Z nerazumnimi dejanji, spranimi možgani in neracionalnim objokovanjem preteklosti si zdaj zbijaš kredibilnost pred sinom. Ti nekaj bi, pa nimaš pojma, kaj. Neke nerealistične stvari ti gredo po glavi, ki so skregane z modernim svetom oz. situacijo okoli vas in vašega sina.
Skratka, če lahko sinu kot alternativo ponudiš samo praznino, potem ga raje pusti, naj igra igrice. Lahko mu vsak dan naložiš neko delo, npr. naj pokosi, pomije posodo, potem pa lahko cel preostali dan dela, kar želi. Moraš mu dat nek občutek smisla in da ima sam nadzor nad tem, kar bo počel večino dneva. Če bo dobil občutek, da ga brezveze zajebavaš in šikaniraš, se ti bo govoto upiral.
Tako da dobro razmisli o zadevah in se postavi v njegovo kožo, ne samo komandirat brez premisleka, kako in zakaj.
Ja samo to se mi še manjka, da bom sedaj policaj otroku, koliko časa igra igrice. Kje se mi pa da – ko tele odgovore berem, tipično slovensko, spet delamo elaborate iz stvari, ki se jih da rešit v 5 minutah
– neko debilno omejevanje na 1 uro, pa od X do Y ure in take bedarije je največja “usluga”, ki jih lahko naredite otroku. Če je gre že meni na k*rac, kje nebo šlo potem otrokom. Pri nas ni nobenih omejitev, so pa zahteve
– oba otroka imata jasne zadolžitve, ki morajo biti dnevno opravljene (pa tukaj ni nobenega ziadnja hiše, švercanja ilegalcev čez mejo, snemanja porničov) ampak življenske naloge, ki jima bodo v lajfu koristile (npr. kuhanje kosila za vse štiri)
– obvezen je tudi dnevni sprehod oz. poljubna oblika gibanja. Sta se oba že na grd naučin naučila, da je o zanju dobro
– tretja zadeva so urejene šolske obveznosti. Jaz nisem policaj, da bom vsak večer gledal zvezke in spraševal – to je naloga učiteljice. Pri nas razložimo če stvari niso jasne, na pobudo otrok. Jaz sem svoje šolanje zaključil, izobražujem se pa praktično vsak dan. Otroci se šolanjo zase, ne zame. Če se ti ne da, zaradi mene ne rabiš – dela za tekočim trakom je dovolj.
– če te tri točke štimajo, lahko preostali čas porabijo povsem po svoje. Če ti paše igrat igrce, kar daj – 10 ur – zaradi mene je uredu. Celo noč – enako uredu. Sam drug dan nočem slišat o utrujenosti ali videt slabe rezultate pri opravljenem delu ali šoli.
In ko smo že pri internetu – igranje igric je najmanjše zlo. Komplicirate z najbolj banalno zadevo na internetu – igranjem igrc. Veliko večji problem je brutalno število iztirjencev, ki otroke nadleguje na socialnih omrežjih – tudi deklice stare < 10. Raje se s tem ukvarjajte. Zato je pri nas prepoved pošiljanja slik, objavljanja slik z obrazom in slik ki so za iztirjence zanimive (kopalke, oprijeta oblačila, gimnastika in podobne zadeve). Ko najdem prvo tako sliko, interneta ni več. Enako je vsem v naši hiši jasno, da alkohola, drog in cigaret ni. Prvič ko se to zgodi, selitveni nalog in ukinitev financiranja vsega.
Tudi moj sin je tako. Lahko je cel dan pred računalnikom. Prej je imel omejitve, v korona času pa smo morali vse pustiti, ker so učitelji cel dan nalagali snov in vedno, ko je imel omejitev, je že bilo kaj narobe. Predvsem nas skrbi, ker noče ven v družbo. po drugi strani pa si najde družbo preko spleta, naučil se je prefektno angleško, iz raznih videov na youtube pa tudi drugih podatkov, ki spadajo pod splošno izobrazbo. Razumeti moramo, da se svet spreminja, naši otroci bodo opravljali poklice, ki jih danes še poznamo ne. Tako kot smo mi živeli in se zabavali drugače kot naši starši, se tudi naši otroci. Vsaka stvar ima pluse in minuse.