Jaz osebno ne maram nenapovedanih obiskov, ker me lahko enostavno najdejo pri kakšnem opravilu, ki ga moram takoj prekinit, npr. depiliranje 😉 in laufat na vrata in potem preklopit na gostoljubnost. Ni mi všeč.
Imate vi nenapovedane obiske in če ja, kdo lahko pride nenapovedano? Starši, sorodniki, prijatelji?

Mogoče kdaj sploh ne odprete vrat, če so nenapovedani obiski?

Nenapovedanih obiskov sploh ni, rezen sošolci od otrok.
Odrasli se vsi kulturno prej najavijo…tudi mati recimo. Ne bi bla vesela če bi mi kdo kar uletel na vrata. Vsak ima pravico do miru v lastnem stanovanju.
Takšni obiski so bolj značilni po vaseh…

imam, ampak sploh ne odpiram vrat. večina počasi dojame, da pametni telefon služi še čemu drugemu kot buljenju v razne posnetke. tisti, ki ne, pač ostajajo pred zaprtimi vrati.

Imamo tudi nenapovedano in niti slučajno mi ni težko vse spustiti iz rok in se vsesti z obiskovalci ob pijači in se kaj pogovoriti.

Meni so nenapovedani obiski veliko bolj super kot napovedani. Ker če pridejo nenapovedano imam moznost, da jih odslovim, če res nimam časa, lahko mi delajo družbo ko kaj delam, postrežem z tistim kar pač imam. Vse je veliko bolj sproščeno. Pri napovedanih, pa prej gloncam, pripravljam in študiram s čim jih postrečt da ne bo ne premalo, ne preveč. Nekako se pričakuje, da bo vse tipi top. Nenapovedani obiski so super, sploh če so presenečenje, ki ga nisem pričakovala.

Načeloma so pri nas vsi dobrodošli, tudi če pridejo nenapovedano. Če imam čas, sedim z njimi, če kaj delam, klepetamo tako, da delam zraven, če pa delam še službeno kaj od doma, pa se pokažem, pozdravim, rečem tri vljudne in grem delat naprej.
So pa nekateri, ki bi kar naprej prihajali in jih nič ne moti, če imava z možem delo. Takim sem pa po določenem času najprej vljudno skušala povedati, potem pa zelo odločno že na vratih rečem, da nimam časa. Si vzamem 5 minut za nekaj besed, zaprem vrata, da v stanovanje ne vstopimo in jih po par besedah odslovim. Taka sta sicer samo dva para, ki sta v stanju priti vsak dan in sedeti in sedeti ob enih in istih forah. Vsi ostali pa so vedno dobrodošli.
Se pa zadnja leta zelo malo družimo doma, še najraje gremo skupaj hodit za kako uro, zunaj spijemo pijačo in vsak k sebi.

Ko smo se priselili, smo bili zelo prijazni in gostoljubni do sosedov, potem je pa čez en čas postalo potrebno, da smo se znebili tistih, ki so začeli redno prihajati na zastonj pijačo.
Zdaj je mir. .
Večina naših prijateljev in sorodnikov se vsaj pol ure prej najavi, že zato, da vedo da smo doma in se ne trajbajo do nas zastonj.

Prekinem z depilacijo in obiskom z eno depilirano in eno dlakavo nogo postrezem kavo, veselo klepetam, senarezimo skupaj, ko odidejo, pa se drugo nogo resim kocin.

Pred leti je bila ena ženska / kasneje še njen mož/ tak obisk. No, hotela je biti. Ko je prvič tako prišla, sem ji povedala, da je izjemoma in naslednjič naj se najavi vsaj uro prej.
Čez par dni je spet prišla nenajavljena in čakala malo zunaj in odšla. Od takrat vedno prej pokliče. A je tako težko?

še nikoli me noben obisk ni spravil v slabo voljo.
napovedan ali “nenapovedan”.

no ja v bistvu imamo samo en tak primerek, ki misli, da se svet vrti okrog njega. ga počasi dajemo na hladno. Vsi ostali pa so kulturni in se najavijo.

Obiskov imamo vse manj, napovedanih in nenapovedanih. Ogromno ljudi od sorodstva, sosedov, prijateljev, je namreč že umrlo.
Pri nas so vsi dobrodošli, napovedani in nenapovedani. Tudi za nenapovedane obiske si vedno lahko vzamem pol ure časa, skuham kavo, prinesem kozarec vina, soka ali vode. Če imam pri roki še kakšne kekse, salamo ali sir, še toliko boljše. Sicer pa saj ljudje večinoma ne pridejo na obisk zato, da se bodo najedli in napili, pač pa potrebujejo malo pozornosti in prijazno besedo.

Sovražim nenapovedane obiske. Prvič zato, ker sem doma oblečena vedno v ohlapna, raztegnjena, domača, zbledena oblačila, brez modrca. Doma sem vedno in najraje v takih res komotnih, zdaj poleti mini kratke hlačke – z golimi nogami ne hodim pred goste niti ven. Še ko mi poštar pozvoni za podpisat, se hitim moram na hitro preobleči. Kaj šele, da mi kdo na obisk tako uleti. Ko kaj delam, sem včasih orng prešvicana, recimo po sesanju, čiščenju stanovanja…in da pride nekdo, ko dobesedno vse s tebe lije in smrdiš po švicu, ni ravno… Potem, če kaj kuhaš, se celo stanovanje vonja po tem kljub odprtemu oknu v kuhinji. Čez dan kdaj zaspimo… nimam vedno niti pri roki kaj za postreči. Sem imela par znank, ki sem jim 1000x omenila, da imam rada če se najavijo, pa mi samo pozvonijo na vhodu. Parkrat se je res zgodilo, da se morala nekam iti (enkrat zdravnik) in sem jih morala odsloviti izpred vrat, res zelo neprijetno izpade… Mogoče nasprotna stran misli, da si si izmislil ali kaj, neprijetno tudi zame, a tako je bilo. Kasneje sem jim prenehala hodit na obisk, in sčasoma tudi one k meni… ker mi gre res na živce, da ne pokliče. “Sem bila v bližini in pozvonila…” Ma hebi se, imaš telefon, pokliči pol ure prej. Včasih je par ur zaprto, moraš tudi preluftati stanovanje. Včasih se ne počutiš dobro, je že kdo drug najavljen k tebi ali imaš familijo in vsi skupaj ne pašejo toliko. Skratka res mi gre to na živce in je skrajno nevljudno, niti nikoli k drugim ne hodim nenajavljena. Lahko 2 seksata, lahko ju kako drugače zmotim…skratka v dobi telefonov in paketov z neomejenimi klici, je res skrajno nekulturno samo pozvoniti pred vrati.

Doma smo imeli vse obiske nenapovedane. In je bilo super.

Če so bili napovedani, smo prej 14 dni pucali, rihtali, kosili, sadili… in resnično je bilo grozno. Se spomnim, ko so se napovedali sorodniki (Slovenci) iz Beograda. Živa groza. Vse je moralo biti v nulo, en teden smo pekli piškote, potice.

Tisti pa, ki so prišli nenapovedano in vsak dan vsaj kdo, je bilo vse sproščeno, ponavadi kar na vrtu, kavo in piškote smo vedno imeli pri hiši, pa pršut in sir.

Zdaj, v LJubljani, zoprni in neprijazni, nihče ne pride nenapovedan. In obiskov skoraj ni.

Tako nenapovedane mi lahko uletijo najboljša prijateljica, moja sestra, pa moja mama. Ampak to imamo take odnose, da je vsem samoumevno, da je stanovanje kdaj umazano, da je v koritu še posoda od kosila, da če ravno nekaj kuham, vprašajo, če potrebujem pomoč in če si ravno depiliram noge, sedejo k meni v kopalnico in klepetamo ko dokončujem. Ali pa ena od njih medtem skuha kavo. Torej sprejemam tiste, zaradi katerih mi ni treba vsega spustit iz rok in vljudno sedeti pri mizi. V to skupino sodi tudi tašča, le da je ona precej oddaljena, zato se ponavadi napove na obisk, ker bi v primeru da me ni, delala veliko kilometrov brez veze. Ampak tudi če pride nenapovedano, je dobrodošla. Da bi pa nenapovedano sprejemala kar vsakega, mi še na misel ne pride.

eh jaz ne maram nenapovedanih obiskov samo zaradi lenobe, če počivam in me kdo zmoti. Če me zmoti pri delu ni problema hehe.
tudi ne vem zakaj bi morala zaradi obiskov imeti v nulo zglancano stanovanje. če ga pucam, ga predvsem zaradi sebe.

Če nekdo nima toliko spoštovanja do mene, da bi prej poklical, ne vidim razloga, da bi ga jaz toliko spoštovala, da bi mu odprla vrata.
Gre za vprašanje kulture, osnovnega bontona, ki ga ljudem vedno bolj manjka, pa tudi empatije. Kaj je res tako težko pomisliti, da s svojim vpadom nekoga zmotiš pri zasluženem počitku, opravilu, ki ga je želel dokončati, družinskem pogovoru ali prepiru, seksu itd? Si je res tako težko zamisliti, da se nekdo slabo počuti, je utrujen, neprespan, prešvican od kakšnega dela, si je po napornem dnevu pripravil kopel in komaj čaka na sprostitev? A nekulturni padalci vidijo le sebe in mislijo, da vsi komaj čakajo na njihovo kokodajsanje.

Včasih sem jih imela nonstop, “sem šla mimo, pa sem se oglasila” – mislim, pelji se nekam, tako vsak dan po par ljudi! V življenju nisem nikoli nikomur vletela nenapovedano, enostavno ni kulturno.
Sem povedala, naj se prej najavijo, pa ni nihče upošteval. Ko mi je cela stvar začela uničevat življenje in se mi je že čisto rolalo, ker nisem imela časa niti v miru pojest, kaj šele narediti kaj drugega, sem pa odrezala dokončno. Sem si rekla ma ko vas je*e in prekinila stike, se nehala oglašati na telefon, odpirati vrata.

Je neverjetno, kako ti lahko ljudje sesujejo mir. – Pred nekaj leti sem se preselila, spodaj se zaklepa dvoriščna vrata in nihče niti ne more do mene, ker ni zvonca. S tipom sva se dogovorila, da ne vabiva na obiske, hodiva pa tudi ne k drugim. Če se srečamo, se srečamo zunaj, na sprehodu, ob kavi.

Poznam kar nekaj ljudi, ki jim je to nenapovedalo vletanje požrlo kar nekaj živcev.

Priznam, da je odvisno kdo pride na obisk. Nekaterih sem vesela, čeprav imam drugo delo. Drugi me motijo tudi če ležim na kavču.

Teh nenapovedanih je bore malo, pa kljub temu jaz nisem se nikoli pustila cloveka pred vrati.
Najbrz gre tudi za vzgojo oz. navado. Na podezelju kjer sem zrastla so bili vsi dobrodosli pa nikogar nismo preobuvali v copate : ).
A ce vam kdo nenapovedano zvoni na vratih se po prstih sprehajate in sepetate noter da vas ne slisi al kako?

Živimo v časih in v krogih, kjer so nenapovedani obiski no-no! Edini, ki zvonijo nenapovedano, so otroci in dostavljalci (pa še te velikokrat prej pokličejo). Tudi meni ne pade na misel, da bi kar uletela k nekomu, niti se ne najvaljam. Počakamo, da smo povabljeni. Eni in drugi. In se zmenimo tako, da je vsem prav.

imam precej socialne fobije ali kako se to reče in so mi obiski težki tudi če gre za domače ljudi. pri nas pridejo nekateri nenajavljeni, ker so bili pač v bližini. največkrat mi je zaradi tega nerodno, ker nisem lepo oblečena, ker stanovanje ni pospravljeno, ker ni česa za ponudit. so bili kateri že tudi samo na kozarcu vode, ker drugega pač ni bilo doma. nerodno. nekateri se najavijo, ker pridejo bolj od daleč. seveda prej pospravim in kaj nabavim zanje in mi je bolj všeč, čeprav imam pred vsakimi obiski tremo ali kako bi rekla. tudi sama ne hodim rada po obiskih.

Uničeno življenje zaradi obiskov. Pridem iz službe, čez pol ure že gospa z otroci na vratih. Na vratih pa zato, ker se nisem javila na telefon. Obisk da se bodo otroci igrali…. Gospa se je usedla na stol in pila pivo, njeni otroci pa po in okoli moje hiše brez nadzora. In to vsaj trikrat na teden… zaradi “obiskov” nisem imela prostega časa, niti nisem imela dovolj časa, da bi v miru delala gospodinjski opravila, delo na vrtu…. Uničeno življenje dobesedno, kot da ti nekdo čas krade

Taki ti res uničijo življenje in edino kar pomaga je, da jim vsakič rečeš, da niso dobrodošli. Dobesedno tako. In se obrneš in zakleneš vrata. Nikoli ne popusti. Bo pa trajalo kar nekaj časa. Tak folk je brez obraza.