Ne želim zveze, a se počutim osamljeno
Stara sem 33 in sem lani po tretji neuspeli resni zvezi in kar nekaj dejtih skozi zadnjih 15 let, nekako obupala. Ne verjamem, da je zunaj še nekdo zame. Prišla sem do točke, ko imam vse kar potrebujem, dobro službo, stanovanje itd. Tako da glede tega je vse OK. V tem zadnjem letu celibata sem končno začela počet stvari, ki me veselijo in ki jih prej nisem, ker sem konstantno živela za zvezo. Zveze me vedno iztrošijo, ker sem človek, ki vedno daje in ji ni problem, če ničesar ne prejema. Prav tako me je zaznamovalo slabo otroštvo in sem bila vsa ta leta zato nesposobna spoznati nekoga dobrega, ampak sem izbirala moške – otroke, ki jih nobena normalna itak ne bi želela.
In zdaj sem tukaj. Biološka ura mi že “odteka”, čeprav priznam, nikoli nisem želela otrok (morda tudi zato, ker nikoli ni bilo pravega moškega ob meni, da bi to začutila). Sem pa sedaj v obdobju, ko sem se končno začela imeti rada in sem spoznala, da sem vredna boljšega moškega, kot sem jih vajena. Se naučiš. S tem so se mi tudi standardi zvišali, življenje pa obrnilo na glavo. Vsakič, ko grem na pijačo s kakim moškim, nič več ni kar bi me pritegnilo pri njih, da bi jim sploh še dala drugo šanso tako kot sem to vedno prej počela. Takoj zavoham njihov “bulšit” in jih zavrnem, kar je pomoje pametno. Najti normalnega moškega pri teh letih – ki ve kaj hoče, je pošten, delaven in spoštljiv, je misija nemogoče.
Sedaj ko sem sama, je življenje lažje. Me pa po drugi strani vedno bolj razžira osamljenost. Še pred nekaj mesci sem bila srečna sama, sedaj pa vedno bolj čutim oz. pogrešam intimo – fizično in psihično. Nekoga s katerim skupaj zaspim in se zbudim, občutek varnosti, ljubezen.
Je še kdo od vas v takem čudem obdobju oz. je bil, kako ste to hendlali? Je kdo od vas spoznal pravega partnerja šele kasneje v življenju? Ne vem kako ljudem uspeva, da so sami tudi po 10 let ali več…
Parnerja nima smisla iskat, ker se bo pojavil takrat, ko bos to najmanj pricakovala. Zaradi slabih izkusenj si okrog sebe postavila zidove, za podiranje le-teh bo pa potreben cas.
Omisli si kaksnega ljubljencka, ki ti ga cas, finance in zivljenjski stil dopuscajo – mucka, psa, kanarcka (nekoga, ki ti bo na svoj nacin prisluhnil in te bo vedno vesel).
Ne skrbi, ko bos pripravljena na kaj resnega, se bo ze nasel primeren kandidat.
Ločena 8 let. Uživam samsko življenje in kot ti si želim partnerstva in družbe. Nikakor in nikoli več pa za vsako ceno. Žal mislim, da so moji standardi previsoki in jih ne nameravam spustiti. Vesela sem, da sem imela pred ločitvijo otroka in mi glede biološke ure ni tako hudo.
Prav zanima me, če bom še kdaj koga spoznala in imela še kakšnega partnerja.
Oprosti, ne znam ti svetovati.
Ne morem si predstavljati, da bi bila sama. Imam moža in majhne otroke, je sicer zelo naporno, a da bi bila sama, ni šans. Bila sem sama v bolnišnici zaradi poškodbe 3 dni, pa se mi je skoraj zmešalo od dolgčasa. Ko sem sama doma, zdržim 3 ure, nato pogrešam družbo. Ne kakršnokoli, ampak svojo družino. Lahko sem brez staršev, brata, prijateljev, tudi brez moža, ne morem pa brez otrok. Človek ni narejen, da bi bil sam.
Če po 1 letu čutiš osamljenost, začni intenzivno iskat partnerja, ker po enem letu bi se morala navaditi, da si sama, pa se očitno nisi in se tudi ne boš.
Lonelystar piši na [email protected]
Sem ista kot ti, malo mlajša, imam dvojčka sama (očeta v rojstnem listu ni).
Sem občasno osamljena. A to mine. Tudi pri tebi bo! Nikoli nisem imela zveze. Tja do 22 leta me niso zanimala. Potem sem študirala v tujini, gradila kariero. Ja pol pa bi rada nekoga enako kvalitetnega kot jaz. Tako kot sama praviš, standarde imaš, jih imam tudi jaz. Tega ni bilo, hočem družino pred 30im letom. Brez kompromisa. Sem si jo omislila. Saj si otroka lahko rodim tudi sama.
Zdaj, kot ti, zveze nočem več. Vlak je odpeljal. Sem, kot ti, nehala iskat, kandidatov ne jemljem več. Sem pa kot ti, tudi jaz, kdaj osamljena. Takrat si mislim “this too shall pass”. Svetujem enako. Najdi nekaj kar ti zapolni popoldan in izpolni sanje. Družino imaš lahko tudi sama, če hočeš.
Osamljenost? Kaj misliš s tem? Jaz čutim manjko ljubkovanja, cartanja, nežnosti in tega da te kdo k sebi stisne. Nikoli se nihče ni v mene zaljubil in me dejansko ljubil, zato ne vem kako to izgleda, imam pa neko hollywoodsko predstavo. Si govorim, da je ta moja predstava itak nerealno idealizirana inv realnosti niti ni tako lepo.
Hkrati verjamem, da moja družina živi bolje kot mnoge dvostarševske. Ločitve ne bo, kreganja staršev tudi ne. Je pa mama s solidno službo, ki je samostojna, samozavestna, živi za službo in otroka, in je vedno na voljo otrokoma, sta na prvem mestu.
Se podobno počutim kot ti s tem da nisem že en čas bil v zvezi, ker enostavno ne srečam sopotnice. S kr eno žensko v zvezo it pa trošit energijo pa tudi ne vidim smisla. Tudi nisem za vse te igrice “nedosegljivosti”, ki so očitno še kar aktualne.. in tko “delam na sebi”, kot pravijo ..in delam pravilno, ker se pozna.. Generalno sem srečen posameznik, nič mi ne manjka in nobena mi “ne teži”, kar je itak klasika pri 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} parov, ker ne vem kako ne znajo funkcionirat skupaj. Je pa res.. da mi manjka, vsake toliko časa me stisne, želim si družine, osebe, katero bi lahko ponoči objel, ne samo ta povšter, z nekom k bi pogledal film skupaj, šel na sprehod, ipd.. skratka “sopotnika”, ki verjamem da lahko na takšen način ustvarita dobro zvezo… ne nekoga, ki mi bo težil cele dneve, tko kot očitno večini vsem težijo “babnce” ali pa so deci problematični.. Da se.. in možno je, vendar sta za to potrebna dva. Priznam pa, da se poigravam z idejo, da bi spustil “standard”, da ne bom ostal sam.. ampak, ko pogledem celotno sliko, sem raje sam, kot pa da se delam, da se z nekom počutim ok.
Bomo vidli kaj bo iz nas, zanimivo je, da nas je kr dosti zgleda.
Ja, dajte se poparčkat no.
Jaz imam problem, da se veliko žensk name lepi in se jih moram otepat oz. jih vljudno zavrnem. Pri meni so rane iz preteklosti prehude, ker me je zapustila ženska, ki sem jo resnično ljubil in mi je pomenila čisto vse, ne želim si več iti v zvezo in tudi intima me ne zanima, ker morajo biti prisotna čustva in določena energija, da se lahko spustim v to.
Sem pa tudi jaz mlajši, star 25 let. Veliko nas ima takšne in drugačne zgodbe, najpomembnejše je delo na sebi, na svoji karieri.
Draga moja,
tudi sama sem bila dolgo v zelo podobni situaciji (stara sem 31 let). Vedno sem naletavala na “fante” za katere sem mislila da bodo pravi, na koncu pa je vedno nekje pocilo. Po zadnji razpadli zvezi sem sem se nacrtno odpovedala razmisljanju o tem in da bi koga iskala se naprej. Ker ce ne se ti lahko se zmesa 🙂 sem pa prebrala kar nekaj motivacijskih knjig. Zacela sem se usmerjati v stvari ki so me zanimale in ker imam veliko prijateljic z otroki ali partnerji s katerimi prezivljajo svoj prosti cas sem kontakt vzpostavila z enako mislecimi osebami na spletni strani Semaforum. Razsirila sem krog poznanstev in zivljenje je kar naenkrat postalo zelo zabavno. Naenkrat sem zacela prezivljati cas skupaj z enim fantom, ki sem ga spoznala preko te spletne strani. Kmalu sva se zaljubila in preselila skupaj. Je pa potrebno vsakodnevno delo v vezi ko si z nekom. Ne obupaj, zivljenje ti prinese kar si zelis ko najmanj pricakujes. Ostani radovedna in uzivaj zivljenje! 🙂 Srecno.
Najdem se v tvojem zapisu. Sama bom kmalu 40, ampak se nikoli nisem obremenjevala s tem, da sem bila samska. Delo katero mi je vzelo večino časa in seveda uživam to kar delam. Vem, da ni nič narobe z mano, ampak tako je naneslo, če nisem začutila energije sem raje bila sama. V glavnem hočem ti sporočiti, da ne išči, ker bo prava oseba prišla takrat ko najmanj pričakuješ. Seveda ne sama od sebe, ampak medtem pa uživaj sama s seboj in s prijatelji…ja včasih je tudi osamljenost, ampak občutek, da lahko živiš sam s seboj, da se v življenju znajdeš je veliko vreden…ko že skoraj obupaš, da pa zate ni nobenega se zgodi “čudež”. Vsaj meni se je, ker verjamem, da se v življenju zgodijo vzponi in padci z namenom.
Draga avtorica kot si že sama ugotovila, to spada normalno k samskem stanu. Vsi tisti, ki smo kolikor toliko normalni s čustvi kdaj pa kdaj začutimo v sebi praznino, se nam toži po intimnosti, nežnosti, globokih pogovorih, izražanju čustev,…v dvoje.
Je pa na vsakem posamezniku za kakšno ceno bo občutil to zadovoljstvo.
Včasih se sprašujem kaj se dogaja v glavah žensk, ki skačejo iz ene postelje v drugo. Kje so čustva? Kako se lahko preda brez čustev,….?
Jaz sem se zavedno odločila, da bom samska, mogoče nekaj časa, mogoče do zadnjega diha. Ne vem kaj mi je namenjeno in se s tem ne obremenjujem. Vem samo, da nikoli več ne bi za ceno tega kar pogrešam kot samska oseba, požrla psihičnega, fizičnega nasilja, največje izdaje, zasmehovanja, poniževanja, nespoštovanja,izkoriščanja,…
Nisem dvignila standardov. Samo sedaj lahko v trenutku, ko ugotovim, da je tipo odkril svojo realno fasado, takoj zadevo zaključim, ker pri meni nič več ne obstaja s čimer bi me lahko izsiljeval.
Glede osamljenosti pa takole, kdo vam garantira, da v dvoje ne boste osamljeni. Nikoli v življenju nisem občutila večje osamljenosti kot pa v času zakona, ko sem resno zbolela.
Avtorica, če se občasno počutiš osamljeno, pogrešaš nežnost in vse lepo kar spada v dvojino, je to čisto normalno-človeško. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem samo to, da lastno praznino lahko zapolniš samo sama s sabo. Boš pa morala sama pri sebi ugotovit kakšno zdravilo ti odgovarja. Ne išči zdravila v drugih, ker ga ni. Da pa to ugotoviš in okusiš, pa je dolga pot.
Hudiča, pa sem mislil, da se to dogaja samo meni. 34, na nek način mi nič ne fali, po drugi strani pa tudi sam čutim osamljenost, pa čeprav sem obdan z ogromno čudovitimi ljudmi. V zadnjih letih sem spoznal veliko deklet, pa se z nobeno nisem “začutil”. Od vzvišenosti, do nedoraslosti, pomanjkanja osnovne kulture, do zakompleksanosti, veganstva, pa do tega, da v 30tih nimajo niti redne službe, niti najmanjše vizije za prihodnost, želje po družini itd.
Človek se-kljub temu, da se trudi ostat pozitiven- res velikokrat vpraša, ali sploh še obstaja kje kakšna “normalna” ženska.
No -očitno- imamo s tem težave eni in drugi 😅
Točno tako. Partnerja se išče. Kdor, ga želi imeti se mora tudi potruditi. Tudi službo se išče, ker sama od sebe ne bo prišla. Ženskam bi svetoval, naj tudi one neko malenkost storijo, da pokažejo moškemu, da jim je všeč. Popolnoma prav je da moški pokaže samozavest in da je lovec ampak tudi tisti sramežljivi so mogoče sramežljivi samo na začetku in rabijo samo malo bolj konkretne znake.
Zgoraj nekatere opisujete slabe izkušnje in da ste raje samske.. Same ste izbirale oziroma nasedel osladnim besedam namesto, da bi izbrale iskrenost, urejenost, preprostost in dejanja.
Osamljenost je stanje duha, ne fizična relacija. Kot je ena izmed predhodnic napisala, si lahko tudi v zvezi celo bolj osamljen kot če si samski.
Sama sem samska malo več kot leto. Osamljena pa niti pod razno nisem. Stara sem 35 plus, imam svoje podjetje in svojo hišo. Otrok nimam, sem se pa odločila, da jih tudi ne bom imela, jih pa imam zelo rada. Tako, da tudi pri morebitnem bodočem partnerju to ni ovira.
Odkar sem se odločila, da bom samska sem popolnoma neobremenjena in ne čutim pritiska, da bi se morala pred nekom pokazat najboljši luči. Ne pravi, ampak najboljši.
Spoznavam ogromno moških, dobesedno povsod. Celo na parkiriscu, ko pospravljam stvari v avto. Ponudbe so različne. Ampak mi ustreza tako kot je. Na moške gledam enako kot na ženske, brez pričakovanj in brez planov. Sem sproščena in uživam v dan trenutku. Zgledam dobro, sem urejena, nisem pa pa manekenka. In moških, ki se zanimajo zame nikoli ne zmanjka. Ker sem samostojna, so tudi oni manj obremenjeni po eni strani, po drugi strani se pa obnašajo do zelo gentlemensko. Bom iskreno napisala, da ne vem kdaj sem na zadnje plačala pijačo ali kosilo. Pa nisem materialistka. Ampak se rada počutim posebno. In odkar sem iskrena do moskih, da si ne želim zveze, si jo oni toliko več. Ne gre za čustveno igranje, ampak za moj stav. Za moje dojemanje življenja.
Glede hobijev sem strastna in si vzamem čas za njih, so moj ventil za sproščanje. In ravno to vidim pri mnogih ljudeh. Da nimajo takega ventila in jih napetosti vsakdana dobesedno preplavijo.
Svetujem ti, da se družiš brez pričakovanj z ženskami in moškimi, razvijaš svoje socialne veščine, predvsem se pa zabavaš. Tako boš privlačila tudi enake ljudi. Ko ljudje uživajo v tvoji družbi, te bodo pogosto vabili v družbo, osamljenosti bo vedno manj, morda spoznaš na tak način tudi pravega.
Zivjo,
Sva v podobnem, skoraj istem polozaju. Iscem si druzbo kaksnih samskih novih prijateljic, ker moje sedanje z druzinami nimajo casa. Veliko hodim na izlete za vikende na razlicne konce Slovenije. Ce si za, mi ppvej. Mi gre pa na zivce ker vsi gledajo name kot da je nekaj narobe z mano ce si ne zelim rinit z zvezo…sploh pa ne s prvim ki je samski in pride mimo. Sodelavci me vsak dan vsaj enkrat maltretirajo kaj se cakam in podobnimi izjavami. Ne vem zakaj se vtikajo v moj privat lajf. Jaz se tudi ne v njihovega. Ppcasi bom res zacela kar iskat drugo sluzbo. Vem cesa si ne zelim vec in ne bom popustila in bila z nekom nesrecna. Sem raje sama. Javi ce si za kavo. Lp
Jaz te cisto razumem, sem na istem, stara 40, brez otrok, sluzba ok, zivim sama, izgledam ok, dosti sportam pa nikakor ne najdem pravega in obupujem…hodim na kake zmenke, predno se uskladis za tisto pijaco je ze vec mesecev okoli…spoznas koga, se videvas krajsi cas in nikoli se nic ne razvije, kak sex tu pa tam to pa je vse…tudi zaljubila sem se ze pa ni bilo obojestansko, ker nikoli ni. Za mano lazijo samo tisti, ki se jih vztrajno otepam in mi ni zanje, tisti, s katerimi pa bi jaz bila pa nocejo veze ali karkoli…tako da sem nekako ze obupala, da bom kdaj imela druzino to sploh, se partnerja najti je v teh casih misija nemogoce. Pogresam intimo, pogovore, neznosti, to da z nekom skupaj zaspis, pocnes stvari skupaj, ne verjamem, da bom kdaj nasla. Tem traparijam, da bo prisel, ko ne bom pricakovala jaz ne verjamem vec, kam bo prisel, na vrata pozvonit, pozabi..samo obcasni sex vsakega zanima to pa je tudi vse, edino po to bi prisel pa se mi ne da vec, ce ni custev.
Lonelystar, lahko se mi javiš na e-mail
[email protected]