Starševski čvek

Kaj mi sploh preostane?

Default avatar
Najin odnos s partnerjem je vse slabši. Imava čudovitega, majhnega otroka, oba sva zdrava, dovolj denarja, a verjetno nisva za skupaj. Pred otrokom je bilo vse ok, čisto normalen odnos. Res pa je, da takrat partner še ni imel s.p. Ne strinjava se v vzgoji, on ima neka 30 let stara prepričanja, ki mu jih je vcepila mama, jaz sem po izobrazbi vzgojiteljica. Ampak seveda jaz nimam pojma o vzgoji, češ, če imam nek papir, še ne pomeni, da vem vse. Kar je čisto res, ampak, tudi njegova mama ni vseved. Nima časa za otroka, delo mu je na prvem mestu. Ko imam jaz popoldan kak sestanek, obveznosti, si še niti enkrat v 2 letih ni vzel časa, da bi bil sam z njim, vedno ga moram peljati k njegovi ali moji mami. Pravi, da za to so babice. Njegova mama je itak navdušena, ona bi ga najraje posvojila. Smo imeli kar kregarijo, ko sem ga vpisala v vrtec pri 11 m, ker sta bila oba proti in sta želela, da ga ona pazi. Pa ravno takrat je bila tista afera v vrtcu v Rušah in so bile zanjo vzgojiteljice največji hudič. Zaradi tega tudi najin odnos peša, nimava stikov, zvečer je utrujen, jaz naveličana da sem vedno sama (veliko dela tudi ob vikendih). Naj povem, da je prej imel službo do 3 in je bilo super, popoldneve sva preživljala skupaj, a on pravi, da je prepameten, da bi mu drugi sugerirali kako se dela. Zato je šel na svoje. Pogovarjati se noče, pravi da kompliciram, tako pač je, če mi kaj ne paše, naj grem. Ko sem znorela in rekla, da greva narazen, v ponedeljek na csd, urediti zadeve, ga nisem spravila tja. Noče iti narazen, noče se spremeniti. Poleg tega, če greva narazen, vem, da ga bo ves čas, ko bi otrok moral biti pri njemu, pazila njegova mama. Ker bo tako ulovil 3 muhe na en mah, on bo lahko nemoteno delal, njegova mama bo presrečna, ker bo imela malega, pa še baba mu ne bo težila. Najrajši, bi pustila vse kot je, pa sva z otrokom cele dneve sama, jaz bom pa že preživela teh 18 let brez dotikov, ljubezni, spoštovanja. Se to sploh da?
Priponke

profimedia-0107603882.jpg
(84.52 KiB)

Default avatar
Najbrž se da, vseeno pa poskrbi, da boš dajala na stran kupček, o katerem ne bo mož nič vedel.
Default avatar
torej, če se hočeš ločit, ne rabiš njegovega sodelovanja. CSD itak ne odloča več o ničemer, tam je zgolj posvetovalni sestanek
odseliš se z otrokom in vložiš tožbo za preživnino.
potem boš verjetno imela vso njegovo pozornost in mogoče se bo za pol leta celo spremenil
Default avatar
Otrok bo malo tu malo tam. Bosta že uredila. Ti mu kompliciraš, on ima novo veselje v življenju, šiht in verjetno še kaj za kar boš izvedela kasneje ;) in naj ima, privošči mu. Za otroka bo poskrbljeno pri obeh in to je najbolj pomembno.
Default avatar
Saj pravim, ločit se nočem zato, ker si ne predstavljam, da svojega lastnega otroka pol meseca sploh ne bi videla. To je pol leta, pol njegovega življenja! Jaz sem ga rodila, medtem ko je on spal zraven mene! Ja, spal je medtem ko sem rojevala, jaz sem se zbujala, ga dojila, ga božala, ko je bil bolan. Jaz sem ga uspavala ure in ure. in zdaj, naj ga dam tašči vsak drugi vikend, ker vem, da on bo še naprej delal cele dneve, ona pa mu bo igrala drugo mamico??? Vsak drugi božič, novo leto, naj preživim brez svojega otroka???
Default avatar
Kriza, imaš res bedno situacijo, ker ni tak slabo, da bi res mogla iti, tako dobro, da bi ostala, pa tudi ne. Kako dolgo sta bila skupaj (ozživela skupaj) pred otrokom? Res je čudno, da se prej nista več prepirala, da se razlike v osebnostih niso kazale.
Probaj se nekako pomeniti, bi šel s tabo na terapijo?
Default avatar
Zdravo, tudi jaz že cca 5 let živim tako, pa še 5 bom. Na žalost. S tem, da sem se navadila, da pač tako je.
Default avatar
Pred otrokom sva bila skupaj 4 leta. Eno leto sva kot študenta živela skupaj v Ljubljani, potem še pol leta tu, kjer živiva zdaj. razlike se najbolj kažejo pri vzgoji, pri tem, kako si vsak od naju predstavlja družinsko življenje. On je od doma prepričan, da oče skrbi finančno za družino (njegov oče se ni popolnoma nič ukvarjal z otroki). Žena pa je doma in skrbi za družino. To se kaže zdaj, prej ni nikoli govoril, da morem biti jaz samo doma in skrbet za otroka. Še celo spodbujal me je, med porodniško, naj grem kam, na kavico, k frizerju... Ampak da bodo otroka drugi čuvali, on že ne.
Default avatar
Imaš tipa, ki dela, taščo, ki ima rada tvojega otroka, službo in krasnega otroka.
Kaj bi rada?

Moj mož je bil v službi na policiji, sama sem bila petek in svetek, še na dopust so ga klicarili. HB za taščo, ki je vskočila in mi pomagala, pa čeprav s pomfrijem.
A ti si vzgojiteljica, zato znaš samo ti vzgajati? Iz lastnih izkušenj ti povem, da otrok rabi in očeta in mamo in da ti bo krasno sonce zraslo čez glavo, če no center vesolja.
Sedi, dihaj, umiri se, sprejmi pomoč in nehaj se obnašati kot da se ti dogaja krivica. Gospa javna uslužbenka, sploh veš kaj pomeni sp? To ni delovnik od -do, dopust ko se spomniš, ni prostih vikendov, ni redne plače, ni bolnišk ...
Default avatar
Dobro premisli kaj je dobro za otroka in tebe. S tem mislim predvsem na to kaj se bo otrok naučil iz te situacije. Ali mu res želiš normalizirati družinski odnos kjer sta mati in oče hladna drug do drugega? Če veze ne moreš popraviti in bosta s partnerjem skupaj samo za to da sta pač skupaj, lahko nehote ta vzorec prevzame otrok in se bo, ko bo odrasel znašel v isti situaciji.
Default avatar
Gotofa sta.... ampak s filozofijo 18 let brez dotikov..., tukej neki ne štima. 18 leeet..., huuuuh..., človek, kaj se ljudem dogaja v glavi..
Default avatar
Skratka je napisal/a:
Po moje ni tako kot si ti razlagaš...tip se za otroka ne zanima sploh (ne zato ker dela cele dneve), tašča pa je posesivna in vsiljiva, mamica wannabe in ne dobra babica. In če se tip noče pogovarjati, je razumeti, je ne spoštuje kot partnerke, ženske in osebe, je to ful bedno in takega zakona ne privoščim nikomur. Če bo šla, bo pa tako kot pravi. Ni rešitve, ki bi bila samo dobra, v obeh primerih bo določeno trpljenje za njo in za otroka.
Default avatar
Misli, da to niso ravno razlogi za ločitev no.

Vsak svoje težave rešuje na svoj način. Ti na svojega, on na svojega.

Tu bo do izraza prišlo, na kakšen način se pogovarjata, na kakšen način najdeta kompromise. Skratka, ali sta se sploh pripravljena prilagoditi eden drugemu.

Ker - roko na srce - dokler si sam, brez otrok, je življenje za več odtenkov lažje. Z otroci pa pride drug svet - in tudi druga odgovornost.

Najdi energijo v sebi, da spremeniš stvari na bolje. Tudi pri njemu.

Srečno!
Default avatar
Ribabiba je napisal/a:
kaj pa pol jamraš????
če te rešitev ne zanima?

samo zato, ker bi rada jamrala?
izbrala si si tipa, ki se z otroki ne bo ukvarjal. verjetnost, da ga bo hotel imeti v varstvu dva tedna na mesec je hudo majhna.

verjetnost, da boš s histeričnimi izpadi njega spremenila, je pa še manjša.

ni čudežne palčke, s katero bi zamahnila, da bi se tip začel bolj z detetom ukvarjat, ti pa bi bila bolj srečna z njim

torej je trenutna situacija še najboljša. ti si ves čas z otrokom, tip pa dela in ti denar nosi. ne vem, kaj se potem buniš???
Default avatar
Ne blodi in ne bodi ena izmed klasičnih vseživljenskih qrbetin. Raje si omisli diskretnega loverja. Popolnosti NI.
Default avatar
Lahko ostanete skupaj kot "druzina" se naprej in si vglavnem za vse sama. Saj ce to zmorejo marsikatere matere samohranilke in matere, katerih mozje delajo v sluzbi, ko jih ni nic doma (soferji, vojaki, piloti, mornarji,...) bos zmogla tudi ti. Tako bo vzgoja vecinoma tvoja, otrok pa ne bo pri tasci polovico svojega otrostva.

Ce pa zelis, da se z otrokom ukvarja tudi oce, on pa tega ne zeli, bo problem ostal, oz. bo vedno vecji.
Default avatar
Ribabiba je napisal/a:
Tvoj moz ima v večini pogledov, glede na tvoj opis, kar prav. Seveda pa to ne pomeni, da ti ne smeš imeti svojega mnenja. In če se dva ne moreta zediniti okoli zanju pomembnih tem, potem je najbolje, da nadaljujeta vsak zase po svojih prepričanjih. Otrok bo od dvotirne vzgoje, če ne bo vojne med vami na njegovih plečih, tudi veliko dobrega odnesel.
________________________________________________________________________________________________________
» Respect My Existence or Expect My Resistance! «
Default avatar
Tipični odgovor žensk... Vložiš tožbo za preživnino... Potem se pa ženske sprašujete zakaj določeni moški ne želijo imeti otrok z vami dame.
Default avatar
loči se je napisal/a:
Ni si ga takega IZBRALA. Verjetno je to taktiko vpeljal "po" tem ko je rodila, ker je bilo zanj vse skupaj preveč. Večina moških ne zdrži te odgovornosti in načina življenja, zato bežijo...v delo ali druge odvisnosti.

Avtorica. Možnosti je seveda veliko, a svetujem, da dobro premisliš kaj si želiš v prihodnosti za otroka. Kaj je dejansko najbolje. Jaz menim, da si trenutno v najboljšem položaju. Ok, ti manjka ljubezen, nežnost,...tudi to je pomembno, a glej na zadevo celostno in si piši pluse in minuse. Tako boš vedela na čem si in ugotovila kje bi lahko stvari izboljšala. Otroci hitro zrastejo, ti pa v tej situaciji lahko največ potegneš iz vsega skupaj. Če se tašča tako rada ukvarja z njima (možem in otrokom) ji to kar prepusti, ti se pa ta čas posveti sebi in svojim ciljem. Spočij si. Tako boš bolj trezno razmišljala in se bolje odločila.

Če bi bila ločena, bi krajšo potegnila že tu, ker ne bi imela več nadzora nad ničemer. Ne koliko boš z otrokom, ne koliko bo ona. Pod prste bi ti gledali skozi in te za vsako prerekanje prijavili in nagajali. Tašče so sposobne še česa hujšega, verjemi. Denar in streho nad glavo imaš, naj še kupijo otroku vse kar potrebuje, ti pa šparaj zase in tisto kar tebe veseli. Alimentacije 90% ne plačujejo, pa še tisti ki jih, ves čas izsiljujejo in komandirajo kako jo boš porabila ipd. Pa da ne misliš, da te bo kdo drug kar jutri sprejel z odprtimi rokami skupaj z otrokom in ti nudil vso ljubezen in nežnost, ki jo pogrešaš. Ni teh junakov. Nekatere si šele z novimi partnerji tako zakomplicirajo življenje, da postane ena prava telenovela! Že najemniško stanovanje je danes težko dobiti kot samohranilka! Kam boš šla? K staršem? Ena plača ne pokrije vseh stroškov za 2 v teh časih..

Glej sebe in svojega otroka, da bo vama lepo in vama nič ne bo manjkalo, z leti pa boš videla kako in kaj. Lahko se spremeni, lahko se ne. A nikar ne hiti z odločitvami. Verjemi, da ti je tako še najboljše.

Če te ne tepe, če te kljub vsemu spoštuje, skrbi za vaju in ti razen ljubezni nič ne manjka, je to že veliko. Niso vse zveze kot iz pravljic, zelo malo je pravih ljubezni, res lepih in kvalitetnih partnerstev, ne zamujaš ničesar. Če se pa zgodi, vmes najdeš kakšno boljšo možnost zase in otroka, nekoga, ki te bo resnično imel rad v kompletu z vsem, kar otrok prinese, še vedno lahko greš.

Vso srečo.
Default avatar
Ima predhodnik kar prav.

Forum je poln enih jako gajstnih babnic - le da so najbrž jako gajstne le tule gor - doma je pa vse v razsulu. Pa sem babnica, da se razumemo.

Avtorica, še enkrat - tvoji problemi niso nerešljivi - ogromno parov se po rojstvu otroka ne znajde. Večina. Stavri se pač na novo definirajo. Dajta to poskusit rešit - nekdo mora stegnit roko proti rešitvi. Če ti je to vredno. Za moža. Za otroka. Najlažje je vse ragonit in razbit. Sestavila boš težko.

Ne pa poslušat hordo nekih kvazi gajstnih bab z nekimi debilnimi nasveti. Ne moreš gledat debilih telenovel in to aplicirat v normalnem življenju.