Služba in večina kolektiva zahrbtnega, obrekljivega… depresivna postajam. Pred leti sem delala na podonjen delovnem mestu, tam je bilo celo izvajanje mobinga zato se mi je poznalo na zdravju. Nisem rosno mlada, službe ne padajo z neba..menjala bi takoj. Danes sem doživela živčni zlom v pričo otroka. Vse to zaradi službe v katero hodim z odporom. Najraje bi dala v momentu odpoved, pa vendar od nečesa je treba živeti. Prijateljica je trenutno odsotna, pogovor mi manjka…Pa se moram izpovedati vsaj tu.

Sočustvujem s tabo. Jaz pa bi rekla, da sem veliko mlajša. Delam čisto nekaj drugega. Ko bi le delala v svojem fohu. Baje da v mojem fohu so vsi skregani med sabo, tisti, ki delajo pri določeni ustanovi. Samo jaz bi tako rada delala tam … Pa mi ne bo nikoli uspelo. Upam, da ti ne delaš tam, kjer bi jaz rada delala, in da ste tako skregani med sabo.

Avtorica, kot bi brala mojo zgodbo. Isto! Bila sem tik pred živčnim zlomom, dokler nisem našla druge službe in dala odpoved v takratni službi, kjer ni bilo za nikamor. Tudi tukaj sicer ni briljantno, ampak je vseeno nekoliko boljše. Ne pustim se več zajebavat. Nikomur. Odnosi tu so malo boljši. Plača boljša. Pobrala sem se. Upam, da se boš tudi ti. In da ti posveti sonce. Ne daj se! Srečno!

A bejš!

In kakšna je definicija sreče?

Kaj točno pa je tisto, kar ti seže do srca?

Če odpoved ni opcija, potem moraš iskati rešitev drugje

a. Ena je ta, da se psihofizično utrdiš.
b. Druga je, da tistemu, ki te nadleguje direktno v faco rečeš, da naj odheba ali pa, da bi se rada pogovorila z njo (itak dajmo si priznati, da so babe krvosesi) in ji iskreno poveš kaj te moti
c. Zamoti se in fokusiraj se samo na delo
d. Bolite te patka, služba je služba, družba pa družba – narediš svoje ure, za ostalo se ti pa heba

zlovenija je to

Sreča je zadovoljstvo. Tega pri meni ni! Plača mizerna, vsakič z zamudo. Vedno poskušam vsem ustreči, pa kljub vsemu ni ok in si želijo še več. Sama nisem pristaš obrekovanja, tega je tu preveč…nikjer ni idealno, povsod so minusi in plusi. Ko pa je slednji veliko manj ali nič, pa je to nezadovoljstvo. Tisti, ki imate vredu službo,vredu ljudi okoli sebe, primerno plačilo, tega ne morete razumeti.

Avtorica, točno tukaj je problem. Praviš, da želiš vsem ustrečt. Napaka!! Naredi, kar imaš za naredit. In to je to. Ker boš delala in bila vsakomur in vsem na razpolago, kote bodo rabili, boš pregorela. No, si že pregorela. Postavi MEJE. Do sem in nič več! Pa še to. Ko želiš tako vsem ustreči, da bodo vsi zadovoljni, takrat sodelavcem enostavno nisi več zanimiva! Izkoriščajo te! Ti pa trpiš. Ne delaj tega. In se vzemi v roke. Razmisli.

Ne delaj se neumnega, Miki.Vsi vemo, kako je lepo ,kadar je v življenju nekako vse postavljeno kot mora biti.Ko je ” baza” urejena in lahko gradimo naprej…Avtorica, poišči si drugo službo.Če pa ne moreš, potem potrpi…Z leti se ljudje zamenjajo in včasih postane še luštnò.Že doživeto!

Kaj točno pa je tisto, kar ti seže do srca?

Če odpoved ni opcija, potem moraš iskati rešitev drugje

a. Ena je ta, da se psihofizično utrdiš.
b. Druga je, da tistemu, ki te nadleguje direktno v faco rečeš, da naj odheba ali pa, da bi se rada pogovorila z njo (itak dajmo si priznati, da so babe krvosesi) in ji iskreno poveš kaj te moti
c. Zamoti se in fokusiraj se samo na delo
d. Bolite te patka, služba je služba, družba pa družba – narediš svoje ure, za ostalo se ti pa heba
[/quote]

Bravo ta tak odgovor!!! Se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjam. 👌🙂

Sreča je zadovoljstvo. Tega pri meni ni! Plača mizerna, vsakič z zamudo. Vedno poskušam vsem ustreči, pa kljub vsemu ni ok in si želijo še več. Sama nisem pristaš obrekovanja, tega je tu preveč…nikjer ni idealno, povsod so minusi in plusi. Ko pa je slednji veliko manj ali nič, pa je to nezadovoljstvo. Tisti, ki imate vredu službo,vredu ljudi okoli sebe, primerno plačilo, tega ne morete razumeti.
[/quote]

Zadovoljstvo…

…ampak clovek je lahko zadovoljen tudi, ce je npr po krivici obsojen v zaporu, ce mu manjkajo noge, je tako bolan da nikoli vec ne bo mogel od lastnega dela ziveti. In se in se se najde…

…torej sreca ni zadovoljstvo, je pa nesreca, ce jo isces na napacnem koncu…

Vzemi v roke svojo pogodbo o delu in si jo dobro preberi, kaj so tvoje naloge in obveznosti ter kaj so tvoje pravice.
Drzi se pogodbe do pike natancno.

Prides v sluzbo, oddelas svojih 8 ur in gres domov. Pika.
Kaj, kdo, s kom, zakaj in ostale neumnosti te ne zanimajo,nisi olacana za vec kot to, da oddelas kar imas zapusano v pogodbi.

V svoji dolgi delovni dobi sem doživela marsikaj, zato te razumem.
In sicer: zoprne šefe, zajedljive sodelavke, premalo ali preveč dela, delo brez navodil, zakomplicirano delo, zmedo vseh vrst, stečaj podjetja, izgubo zaposlitve…
Svetujem ti, da se skoncentriraš na delo, ki ga opravljaš. Morda se ti nasmehne sreča in dobiš drugo službo. Misli samo na to, da bo tudi to enkrat prešlo. Srečno.

Drži se svojega dela, ne pretegni se več kot je treba, ker veš, da to ni ne plačano niti ne zadovolji tebe.
Pa je zelo težko, ker eni v osnovi nismo taki, ampak takoj skočimo in največkrat v svoj minus (npr pomagaš drugemu, ti pa potlej nadure).
Včasih mi uspe, včasih ne. Mi gre pa z leti na bolje in stvari za katere nisem plačana tudi več “ne znam”;)

Si pa v prostem času najdi hobi, ki te bo osrečeval, da vsaj malo zbalansiraš.
Saj veš: srečna mama = srečen otrok = srečen partner;)

Sreča je zadovoljstvo. Tega pri meni ni! Plača mizerna, vsakič z zamudo. Vedno poskušam vsem ustreči, pa kljub vsemu ni ok in si želijo še več. Sama nisem pristaš obrekovanja, tega je tu preveč…nikjer ni idealno, povsod so minusi in plusi. Ko pa je slednji veliko manj ali nič, pa je to nezadovoljstvo. Tisti, ki imate vredu službo,vredu ljudi okoli sebe, primerno plačilo, tega ne morete razumeti.
[/quote]
V hlapčevanju res ne moreš najti sreče.
Najdeš le to, kar imaš. Bedo.

Obrni list, ceni tisto kar imaš.
Predvidevam da so tvoji otroci zdravi, veliko bogatstvo je to, ne daj Bog da veš kako bi bilo če bi bilo drugače. Ni fer do otrok, ni v redu da jim življenje greniš, na koncu ste vsi nesrečni, nezadovoljni.
In kako je to takoj reči “živčni zlom sem dobila” in to doma pred otroci. Zakaj ga nisi doživela v službi, menda je zaradi službe, ane?!
Zakaj neseš vso grenkobo domov, zakaj želiš da tvoji otroci gledajo kako doživljaš ” živčni zlom”?!
Pojma nimaš kaj je živčni zlom, in ne želim da bi kdaj izvedela. Tvoj ” živčni zlom” je jeza, odraz nemoči v službi, ti to vse prineses s sabo domov, in najmanjša napaka ki jo kdo doma naredi, te vrže iz tira. To zato, ker si doma lahko TI močna, šef, ti si doma ” vsi slabi iz službe” .
Doma bodi mama, prijatelj svojih otrok.
A za spoved ne rabiš nobene svoje prijateljice, ne more ti ona nič pomagati, razen da ko ji govoriš o ” problemih v službi” , preide v veliko obrekovenje i podozivljanje vsega kar ti ni všeč.
Daj se v red, mir in toplo vzdušje rabiš, a če TI nisi mirna, vse doma je narobe.
Eno kolo ki se ves čas vrti v prazno.

Joj groza, kot bi sebe brala še 1,5 leta nazaj. Trpela družina, otrok, jaz sem si pridelala bolezen, name se spravljale babe v kolektivu, to je zares mučno. Jaz sem imela srečo da sem lahko dala odpoved in iskala b miru službo in sedaj je ok. Poskusi čimprej zamenjati, to ni zivljenje niti zate niti za otroka. Pa najdi si pomoč, jaz sem šla prepozno na terapijo, če bi vedela takrat koliko se naučiš bi se vključila že takrat, bi bilo mnogo lažje.

Ne odlašaj s spremembo, ker sama od sebe ne bo prišla. Pokliči osebnega zdravnika, povej kako se počutiš in zakaj. Dobila boš bolniško in mogoče tudi napotnico za psihologa.
Ostalo je na tebi. Napiši ponudbo, prijavi se na mojedelo in se neutrudno prijavljaj na prosta delovna mesta. Slej ko prej ti bo uspelo.
Že danes pa začni delati na samopodobi. Spomni se na svoje kvalitete, razmisli v čem si res dobra, kaj te veseli, kakšno službo si želiš…. Če ne najdeš odgovorov na ta vprašanja, poišči podpirne skupine na FB ju, ogromno jih je, beri knjige, poslušaj podcaste…. Mene je v zadnjem času najbolj navdušila Nina Gaspari, sploh podcast reci ne, pa avdio knjigo od Tanje Skaza sem poslušala. Zavedaj se, vsi mamo težave, vsi se znajdemo pred ovirami. Srečni in uspešni zgolj uspešneje premagujejo strah in veliko delajo na svoji samopodobi. Srečno!

Te razumem, deloma sem dala to čez. Hudi pritiski, a vsaj brez mobinga, so rudi mene pripeljali do tega, da sem parkrat izgubila kontrolo in to zaradi malenkosti. Otrok je bil k sreči že dovolj velik in je razumel. Sem se mu pa opravičila in mu vse razložila.
Kot so ti že svetovali – išči drugo službo. Že to, da v sebi veš, da res iščeš, ti bo pomagalo, da boš lažje zdržala. Drži se svojega dela, ostalo odmisli. Predvsem pa delaj na tem, da spremeniš vzorec, da moraš vsem ustreči. Brez da to počistiš, se ti v naslednji in še naslednji službi lahko vse ponovi. Tudi privatno zna biti to zelo narobe.
V ponedeljek pa k zdravniku in bolniška, da si vzameš čas zase in narediš plan.

Ne vem, kaj je to sreča v službi.

Meni je pomembno to, da se s sodelavci razumeš. Direktor oz tvoj vodja mora biti fer do vseh, službene probleme se rešuje sproti, tiste privat se pušča doma. Vedeti mora, da treba spuščati ventile, kadar je pritisk visok, postaviti pravila za vse, organizirati mesečne sproščujoče mini sestanke z oddelki, ki so službeni in končajo s smehom in dobro voljo.

Če je v kolektivu gnilo jajce ali kak prepotentnež, visoka dama, obrekljivci, prenapeteži, je vse zaman. Veliko je odvisno od nas samih. Tak odnos kot nudimo, takega bomo prejeli nazaj. Kaj storiti, so ti že napisali. Vprašaj se, kaj si ti storila za izboljšanje vzdušja in delaj na temu.

Predvidevam, da si stalno nesrečna. Da ne veš kako je biti srečen.

Marš golazen ćefurska, kakšna zlovenija, če vam kaj ni prav pojdite nazaj tja dol kjer boste strečni, vsaj toliko spoštovanja do nove domovine pa bi lahko imeli da bi jo imenovali kot je, s pravim imenom, mi vam namreč dajemo delo, socialo, stanovanja, varnost, vi pa zlovenija !

Sva ze dve nesrecni dusi. Alkohol in sex baje pomaga.

Pojdi CIMPREJ iz tiste GREZNICE slovenije in bos lepo na novo zazivela! Nasvet iz prve roke!