Otrok – brez da povem očetu
Na kratko, ker se mi ne da razpredat:
– stara sem 35, imam prijatelja za seks ki je čeden, pameten,.. mi je všeč
– urca dela tiktak,..
– ne bi se vezala za vedno, bi pa imela otroka
Razmišljala sem, da namenoma zanosim in ko dobim potrditev, da sem res noseča, načevljam prijatelja in nimam z njim nobenega stika več (sva na drugih koncih Slo, tako da je možnost vsakodnevnih srečanj milo rečeno nemogoča), otroka pa seveda obdržim.
V zvezi se ne vidim ne z njim ne s kom drugim, ker se mi ne da več… otročka bi pa imela, ker si ga želim imet. Bi to bilo tako zelo narobe?
Prosim brez moralističnih razpredanj, kako mora oče vedet da ima otroka (to, da je oče, ne bi bilo nikjer zabeleženo, pač oče neznan in pika).
Jaz bi izpostavila le en vidik, meni najbolj problematičen. Otroka bo enkrat zanimalo, kdo je njegov oče. Mu boš rekla, da ne veš, čeprav veš? In mu tako odvzela možnost, da ga spozna, razvije z njim odnos, da spozna tudi to vejo svojih korenin, svojega sorodstva? Ena večjih travm recimo posvojenih otrok je, da ne vedo od kod izvirajo. Kdo so njihovi predniki… mislim, da je podobno pri otrocih, kjer je oče neznan. Koliko je zgodb, da ti otroci celo življenje iščejo očeta, ga iščejo, ko hodijo po ulici, ga iščejo med obrazi, brskajo po arhivih…
Ne vem. Pa tudi ta moški… si ne zasluži vedeti, da je na tem svetu nekje njegov otrok? Jaz bi to že hotela vedeti. Sploh v Sloveniji, kjer vsi prej ali slej naletimo na drugega. Tudi zaljubljenosti se dogajajo, kaj če ima tudi on hitro otroka, pa se kasneje zaljubita?
Jaz se s tem ne bi igrala. Raje poštenost kot pa razkrivanje težke preteklosti, ki najbolj obremeni tistega, ki ga imaš najrajši, tvojega otroka.
Jaz bi očetu vsekakor povedala za nosečnost, ob enem pa mu povedala, da ga odvezujem vseh obveznosti, če se ne čuti sodelovati. Ga pa ne bi porinila stran, če bi želel sodelovati pri vzgoji in skrbi za otroka. To je vendar njegov oče. Ne odvzemi mu ga, ker se tebi ne da ukvarjati z moškimi!
Predhodnica, odličen odgovor!
Otrok ni sredstvo za tešenje tvojih želja! Niti ni žrtev (oz. ne bi smel biti žrtev!) tega, česa vsega se tebi ne da. Kako se ti bo pa dalo z otrokom? Kos ebo treba tisoč in eni stvari odpovedati? Ko bo bolan? Tečen brez razloga? Ko bo najstnik in ti bo požrl vsak živec posebej in vse hkrati? ko bo trmast? In ne bo spal 4 ali 5 let v kosu? Ne podnevi, ne ponoči? Ali, če se ti rodi drugačen otrok, ne tak iz slikanice? Če se ti “ne da”, potem si kupi mačka. Bo bolje… 🙁 v tem primeru bo maček načveljal tebe, ko se te bo nažrl. Otrok pa ni sredstvo za popestritev in za tešenje glupih idej ene zdolgočasene frajle.
Kako hudiča pa potem samohranilke živijo? Mislim, prav vedela sem, da se boste obregnili ob vse to. Tega pač prijateljem ne morem povedat, ker kot prvo ne vejo za tega moškega, kot drugo pa je to dokaj delikatna stvar, ki je samo moja. To, da si želim otroka in da je ta moški nekako najbolj primeren kandidat, je moja stvar.
Da ne bom znala z otrokom, pa da bo tečen in ko bo kaj zbolel – ja in? Sej nisem neka 15letnica, da ne bom znala poskrbeti zanj. Denarja imam dovolj, svoje stanovanje, starši mi bodo stali ob strani (to itak), službo imam odlično, kjer ne bo problem it na porodniško niti kasneje ne bo problem z morebitnimi bolniškami ali da bom šla prej iz službe, oziroma celo delala po 4 ali 6 ur..
V bistvu boš otroku vnaprej zavestno odvzela očeta. To za nobenega otroka in njegov razvoj ni najboljša popotnica.
Če odmislimo, da imajo nekateri otroci smolo, ker jim je višja sila odvzela očeta ali jim podarila slabega očeta, kar je zanje res slabo, bi ti vnaprej zavestno šla v to? Očitno ti pri teh letih niso jasne osnove in raje ne imej otroka.
Ne zdi se mi fer zamolčati očetu otroka in otroku očeta.
Mogoče si pa tudi ta tvoj prijatelj želi otroka in bi ga imel. Danes je moderno, da vsak na svojem koncu živita in imata otroka, razmisli o tem. Vprašaj ga kaj si on misli o tem. Mogoče bi bil rad oče in skupaj s tabo skrbel za otroka, pa čeprav ne bosta živela skupaj. Otrok bi pa tudi vedel kdo je oče in bi lahko z njim razvil starš-otrok vez.
Draga moja, povem ti svojo zgodbo. Moja mamica mi se danes po dobrih 40 leta noče povedat kdo je moj oče. Lahko si misliš kakšen odnos imava. Aja ne ti planiraš tak odnos…. Ena velika beda, z mamico nikoli nisva razvile pristnega iskrenega odnosa, danes je v domu in nobenih stikov nimava ker nobena od naju sploh ne hrepeni po tem
Mene moti, da bi ga dala na čevelj ob potrjeni nosečnosti… Iz tega vidika bi bilo dostojno mu povedati in dati možnost, da nadaljujeta vezo ali pa se razideta in ima otrok rezervo.
Poleg tega pa se mi zdi načelno grdo, ampak nekaj kar imam tudi sama v rezervnem načrtu (ki je vsak dan manj rezerven 🙁 ).
Samo nase misliš. Otrok je živo bitje in ne predmet, ki ga kupiš. Ni modni dodatek, statusni simbol… In zato ni nekaj, do česar imaš pravico, ker si ga pač želiš, ker tebi tiktaka biološka ura. Otrok ima pravico do obeh staršev. Tudi če starša ne živita skupaj. In moški, ki ga želiš zlorabiti za oplojevalca ima pravico vedeti, da bo oče oz. se odločiti ali želi biti.
Ni poanta v tem, da ti ne bi zmogla mulca gor spravit, da nimaš časa, energije, denarja, stanovanja. Imaš, super. Poanta, ki jo je večina želela izpostavit je v tem, da mu boš odvzela očeta, ki obstaja. Odvzela mu boš odnos z očetom. Odvzela mu boš možnost identifikacije. Odvzela mu boš možnost, da ima drugo sorodststvo (po očetovi strani).
ti kar imej otroka brez da poveš očetu.
sami moralizatorji so tukaj gor, v resnici se jih je pa pol zakavsal, pa več kot pol ločenih, ki se sovražijo med seboj.
Na svetu je milijone otrok brez staršev, očetje radi seksajo in jih prav nič ne skrbi za svoj naseks.
Če bo otrok kdaj hotel vedeli kaj o očetu, mu pač poveš kdo je.