EKO – zaupate znaku v trgovinah?
Jaz raje kupim, če ima oznako eko. Tudi več denarja sem pripravljena dati. Pa če je 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} boljše kakovosti kot sicer, se mi zdi vredno. Pa upam, da je več kot teh 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Če sem naivna zaradi tega, pa prav, sem.
Znak oz. certifikat EKO (seveda uraden), ni fejk. Na vsakem izdelku piše, kateri inštitut ga je izdal. Znak se izda v skladu s trenutno zakonodajo, ki je, kakršna pač je. Tam so določeni pogoji, kaj se lahko uporablja v pridelavi in predelavi, kako pogoste morajo bit kontrole … skratka vse.
Mislim, da do tega, da bi neko XY podjetje ne svojo embalažo tiskalo eko znak brez certifikata in take izdelek potem prodajalo naprej veletrgovcem, skorajda ne more priti, oz. je življenjska doba takega podjetja zelo kratka. Kontrole so pogoste, kazni pa visoke.
Glede Eko kmetij oz. proizvajalcev, pa tudi skorajda ni kmetov, ki bi težko in drago pridobljeni certifikat uničili tako, da bi prodajalo še npr. sosevode ali pa italijanske pridelke kot svoje. Ker spet, kontrole so pogoste in kazni visoke.
Še največ mahinacij je verjetno pri preprodajalcih. Takih, ki nabavljajo od več različnih dobaviteljev, pa potem razobesijo neke certifikate, za katere pa res ne veš, ali so pravi ali ne.
Sama kupujem eko, če ni prevelike razlike v ceni. Izključno EKO pa kupujem izdelke iz eksotičnih držav, npr. ingver, začimbe, čaji … Tudi, če je 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, tega ne porabimo toliko, da bi se občutno poznalo pri proračunu.
Mislim, da imajo tolk enih kontrol, da ni bojazni, tako kmetije kot tisti, ki predelujejo in lahko v trgovini kupiš. Na tržnici ti pa predlagam, da kupiš od preizkušenih kmetov. Pojdi ga preverit na kmetijo, ali pa pojdi na tako kmetijo, ki prodaja tudi na tržnici in ji zaupaš. Sicer pa, ko se boš malo navadila okusa eko sadja in zelenjave, te ne bojo mogli okol prinašat. je čist drug, naraven okus:)
Zagotovila itak ni, no, le v primeru, da sadnje in zelenjavo vzgajaš doma in se ne poslužuješ raznih umetnih gnojil. Jaz dajem prednosti lokalnemu pred ekološkemu, stavim pa tudi na to, kakšnega okusa in videza je nekaj … torej poln okus domače solate ali napolplastika, pridelana v stiroporju, svetleča, povoskana popolna jabolka vs jabolka starih sort …
Jaz znaku verjamem. Delam v taki panogi in vem, da znak ni neko ponarejanje za visji dobicek. S tem se enostavno ne splaca igrati, saj so kazni previsoke.
Da bi nek kmet v trgovini kupil sadje in potem drago prodal na trznici tudi se nisem slisala. Oziroma sej slisala, to veliko ljudi govori,noben pa ne pozna dejanskega primera in osebo,ki je to naredila. Tako da te govorice so za mene lari fari. Predvsem so ljudje zgrozeni, ker so visje cene na trznici in potem zacnejo s takimi zgodbicami.
Najbolje je zaceti kupovati izdelke pri parih kmetih oz. v trgovinah kjer imajo njegove izdelke in potem vidis pri komu ti je najbolj vsec, tam potem postanes redna stranka in ves da ti bo prodal dobro robo.
Res ti ne vem svetovati, ampak najboljše je tisto, kar imaš doma na vrtu/njivi. Korenček baje lahko ostane celo zimo v zemlji in ga še spomladi ješ. Paradižnik pa daš v kozarce in imaš za celo leto. Bio pomeni samo, da je manj škropljeno kot običajno. Jaz italijanskemu paradižniku ne zaupam več, ker sem brala eno knjigo o paradižniku, pa me ne mika več, da bi si ga kupila. Kar imamo na vrtu in to je to. Paradižnikovega koncentrata ne jem več. Jaz bi rekla BIO korenček iz Avstrije, ampak če se je pripeljal kje iz južne avstrije oziroma blizu meje. Tudi vožnja eko zelenjave od daleč ni glih eko.
Mene pa zanima, a kdaj rečete kmetu, če ima certifikat, in da vam ga pokaže? Za račun rečete?
[/quote]
Certificirani kmetje imajo, tudi na tržnicah, certifikate na javnem mestu. Tudi ime kmetije je navadno ekološka kmetija ta in ta. Obstaja register, kjer lahko preverši, če je to res.
Računa pa ne rabi izdajat, ker je pavšalno obdavčen kot kmet. In če je ekološki itak ne sme prodajat ničesar drugega kot svoje izdelke, tako da res ne vem, kakšen račun bi ti rada od njega.
Ne bi rada koga omadeževala, vendar pretekli teden smo bili v Brdih in tam je zrak zasičen z vonjem ( beri smradom ) po strupih, ker sedaj v Brdih na vse pretege škropijo češnje s kemičnimi pripravki, ki niso prav nič blagodejni.
Isto je po vinogradih, ko škropijo petkrat ali večkrat letno.
Včasih je bil v Brdih čist zrak in bilo je prijetno uživati sadje, ki je tam dozorelo, vendar sedaj se ob masovni pridelavi sadja, tudi zrak in okus spreminjata.
Tamkajšnji pridelko niso ne BIO ne EKO. Če se že najde kakšen ekološki pridelovalec, je toliko tistih kvazi pridelovalcev, da še te pridelke onesnažijo.
Tako je, certifikat oz. oznaka EKO je ponavadi na vidnem mestu, normalno da bo prodajalec prave ekološko pridelane hrane želel to čim bolj izpostavit.
Se mi pa kar malo sline cedijo po vsem tem, ko se spomnim koliko je ta ekološko pridelana hrana okusnejša od tiste “izpod tekočega traka”.
Sicer se strinjam z enim od prejšnjih komentatorjev, da je najboljše tisto, kar lahko sam pridelaš, ampak veliko ljudi te možnosti pač nima.
Še vedno verjamem, da so vrtnine iz maminga vrta najboljše. Ona uživa, ko štima svoj vrt jaz pa, ko za svoje pripravljam ”lokalno”. S koprivami gnoji, zvečer pa gre na vrt in s baterijsko svetilko pobira polže 🙂
Zraven črtnih kod pri solati še nikjer nisem opazila znaka eko, še manj pa lokalno.
[/quote]
Saj trgovine tega znaka po vecini nimajo, ker se niti ne dobi eko robe v teh navadnih komercialnih trgovinah. Opazam, da imajo vcasih kaj ‘izven serijsko’, na primer: naslednji teden v Hoferju sadje in zelenjava ekoloske kmetije xy. Taka hrana je potem po vecini nekje posebej, tudi zapakirana je v svojo embalazo in na veliko oznacena. Tudi ekolosko meso tezko dobis v navadnih trgovinah.
Eko robo dobis najlazje na trznici ali v za to specializiranih prodajalnah in seveda direktno pri kmetu.
