Danes je tak dan, da se sprašujem: v kakšni luči se drugi spominjate časov, ki so bili naporni, v katerih si komaj uspel zadihati, saj si se prebijal iz dneva v dan? Naj bo to zaradi osebnih stisk, težav z zdravjem ali s komunikacijo z ljudmi v okolju, materialnega boja za preživetje, dodatnega izobraževanja…

Kot prelomnice? Ko neizbežen del poti, rasti? Kot nujen izziv? Ko nekaj, kar ti je bilo “usojeno”, česar nisi mogel premeniti in kar zato posledično sprejmeš?