Mislila sem jo zadavit
V gostilni na terasi…otrok cca 6mes poseden v vozicek sprva miren po 20 min pricne jokati… prvih 5 min ajd si recem hocta v miru pojest…otrok ne neha jokati…po 10 min kriki nemocnega otroka , ki na vse pretege krici…po 15min utrujeno hrope in se vedno na momente poskusa zakricati vendar je nwmocen…po 20 min utihne za minuto toda spet pricne jok iz grla krili z rokama proti mami…A VESTE KAJ JE V TEM CASU MAMA POCELA SKUPAJ Z OCETOM STA SPROSCENO KRAMLJALA NISTA SE DALA MOTITI VMES JE MAMA SAMO Z ODSOTNIM POGLEDOM OSINILA OTROKA V SMISLU KAR JOKAJ NIC TI NE POMAGA NE NE… kot bi bila nora. Pa vem da ni ne nora ne narkomanka ker jo poznam iz sosecine…FOLK JAZ SEM IMELA CISTO SOLZNE OCI VSTALA SEM IN SLA POGLEDAT CE STA PO ODHODU VZELA OTRKA V NAROCJE DA SE POMIRI TO SE NI ZGODILO. Hotela sem iti tja in ji reci da naj pomiri otroka. Pa mi je projateljica svetovala naj se ne vmesavam. Se zdaj minje zal tega da nisem sla. Ce se kaj takega dogaja v javnosti kaj je sele za 4 stenami . V KAKSNEM SVETU ZIVIMO KORONA JE PREMILA KAZEN ZA NAS ZIVALI HUDOBNE, NECLOVESKE
To je pa zato, ker vse revije in oddaje in strokovnjaki in tudi pametne mone tu gor vedno povdarjajo, kako si morata starša vzeti čas zase in se zaradi otroka ni treba ničemur odreči. Verjemi, da je tega ogromno. V najboljšem primeru so do otroka vsaj toliko usmiljeni, da ga uturijo babici. Se z revežem vsaj nekaj časa nekdo ukvarja. Ampak zanimivo, da kljub tolikemu času zase in za partnerja in ob vseh aktivnostih, ki menda tako duhovno bogatijo, še nikdar ni bilo toliko ločitev in razhodov, kot jih je danes.
Ej, nič takega se ne dogaja za štirimi stenami kar se tebi dozdeva. Gre ze zelo enostaven primer osebe brez popolnoma nobene empatije do človeka na splošno. Psihopatija, pač. Ampak to ne pomeni, da ta mati ne bo skrbela za otroka, temveč le to, da ne bo nudila nobene ljubečnosti in nežnosti ter da se bodo morali otroci nekako drugače znajdet. Ampa jih bo še vedno nahranila in tudi na rano dala obliž, ampak nežnosti ne zmore. Pa ne za to, ker je sama ni bila deležna, ampak zato, ker je možgani ne dojemajo.
Evo iz ene knjige o psihi otrok: Ko se otrok parkrat takole izjoka do konca in nikomur ni mar za to, podzavestno dojame, da ni vreden. Ni vreden, da bi ga kdo potolažil, njegove potrebe niso važne. In se že kot otrok nauči, da nikomur ni mar zanj, da je nepomemben, da vsi lahko hodijo po njem in tudi sam ne skrbi zase, ker si tega “ne zasluži”. Najhuje pa je, da je to podzavestno, težko to odpraviš in takle grozen podzavesten vzorec ti potem pelje življenje.
Vsaka druga se tako obnaša.
[/quote]
jaz fizično tega ne morem, pa četudi ni moj otrok. moja sestra je taka, ta grozil da je otroka lastnega zaprla v sobo in kljuko gor drzala pred mano, da nisem mogla not… jokala sem zunaj pred vrat pred njo, njen otrok pa v sobi sam. najbrž se ji je še fino zdelo, da ima oblast nad mano tudi in da ne je prizadela tud mene, kaj šele njeno lastno malo nebogljeno bitje. takrat sem si rekla ti detece ne boš spalo samo nikoli, dokler sem jaz tukaj ne, naredim vse kar je v moji moči. vedela sem da je kot mali dojenček oboževal medvedka puja in sem mu kupila nočno lučko, kjer so se si prijatelj ki iz risanke v povečavi sprehajali po celi sobici. všeč mu je bilo in sem bila vsaj malo pomirjena. čeprav to nikoli ne nadomesti objema mame, starša, je pa vsaj toliko da ni sam v temi. fizično nisem prenesla misli na to… kadar sem ga jaz lahko imela sem ga vedno vzela v naročje in ga črtala, vedno sem mu povedala nikoli te ne bom pustila jokati, nikoli ne bos sam… pri meni je vedno zaspal v narocju. sem bila obtožena, da ga razvajam. ampak vem, da ga nisem. čustvena bližina in občutek varnosti, pripadnosti, da je nekomu mar zate to je najpomembnejše. in to sem želela, dati otroku. se danes mu povem kak zaklad je, kako smo vsi lahko ponosni nanj, sploh pa mami in ati njegova, da imata tak zaklad doma kot je on.
in se še kako strinjam z
Večji defekt kot je človek, še posebej ženska, bolj se razmnožuje. Negativne vzorce otroci nesejo v naslednji rod.
Eno pa se odločijo za otroka enostavno zato, ker je to tisto leto trendi. Zanosi par žensk iz scene, v rumenem tisku se pojavijo globokumne misli o starševstvu iz njihovih ust, pa jim je treba slediti. Seveda je otrok modni dodatek, barva vozička se mora ujemati z outfitom. Pa treba je it vozičkat z rolerji, da se vidi, kako športno naravnani smo. Do drugega leta je zaradi objav na fb treba leteti na drug konec sveta, videti piramide in gejzirje. Nič hudega, če otrok cel polet tuli, samo da bodo fotke bodo lajkane in sluzavo komentirane. Naj se ve, da smo hudi popotniki. Grajenje odnosa med partnerjema brez otroka je pa sploh mantra, ki jo je treba upoštevati. In res zanimivo, da kjer je najbolj aktualna, se najhitreje kaj zalomi.
jaz fizično tega ne morem, pa četudi ni moj otrok. moja sestra je taka, ta grozil da je otroka lastnega zaprla v sobo in kljuko gor drzala pred mano, da nisem mogla not… jokala sem zunaj pred vrat pred njo, njen otrok pa v sobi sam. najbrž se ji je še fino zdelo, da ima oblast nad mano tudi in da ne je prizadela tud mene, kaj šele njeno lastno malo nebogljeno bitje. takrat sem si rekla ti detece ne boš spalo samo nikoli, dokler sem jaz tukaj ne, naredim vse kar je v moji moči. vedela sem da je kot mali dojenček oboževal medvedka puja in sem mu kupila nočno lučko, kjer so se si prijatelj ki iz risanke v povečavi sprehajali po celi sobici. všeč mu je bilo in sem bila vsaj malo pomirjena. čeprav to nikoli ne nadomesti objema mame, starša, je pa vsaj toliko da ni sam v temi. fizično nisem prenesla misli na to… kadar sem ga jaz lahko imela sem ga vedno vzela v naročje in ga črtala, vedno sem mu povedala nikoli te ne bom pustila jokati, nikoli ne bos sam… pri meni je vedno zaspal v narocju. sem bila obtožena, da ga razvajam. ampak vem, da ga nisem. čustvena bližina in občutek varnosti, pripadnosti, da je nekomu mar zate to je najpomembnejše. in to sem želela, dati otroku. se danes mu povem kak zaklad je, kako smo vsi lahko ponosni nanj, sploh pa mami in ati njegova, da imata tak zaklad doma kot je on.
in se še kako strinjam z
[/quote]
Kakšno temo si hotela načeti in kaj si z njo želela spremeniti – zvodeni, ko se zaciklaš tako, kot si se spet tokrat.
Psihopatije se ne da tako na hitro, se posebej ne preko Interneta potrditi. To je kompleksna mozganska motnja in ni vse tako kot opisujete. Ce bi bila oseba psihoticna, potem se niti na partnerja ne bi navezana, da ne govorimo o tem, da psihoticne osebe v veliki pridejo v zavode, ker je to motnja ki se pojavlja z rojstvom, no ampak toliko o tem 🙂
Ne govori NAS ŽIVALI – živali poskrbijo za svoje potomce, še muham je mar kam jajca izležejo. Ta pošast tako grdo dela z otrokom, zato ker ji mi družba to dovolimo (legalno) delati – imamo socialno službo, ki bi ji ga (moralno) bila dolžna odvzeti, pa še očetu (če je ta moški to bil).
Še bolj grozljivo je, da se takšno vedenje staršev še spodbuja s kakšnimi članki o kvazi narcističnih razvajenih otrocih, potem pa se moramo vsi neumne narediti, ko so otroci psihično pohabljeni (depresija, anksioznost, samomor, mamila).
Dejstvo je, da če bi se vpletla, bi te vsi raztrgali, da se spravljaš na “nemočno mati s poporodno depresijo” ali pa z argumenti “ko boš ti…”, “Ne razumeš” itd. Imamo vse od kontracepcije do posvojitve pa psihološke pomoči – ne vem čemu je naF otroka, če ga noče/ne mara.
Ubogi otrok bo celo življenje trpel.
heh, to sem jst doživel v trgovini, moral sem res dost stvari kupit in ves čas je en otrok histerično kričal, da se ga je po celem hipermarketu slišalo in se metal po tleh, mati, drolja za pogledat mrtvo hladna poleg otroka, ne jeb nobenega živega pet posto….
Pridem jst ven….., ta jeba s čikom v ustih in tem kričečim otrokom parkiran avto par metrov od mojga avtomobila…., otrok kriči, seka čez ušeša…, jst zakričim, hej umiri tega otroka.., ona nič, vleče dim dalje in se obrne stran.
Ok. jst zapeljem s svojim avtomobilom do nje in pritisnem na hupo…, je hitro vrgla tist čik in se spokala v avto, hehe..
Jebite se vi s to vašo vzgojo…, treba bi celo družino vržt iz restavracije ven…, pa stvar rešena.. Človek pride kej pojst v miru v gostilno ne v nemiru..
Če bi ga mamica tepla, bi tudi samo gledala?
Očitno ni bilo tako hudo, da si se odločila Ne pomagat dojenčku, zato brezveze, da se sedaj na monu posipavaš s pepelom.
Pomagala bi!
Jaz bi jim rekla, da bom poklicala policijo, če ne bosta pomirila otroka…eno je razvajen 5 letnik, eno pa dojenček…
[/quote]
Misliš, da bi kaj pomagalo? Policija/sociala/psihologi bi vsi skočili v bran “mamici”, začeli naštevati na koliko načinov je mamica žrtev otroka, doma bi bil otrok tepen ali pa vsaj kaznovan, pa še izgovor kako problematičen otrok je celi družini in okolici. Naredil ne bi nihče od oblasti NIČ! avtorica je omenila, da se “pozna” s to pošastjo – misliš, da če tako grdo z otrokom dela, da bi bila dostojna do avtorice in upoštevala njeno mnenje? To je naloga socialne službe, posameznik/prijavitelj pa ne samo, da ni zaščiten, ampak je še ogrožen. Misliš, da če bi kakšen natakar anonimno prijavil policiji, da bi otroku dejansko kdo pomagal? Če ni dovolj modric, “nikomur” ni mar – če bi imeli posnetek pa bi še vedno vse jokalo – samo enkrat se je zgodilo. Spomni se primera jeseniške deklice – niso bili samo sosedje krivi, ampak celoten politično-pravni sistem, kjer je dobrobit otrok sekundarna volilni pravici njihovih skrbnikov.
Če bi ga mamica tepla, bi tudi samo gledala?
Očitno ni bilo tako hudo, da si se odločila Ne pomagat dojenčku, zato brezveze, da se sedaj na monu posipavaš s pepelom.
Pomagala bi!
Jaz bi jim rekla, da bom poklicala policijo, če ne bosta pomirila otroka…eno je razvajen 5 letnik, eno pa dojenček…
[/quote]
Pa sej ni bil dojenček…, ene 6 let star mulc…, ženska je bila taka po domače povedano zjebana za pogledat, ki ji čiki več pomenijo kot otrok, še pri romih v trgovini sem videl lepše vzgojene otroke….
Ameriške Indijanke so svoje dojenčke, pa naj so bili moškega ali ženskega spola, ODNESLE VEN iz šotorskega naselja, če so jokali. Odnesle so jih kar precej daleč stran, zavite v culo in jih obesile na kakšno vejo na drevesu. Otrok je jokal, dokler ni omagal in od utrujenosti od joka zaspal.
Mame so se vrnile po dojenčka čez kakšno uro, dve ali tri. Tak otrok je sčasoma prenehal jokati, ker je kmalu spoznal, da z jokom ne bo pri mami nič dosegel.
Indijanci, sploh moški bojevniki, niso bili zaradi take vzgoje prav nič nesamozavestni. Ravno obratno, bili so trdnega značaja in niso odrasli v cmere.
…, meni tudi ni dalo srce, jaz sem šla še kar malo preveč v drugo smer. Kakšne kavice in gostilne … prvorojenec je imel take težave, da z njim prvo leto nikamor nisva upala, ker nisva vedela, kdaj bo začel z jokom. Midva ga nisva mogla umiriti, ne s cartanjem, ne z guganjem, to je bilo meni kot mami najhuje. Želela sem ga umiriti, mu dati sebe, nič. Pri naslednjih se si oddahnila, ker je bila bližina vedno pomirjujoča in nikoli jim je nisem odrekla. Res je od mene to terjalo veliko, a danes ne bi naredila nič drugače.
Jaz bi v takem primeru pristopila do mame in jo vprašala, če mi posodi dojenčka na nekaj minut, ker se rada ukvarjam z njimi. Mogoče bi celo uspelo.
Verjemi, da ti ga ne bi dala – pa ne iz ljubezni do otroka, ampak iz statusa. Saj bi ga lahko dala v posvojitev, glede na to kako očitno ji je odveč. Ne bo dopustila, da bi drug dokazal, da otrok ni problem. Kaj šele, da bi karkoli lahko namignilo, da je ona.
Na socialne službe bi morali kot družba pritisniti, pa zakonodajo spremeniti.
Je pa zelo l