Druga plat zapuščenih ostarelih
Berem na fb zgodbe o zapuščenih, obubožanih starejših. Grenke zgodbe, sežejo v srce, v oči stopijo solze.
Potem pa pomislim na očeta, na zgodbe iz mojega življenja. Tudi on bi lahko povedal, kako je osamljen, kako težko se prebija, da nima nikogar, le hčerko, ki ga pride ti pa tam pogledat. Druga plat njegove zgodbe je ta, da je bila njegova hiša nekoč polna, dobro je služil, dobro živel. Za hčerko iz prvega zakona ni imel ne časa, preživnine ni plačeval. Vseeno mu je bilo zame. Zdaj na stara leta je ostal brez vsega. Brez žene, sina, prijateljev, denarja. Pride le hči (jaz) , tu pa tam, tista, za katero ni imel nikoli časa, zdaj pa od nje pričakuje, da bo zanj poskrbela. Finančno, fizično, psihično.
Tudi to boli. Se danes vem, kako se mi je v obraz smejal, ko sem prosila za pomoč pri nakupu šolskih potrebščin. Pa ko sem mu rekla, da sem doma večkrat lačna. Je rekel, da to zagotovo le žganja dramo.
Sem hči iz prvega zakona. Nikoli nič stikov. Se je izogibal. Ker pa sem obiskovala njegova starša sem seveda videla tudi njega. Vendar je s svojo drugo družino vedno kam odhitel. Samo 1x v 6. razredu sem rekla naj mi kupi ene kavbojke. In odg je bil saj dam mami preživnino naj ti kupi. Mizerno preživnino ki jo je ukinil preden sem končala šolanje. Pa saj se ni šlo za kavbojke. Hotela sem odnos. Vsaj prijateljski…..ampak usoda ima svoja pota….rak….smrt pri 53-tih. Sem stopla preko. Šla v bolnico na koncu tistih nekaj krat gledat kost in kožo. Šla na pogreb. Ampak solze ni bilo nobene ne takrat in ne do zdaj v 7ih letih. In tudi dediščini sem se odpovedla. Če nisem nikoli nič (čustev) dobila še debarja nočem.
Ne, ne dela prav, samo zato ker si ti zaslužiš naziv starša, ne velja za vse.
Ni prav, da svoje otroke z vzorom uči, da drugi lahko delajo grdo z njimi in da je ljubezen staršev pogojna, hkrati pa njih izpostavlja nasilju (psihično/čustveno).
Razumem, da si normalni ljudje ne morejo predstavljati kakšno nasilje se dopušča nad otroci, če ni dovolj modric za socialno službo, in kako hudo je, ko ti dopovedujejo, da si ti problem in si zaslužiš! Potem po letih si pa “narobe razumela”.
Avtorica ima pravico do dostojnega življenja, brez da bi ji družba dopovedovala, da je dolžna tolerirati zlobo.
Pozrla bos ponos in skrbela zanj. Znotraj te bo zrlo, peklo. Vztrajala bos zaradi “vesti”. Nato drepresija, rak. Zenske, ki skrbijo za starejde niso srecne.
Za oceta naj skrbi ljubljen otrok. Ti nisi nic dolzna. Kakor on teni, tako ti njemiu. In kljub skrbi bo brat poskrbel, da bo erbal vse. Ti pa ostanes brez vsega, z boleznijo. Na zalost poznam take. Postabi sebe na pebo mesto. Drugace ti bo zal.
Ni ti treba izgoreti zaradi pomoči staršem, ampak obiskovanje enkrat na teden, če živimo blizu se mi pa zdi nekaj samoumevnega. Če ne drugega, da smo na redni vezi po telefonu, čeprav na kratko, da je le iskreno.
Tvoj oče se zaveda, da ni ravnal s tabo lepo, ampak do obžalovanja lahko pride predvsem tako, da mu ti daš čim več ljubezni. Tako je odnos ozdravljen in gre generacija naprej brez bremen preteklosti.
Moj oče je (bil) alkoholik, ampka na stara leta, ko je ostal sam, se trudim da mu pomagam. Sem mu pa postavila meje v najinem odnosu, tako da je najin odnos boljši kot kdajkoli. Nisem popolna, tudi jaz kdaj rečem kaj grobega, ampak trudim pa se, da sem do njega ok.
Pusti ga pri miru. Naj gnije. Dokler je človek mlad in zdrav in ima polno ljudi okrog sebe ne pomisli, da se stvari lahko hitro obrnejo. Pri meni je blo isto. Oba starša zapita s psihčnimi boleznimi. Nikoli nič dobila od njiju. Živela od ponošenih oblek od socialn,..sta bila edina odrasla v moji bližini, ki sem se ju zares bala…
Sem pretrgala vse stike, sedaj sta boga, sama in osamljena. Me boli ku. za njiju al crkneta dons al jutr, niti na pogreb ne grem in se odpovem vsemu. Vsi so lepše skrbeli za mene..sosedje, v šoli, stari starši…vsi so vedeli kaj se dogaja, policija bla redno na obisku…socijalna pa nič…sem si že kot otrok želela, da bi ju pobralo.
Otrok si sam ne izbere, da pride na svet, zato je starš dolžan za njega skrbeti.
Če je bil nekdo gnil kot starš in bil brez slabe vesti, zakaj bi mogli pol mi imet vest in skrbet za te gnile ljudi?
Kaj, kdaj in kako bomo preživeli svoje življenje je naša izbira.
Avtorica ne nakoplji si tega bremena. On ni tvoja skrb, ker tudi ti nikoli nisi bila njegova. Ta človek zate nima čustev in jih nikoli ni imel, trenutno si mu samo priročna in nujna, ker nima nikogar drugega.
Zanj naj poskrbi njegov sin, sin katerega je imel rad, sin za katerega je skrbel in mu bil oče. Nič mu ne dolguješ, samo sebi boš otežila življenje in svoji družini.
To so ljudje brez srca, kdor zavrže lastnega otroka ni človek ampak životinja.
Človek se z životinjami naj ne bi družil.
Poznam jaz take… preživnine ni plačeval. Smo poskušali navezat stike večkrat… pa ni bilo interesa.
Sedaj pa občasno pokliče in skoraj joka v telefon, kako mu je hudo, da vidi samo slike vnučkov.
Ja pa p**** kje si bil zadnjih 30 let? Ali pa zadnjih 10 ko smo spet probali malce navezat stike.
Zakaj bi se takemu počutil kaj dolžan?
Pri nas je zelo prisotna ra miselnost, celo prisila, da imas do starsa dolgove, cetudi si bil zanj zadnja smet na svetu. Mislim, da do taksnega starsa nimas nobenih dolgov, naj zanj skebijo “njegovi otroci”, ki naj tudi pobasejo dediscino. Ostali pa zivet svoje zivljenje. Ne zgubljat casa z zgubami.
Če priznam, jaz ne čutim neke dolžnosti, da bi moral skrbeti za starša. Mogoče ker sta oba še dovolj sposobna skrbeti zase. Pa sem imel lepo otroštvo, nikol mi ni nič manjkalo, niti bratu in sestri.
Če bosta morala v dom… naj prodata hišo, če nič ne dedujem se ne bom sekiral.
Konec konca pa tudi sam skrbim zase in svoje potrebe. Če hočem avto, si ga moram sam kupit, stanovanje sam plačujem stroške.
Čutim pa dolžnost vzgajat moje otroke. In tja tudi vlagam največ energije.
ja pa ravno po smrti misliš, da se bodo te zdrahe nadaljevale.
bi bilo pa res zanimivo. si predstavljaš nekoga, ki je večkrat poročen, recimo vdovec ima tri otroke, žena umre, si najde novo s katero ima še pet otrok, in tako vsak posameznik in potem se nekje vsi najdejo na enem kupu?
ne krivica se vrne tistemu, ki jo je povzročil, če je le ne potlačiš, če pa jo potlačiš, se prenaša naprej.
Tudi moj oce je bil eden tistih,ki je umrl osamljen.Morda se bo to zgodilo tudi meni,ne vem,a jaz sem se za otroke vsaj trudila.Oce se je v drugem mesecu vdovstva preselil k ljubici meni in stari mami je zaupal v varstvo in vzgojo invalidno sestro v vozicku.25 let sem jo vlacila s seboj skozi zivljenje.Ko sem zbolela na srcu me je vrgel iz stanovanja in sestro porocil z pijancem.Kaj si je zasluzil.Rada bi odpustila pa ne zmorem
Toliko le glej, da ne boš umrla namesto njega. To so demonske duše, ki so se obrnile na temo. Ne boš ga spremenila. Hrani se s tvojo slabo vestjo, s tvojo depresijo, s strahom. Sam bejž stran, dokler še maš čas. Nikoli se ne bo spremenil, ne rabiš njegovih odgovorov, zakaj bi hudiču dovolila, da ti daje mnenje. To je vedno bitka ti ali on, škoduješ pa najbolj svojim otrokom, ki se še ne znajo branit.
Si slučajno posrednica za trgovino z belim blagom tvojemu očetu? Zakaj svoje otroke izpostavljaš takšni temi, če praviš, da si ti polna ljubezni in pravičnosti. Kaj ne veš, da bolj izpostavljaš otroke temu, bolj se bo na nezavedni ravni to preneslo na otroke? Si mazohistka ali kaj? Ja, takšni pokvarjeni osebki so z razlogom sami na stara leta, ti pa le glej da zaščitiš svoje potomce!!
Točno tako je . Tast in tašča sedaj jamrata, kako sta osamljena, a se nista z otrokom nič ukvarjala, ne ko je bil majhen, ne ko je odrasel. Ko sta pa ostarela pa sta pričakovala support, razumevanje. Kje je bilo razumevanje je prej od njiju? Nikoli nista sina peljala nikamor, ne na kakšen trening, ne na smučanje, nikakor, kariera je bila edina pomembna. Pa naj se na stara leta bo pomembna. Tudi vnuki, nikoli ni niso zanimali. kako naj potem vnuki kažejo zanimanje zanje?