Odkar sem v karanteni ugotavljam, da mi življenje v izolaciji pravzaprav ustreza. Imam veliko preveč družbe, kot jo dejansko potrebujem. Gre za zelo mešano družbo (od oseb, ki imajo težave z alkoholom do tistih, ki so na položajih in visoko izobraženi). Naj povem, da so kot osebe večinoma v redu, res pa je da z nekaterimi nimam niti ene skupne teme (predvsem s tistimi, ki večinoma pijejo) in takšne ponavadi samo poslušam, ker se zavedam, da vsak občasno potrebuje nekoga, da ga posluša. Zdaj pa sem prišla do spoznanja, da me vse to utruja, začela sem izgubljati sama sebe in to bi rada prekinila. Ne vem pa kako s tem ljudmi omejiti stike, ne da bi jih pri tem prizadela (ker mi pravzaprav niso nič naredili in jih imam rada na nek način). Potem so pa tu še izjeme, ki so me začele izkoriščati za razne prevoze in tudi denar, ki sem ga posojala, videla pa ga še zdaj nisem. Tudi za te osebe ne morem ravno trditi da so slabe, ampak dejstvo je, da izkoriščanja več ne mislim trpeti.