Zvezde na nebu
Mar res mislite, da nas je materija izvrgla na ta planet in nas pustila ene neskončno bogate, druge revne kot cerkvena miš in nas pustila tukaj, da živimo tja v tri dni, kot se pač komu zahoče.
Ali pa obstaja nekje v stvarstvu zakon s katerim je predpisano, da duša išče svoje razsvetljenje in dokler ga ne najde se vrača in vrača.
verjamem v dušo, kot energijo in kot fizično telo, ki ga ima duša, za časa življenja na tej zemlji. In ko to fizično telo ob smrti zapusti, duša ostane, fizično telo je tisto, ki umre, razpade oz. ga upepelimo.
Razmišljam tako, ko se začne zarodek razvijati je torej fizična materija od začetka, ni pa še živo, neka energija je tista, ki ga oživi, da mu začne srce biti. In ta energija je duša.
Elektrika je tudi energija – je ne vidimo, pa nam “oživlja” stvari. čeprav je ne vidimo, obstaja. tako je duša ta energija človeškega telesa.
Mi ljudje na splošno – kot človeštvo, si zmotno predstavljamo, da obstaja samo tisto kar smo mi sposobni videti, doživeti in zaznati ali smo dokazali… ne ne, obstaja še marsikaj več in ni nujno, da mi za to vemo, da mi to zaznavamo, da imamo te sposobnosti, da smo mi to dokazali – četudi nismo, ne pomeni,da to ne obstaja. v tem smislu je človeštvo na splošno nekoliko “naduto”, razen nekaterih posameznikov znotraj, ki se zavedamo,da sploh ni nujno da smo mi – človek tako oh in sploh, kakor se imamo in tudi obnašamo nemalokrat.
Razmišljam o tem, da so zvezde in zvezdice na nebu, ki mežikajo na zemljo, duše naših dragih, ki so nas zapustili in se mogoče res vrnejo na zemljo.
Mogoče se nekoč nekje še srečamo.
Tako razmišljanje mi pomaga, da laže prebolim izgubo mojih najdražjih, ki so res po spletu naklučij izgubili življenja, mnogo prezgodaj, nepredvideno, odšli na drugi svet.
Tolažim se, da drugu svet obstaja.
Kar tako, sredi belega sončnega dne, kar tako izgubiti moža in otroka, saj to ne more biti dokončno.
Saj tudi ne ostane nič, nič, čisto nič po naši smrti. Ne od živali, ne od rastlin, nič.
Samo nekaj časa si na tem svetu, potem pa te ni več.
Samo duša, dušo ima samo človek, ta pa gre v vesolje ….in se vrača, dokler ni očiščena vseh zlobnih dejanj, ki jih je človek na zemlji naredil.
In duša trpi, trpi v vesolju, če je človek delal nasilna dejanja.
Duso ima kisik. No še kakšnih dve milijarde. Človek jo nima. Verjetno jo imajo hobotnice, močerad in podobno, ker jim še v času življenja, zrastejo nazaj repki, lovke, ko so poškodovane ali jim odpadejo zaradi poškodbe…ga ni človeka, ki to zmore. Aja pa še ena vrste meduze jim zraste vse, kar je zanič še enkrat, pa korale, grenlandski morski pes živi uhuhu stoletja…
In kje ljudje vidite, da smo posebni.
Men je tok magično,k sem kdaj ponoči pokonc pa grem ven na cigaret in je jasno nebo polno zvezd. Gledam gor in se vedno zavem: “v vesolju sem..” in pol gledam 10,15 minut in me čist odpelje.. čudovito je..
gled etega mežikanja pa tud jst nevem. Zanč sm vidla eno zvezdo mal večjo k je mežikala. In nisem vedla kaj to vidm.. avion ni bil,ni se premikalo. A to spo potem planetu? fantastično!!
jaz na splošno sem ateis,ampak jaz sem vernik vesolja. verjamem v veoslje,že od srednje šole. Sem mnenja da vse poteka po nekih tirnicah,elipsah,v nekem zaporedju,kot recimo einsteinova eksponentna teorija.. in fibonaccijevo število.. vse to je vesolje.. in,ko sem 2 leti nazaj odkrila Vilinske simbolčke od Maye Peron,je bla to ljubezen na prvi pogled. verjamem v vibracije ki so del vesolja. Od vilinskih simbolov imam skoraj polovico teh simbolov,simbol za zdravje redno nosim na roki.
Vesolje je moja vera. predvsem vedno me je privlačil Nord,sever. Vedno sem imela občutek da na severu si najbolj povezan z vesoljem. Čutim kot z najvišjo točko na glavi lobanje.. ne znam povedat,ampak že od srednje šole sem si želela živet v skandinaviji ali finskem.
Ja,zvezde,planeti,vesolje.. forever <3
(verjetno sploh nisem odgovorila avtorici,kajne? spet sem neki po svoje zabluzila 😀 )
Žalostno spoznanje je, da od človeka po smrti ne ostane čisto nič.
Dokazano pa je, da še vnuki lahko doživljajo travme zaradi nasilnih dejanj prednikov.
Zato je vera tista, ki uči, da naj ne delamo zlobnih dejanj.
Saj tudi na cerkvenih pogrebih, duhovniki povedo-prah si in v prah se boš povrnil.
Le iz tega prahu se bo mogoče kar razvilo.