Zakaj?
Zakon jim omogoča “mir”, oazo, kjer se pomirijo od stresov dneva in se sprostijo…
Poročeni moški so manj tesnobni in duševno bolj zdravi.
Zakon moškemu bolj koristi, ko gre za zdrav slog življenja, ter mu preprečuje nespametna tveganja, katere si je privoščil v bolj divji samski dobi.

Po drugi strani pa profesor Dolan opozarja, da ženske, ki so v zakonu bolj trpijo, ali pa morajo prenašati stvari, do katerih jim ni.
Te ženske zato lahko pričakujejo krajšo življenjsko dobo, kot tiste, ki niso poročene.

Zakonski status na zdravje poročene ženske nima pozitivnih vplivov.
Celo nasprotno, poročene ženske srednjih let imajo bistveno večje tveganje, za bolezni, od telesnih do duševnih, če njihov zdravstveni status primerjamo z neporočenimi ženskami.

Na kratko:
Če ste moški, bi se morali poročiti.
Če ste ženska se pa raje ne poročite.

Neporočene osebe so manjkrat potožile, da so z življenjem nezadovoljne.

Ko torej spoznate žensko v 40. brez moža in otrok, jo ne pomilujte … in ji porecite, da bo nekega dne zagotovo srečala pravega in se bo vse spremenilo.

Ah, kje pa. Morda bo ravno nasprotno, spoznala napačnega človeka, ki jo bo onesrečil, s tem pa slabo vplival na njeno psihofizično zdravje, zaradi česat bo prezgodaj zapustila ta svet.

Epilog:
znanstveniki so dokazali, da so neporočene ženske brez otrok srečnejše in živijo dlje.

Vaše cenjeno mnenje?

moje cenjeno mnenje je, da sta ti in dolan navadna bedaka

psihično zdravje ti lahko partner uničuje tudi, če nista poročena, medtem ko je poroka v bistvu oblika pogodbenega razmerja, pri katerem moški skoraj vedno potegne takratko

dovolj vas imamo, babnice zmešane, kar same ostanite

Pa ne že spet….

Vsaka oseba ne glede na spol naj se poroči samo, če oceni, da bo življenje v dvoje boljše od samskega življenja. Poroka zaradi navade, pričakovanj, zahtev družbe, družine, pritiskov in podobnega, pa res ni priporočljiva.
Za nobenega.

Moje mnenje.
Načeloma ženske bolj potrebujejo gnezdo in varnost, torej zakon.
Moški pa v zakonu dobi predvsem reden seks, ostale zadeve, za katere so ženske sicer prepričane, da so moškim pomembne, pa v resnici ne igrajo velike vloge.
Namreč, večina žensk misli, da bo moški brez njih kar umrl od lakote, v umazanih in razcapanih cunjah in na kupu smeti sredi svojega stanovanja.

S tem je tako, če te ne zivcira mož te pa otrok, sef, mama, sestra ali pa dementna stara mama. Nemogoče se je izogniti nerviranju, je pa mogoče ga obvladati do vzdržne mere :))

So delali raziskave nekje, se ne spomnim, kje, in so ugotovili:

1. Samske ženske živijo dlje od poročenih žensk.
2. Poročeni moški živijo dlje od samskih moških.

Seveda ni v vseh primerih tako, ampak v povprečju, tako da se vidi, kdo koga največkrat izmozga in kdo koga največkrat gor drži. To se sklada tudi z dejstvom, da ženske večkrat sprožijo ločitev kot moški, ker enostavno ne zdržijo več, medtem ko moškim v zakonu bolj pogosto nič ne manjka.

Mogoče je bilo tole ali pa še kakšna druga raziskava:

https://www.joe.ie/life-style/new-study-discovers-marriage-helps-men-live-longer-causes-women-die-younger-670447

tako.
ženske so veliko bolj obremenjene kot moški.
čeprav pravijo, da je moški glava družine, ženska še vedno podpira tri vogale pri hiši, kljub poklicni karieri in vlogi.

S kom naj se potem poroci moski, ce je zenska po zgornjem povedanem v zakonu nesrecna…?
Njemu rit odnasa, on je lahko neke vrste student, prej fakulteta dom, sedaj sluzba dom, pa se denar ima.
Popoldan pa fraj, al prelenari in lezi ali bicikel in kolege.
Doma ima gospdinjski servis…

Glede na zgornje…

Moje mnenje pravi, da zame je res.
Za vse druge – sploh ženske – pa ne vem. Verjetno drži, če se ženska poroči tako, da je njeno dojemanje sreče in počutje slabše, kot je bilo v samskih časih.

No meni se itak zdi zgrešeno, da v partnerstvu (zakonskem ali zunajzakonskem) išče koristi.
Sama sem s partnerjem (že blizu 30 let, brez poroke), ker ga imam rada, mi je fino bit z njim, z njim počet stvari, ki naju oba veselijo, ne glede ali je to dvotedensko potovanje ali pa ogled filma zvečer po TV. Verjamem oziroma vem, da on razmišlja enako. No mogoče bi lahko rekla, da je to, da se imava fino, obojestranska korist najine zveze.

Tako ja. V dvoje je lepše, če ni, potem jaz ne vidim razloga za biti skupaj.

Me prav malo briga kaj recejo. Dejstvo zame je, da sem se porocila z osebo ob kateri sem srecna, imam otroke, ker sva si zelela in naju osrecujejo in zblizujejo. Ravno skupaj dozivljamo oazo dobrega pocutja in sproscanja.
Glede hisnih obveznosti, vzgoje in vseh izzivov(dobrih in slabih) pa skupaj resujemo ali uzivamo v njih. Nam ni pomenbno, da delimo strogo na pol, ampak da se trudimo narediti najvec kar zmoremo. Dokler cutiva in vidiva trud eden drugega ni tesko priskociti na pomoc.
Ko pa ljudje gledajo samo korist in ugodje egoisticno, ni srecen ne v zakonu ne izven njega. Zame je ispolnitev vseh cutenj v skupnosti, sama vsega tega ne bi mogla doziveti. Pa naj se gre za uzitek ali delo.

Vse napisano drži. Vendar v obratnem smislu.
Ženske imajo od zakona bistveno več koristi, kot moški.
Dajte še vice o blondinkah preslikat na moške.

Ženske tudi sicer žive dlje od moških.
Glede na trenutno zakonodajo in zakonsko prakso pa se moškemu ne v socialnem, ne v ekonomskem smislu ne splača vezati z žensko. Vlak, ko se je to moškemu splačalo je odpeljal nekje okoli leta 1960.

V zakonu trpijo tisti, ki ne znajo biti sami (ker so obupanci in sprejmejo pač vse, kar se jim ponudi ter nato vztrajajo v tem). In pa tisti, ki so obremenjeni z imidžem ter zasledujejo neke medijsko posredovane družbene “norme”, kaj vse morajo imeti/biti. Kdor si torej nakoplje preveč obveznosti, različnih vlog in dela, nima časa ne zase ne za partnerja/-ko, zato postane on praviloma hladen in odtujen, jebivetrski, ona praviloma tečna in zatežena ali pa problem rešujeta s kakšnim ljubimcem/ljubimko kje v hotelu za 30 min na poti domov. Optimizacija pač. Pozabijo pa, da so si tak življenjski slog v prvi vrsti naložili sami.

Statistika, kdo vlozi vec vlog za locitev, to teorijo cisto lepo potrdi 🙂

Jaz priznam, da mi je bilo samski bolj udobno in lezerno. In se vcasih vprasam kako bi bilo, ce ne bi bila vezana … kaj vse bi pocela, kje bi bila, kaj bi dozivela.

Ampak imam svojo druzino neizmerno rada in jih ne bi nikdar zapustila zaradi kajpavem, dogodivscin pac. Upam, da jih bova s partnerjem nadaljevala, ko otrok odraste. Ce ne bova, bo pa malo dolgocasno, priznam.

Jah s “tipčkom”, a ne ? :P. Saj to tudi že kar prakticirajo tudi pri nas. Potem pa otroke posvajajo, ali pa nadomestne mame, pa to. Vse iz “Merike” pride tudi k nam – z ene 15 letno zamudo 🙂

Percepcija koristi v zakonu je še iz starih časov, ko je bila za moškega poroka stvar “uspešnosti”, saj se je lahko poročil samo tisti, ki si je to lahko privoščil. Podobno še danes vidimo v tretjem svetu, ko možakarji leta in desetletja šparajo, da si potem kupijo ženo in tako pridobijo ugled.
Podobno je veljalo za ženske, neporočene so bile “neuspešne”, ker jih “nihče ni hotel”.

Se ne strinjam ravno; v zakonu trpijo tudi tisti, ki ne zmorejo biti v zvezi, sploh po kakšnem desetletju ali več; ko jih začne utesnjevati to, da naprimer ne morejo več imeti drugega pod svojo kontrolo inobvlado, ker se niti ne zmorejo morda soočati z funkcijo “družine, ali pa zakona”, pa tudi se niso sposobni niti zmožni prilagajati situaciji zakona in družine, pričakujejo, da se bodo vedno drugi prilagodili in celo podredili njim v zakonu ali družini. Tako pa to ne gre. Ni to za vse.
Gre pa v takih primerih, torej obeh ( tisti, ki ne znajo biti sami in tisti, ki bi morali biti sami, pa to šele kasneje ugotovijo po poroki, da so samotarji in tako najbolje funkcionirajo), bolj kot ne za osebe, ki imajo eno od MOM ali KO.

Se ne strinjam ravno; v zakonu trpijo tudi tisti, ki ne zmorejo biti v zvezi, sploh po kakšnem desetletju ali več; ko jih začne utesnjevati to, da naprimer ne morejo več imeti drugega pod svojo kontrolo inobvlado, ker se niti ne zmorejo morda soočati z funkcijo “družine, ali pa zakona”, pa tudi se niso sposobni niti zmožni prilagajati situaciji zakona in družine, pričakujejo, da se bodo vedno drugi prilagodili in celo podredili njim v zakonu ali družini. Tako pa to ne gre. Ni to za vse.
Gre pa v takih primerih, torej obeh ( tisti, ki ne znajo biti sami in tisti, ki bi morali biti sami, pa to šele kasneje ugotovijo po poroki, da so samotarji in tako najbolje funkcionirajo), bolj kot ne za osebe, ki imajo eno od MOM ali KO.
[/quote]

Zakon je smiseln in uspešen, če seks (obojestransko) funkcionira, sicer nima smisla. Realnost je ravno obratna, malo je parov, ki imajo obojestransko izpolnjujoče spolno življenje, ampak jih drži skupaj oportunizem in vsakdanje banalnosti, pa tudi strah pred spremembo. Seks je lakmusov papir zakona, v dolgoročnejši (!) zvezi je vedno pokazatelj kvalitete odnosa.

Men se zdi da je želja poročiti se bolj v ženski domeni kot v moški.
Punce že od malega sanjajo v princu na belem konju.

Se ne strinjam ravno; v zakonu trpijo tudi tisti, ki ne zmorejo biti v zvezi, sploh po kakšnem desetletju ali več; ko jih začne utesnjevati to, da naprimer ne morejo več imeti drugega pod svojo kontrolo inobvlado, ker se niti ne zmorejo morda soočati z funkcijo “družine, ali pa zakona”, pa tudi se niso sposobni niti zmožni prilagajati situaciji zakona in družine, pričakujejo, da se bodo vedno drugi prilagodili in celo podredili njim v zakonu ali družini. Tako pa to ne gre. Ni to za vse.
Gre pa v takih primerih, torej obeh ( tisti, ki ne znajo biti sami in tisti, ki bi morali biti sami, pa to šele kasneje ugotovijo po poroki, da so samotarji in tako najbolje funkcionirajo), bolj kot ne za osebe, ki imajo eno od MOM ali KO.
[/quote]

Ok, to je tretja kategorija ljudi, ki pa so ravno zaradi tega, ker ne zmorejo biti v zvezi, pogosteje ali dlje samski (kar ne pomeni, da so vsi samski taki). Če je nekdo bolj samotarski, ve to že od malega/najstniških let, nihče tega ne ugotovi pri 30-ih. To, o čemer ti govoriš, je bolj (ne)kompatibilnost karakterjev oz. (ne)zmožnost pogovarjanja in dogovarjanja, prilagajanja. Se strinjam, da ni vsak za vsakega in tudi niso vsi za vse življenjske vloge. Vendar si v primeru, ko “moraš” imeti nekoga (ker si obupan ali ker je to stvar imidža), s tem zelo omejiš izbiro. Samotarji zlahka ostajajo samotarji.

Zakon je smiseln in uspešen, če seks (obojestransko) funkcionira, sicer nima smisla. Realnost je ravno obratna, malo je parov, ki imajo obojestransko izpolnjujoče spolno življenje, ampak jih drži skupaj oportunizem in vsakdanje banalnosti, pa tudi strah pred spremembo. Seks je lakmusov papir zakona, v dolgoročnejši (!) zvezi je vedno pokazatelj kvalitete odnosa.
[/quote]

Ja, saj ravno to je “hudič” – ko si v taki zvezi, ko po XX letih pa res samo še seks “špila”, ga skupaj drži; pa nič drugega več…. ko ni več ne dostojanstva, ne spoštovanja, ne poštenosti z druge strani v zadnjih nekaj letih zakona. Jebeš pol tak seks. Ga drugje z drugim partnerjem raje deliš in uživaš, ki ima “spoštljiv paket” do tebe.