Forum.Over.Net

Starševski čvek

Pripovedke od vsepovsod

Default avatar

Lovilecsvetlobe

Tam, kjer danes stoji Šmarna gora, je bila v davnih časih ravnina.
Ta je bila last velikana Hrusta.

Z velikim psom je živel v podzemski votlini in ustrahoval kmete.
Kradel jim je živino in teptal polja.

Nekega dne se je Kajžarjev Janez, sin revne kajžarice, odločil, da temu naredi konec.
»Ni važna le moč v rokah, važna je bistra pamet in hrabro srce!« je pogumni fant dejal materi, ki ga je hotela zadržati.

Pri velikanovi votlini je odvezal vrečo, v katero je skril zajca.
Velikanov pes je planil za zajcem in tako se je Janez rešil enega sovražnika.

Iz votline se je tedaj prikazal velikan Hrust, ki se je ravnokar prebudil.
V tistem trenutku je kihnil in silni piš, ki je nastal, je pogumnega fanta odpihnil na drugi breg Save.
Do večera je razjarjeni velikan metal kamenje za Janezom.
Ni vedel, da mu je fant urnih nog ušel.
Ob sončnem zahodu je velikan stopil na goro kamenja, ki jo je sam nametal in se zaril vanjo.

Še danes se na tistem mestu pozna vdrtina.
To je sedlo, ki ločuje Šmarno goro in Grmado.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V cerovih gozdovih Crngroba je živela ajdovska deklica.
Bila je takšna velikanka, da je lahko pogledala čez najvišji hrast.
Žejo si je pogasila tako, da je stopila z eno nogo na vrh Šmarne gore, z drugo nogo pa na vrh Šmarjetne gore, se sklonila in pila iz Save.
Pod težo te ajdovske deklice se je Šmarna gora na sredini udrla.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Prvo nedeljo malega srpana leta 1547 se je sešla v Ljubljani na Starem trgu po davni navadi vsa soseska pri vodnjaku, ki ga je krasila starodavna lipa.
Tu so se ob prijetni godbi gostili, uživali jedila in kramljali v prijateljski zaupljivosti.
Razveseljevali so se po stari kranjski šegi.
To je v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijaznosti in se zabavali s plesom.

Ko so bili že vsi dobre volje, je pristopil lepo opravljen mladenič zale postave in se delal, ko da je tudi njegova volja zaplesati ta ali oni raj.
Najprej je zbrane prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko.
A ob dotiku je vse spreletel nenavaden občutek, zakaj tujčeve roke so bile čisto mrzle in mehke.

Takoj nato si je izbral plesalko, sicer lepo, nališpano in na zunaj prikupno.
Vendar po mišljenju in nraveh prešerno dekle, ki je bilo kaj živega in razposajenega vedenja.

Mlada lahkoživka, njeno ime je bilo Urška Šeferjeva, se je znala prilagoditi njegovemu vedenju.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev, sta se spustila v obsežnejši ples in začela krožiti vedno dalje od prostora, ki je omejeval raj.
Tako sta privršela do lipe, mimo Stiškega dvorca proti Ljubljanici.
Vpričo brodnikov, ki čakajo tam vedno pripravljeni na prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči.
Tudi pozneje ju ni bilo več videti.

Ob tej priliki se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še tisto uro konec.
Posihmal so te vesele zabave sploh povsem prenehale.
Mlademu svetu pa je služil ta grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogiblje razuzdanosti in goji vzdržnost.

Valvasor
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Erazem Lueger Jamski, zadnji potomec plemičev Luegerjev iz gradu Jama, je bil divje samosvoje narave.
V bitkah s Turki je dokazal izjemen pogum.
Dvakrat je s prijateljem Andrejem Baumkircherjem rešil življenje cesarju Frideriku III, zato ga je ta postavil za vodjo svoje osebne straže.
Nekega dne je Erazem v dvoboju ubil grofa Pappenheima, ker je žalil spomin na njegovega prijatelja Andreja, ki ga je cesar dal ubiti.
Erazma so zaprli v ječo in obsodili na smrt, a Erazem je ušel iz ječe in se prebil do svojega gradu Jama.

Cesar je Erazma izobčil, mu zaplenil vse gradove in ukazal tržaškemu vitezu Ravbarju, naj Erazma izsledi, živega ali mrtvega.

Ravbarjevi vojaki so zaman iskali drznega Erazma, ki je postal roparski vitez.
A nekega dne je Erazem sam prišel izzivat svoje zasledovalce pred grad Planino.
Stopinje Erazmovega konja v snegu so zasledovalce pripeljale pred neosvojljivo skalnato Erazmovo orlovsko gnezdo.
Celo zimo je Ravbar s svojo četo prezebal pod Erazmovim gradom in upal, da bo viteza izstradal.
Osuplo pa je pomladi sprejemal sveže češnje in pečene ribe, ki mu jih je Erazem pošiljal s skalnate trdnjave.

Erazmov grad je imel skrivni izhod v gozd nad pečino in od tam je bila le kratka pot do Vipavske doline.

Ker Erazma ni mogel premagati s silo, je Ravbar podkupil slugo, ki mu je prinašal Erazmove dobrote.
Po dogovoru z njim je Ravbar usmeril topove proti grajskemu oknu, ko se je neke usodne noči leta 1485 prižgala izdajalčeva lučka.
Topovska krogla je smrtno ranila gospodarja gradu Jama.
V boju, ki je sledil, so padli tudi vsi Erazmovi soborci.

Erazma in njegove prijatelje so kmetje pokopali pri cerkvici pod gradom.
Tam kjer danes raste velika stara lipa.

V ječi na Ljubljanskem gradu so našli na steni vrisan Erazmov grb.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Od Turkov obleganim ljudem je zmanjkalo živeža.
Ko sta dva hlapca kuhala na dvorišču svoj zadnji del pšena, jima je padel iz droga nad kotlom v lonec repni olupek in se prav dobro skuhal.
Olupkov pa je bilo v gradu na pretek.
S tem so se potem preživeli ljudje, ki o veliki noči niso imeli druge hrane.
Rekli so olupkom zaradi tega ALELUJA, ki pride še sedaj pri mnogih kmečkih domačijah na Kranjskem o veliki noči na mizo.

Janez Trdina
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Ob mestnih vratih, znotraj mesta, je bil v pekariji zaposlen kuharski vajenec.
Vsak dan je opazoval menjavo turške straže ter občudoval njihova pisana, vzhodnjaška oblačila.
Tu in tam je ujel kako turško besedo in si jo dobro zapomnil.
Nekega dne se je odločil, da pomaga svojemu mestu iz lakote, ki jo je povzročilo turško obleganje.

Skrivoma je preplezal mestno obzidje, se priplazil za hrbet turškemu stražarju ob mestnih vratih, ga z lopato lopnil po glavi, oblekel njegovo pisano turško obleko, zajahal njegovega konja in oddirjal proti turškemu taboru in ves čas kričal po turško:

Bežite!
Bežite!
Vojska prihaja!

Turki, ki jih ni bilo veliko in so pričakovali, da bo mesto dobilo okrepitve, so se tako prestrašili, da so skočili vsak na svojega konja in odvihrali izpred Ljubljane.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Še 300 let pozneje so se Ljubljančani vsako leto na velikonočni ponedeljek veselili zmage nad Turki in to veselje kazali s kanonadami v Turški jami.
Še ob koncu 19. stoletja je bila živa ta ljubljanska velikonočna šega.

Množice ljudi so se na velikonočni ponedeljek zlivale proti Turški jami.
V jami jih je pričakala množica fantičev, ki so predstavljali Turke.

Zgoraj, ob robu jame se je trlo gospode, ki so mladino v jami obmetavali z jabolki, pirhi, prestami, žemljami, krhlji in drugimi dobrotami.

Fantje so se te kanonade vneto udeleževali.
Kdor je ujel kak prileteli dar, ga je spravil v žep in se brž pripravil na naslednji ulov.
Dobrote so se vsipale kot dež na srečne lovilce.
To je bil za ljubljanske otroke srečen dan.

Šega je prenehala, ko so tedanje pokopališče pri svetem Krištofu razširili in jamo zasuli.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Neke sobote je bila zelo velika nevarnost, da Turki porušijo obzidje in vdrejo v cerkev, polno ljudi.

Ko bo ura zgoraj v cerkvi zvonila poldan,
bo moj konj zobal z oltarja zgoraj v cerkvi!

Tako se je bahal krvoločni aga, poglavar turške čete, ki je drvela proti vrhu gore.
Ura je bila tedaj ravno pol dvanajstih.

Nenadoma se je nebo nad Šmarno goro stemnilo.
Silen vihar je nastal in kot bi zrasel iz zemlje, se je pred osuplimi Turki znašel mož v beli obleki in z ognjenim mečem v rokah.
Beli mož je bil sveti Ahac, zaščitnik pred Turki.

Prestrašeni Turki so se razbežali.

Hvaležni kmetje so v spomin na čudežno rešitev na prostoru, kjer je beli mož ustavil Turke, zgradili kapelico svete Sobote, ki stoji še danes.
Še danes na Šmarni gori zvoni poldan ob pol dvanajstih v spomin na ta dogodek.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Nekega dne se je Osman aga, vodja ene turških čet, ki so plenile po naših krajih, odločil, da bo zavzel šmarnogorski tabor ponoči.
Tiho in previdno so se vzpenjali v pobočje gore.
Želeli so presenetiti branilce.

Danilo se je, ko je Osman aga s svojo četo dosegel skale na južni strani gore, tik pod Sedlom med Grmado in Šmarno goro.
Star puščavnik, ki je živel v votlini blizu te skale, je turški četi zaustavil pot in zaklical:

Stojte,
cerkev je nezavzetna!

Glasen krohot je dobil v odgovor.
Osman je zamahnil z mečem in starec se je zgrudil.

V osrčju gore je nenadoma zagrmelo.
Zamajale so se skale.
Prestrašeni Osmanov konj je z vso silo udaril po skali.
Globoko se je kopiti zasekalo v kamen.
Čudna moč je Turke prikovala k tlom.
Okamneli so za vedno.

Na mestu tega dogodka stoji kapelica Turško kopito.
V skali pod njo so še danes sledovi kopita turškega konja.
Konj, njegov jezdec in četa so za vedno ostali na Šmarni gori.
Še danes okoli kapelice leže okamneli Turki.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Leta 1813 je francoski general Belotti dobil ukaz, da mora s 7000 vojaki zavarovati most pri Črnučah.
Francoska vojska se je utrdila pri Mengšu.
Avstrijska vojska je prišla iz Celja in se ustavila pri Lukovici.

Slovenski fantje so šli v boj.
Eni na francoski, drugi na avstrijski strani.



Ljubljana,
Ljubljana,
o,
kaj se godi?

Okol in okol
armada leži!

Francoz jim je pisal,
se jih nič ne boji,
v Ljubljani na gradu
pripravlja gosti.

Bojo bombe letele
spod Šmarne gore.

Se bojo jokale
ljubljanske gospe.

Preljuba mat božja
s Šmarne gore,
ti meni pomagaj
s te strašne vojske!


8. septembra 1813 je bila huda bitka v bližini Črnuškega mostu.
Na severni strani mostu so utrdili staro obrambno postojanko Tabor.
V hribu nad mostom so še vidni sledovi obrambnega zidu.
Belotti je iz mengeškega zvonika vodil premike svoje vojske.
Avstrijci so zmagali in Belotti je bil ujet.
Francozi so se hitro umaknili iz naših krajev.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Ne jokaj,
ljubica,
ne bodi žalostna,
čez 7 kratkih let,
se bova vidla spet.

Prežalostno srce,
ne bom ga vidla več,
saj sam bog ljubi ve,
kdaj 7 let bo preč.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V Ljubljano pridem čez goro.
Od doma jemljem že slovo.
Od svoje ljube žalostne.
Od svoje mamce presrčne.

V kasarno pridem še vesel,
potem sem jokati začel,
raztrgam svojo obleko preč,
pripašem ta soldaški meč.

Puška pa že tam visi,
oh,
meni pa solze v oči,
pa pred ko bom puško na ramo djav,
bom tebi,
ljubca,
vedet dal!
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Ta presneta Ljubljanca,
kako si temna,
da ne morem jaz videt
puba mojga!

V Ljubljano bom šla,
bom vidla svojga,
bom vidla svojga,
ki ga hauptman meštra.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Hribčki ponižajte se!
Dolince povišajte se!

Da se bo vidlo to ravno polje,
da bom vidla,
kje fantič moj gre.

Moj fantič v Ljubljani na vahti stoji,
sam hauptman pa ž njim govori:

Al kje imaš vendar ti tvoje dekle,
da bi prosila za te?

Ko bi,
ti fantič,
vedel za to,
kako je meni pri srcu hudo,
nazaj bi se obrnil s te tretje dežele,
potroštal bi moje srce!
Default avatar

monmonči

Lovilecsvetlobe je napisal/a:
Imam podedovano staro pesmarico, kjer so vse te pesmi notri 😁
Default avatar

Lovilecsvetlobe

monmonči je napisal/a:
jih bereš štantku? :)
Default avatar

monmonči

Lovilecsvetlobe je napisal/a:
Aha. Namesto dude, ob poslušanju tko mirno zaspi 😁😁😁
Default avatar

zasnežen štantek

Lovilecsvetlobe je napisal/a:
Zaznavam ljubosumen ton?