Forum.Over.Net

Starševski čvek

Pripovedke od vsepovsod

Default avatar

monmonči

Lovilecsvetlobe je napisal/a:
Pojma nimam kaj so delale, jaz sem bila bolj terenska (CE in Laško, nazadnje SG).
Bom pa preverila v ponedeljek :)
Default avatar

Lovilecsvetlobe

monmonči je napisal/a:
Si iskala Štantka?
Default avatar

monmonči

Lovilecsvetlobe je napisal/a:
Ne, v Laškem sva se kopala :))) Ajd, čao - v lokalu zraven so naročile kavo, mrzle pa ne pijem.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Ranjkemu stricu Toncu tako se je snivalo:
Vzemi 4 može in pojdi na Kluža!

Prav takrat,
ko bo odbilo polnoči,
začni kopati.

Ne smete govoriti,
bodite tiho in glejte!

Tudi kraj, kjer mora kopati, se mu je v sanjah prikazal.

Vzel je 4 može in so šli.
Na zvoniku je odbilo dvanajst polnoči.
Začeli so kopati.
Že so zagledali skrinjo, že so vzdignili pokrov, že se je zasvetilo zlato, kar se prikaže kočija.
Vpreženi so bili štirje konji.
Iz gobca jim je gorelo.
Na kočiji je sedel ta črni hudič.
Eden od mož ni mogel več molčati in je rekel:

A ste videli?

Takrat je zagrmelo in vse je izginilo.
Ni bilo več sledi ne o kočiji, ne o zakladu, ne o hudiču.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Gor na Maljenku je bil mož, Tuonč se je klical.
Ob polnoči je šel mimo Smuklic, kjer so prej železo kopali.

Tam je zagledal odejo, držali so jo 4 psi, vsak pri enem koncu.
Odeja je bila polna zlata.
Zraven je bila ena velika kača, ki je imela v ustih zlat ključ.
Kača je rekla Tuonču:

Pojdi po najmlajšega otroka,
da mi vzame iz ust ključ,
potem bo tvoje vse zlato,
jaz pa bom rešena zakletve!

Domov grede ga je pekla vest ob misli, da bi žrtvoval otroka.
Kaj če se mu kaj zgodi?
Ni šel reševat kače, v kateri je bila zakleta hči graščaka tam na Klužah.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Bila je verna žena in je slišala zvon svetega Lenarta blizu Kluž.
Mislila je, da je jutro in se je šla obleč.
Bilo je točno pol noči.
Hitro se je oblekla in šla k maši.

Pride v cerkev, ki je polna ljudi.
Čez čas pogleda malo bolj natančno in je videla same mrtvece.
Zgrozila se je, da je pri priči zbežala skozi vrata.
Takrat, ko je tekla ji je padla ruta z glave in predpasnik se ji je odvezal.
Ko je prišla domov, je bila vsa potna in kar tresla se je od groze.

Zjutraj je opazila, da je izgubila ruto in predpasnik.
Šla je pogledat, kje je to izgubila.
Dobila jo je nazaj, pa vso raztrgano na koščke.
Če ne bi zbežala, bi pa njo tako raztrgali mrtveci, ker jih je zmotila.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Ponoči ne hodi mimo Kluž.
Tam strašijo tice.
Nenadoma zaslišiš, da te nekaj zasleduje 10 korakov za tabo in ponavlja ZK, ZK.
Ko se ustaviš in obrneš, da bi videl kdo je, se ustavijo tudi tice.

Tica je duša umrlega.
Na Klužah se je nekdo utopil, ko je prišel z Rabeljna.
En vojak pa je pokopan ob novi cesti v Bavšico.
Mnogo vojakov je tam umrlo med vojnama.
Te duše ne najdejo miru.
Default avatar

Štantek

Zanimivo čtivo.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V Sočo se izliva potok Krajcarica, ki je znan po dobri vodi.
Stari Trentarji vedo, da je nekoč po tej dolini šel velik gospod.
Hudo žejen je prišel z lova in poskusil vodo iz potoka.
Zdela se mu je zelo dobra in je dejal:

Vsak požirek te vode je vreden krajcarja!
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Tam, kjer je izvir Lepence, je bil nekoč mogočen grad.
V njem je živel surov, bogat graščak, ki je daleč naokrog slovel po svoji krutosti.

Nekega mrzlega zimskega večera je pri njem potrkal reven berač:

Odprite,
mraz mi je in lačen sem.
Odprite!

Graščakovi psi so napadli berača in ga tako zdelali, da je komaj ostal živ.
Takrat pa je berač dvignil glavo in preklel graščaka:

Preklet bodi!
Na mestu tvojega gradu naj se odpre globoka jama!
In po tej jami naj začne teči voda in naj nikoli ne presahne!

Grad se je takoj pogreznil in iz skalnih sten zdaj vre voda Lepenca.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V gozdu je živel v bajti iz lubja velik kosmat mož.
Ker je imel v roki veliko kruklo, so mu dali ime Krukler.

Midva sva se dobro poznala.
Nekoč me je prosil malo za jesti, ker je bil lačen.
Dal sem mu celo ovco.
Kar na mestu jo je raztrgal in surovo požrl.

Pa tudi on mi je naredil dobroto.
Kar pred mano je iz zemlje izruval drevo in mi dejal, da mi ga ponoči prinese dol pred hišo.
Jaz mu nisem verjel, čeprav sem videl, kako je močan.

Zjutraj sem na vse zgodaj vstal in doli v ogradi je res ležala ena velika hiba.
Bila je še večja od tiste, ki jo je prejšnji dan potegnil iz zemlje vpričo mene.
Hibo sem pokuril.
Kar vprašaj mater, če ne verjameš.
Korenina je pa še zdaj tam za hlevom.

Najbrž te zanima, kje je zdaj krukler.
Glih tisti dan, ko je tebe voda prinesla, mi je povedal, da mora iti drugam.
Če boš pa ti lump, ga pa kar pokličem.
Zato je bolje, da si priden in ubogaš mamo.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Nekoč sta na Žagi stanovali dve ženi.
Šli sta na pot v Benečijo in si pripravili velik oprtnik.
Zmenili sta se, da bo mala ženica nosila oprtnik na vrh, velika pa z vrha hriba v Rezijo.

Pot se je vlekla kakor kurja čreva.
Končno sta prišli na sedlo hriba, od koder se pot spušča v Rezijo.

Mala žena je ponudila veliki ženi oprtnik.
A velika žena je takoj ozmerjala malo, da je lena.
Splezala je na veliko skalo in vpila:

Lenuh, nesi naprej!

Mala je zlezla na majhno skalo in kričala:

Drži se dogovora!

Boga je ta prepir ujezil.
Poslal je dve streli in obe ženi ubil.
Od takrat se tisti dve skali imenujeta Mala in Velika baba.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Nekoč je živel star mož.
Na samoti blizu gozda je imel hlev in ovce, par korakov od hleva pa je imel bajtico z ognjiščem, kjer je kuhal in spal.
Ta mož je vsak dan molil k svetemu Miklavžu.

En dan je hudo treskalo, grmelo in dež je močno padal.
Ko se je starec spravljal spat, se prikaže pri vratih sveti Miklavž in reče samo:

Bejž!

Starca je bilo groza, utekel je v hlev k ovcam spat.
Zunaj je grmelo in bobnelo, da dolgo ni mogel spat.

Zjutraj, ko je vstal je videl, da ni več njegove hišice.
Odnesel jo je plaz daleč v dolino.

Mož ni zastonj molil.
Sveti Miklavž mu je rešil življenje.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Pravijo, da sta v davnih časih prišla v Bovec dva romarja in se tu naselila.
Prvi je bil pastir, pasel je krave, zato so mu rekli Kravanja.
Drugi je pa molzel in delal iz mleka sir in skuto, zato so mu rekli Mlekuž.
Tako sta nastala priimka.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Gospod vikar v Trenti je imel mašne bukve, ki bi se jih rad polastil zlodej, da bi copral z njimi.

Enkrat je šel vikar v Kranjsko Goro in je naročil mežnarju, naj pazi na mašne bukve.
Mežnar pa je rad pil, zato mu je zlodej nastavil flaško ta močnega.
Mežnar se je napil in zaspal.
Takrat se priplazi zlodej in ukrade moške bukve.

Ko se je vikar vrnil, je opazil, da manjkajo mašne bukve.
Zbudil je mežnarja, ki pove, da je zlodej najbrž ukradel bukve.
Vikar vzame žegnano vodo in teče za zlodjem.

Zlodej je zapazil, da ga vikar dohiteva, zato je spustil bukve v strahu, da ga bo gospod poškropil z žegnano vodo.
Ko se je to tudi zgodilo, se je zlodej z vso močjo zabil v skalno steno in naredila se je velika jama.

Iz jame je začel teči potok Mlinarica.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Pirte so živele v Pirtni jami pod vznožjem Polovnika.
Čezsočani so jih večkrat slišali, kako so brusile zobe.
Iz jame so prišle na svete Tri kralje.

V Trenti so hodile okoli po hišah in strašile otroke.
Bile so v belo oblečene in posnemale so ljudi.
Pogosteje so hodile na Miklavževo in na svete Tri kralje in kot angeli in škratje hvalile in strašile otroke.
Vedno so hodile tudi plesat na poroke.

Nekdo ni hotel verjeti, da so Pirte.
Počakal jih je na svete Tri kralje in se skril blizu koritniškega mostu pri Bovcu.
Tedaj ga je usekala ena v nogo in od tega časa je bil hrom.
Ob letu jih je spet počakal.
Tedaj mu reče Pirta:

Lani sem tu nekaj pozabila.
Moram vzeti.

In bil je spet zdrav.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V davni preteklosti je v Bovcu živel velikan.
Vsak mesec je zahteval kravo ali pa 2 ovci.
Če mu Bovčani tega niso dali, je začel razsajati in je ubil tudi kakega Bovčana.
Zato so sklenili, da se mu bodo uprli.

Mesec je potekel in velikan je zahteval kravo ali pa 2 ovci.
Bovčani mu je niso dali in velikan je začel razsajati.

Čez nekaj časa se je naveličal in odšel proti planini Gozdec na Kaninu.
V tej planini pa je bilo veliko živine in ta bi velikanu prav lepo teknila.
Bil pa je precej izčrpan, saj že mesec dni ni okusil hrane.
Zato se je zgrudil in se pogreznil v skale.

Od takrat se imenuje pobočje Plejča, ker so ostala na površju samo velikanova pleča.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V Soški dolini je živel mlad jager.
Usojeno mu je bilo, da bo čez leto dni umrl.

Ko je prišel zadnji dan, je vzel puško in šel v gozd.
Ob poti je zagledal ljubko srnico.
Pomeril je vanjo, a predno je ustrelil, se je zgrudil in umrl.

Takrat se je zgodilo čudo.
Gozd se je začel vzdigovati in nastal je hrib Polovnik.