Forum.Over.Net

Starševski čvek

Pripovedke od vsepovsod

Default avatar

Lovilecsvetlobe

Turški hajduki so privršali v šempetrsko župo in oblegli Stari grad.
Grajski brambovci so se jih silno ustrašili.
Zaklenivši vrata so pričakovali naskok in svojo smrt.

Ali Turki so se zavalili pod zidovje, pili kavo in puhali duhan in čakali, da bi se kristjani podali kar sami, brez boja.

Bil jim je res že ves živež pošel, pa si izmislijo zvijačo.
Imeli so še 2 panja čebel.
Panja vržejo na Turke.
Pikajočih čebel se bedaki tako prestrašijo, da sramotno in brez plena domov pobegnejo.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Stoji tam Mehovski grad,
oj,
stoji.

Na oknu pa Baltažar Mindorf sloni.
Baš vstal je iz pernice mehke.

Hm,
sonce visoko na nebu je že,
po polju še prazno in tiho je vse,
lenuhov mi ni še na delo!

Oznanil je včeraj pri cerkvi birič:

Ta teden na tlako v grad,
sicer vam bič
po hrbtih zapoje upornih!

No čakajte,
lepo bomo plesali ples!

Pokažem vam,
kujavci,
bogme,
še dnes,
kdo kmet,
kdo gospod je Mehovski.

Kaj?
Res?

Glej,
Glej,
tam že gredo!

Pozabili niso!

Četudi pozno,
prihajajo vendar na tlako!

A toliko!
Preveč bo dnes teh ljudi!

He,
vstanite ,
deca,
ti žena,
vsi,
vsi!

Tlačanov brž gledat pokornih!

V zvoniku tam bijejo plat zvona,
po cesti iz hoste roj kmetov vihra,
vihra proti gradu naravnost.

Orodja za tlako vsak nese s seboj.
Ta s cepcem,
ta s kijem,
tam oni s kosoj,
ta z vilami oborožen.

Na grajskih tam vratih,
čuj:
Buh Buh Buh!

Hoj,
odpri,
Mehovčan,
ki ješ naš kruh!

Na tlako smo ravnokar prišli!

Junaški par pleč se ob duri upre.
S stečajev na mah ko same zagrme.

Tu smo,
no,
Tu smo!

Dobro jutro!

Ej,
rožnih si vencev gotovo devet na tešče že zmolil,
ker mož si ti svet.

To hrbti že čutijo naši!

In v cerkvi.
Kak včeraj si tam vzdihoval!

Da tepeš premalo nas,
si se kesal tam v klopi klečeč pri oltarju?

Na tlako mi tvojo smo prišli danes!
Na delo, lenuhi!
Na delo, grad ves!
Ne je naj, kdor delati noče!

Na delo!
Iz grl sto po gradu grmi.
Da zveste, kje hlebec vaš beli zori.
Na jablani ali na hrastu!

A tlaka v baržunu in svili.
Ha, Ha!
Ne!
Tlaka le v kmečki obleki velja!

Hajd,
menjamo,
Mindorf,
za danes!

In Baltažar s sinom,
s hčerkami,
z ženoj,
obleči kaj raševnat mora jim kroj.

Sedaj pa le delat tlačani!

Za plugom gre Mindorf po brazdi molče.
Sin goni mu voli.
Gospa in hčere z motikami tolčejo grude.

Oh, delati.
Kaka sramota!
O Bog!

Oh,
škoda teh belih,
teh nežnih je rok!

A kmetje v baržunu in svili?

Tam v senci kraj njive sod vina leži.
Dolenjca pijo vsi iz grajske kleti.
Pijo in pojo veselo.


Anton Aškerc
Balade in romance
Ljubljana 1890
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Andrej Smole je bil bedak in niče.
Gospodaril je tako zanikrno, da dostikrat ni imel denarja niti za sol.

Če sem mu prišel pravit, da so tlačani nemarni, se je zasmejal široko, kakor da bi bil leso odprl:

Ali bi bili osli, ko bi mi delali pridno brez plačila!

In ko sem mu povedal, da je dobil komaj pol desetine, ker so kmetje, kar se je dalo, poskrili in utajili, se je zagrohotal neumno:

Boga hvalimo, da so nam hoteli še toliko dati.
Saj jim nismo nič posodili!



Grajski oskrbnik Petrič
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Enkrat ga je pohodil Prešeren leta 1839 in ostal pri njem dobre 3 tedne.
Imela sta direndaj, da nikoli takega.
Šampanjec je tekel scurkoma.
Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, oskrbnik ni mogel razumeti.

V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne.

Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün.
Zdaj šele se je začela črna vojska.
Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči.
Vsa družina je govorila:

Takih norcev grad še ni videl!

Za srečo je trajalo to samo 3 dni.
Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.



Janez Trdina
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Kmetič je bil štibro dovžan.

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Jast bom pa tebe v keho djav.

Kmetiča je v keho djav,
žvinco mo je vso pobrav,
gospod je pa na jago šov.

Kmetič je prosu te žlahtne gospe,
da naj ga ven iz kehe speste in mo žvinco venki dade.

Žlahtna gospa ga iz kehe spesti in mo žvinco vso ven da.

Kmetič je žvinco dam gnov,
gospod je glih iz jage šov.

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Kdo je pa tebi žvinco dav,
ah si jo ti sam pobrav?

Jest jo nism sam pobrav,
jst sem prosu te žlahtne gospe,
da naj me ven iz kehe speste in mi žvinco venki dade.

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Zdej bom pa jst tebe vstreliv.

Tam pa še en križ stoji,
kmetič perke nemo leti:

Moj Boh,
kam se bom jst skrov?

Ježeš na križ spregovori:

Kmetič,
le pod me se skri!

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Kam si mi ti kmetiča djav?
Zdaj bom pa jst tebe vstreliv.

Jev je pušo navijat,
vstrelu ga je v negov srce.

Ven se ulije sveta kri,
pa gospoda oškrofi,
ga h pokori obudi.

Dol je padu na črno zemlo,
jev je tko strašno erjut.

Tako strašno rjovi,
gospa glih u lin stoji,
dober vidi,
kako se godi.

Kliče vkep hvafce soje:

Pelite tga psa na božjo pot,
ko bi še kej gnade blo.

Po božjih potih ga vodijo,
pa mo neč ne sprosijo.

Peljal so ga še v sveti Rim,
tam je zginu spred nih oči,
da ne vedo,
kam za nim.



Joža Glonar
Stare žalostne
Ljubljana 1939
Default avatar

Lovilecsvetlobe

V letu gospodovem 1518 je v Malem gradu prebival gospod Erazem Rauber, ki se je bil zagledal v brhko kmetico, ženo mlinarja.

Pogosto jo je zalezoval in ji izpovedoval svoje nespodobno poželenje.
Vendar ga je vselej zavrnila.
Tako je čakal na zopetnjo priložnost.

Ta se je pokazala, ko je bil semanji dan pri sveti Marjeti na Planini.
Tja se je odpravila tudi kmetica, ki pa je bila kaj čednostne nravi.
Ko se je vračala proti domu in je že napravila 200 korakov, je naglo prijezdil za njo gospod Rauber.
Skoraj jo je bil že dohitel, ko se je njegov konj med drncem vzpel.
Pri tem je vitezu zdrsnilo na tla bodalo, nakar je še sam tako nesrečno padel, da se je nasadil na rezilo, ki mu je predrlo srce in je na mestu umrl.
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Paže izzuva grofa stariga.
Iz nedrja mu padla ketina,
zlata,
sreberna ketina.

Tako je rekel stari grof:
Paže,
kje si kradel ketino?

Jez nisem kradel ketine.
Mi jo je moja ljuba šenkala.

Paže,
povej ljubo svojo.
Al boš dal glavo za njo!

Raj se čem glave bervegat,
kakor za ljubo povedat.

Hitro pažka vjamejo,
v tamen ga turen denejo.

Notri je bil mescov šest,
potlej ga sprašujejo spet:

Povej za ljubo svojo,
al boš dal glavo za njo!

Raj se čem glave bervegat,
kakor pa za ljubo povedat.

Vunkaj ga peljejo.
H pisanmu znaminju.

Vsi ljudje h pogreb gredo.
Tud je šla grofova hči.

Pažetu glavca odleti.
Kaj je storila grofova hči?

Dol čežnj je padla,
omedli,
per ti priči dušo pusti.



Karel Štrekelj
Slovenske narodne pesmi
Ljubljana 1895 – 1898
Default avatar

Lovilecsvetlobe

Živel je grof na Koglovem robu,
ki usmiljenja poznal ni,
ljudski žulji so mu grad zgradili in vesel je bil ljudske krvi.

Bič je bil njegova pravica in žvižgal je in pel in kdor ga v zahvalo ni poljubil,
v grajski temnici je konec vzel.

Postaral se je grof in poslal biriče:

Pojdite ven in poslušajte,
kaj o meni v deželi govorijo podložni ljudje!

Šli so biriči in so se vrnili:

Narod te kolne,
gospod!

Grof se je nasmehnil in dejal:

Dobro je,
dati jim hočem novih dobrot!

In tlaka na tlako in bič na bič.
In spet je šel po deželi birič.
In se vrnil in povedal plašan:

Ljudstvo te kolne dan na dan!

Nasmejal se je grof in dejal:

Nič hudega dokler me kolnejo!
Še bodo psi okušali moč in oblast mojo!

In kmečki hrbti so klonili.
In beseda ko da zamrla je,
komaj še misel je živela,
ki s strahom pot k nebu si utrla je.

Biriči so povešali glavo in grof jih je prašal:

Biriči, no?

Ljudstvo,
gospod,
ne kolne več.

Spametovalo se je,
hohoho!

Ne gospod!
Ljudstvo moli.
Pritajeno moli in trpi!

Grof je vpognil hrbet in glavo,
ko da ga težko breme teži.

In ni več glave in hrbta dvignil.

Prišel je nanj ostuden mrčes in gnil je grof pri živem telesu.
Zadela ga je kazen nebes!


Joža Lovrenčič
Gorske pravljice
Gorica 1921