Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Pripovedke od vsepovsod

Pripovedke od vsepovsod

Vir:
Na Klužah tice strašijo
zbrala in uredila Vlasta Terezija Komac

Nova Gorica : Branko ; Ljubljana : Jutro, 1997

SLOVAR

Brina – smreka

Cajt – čas

Čeča – dekle

Flaška – steklenica
Fličer – Bovčan ( Flitsch – Bovec)

Gauge – vislice
Gospod nunc – duhovnik
Gvišen – gotov
Grivati – obžalovati

Jaga – lov
Jager – lovec
Jager raubšic – divji lovec
Jeperge – prenočišče

Kanon – top
Kilc – Čezsočan
Krukla – palica za oporo

Luskati – loputati, razsajati

Mirkati – paziti

Nucati – uporabiti
Nunc – boter

Peteruša – Bovčan
Pobič – fantek
Pošlatati – potipati

Ratati – nastati

Skeljati – spremeniti
Snivati – sanjati
Sveta Šarja – Svete Višarje

Šeljm – ropar
Špegu – ogledalo
Štenge – stopnice

Tica – metulj, duša umrlih
Tuhtati – premišljevati
Trumfati – razgrajati
Vahtati – varovati

Zacopran – začaran
Zaplantan – zaklet

Pobič in čečica sta šla v hrib, da bi nabrala gob.
Nobene gobe nista našla.
Zagledala sta majhno hišico.

Bila sta zelo lačna, zato sta šla k hišici.
Nekaj časa sta pri vratih čakala.
Ker ni nihče odprl, sta vstopila.

Tu sta zagledala staro ženo, ki se jima je nasmehnila.
Vprašala je, kako to, da sta prišla k njej.
Povedala sta in žena jima je dala jesti.
Potem je šla ven.

Ker je dolgo ni bilo, je šel pobič gledat, kam je šla.
Ko je prišel pred hišo, je stara žena brusila sekiro in si govorila:

Ubila ju bom.
Imela bom pečenko…

Pobič je tekel nazaj v hišo, vzel palico, stopil pri vratih na stol in čakal.
Ko je vstopila žena s sekiro, jo je s palico udaril tako močno, da ji je sekira padla iz rok in zvalila se je na tla.
Pobič je pobral sekiro in jo ubil.

Njena kri se je spremenila v slap Boka.

[img]https://live.staticflickr.com/65535/47993459623_c894959108_b.jpg[/img]

nova
Uredništvo priporoča

Na Bovškem je živel čevljar.
Vse življenje je izdeloval čevlje in s tem preživljal svojo družino.
Ob svojem delu se je postaral.
Nekega dne je prišla smrt in rekla:

Čas je,
da greš z menoj!

Čevljar jo je vprašal:

Kam bova šla?

Smrt je odvrnila:

Tja,
kjer ni ne muh ne komarjev!

Čevljar se je prestrašil, zato je premišljeval, kako bi jo prelisičil.
Prosil jo je, naj počaka, da dokonča še zadnji par čevljev.
Smrt je rekla, da bo prišla jutri ob istem času.

Preden je prišla, je čevljar namazal stol s smolo.
Ko je smrt prišla, je rekel, da ima samo še za četrt ure dela.
Ta čas naj sede tja na tisti stol.
Smrt se je usedla.
Ko je hotela vstati, ni mogla, ker jo je smola držala na stolu.
Ko je videla, da ne more vstati, je prosila čevljarja, naj ji pomaga.
Rekel ji je:

Če mi obljubiš,
da ne prideš več pome,
ti pomagam,
da greš.

Ker mu je obljubila, ji je pomagal, da je šla.

Čevljar se je postaral.
Postal je betežen.
Smrt noče in noče priti, čeprav jo vsak dan prosi.

V Čezsočo je prišel sveti Peter.
Ker je bila zima, ga je močno zeblo.

Hodil je od hiše do hiše in prosil:
»Prosim ali imate kakšno staro jopo, ker me zebe?«

Nihče se ga ni usmilil.

Šel je čez reko Sočo, se obrnil proti vasi in rekel:
»Odslej boste morali nositi eno jopo več kot Bovčani.«

Nekoč sta Jezus in sveti Peter hodila po svetu iz kraja v kraj.
Naneslo je, da sta prišla v Čezsočo.
Bila je zima in oblečena sta bila v kožuhe.
Zgodaj se je stemnilo, zato sta pri Modernu prosila za jeperge.
Spat sta šla na seno in se odela s kožuhoma.
Zjutraj sta zgodaj vstala, se zahvalila za jeperge in odšla proti Bovcu.

Ko sta prišla gor v sredo Nakla, sta videla, da nimata kožuhov.
Jezus pravi Petru, naj gre nazaj k Modernu in vpraša, kaj je s kožuhoma, on pa bo počakal.

Vendar je Peter šel zastonj k Modernu.
Tam niso hoteli nič slišat o kakem kožuhu.
Vrnil se je k Jezusu in mu povedal kako je bilo.

Jezus je dejal:
»Če so Čezsočani taki, da kradejo in da niso pošteni, jim bova pa čez zimo sonce vzela. Sonce bo posijalo samo do tu, kjer sedaj stojiva!«

To sem mislila, ja.

Čezsoča celo zimo nima sonca, Plužničani se pa kar kopljejo v njem.
Čezsočani so bili nevoščljivi in so se domislili, da bi Plužničanom ukradli sonce.
Na vrh Rombona so postavili velik špegu, ki jim bo odbijal sonce v Čezsočo.

Pastir z Rombona je Plužničanom povedal, kako so jim Čezsočani ukradli sonce.
Hitro so tekli na Rombon in s kamenjem razbili špegu.

Čezsočani so pozeleneli od jeze.
Ena pametna glavca se je domislila, kako bi se jim maščevali.
Imeli so star kanon, nabasali so ga in ustrelili.
Dva moža sta padla.
Župan je dejal:

Nič zato,
če sta tu 2 padla,
koliko jih je moralo pasti šele na Plužnah!

Čez par dni so poslali na Plužne oglednika.
Glih tisti dan so pokopavali enega starega moža.
Oglednik je tekel nazaj v Čezsočo in od daleč vpil:

Župan,
Župan,
na Plužnah jih je toliko padlo,
da jih še danes pokopavajo.

Čezsočani in Bovčani so hodili k Soči po vodo.
Sprva so bili prijatelji, toda prijateljstvo se je krhalo.
Čezsočani so hoteli imeti Sočo le zase, Bovčani pa zase.
Čez reko so vpili:

Pusti,
ta reka je naša, drugače boš jutri zarana pripet z naramnicami h kolu!

Najbolj prepirljivi so bili Krivonosec, Pohajkulja, Veseljak in Prepirač.

Nekoč je po reki priplavala sekira.
Takrat v teh krajih še niso poznali sekir.
Čezsočan Krivonosec hitro skoči v vodo, kmalu za njim pa Bovčan Veseljak.
Ko priplavata do sekire, jo oba zgrabita.
Čezsočan za kilc, Veseljak pa za peterišče.
Dolgo sta se ruvala, ko Krivonosec zavpije:

Včeraj so na vašem trgu podeljevali nagrado za norce.
Dobilo jo je polno vaših velikih mož.
Ja, nagrado za norce!

Veseljak pravi:

Skopal bom reki drugo strugo,
tako,
da bo tekla voda samo na našo stran.
Voda bo samo naša in tudi sekira bo moja!

Krivonosec se mu približa in pravi:

Jutri ti pripeljem poln voz loncev,
če mi daš to sekiro!

Veseljak je že hotel popustiti, pa se je spomnil, da je tudi sam lončar in ima loncev zadosti.
Še bolj je stisnil sekiro in jo vlekel.
Vlekla sta 3 dni in 3 noči.
Bila sta vsa prezebla, mokra, lačna in žejna.
Toda noben ni popustil dokler se sekira ni prelomila.
Krivonoscu je ostal v roki kilc, Veseljaku pa peterišče.

Zato pravijo Čezsočanom Kilci, Bovčanom pa Peteruše.

V Zadnjici je pred davnimi leti pod Rumeno skalo živel divji mož.
Oblečen je bil v živalsko kožo, na glavi je imel klobuk iz lubja, na šapastih nogah pa lesene cokle.

Nekega dne so ga ujeli Trentarji.
Rekli so mu, da ga izpuste le, če jih česa nauči, saj so vedeli, da v svoji poraščeni glavi skriva velike skrivnosti in znanje.
Naučil jih je siriti.
Toda Trentarji ga niso izpustili.
Hoteli so še kaj izvleči od njega.
Tokrat jih je naučil izdelovati skuto.
Trentarji so bili zadovoljni in izpustili so ga.
Ko je bil divji mož dovolj oddaljen, jim je zabrusil:

Da boste vedeli,
Najboljše je ostalo v sirotki.

Še danes nihče ne ve, kaj je v sirotki.

Evo, še sodelavke tole berejo :)))

V starih cajtih so bila čudna bitja, ki so imela glave človeške, trup pa konjski.
Farce so jim rekli.
Če so šle po cesti, so šle kot vihar.
Če si jih srečal, si se moral uleči v jarek, ki je bil ob cesti in moral si moliti, da te niso pohodile.
Vsake toliko časa so se zbrale te farce, šle na Čuklo in plesale v krogu.
Potlej je prišel duhovnik in jih spovedal.
Farce so bile zaplantane duše.

Nekoč so jagri imeli takšno mast,
da so mogli ustreliti gamsa s hriba na hrib.

Ko so šli na jago,
so že zvečer namazali puške s to mastjo.

Drugi dan so ustrelili veliko gamsov.

Ko so zvečer šli spat v hlev,
je nekaj začelo štorkljati okrog hleva.
Jagri so se bali in se tresli kot palice na vodi.
Tisto zunaj je zavpilo:

Če hočete mojo mast nucat,
se morate meni zapisati!

Bil je hudič.

Žena se je skregala z možem in si mislila:
Čakaj hudič,
zvečer kar sam spi!

Ko se je stemnilo je šla k vodnjaku po vodo, da bo oprala perilo.
Pri vodnjaku ji od strahu pade vedro iz rok.
Tam je sedel hudič in ji pravi:

Pojdi domov in se uleži možu za hrbet!

Žena je stekla domov, toda jeza je bila prevelika, da bi se z možem pobotala.
Mislila si je:

Če že ne morem prati,
bom pa v kuhinji pristavila kaj kuhat.

Zaprla je vrata hiše in šla do ognjišča, da pristavi kaj za kuho, ko zagleda na ognjišču sedeti hudiča.
Od strahu je bila kar trda.
Hudič ji pravi:

Zadnjikrat ti pravim,
da moraš možu za hrbet spat,
drugače boš šla z mano.

Žena je šla k možu, se mu opravičila in od tistega časa se nista nikoli več skregala.

Na Ravnem lazu pri Pstinarju so imeli krčmo.
V njej so pili, jedli in plesali pozno v noč, dokler ni krčmar ukazal zapreti.

Tedaj stopi predenj fant in reče, da ne gre iz gostilne, dokler ne pride sam hudič.
V tistem trenutku se vrata odpro in v izbo stopi zal moški.
Fantu reče, naj gre z njim.
Fant je okleval, toda ko ga je moški dražil z revo, je fant privolil, da gre z njim.
Hodila sta in hodila.
Najprej po cesti, nato po stezi, nazadnje pa še steze ni bilo več.
Znajdeta se v strašanski steni.
Ko je fant videl, da ne moreta ne naprej ne nazaj, je rekel:

Bog nama pomagaj!

V tistem trenutku je moški izginil, fant pa je začel klicati na pomoč.
Prišli so ljudje in videli, da ni mogoče priti do njega.
Ker je fant imel puško, so mu svetovali, naj jo vrže v prepad.
Če se bo puška razbila, se bo tudi on ubil.

Fant je vrgel puško.
Ker se je razbila, je v tistem trenutku od obupa še sam skočil.
Tedaj pa se je stresla zemlja in stena je počila v obliki križa.

Križ je viden s ceste, ki pelje v Bavščico.

V Bavščici je v starih časih živel zelo veren mož, nosila pa ga je tudi luna.
Nek večer ga je tudi nesla luna.
Vstal je iz postelje in hodil, hodil…
Naenkrat pride nad prepad in pade čez.

Čez nekaj let so bogovi v spomin nanj razpokali skalo v križ.

V davnih časih je bil v Bavščici jager raubšic.
Noben ga ni mogel ujeti, ko je šel na jago.
Pomagal mu je hudič.
Obljubil mu je, da mu bo dal svojo dušo, ko bo umrl.

Bolj ko je bil star, bolj ga je grivalo, da je dal dušo hudiču.
Zato je vsak večer veliko molil, da bi dobil svojo dušo nazaj.

Hudič ni hotel izgubiti te duše, zato je sklenil, da jo bo čimprej dobil.
Neko noč je prišel po jagra, da gresta na jago.
Jager je vstal, se napravil, vzel puško in šel s hudičem.

Hudič ga je peljal gor na kraj gladke stene in ga potisnil čez.
Jager je bil pri priči mrtev.
Stena pa je počila v križ.

Mati božja se je sprehajala na Kaninu.

Dva raubšica sta sklenila, da jo bosta ustrelila.
Namerila sta puške proti njej, a predno sta ustrelila, je Mati božja pogledala nazaj in dejala:

Le streljajta,
Le streljajta,
in v skalo se skeljajta!

Ustrelila sta jo v plašč in ji ga preluknjala.
Nato sta ji še enkrat pomerila puško v hrbet, a ona se je tedaj spet ozrla vanju.
Lovca sta se spremenila v dve skali v podobi človeka.

Ko je bil leta 1976 potres, se je ena skala zrušila, druga pa še zdaj stoji.

Za konc šihta nam je kar pasalo tole prebrat. Zdaj pa spokamo in gremo :)))

Za konc šihta nam je kar pasalo tole prebrat. Zdaj pa spokamo in gremo :)))
[/quote]

Ste na šihtu sploh kaj delal al sam čakal pripovedke? 🙂

Ste na šihtu sploh kaj delal al sam čakal pripovedke? 🙂
[/quote]

Pojma nimam kaj so delale, jaz sem bila bolj terenska (CE in Laško, nazadnje SG).
Bom pa preverila v ponedeljek 🙂

Pojma nimam kaj so delale, jaz sem bila bolj terenska (CE in Laško, nazadnje SG).
Bom pa preverila v ponedeljek 🙂
[/quote]

Si iskala Štantka?

Si iskala Štantka?
[/quote]

Ne, v Laškem sva se kopala :))) Ajd, čao – v lokalu zraven so naročile kavo, mrzle pa ne pijem.

Ranjkemu stricu Toncu tako se je snivalo:
Vzemi 4 može in pojdi na Kluža!

Prav takrat,
ko bo odbilo polnoči,
začni kopati.

Ne smete govoriti,
bodite tiho in glejte!

Tudi kraj, kjer mora kopati, se mu je v sanjah prikazal.

Vzel je 4 može in so šli.
Na zvoniku je odbilo dvanajst polnoči.
Začeli so kopati.
Že so zagledali skrinjo, že so vzdignili pokrov, že se je zasvetilo zlato, kar se prikaže kočija.
Vpreženi so bili štirje konji.
Iz gobca jim je gorelo.
Na kočiji je sedel ta črni hudič.
Eden od mož ni mogel več molčati in je rekel:

A ste videli?

Takrat je zagrmelo in vse je izginilo.
Ni bilo več sledi ne o kočiji, ne o zakladu, ne o hudiču.

Gor na Maljenku je bil mož, Tuonč se je klical.
Ob polnoči je šel mimo Smuklic, kjer so prej železo kopali.

Tam je zagledal odejo, držali so jo 4 psi, vsak pri enem koncu.
Odeja je bila polna zlata.
Zraven je bila ena velika kača, ki je imela v ustih zlat ključ.
Kača je rekla Tuonču:

Pojdi po najmlajšega otroka,
da mi vzame iz ust ključ,
potem bo tvoje vse zlato,
jaz pa bom rešena zakletve!

Domov grede ga je pekla vest ob misli, da bi žrtvoval otroka.
Kaj če se mu kaj zgodi?
Ni šel reševat kače, v kateri je bila zakleta hči graščaka tam na Klužah.

New Report

Close