Ste si izbrali primernega življenjskega partnerja?
Jaz precej slabo.
Danes, po vseh teh letih, bi znala bolje oceniti, da imava s tem človekom bolj malo skupnih točk.

Znam kar dobro oceniti, zato sem samska.

Ocenla sem ga že od oka, ampak sem ga vseeno prej dodobra sprobala :))

Dobro ocenil za prvih 15 let. Potem pa sem spoznal, da je v resnici ne poznam. :)))))

Meni je ratalo, bi pa mi skoraj spodletelo!

V zadnjem poskusu – kar dobro, ja.

Zgleda pa, da se res učimo predvsem na napakah – ker vsi prejšnji poskusi so se klavrno končali. Potem sem se pa – kot kaže – le naučil.

Kakšno butasto vprašanje. Saj ljudje se ves čas spreminjamo.
Če vam po vseh teh letih nekdo ni več, je to tudi rezultat vsega, kar ste počeli skozi leta v svojih odnosih do tega človeka.

ah kje pa, sem profi pri zbiranju napačnih…če bi mela celo vrečo tičev in eno piško notri, bi jaz ravno njo zagrabila. ne sekiraj se, jaz sem nehala že davno.

Je morala biti pred tem ena spodletela veza. Sem pa jasno razčistila kakšnega moš kega želim. Ni vse ok, je pa večina, 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Ampak to je, da se brusim, kar je tudi ok.

Potem pa ne bi ravno rekla, da si dobro ocenil. Čeprav nikoli ne vemo kako se nam nekaj v življenju odvije, na čisto vse tudi ne moremo vplivati. Lahko se zgodi, da ugotovimo, da nekoga pravzaprav ne poznamo. Bolje pozno kot nikoli. Se je ona tako spremenila ali ti?

Zenska se lahko tudi 15 let pretvarja, da je nekaj kar ni, ce ima od tega koristi ali si jih sele obeta. Potem pa se cez noc spremeni. In te preseneti, ce se ne zavedas zakaj je sploh s tabo.

Sprva ne. Popolna katastrofa bila. Povsem neprimerna eden za drugega. Kasneje sem pa, kot rečete temu na MON – dvignila kriterije…In evo ga, ustrezen dečko se je ujel. 😉

Ko sem zbirala in ujela sedaj že moža, sem bila čist premlada da bi razmišljala tako daleč. Čez leta se je izkazal za odlično izbiro.

Da ni primerne zame zato sem raje pred te stvari postavil zid, kot bi ga Trump rad na mejo z Mehiko. Ne pride nihče mimo pa, če je bog

Če si priznaš ali ne, je to loterija.

Z vsako naslednjo sem bolje ocenil. Mislim, da sem nazadnje zadnjic ocenjeval, ne glede na to, kako dolgo bo se trajalo.

Torej sta že na poti razhajanja?

Torej sta že na poti razhajanja?
[/quote]

Ze odkar sva se spoznala. Teoreticno. 🙂

Ze odkar sva se spoznala. Teoreticno. 🙂
[/quote]
No, ampak če bi ocenil vajin odnos od 1 do 10, kje sta?

Racionalnih izbir je v življenju precej manj kot si mislimo ali bi si želeli. Prevladujejo čustva in intuicija. Cel marketing temelji na tem. In morda je s stališča narave prav tako. Še ko kupujemo avto se ne odločamo racionalno, ampak vse kaj drugega, sicer niti en sam BMW ali Mercedes ne bi bil prodan, ker to enostavno NI racionalna izbira.
Kaj šele pri partnerju. Racionalna izbira partnerja nam po defaultu ne bi bila všeč, niti nam ne bi bila blizu.
Največ kar lahko pri izbiri partnerja narediš, je to, da izbereš takega s skupnimi ali vsaj podobnimi interesi, temperamentom in libidom – vse ostalo je tavanje v temi in upanje na najboljše. Loto.
Dobro se je tudi zavedati, da nihče nikogar zares ne pozna, niti sami sebe ne. Lahko samo upamo, da nas življenje ne bo preizkusilo v ekstremnih situacijah, da se bomo prisiljeni spoznati na novo, v drugi luči. Morda kdo ve, kako bi se odločal v Auschwitzu – če bi bil žrtev in kako, če bi bil stražar? No, evo, ne vemo.
O sebi ne vemo ničesar, kaj šele o drugih.

.

Sem mislila, da sem. Se je izkazalo, da pojma nimam:)

Racionalnih izbir je v življenju precej manj kot si mislimo ali bi si želeli. Prevladujejo čustva in intuicija. Cel marketing temelji na tem. In morda je s stališča narave prav tako. Še ko kupujemo avto se ne odločamo racionalno, ampak vse kaj drugega, sicer niti en sam BMW ali Mercedes ne bi bil prodan, ker to enostavno NI racionalna izbira.
Kaj šele pri partnerju. Racionalna izbira partnerja nam po defaultu ne bi bila všeč, niti nam ne bi bila blizu.
Največ kar lahko pri izbiri partnerja narediš, je to, da izbereš takega s skupnimi ali vsaj podobnimi interesi, temperamentom in libidom – vse ostalo je tavanje v temi in upanje na najboljše. Loto.
Dobro se je tudi zavedati, da nihče nikogar zares ne pozna, niti sami sebe ne. Lahko samo upamo, da nas življenje ne bo preizkusilo v ekstremnih situacijah, da se bomo prisiljeni spoznati na novo, v drugi luči. Morda kdo ve, kako bi se odločal v Auschwitzu – če bi bil žrtev in kako, če bi bil stražar? No, evo, ne vemo.
O sebi ne vemo ničesar, kaj šele o drugih.

.
[/quote]

No… s tem se pa ne morem strinjati. Niti približno.
Obstajajo ljudje, ki sebe dobro poznajo. Pa tudi svoje potrebe, kapacitete, nagnjenja, itd – in znajo tudi sebe in druge vsaj delno racionalno ovrednotiti. Ti imajo že v izhodišču dosti boljše možnosti za zadetek vsaj blizu centra tarče.
So pa zelo redki.

Ocenjujem, da zame partnerja ni, da mi je usojeno bit samska. Stara sem 25, nikoli nisem bila v zvezi, niti za 15 minut. Znam bit samska in sem tega vajena. Če bo življenje potrdilo mojo napoved, bomo pa videli.

Tudi jaz sem ocenil zelo slabo. No kasneje se človek tudi tega nauči. Zdaj drugače gledam na vse, in ocenjujem drugače. Večkrat opecen.

Važna je pot in ne samo rezultat.
V službo tudi hodiš zaradi simpatičnega kolektiva in bližine delovnega mesta, zato si pripravljen delati tudi zastonj.