Moj oče umira.
Shiran je, utrujen in pomirjen sam s seboj.
Odhaja, kar je povsem normalno, to je življenje – tako, kot bomo nekoč odšli vsi.
Tudi mi smo se sprijzanili s tem, da bo kmalu zaspal.
Ko sem z njim, se trudim biti pozitivna, klepetava o vsem mogočem, zabavam ga, mu pokažem, da ga imam rada.
V službi se trudim da funkcioniram.
Doma se zamotim z delom in skrbjo za družino. Scicr se veliko pogovarjamo o očetu in o trenutkih, ki smo jih doživeli z njim, a poskušam vsem vlivati pogum.
Potem pa pridejo trenutki, kot recimo zjutraj pod tušem, ko se mi ulijejo solze….
Ah, samo en virtualni objem in toplo besedo potrebujem…

Pusti solzam, da tečejo in blažijo bolečino.
Veliko nas je, ki smo to doživljali. Bodi močna – a dovoli si tudi žalovanje.
Vse dobro ti želim!

Objem.
Tudi mi smo imeli letos eno izgubo bližnjega in eno hudo bolezen drugega. Vem kako je, pravijo da je s časom lažje, verjetno je res. Vsaj spomini so ostali lepi.

Tudi jaz ti pošiljam objem in dobre, pozitivne misli. Vem, kako ti je, jaz sem se tako poslavljala od mame. In čeprav je od tega skoraj 5 let, še danes ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo.

Drži se in vse dobro ti želim.

Moj nasvet: čimveč časa bodi z njim. Vse delaš prav. Objem tudi od mene.

Sočustvujem s teboj in te podpiram!
Meni so umrli starši in brat, moje primarne družine ni več.
Ob težkih boleznih in umiranju sem pretočila nešteto solz. V mladosti sem bila neverjetno družabna in vesela oseba, zdaj po vsem tem, ne bom nikoli več taka kot sem bila. Ampak bolečina z leti vseeno postaja manjša.
Točno vem, kaj preživljaš. Naredi vse, kar lahko. Bodi ob tej osebi, stoj ji ob strani, povej ji, da jo imaš rada in naj se ne boji.
Pošiljam ti en topel objem na daljavo in sončne žarke, ki nas božajo.

Naj ti bo v tolažbo, da je oče pomirjen sam s sabo in s situacijo.
Kot so že rekle, vse delaš prav.

jaz sem par let nazaj spremljala odhod tasta po nenadni hudi bolezni. In ni bil pomirjen – pa ne ravno s sabo, ampak s situacijo glede otrok (samska, brezposelna hči prek 30). In je bolelo, res je bolelo.

Ja, to sem hotela napisat. Vse je tako, kot mora biti. Odhaja človek, ki je očitno poskrbel za vse, da lahko odide v miru, bil je dober starš, odhaja obdan z ljubečimi bližnjimi, brez dolgov (pa ne finančnih) in brez skrbi. Žalost, ko se poslavlja in poslovi nekdo, ki smo ga imeli radi in je imel pomembno vlogo v našem življenju, je nekaj normalnega in del življenja. To so vse normalni občutki in življenje se potem nadaljuje. Če je vse tako, kot mora biti, moramo otroci pokopati svoje starše. Ni druge. In živeti naprej.

Kopiram iz svojega odgovora v drugi temi, če ti bo mogoče še kaj v pomoč. Ne izogibaj se pogovoru o smrti, če ga oče načne. Vprašaj, kakšen pogreb si želi in podobno. Ali je treba še kaj nujnega postorit, ima še kakšne želje, da bi bilo dobro uredit pred smrtjo.
Ko je moja mama umirala, sva vse dorekli, dokler je bila še prisebna, in hvala bogu, da sva, ker je šlo zelo hitro in mogoče čez dva dni ne bi več mogli govoriti. Ko ni mogla več govoriti, sem jo spraševala, ona je bila tako šibka, da ni mogla niti prikimati, sem ji pa brala iz oči. In si je zaželela, da bi prišel brat, s katerim sta bila sicer skregana … Ja, vprašala sem jo, ker sem pomislila, da jo to mogoče boli. Ni ga omenjala, pa vseeno sem slutila, da bi to mogoče še rada storila pred smrtjo. Prišel je in potem je prihajal vsak dan do smrti.
In na koncu sem ji tudi rekla, da mislim, da je vse urejeno, da ji ni treba za nič skrbeti, da lahko v miru odide. Ljudem, ki so zbogani s svojo minljivostjo in smrtjo, mogoče tudi to nekaj pomeni.

Ljube ženske, hvala za vašo prijaznost, ki mi je pobožala dušo.
Objemam vas nazaj!

Moja mami je po hudi bolezni odšla tri mesece nazaj.
Enostavno smo vedeli, je zadnji teden samo še spala in zaspala za vedno…

Lahko rečem, da je bilo hudo,….še je hudo…, vendar ko ne gre več…se je potrebno sprijaznit, da mati narava poskrbi kdo gre zdaj, danes, jutri…..itd..

Velik objem in mir v srcu in duši ti želim..

Boli, zelo boli. A z dnem, ko se rodimo smo obsojeni tudi na odhod.
Kdaj bo prišel ta dan, ne ve nihče. A vedno ko pride, pride prekmalu.

Pomirjen je sam s seboj, kar je neprecenljivo!
Zdaj šteje edino čas, ki mu ga nameniš in v tem času lepa beseda, objem, poljub, držanje za roko in smeh, če se le da…

Zjutraj se pa le zjokaj! Tudi to mora bit! Tako daš iz sebe ven bolečino in se spucaš, da greš lahko v nov dan in imaš moč za vse!
Kar nekaj časa sem jokala zjutraj… potem mine… Ne bolečina, ta ostane, jo sprejmeš in živiš z njo, se spremeni, bo drugačna, a ostane… mine jutranji jok, ko prideš spet do točke, da se lahko nosiš z življenjem…

Držite se vsi skupaj! Želim vam veliko medsebojne ljubezni in moči! Boste zmogli!

Zelo težki so ti trenutki.
Sedaj veš, da si na vrsti ti. Mi.
Sicer pa življenje po nekih smernicah in z leti ga ima vsak dovolj in mislim, da mu ni/bo težko umreti.

Tole dvoje ne gre skupaj. Tak človek rabi mir/no duhovno bližino ne pa skokice.

Tole dvoje ne gre skupaj. Tak človek rabi mir/no duhovno bližino ne pa skokice.
[/quote]

Ja, rabi pogrebno vzdušje že par tednov prej, preden umre.
Koliko umirajočih si pa ti spremljal v lajfu, da veš, kaj rabijo? Pa verjetno ga hči ne zabava tako, da imajo v njegovi bolniški sobi žur z muzko na ful, litri alkohola, rjovenjem in kozlanjem. Kaj meniš? Pa verjetno se človek hoče še kaj nasmejat, tudi če ve, da ga zanesljivo kmalu ne bo več.

Ja, rabi pogrebno vzdušje že par tednov prej, preden umre.
Koliko umirajočih si pa ti spremljal v lajfu, da veš, kaj rabijo? Pa verjetno ga hči ne zabava tako, da imajo v njegovi bolniški sobi žur z muzko na ful, litri alkohola, rjovenjem in kozlanjem. Kaj meniš? Pa verjetno se človek hoče še kaj nasmejat, tudi če ve, da ga zanesljivo kmalu ne bo več.
[/quote]

ko je zadeva tako daleč dvomim, da rabi vice. sem sama videla pri očetu. ko je bil v ukc in je šlo res navzdol ni bilo vicev in zabavljanja. ko se mu je poboljšalo pa ja in še danes je tako, ko je ok je zabavno, ko pa ni pa rabi počitek in predvsem mir. pa vsi vemo kako je z njim.
tole zabavljanje umirajočega je bolj kot ne za avtorico poskus odlaganja neizbežnega….

ko je zadeva tako daleč dvomim, da rabi vice. sem sama videla pri očetu. ko je bil v ukc in je šlo res navzdol ni bilo vicev in zabavljanja. ko se mu je poboljšalo pa ja in še danes je tako, ko je ok je zabavno, ko pa ni pa rabi počitek in predvsem mir. pa vsi vemo kako je z njim.
tole zabavljanje umirajočega je bolj kot ne za avtorico poskus odlaganja neizbežnega….
[/quote]

Zabavanje ne pomeni pokanje vicev!
Tudi klovnov ne spilas!

Gre za to, da se ozracje sprosti, da je prisoten nek umirjen, a vseeno veder duh.
Saj v takem stanju ne prihajajo na obisk cele cete znancev, ampak le najblizji, ki se z bolnim in med seboj dobro poznajo, imajo skupne spomine, navade, se pac pogovarja o lepih stvareh iz zivljenja, obuja lepe, zabavne spomine, ko se clovek tudi nasmeji.