Slaba samopodoba zaradi čustvenih manipulacij in zanemarjanja v otroštvu
Od ločitve staršev dalje nisem več živela ne z mamo ne z očetom. Bila sem zanemarjena, bolj ali manj prepuščena sama sebi, predvsem iz čustvenega vidika. Tako sem bila že kot otrok nesrečna in osamljena. Veliko je bilo kritiziranja s strani staršev. Pohvale zelo redke. Mislila sta nase in na svoje potrebe. Tako sem v sebi zelo trpela in trpim tudi danes, ker se tega občutka ne morem znebiti. Čeprav lahko razumsko vse dojamem, pa tega ne morem predelati čustveno. Čustveno so me zlorabljali in manipulirali, mama in njeni starši so blatili mojega očeta, oče in njegovi starši pa mojo mamo. Konkretno kaj, ne bom govorila tukaj.
Tako se tudi sama najdem v njih, v karakterju moje mame, nekaj tudi v očetu. In zato se počutim popolnoma slabo, manjvredno, ne prenesem, da sem podobna mami, ker sem slišala ogromno slabega o njej. Podobno velja za podobnost z očetom. Prikazana sta mi bila kot zelo slaba človeka in zdaj se jaz vidim v njih. Še posebej se počutim slabo, če mi kdo očita, da sem taka kot mama, npr. partner ali pa npr. oče.
Tako namesto, da bi zaživela svojo ženskost pozitivno, jo podoživljam skozi mamo in se počutim polna napak, slab karakter, manjvredna.
Tako je moje otroštvo vplivalo name zelo slabo. Tudi psihično ne stojim v redu, imam velike težave, o katerih raje ne bi razlagala.
Terapija mi tu ni pomagala kaj dosti, problem ostaja.
Se mogoče sami spopadate s podobnimi težavami , imate kakšen nasvet, namig, kako le spremeniti te vzorce v podzavesti, ki se me tako oklepajo? Kako se imeti rada?
Točno vem o čem govoriš. Verjetno se še vedno počutiš kot deklica, brez samozavesti, brez občutka pripadnosti, brez zavetja. Sama za vse, negirana.
Tudi jaz imam še vedno ta občutek pri svojih 36 letih. Kot da sem zaostala v čustvenem razvoju.
Rešitev? Nimam pojma. Jaz dnevno prakticiram avtogeni trening, jemljem Neo Persen in se vsak dan znova borim s strahovi.
Drži se.
Torej, tisti, ki ste nesramni in mislite žalit, naj se izogne temi in komentiranju. Tega res ne rabim. Hvala.
[/quote]
Zapisano nepotrebno žaljivo, vendar resnično. Tega boš nosila v sebi samo toliko kot boš hotela in kakor dolgo boš hotela. Rez med preteklostjo boš morala narediti sama. Ko boš dozorela, da preteklosti nimaš potrebe nositi v culici za sabo. Ko bo prišlo, se boš čudila sama sebi, zakaj si se oklepala nečesa, kar ti je v napoto.
Vse je povezano z odločitvijo, da nehaš hranit obtoževanje in krivdo drugih za tvoje življenje. Zamahni z roko, odženi. Na tak način sem predelala posilstvo, živim normalno, brez travm in brez obtoževanj kogarkoli. Nisem odgnala dejanja, gnev okoli tega pa že zdavnaj. In to je v tvojih rokah. Nihče ne more tega namesto tebe.
Jaz sploh nisem vedela, kaj je narobe z mano, dokler nisem tukaj gor odprla javne tribune o tem. Moderatorka je govorila točno o meni. Nikoli mi ni zares nič manjkalo in nihče mojim staršem ne more očitat, da so me zanemarjali. Imela sem hrano, svojo sobo, oprano, zlikano, vse potrebščine, morje, letovanja, potovanja, žepnino, hodili so na govorilne ure. Nisem pa imela njihovega časa, pozornosti, podpore, spodbude, pogovorov, pohvale.
Ne zdi se mi, da bi bila zaradi tega ravno nesrečna, sem pa izgubljena, kar se tiče medčloveških odnosov, in se zato omejujem na površinske, neobvezne odnose (med sosedi, naključnimi sprehajalci, v čakalnici pri zdravniku in podobno). Nikoli ne znam oceniti, ali sem ljudem simpatična, se jim vsiljujem, res rabim eksplicitno vabilo, klic, spodbudne besede, da se malo bolj odprem. Večkrat sem že čisto narobe ocenila situacijo, ljudje se pa tudi znajo preveč dobro pretvarjat …
Imam dobrega partnerja, končno, pred njim sem bluzila tudi kar se tiče tipov. Kot kaže, sem otrokom prenesla boljše vzorce.
Hm, terapija je bila bolj splošna, ne konkretno o tem, ampak ni mi zadosti pomagala.
[/quote]
Tole žal ni dovolj natančen odgovor.
Spraševal sem te zato, ker ima lahko Miško prav – in tudi terapija je ena od možnih poti; a je treba res delat, leta in leta. Če vržeš puško v koruzo prezgodaj… ni nič.
Lahko pa delaš sama – če veš dovolj, da si lahko postaviš smiselne cilje in roke.
A prvi korak je vedno prevzemanje odgovornosti. Odgovornost ostalih (staršev) se neha, ko nisi več otrok.
Tole žal ni dovolj natančen odgovor.
Spraševal sem te zato, ker ima lahko Miško prav – in tudi terapija je ena od možnih poti; a je treba res delat, leta in leta. Če vržeš puško v koruzo prezgodaj… ni nič.
Lahko pa delaš sama – če veš dovolj, da si lahko postaviš smiselne cilje in roke.
A prvi korak je vedno prevzemanje odgovornosti. Odgovornost ostalih (staršev) se neha, ko nisi več otrok.
[/quote]
Terapija v glavnem ni bila fokusirana na to, ker sem imela še druge probleme. Seveda vem, da je odgovornost na meni. Izhaja pa iz negativne, neprijazne preteklosti.
Gre se za to, da je to o čemer sem napisala močen občutek, stanje, ki se ga ne zmorem znebiti. Spremlja me.
Seveda je moški objem zdravilen, tako kot je za moškega ženski 😉 , ampak mislim, da je problem globlji.
[/quote]
če si avtorica…., je to tako…., berem, da si imela svojo sobo in v bistvu vse v otroštvu, življenje tako bolj gospodsko.., to gospodsko življenje otroke naredi osamljene, če nimajo bratov in sester.
Recimo pri revežih, ko vsi skupej spijo v isti sobi, se ponoč sliši kakšno škripanje postelje, moreš si mislit zakaj…, no kakorkoli, zjutrej sta mama pa ata potešena zarad tega škripanja, tako da so zjutrej vsi nasmejani (otroci, ker si mislijo kaj sta mama pa ata delala, tastara dva pa, ker sta to delala), takšni otroci odraščajo v zdravi družini.., vsaj tja do desetga leta bi tako moralo bit, ne pa celo otroštvo odraščat v svoji sobi s polno sobo slik raznih filmskih in glasbenih idolov, to so fore iz mest in amerike.
Pravjo na balkanu, če živina ni besna, hiša ni tesna, vsi se imajo radi in tako otroc zrastejo v odrasle in zadovoljne ljudi.
če si avtorica…., je to tako…., berem, da si imela svojo sobo in v bistvu vse v otroštvu, življenje tako bolj gospodsko.., to gospodsko življenje otroke naredi osamljene, če nimajo bratov in sester.
Recimo pri revežih, ko vsi skupej spijo v isti sobi, se ponoč sliši kakšno škripanje postelje, moreš si mislit zakaj…, no kakorkoli, zjutrej sta mama pa ata potešena zarad tega škripanja, tako da so zjutrej vsi nasmejani (otroci, ker si mislijo kaj sta mama pa ata delala, tastara dva pa, ker sta to delala), takšni otroci odraščajo v zdravi družini.., vsaj tja do desetga leta bi tako moralo bit, ne pa celo otroštvo odraščat v svoji sobi s polno sobo slik raznih filmskih in glasbenih idolov, to so fore iz mest in amerike.
Pravjo na balkanu, če živina ni besna, hiša ni tesna, vsi se imajo radi in tako otroc zrastejo v odrasle in zadovoljne ljudi.
[/quote]
Ja, tega pa pri nas res ni bilo. 🙂
Kdo pa je imel normalno otroštvo, da je bilo vse popolno in da nismo dobili tudi negativne dote?! Mogoče manj kot 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok, če.
Vsi se bojujemo s svojimi demoni, samo eni bolj neuspešno kot drugi. Prvi korak pa je, da se ne samopomilujemo, ampak rinemo čez zid, če je treba. Saj ni treba na vseh področjih naenkrat, ampak korak po korak. Življenje ni vedno enostavno, ampak v sebi moramo najti močne točke in narediti spremembe, ki pozitivno vplivajo na nas. Takšno jamranje moja mama to, oče to, čustveno tlačena ipd. je otročje. Marsikaj lahko narediš sama, zmigaj se!
ne klič hudiča, jst samo kruto resnico povem, čita se grobo ampak je življenjska. Ženska rabi samo kot pravi Severina… muški zagljaj/ moški objem.
[/quote]
Joj Popay…
…pa dajva žnjto špilfrderbersko:
Težka naivčina ne doumeš, da je tudi ta tema zgolj vaba, kost za drug forum. Hkrati v pasicah predstavitev moderatorke…
“zmedena avtorica” seveda gre tja po nasvet(e) kjer se seveda izkaže, da rabi individualno knede, ki se seveda vleče v nedogled oz ko zmanjka €vrčkov… ;-))))))
In NE, “zagrljaj” je za take odnosne bolnik(c)e najslabša možna opcija, ker iz njih naredi zgolj kurb(irj)e.
Biti sprejet(a) kot oseba je namreč prapotreba, tako zelo nujna, da marsikdo ponuja svoje telo v zameno.
Tema teme je namreč duševnost natančneje duševne potrebe= duhovnost.
O duševnosti in duhovnosti pa imajo mnogi strokovnjaki in raznorazni učenjaki malo ali nič pojma. Logične posledice so dejstva; da je čedalje več raznoraznih psihostručkovičk in čedalje več trpečih duš. Da je čedalje več Cerkva, in čedalje več zblaznelih duš. Da so države čedalje bolj socialne in čedalje več psihosocialnih koristnikov. Da je čedalje več družbenih inciativ za žnj pravice družbenih skupin in čedalje več pedrov, lezbač, ščetinark, superdrupermega feministk, da je čedalje več prosto voljnih dobro delnic in čedalje več koristnikov njihovih uslug, ……………………………………………………………
Izredno izredno malo pa je ljudi, ki si v resnici želijo zdravo živeti, začenši duhovnost in duševnost. Še od teh pa je pol takih, ki pa tega sploh zmorejo ne.
Skratka, vsakršna bolezen še najbolj pa duševno trpljenje je HUD BIZNIS!.
Joj Popay…
…pa dajva žnjto špilfrderbersko:
Težka naivčina ne doumeš, da je tudi ta tema zgolj vaba, kost za drug forum. Hkrati v pasicah predstavitev moderatorke…
“zmedena avtorica” seveda gre tja po nasvet(e) kjer se seveda izkaže, da rabi individualno knede, ki se seveda vleče v nedogled oz ko zmanjka €vrčkov… ;-))))))
In NE, “zagrljaj” je za take odnosne bolnik(c)e najslabša možna opcija, ker iz njih naredi zgolj kurb(irj)e.
Biti sprejet(a) kot oseba je namreč prapotreba, tako zelo nujna, da marsikdo ponuja svoje telo v zameno.
Tema teme je namreč duševnost natančneje duševne potrebe= duhovnost.
O duševnosti in duhovnosti pa imajo mnogi strokovnjaki in raznorazni učenjaki malo ali nič pojma. Logične posledice so dejstva; da je čedalje več raznoraznih psihostručkovičk in čedalje več trpečih duš. Da je čedalje več Cerkva, in čedalje več zblaznelih duš. Da so države čedalje bolj socialne in čedalje več psihosocialnih koristnikov. Da je čedalje več družbenih inciativ za žnj pravice družbenih skupin in čedalje več pedrov, lezbač, ščetinark, superdrupermega feministk, da je čedalje več prosto voljnih dobro delnic in čedalje več koristnikov njihovih uslug, ……………………………………………………………
Izredno izredno malo pa je ljudi, ki si v resnici želijo zdravo živeti, začenši duhovnost in duševnost. Še od teh pa je pol takih, ki pa tega sploh zmorejo ne.
Skratka, vsakršna bolezen še najbolj pa duševno trpljenje je HUD BIZNIS!.
[/quote]
Popay, ali dugače:
Kaj misliš bi počela Šnelca, če ne bi mogla b prosto voljno dobro delna?
Kaj misliš bi počela Drejči, če ne bi nihče klikal njenih danebomrekukva?
Al pa zvezdica Ana, al pa oguljena Anita, ……………………………………………………………………………….. ?
Smo imeli doma še alkohol in pretepe. Po petih letih psihoterapije sem okej. Briga me, če mi kdo reče, da sem ista kot oče. Znam tudi nazaj povedat: Lahko se ga nažrem in ti dam še dve okoli kepe… če res misliš, da sem mu tako podobna…. Ponavadi zaključijo z neumnimi pripombami.
Meni je važno kaj si o meni mislijo meni pomembni. Ostali pa ko jih yebe. Če jih v času, ko so vedeli kaj se dogaja, ni bilo blizu, naj zdaj ne bodo užaljeni ko dobijo nazaj rafal na glupe opazke.
Kot si sama ugotovila, je problem slaba samopodoba. Ker nimaš trdnih temeljev, ki ti jih da normalno otroštvo. Za boljšo samopodobo se boš morala potruditi sama. Zagotovo je kaj kar te v življenju zanima, kar se ti zdi, da je tvoje področje. Tu skušaj najti svojo prednost, svojo samopodobo. Samozavesti ne išči v drugih, sploh ne v partnerjih in tistih, ki bi te z laskanjem želeli. izkoristiti. Trdne temelje lahko izgradiš le sama
Sam to ti povem. Nehaj krivce za svojo nesrečo iskati v ostalih ali pa na veke išči pravico, ki je ni.
Zdej ti bodo vsi lezli v rit in te ujčkali, kok si uboga “mogoče je to namen” da boš mal v centru pozornosti, 3x ponoviš vajo in boš vsem odveč.
Kaj ti hočm povedat. To je isti qratz kot na pogrebu ko ti folk prbije “sj bo bolš”. Kaj bo ku*ca boljš. Navadu se boš in se sprijaznu da te osebe več ni in to je to. Šel boš naprej in živel, ne pa večno travmiral in objokaval. Razumem šok, ne morem pa razumet večnega mučenja s samopomilovanjem in se ostalim javno kazat kot ranjenec na fronti.