Jaz se s tem k sreči (še) nisem soočila. Bi pa bila najverjetneje šokirana, razočarana, jezna. Spraševala bi se, zakaj jaz? Odvisno bi bilo seveda tudi od vrste raka. Če bi bila velika verjetnost, da ozdravim, bi mogoče bila nekoliko bolj pomirjena, ampak vseeno. Najbolj bi me bilo strah kemoterapije. Kar srh me spreleti, ko pomislim na slabost in možno izgubo las. Vsekakor bi to moje življenje obrnilo na glavo. Skratka, ne bi bilo prijetno.

Kakšen bi bil vaš odziv? Ali celo kakšen je bil vaš odziv, če ste se s tem že soočili?

Moja sestra se je že dvakratsoočila z izzivom. Prvič pred 20 leti ščitnica. Drugič pred tremi rak črevesja. Prvič operacija in radiojod, drugič le operacija. Sama sem odločena da če se kdaj srečam z to diagnozo se bom borila, v kolikor se bo vredno boriti, v kolikor bi bila prognoza saba pa naj mi dovolijo živeti dokler gre

Ker imamo v družini dosti raka, sem se že davno odločila, da če mi kdaj postavijo diagnozo, bom šla na operacijo, če bo možna. Kemoterapija ali obsevanje ne prideta v poštev.

Ima ga moj mož. Drugič. Prvič operacija,obsevanje. Drugič. (druge vrste rak) Trenutno še nič,ker je krvni rak in samo opazujejo napredovanje.
Ko bolezen dobiš, razmišljaš drugače. Se boriš in trpiš,da ozdraviš. Mojemu dragemu še na misel ni prišlo, da bi zavrnil obsevanje,ker je bilo nujno potrebno,da se bolezen ustavi. In jo je. Veliko stranskih učinkov,ampak sva pregurala. In neskončno srečna,ker se je izšlo. Sedaj sva pozitivno naravnana, ko če bo treba,se bo boril z vsemi sredstvi,ki so na voljo.
Prvič rak pri 45.letu,drugič pri 53.letu.

Dejstvo je, da nihče ne more v naprej napovedat svoje reakcije. Lahko razglabljamo, ampak ko diagnozo dejansko dobiš, je najverjetneje občutek tak, kot bi te zadela skala.
Sama hvala bogu še nisem bila soočena s tem. Enkrat sem bila blizu, ko sem čakala na histološke rezultate in so se dnevi do izvida vlekliiiii. Seveda razmišljaš takrat o marsičem…
Sem pa videla šok pri tašči, ko je dobila diagnozo. Sicer čisto nepričakovano, ker je bila brez simptomov. Vedno samozavestna, samostojna, trdna ženska je padla skoraj s stolom vred. Par dni sploh ni zelela spregovoriti o tem. Potem pa je prisla operacija in se je bilo potrebno spoprijeti s tem in se je nekako odprla. Dala skoz op, kemo in obsevanja, čeprav je bila prej proti kemo. Ko pa prideš enkrat na to, se oprimeš vsega. Zavrnila je na koncu edino paliativna obsevanja, ker so ji povzročala preveč bolečin.
Trenutni primer pa je pri sinovem bodocem tastu. 3 leta nazaj znamenje, ki se je izkazalo za melanom. Odstranjen baje v zdravo. S tem se več ni dalje obremenjeval, dokler ni lani padel v nezavest. Metastaze v možganih. Odlocil se je boriti z vsemi močmi in sredstvi. Letos preiskave pokažejo razsoj bolezni drugod po telesu. Ko je izvedel za izvid ni z nobenim spregovoril niti besede vsaj 14 dni. Se je pa v tem času odločil, da ne sprejme več nobene terapije in živi preostanek brez stranskih učinkov.

Je pa sama bolezen, kljub množičnosti, tako individualna po obnašanju, reakciji na zdravljenje, po samem izteku, da se je nemogoče primerjat s kom drugim. In takšni smo tudi ljudje. Kako odreagirajo drugim ne bi bilo vam čisto nič v pomoč, ko bi diagnozo prejeli

Slišala sem že za razlage, kako kemoterapija , ali obsevanje nista dobri. Da naredita še več škode, pomagata pa, pravzaprav ne.
Po drugi strani pa ravno obratno.
Vsak svoje hvali.
Kje in kako bi človek izvedel, kaj je res.? Kateri nasvet upoštevati, ko gre zares?

Še to: če se odkloni kemoterapijo ali obsevanje, kako te potem tretirajo?

ko sem lani dobila potrjeno neko drugo bolezen, ki počasi napreduje, ali pa hitro, sem si mislila, da bi raje imela raka, saj pri raku , če se odločiš da se boriš , operacija obsevanje,,,, ali smrt, pri meni bo pa potek bolezni na dolgi rok in nikoli ne vem ali bom jutri lahko še vstala ali bom lahko šla na wc- vglavnem počasno propadanje in ne nazadnje invalidnost, plenice in vse kar paše zraven. ta negotovost in čakanje je tudi huda, počasno propadanje. ja še vedno mislim, da bi bil rak boljša varianta al te pobere al pa živiš.
Seveda moraš skozi faze žalovanja tako kot pri smrti nekoga ljubljenega, zanikanje, jeza,,,,,,, tudi ko izveš za strašno diagnozo. Se pa ne bom nikoli sprijaznila z njo, sem pa postala bolj apatična do vsega skupaj.

Kako bi se odzvala?
Ustrašila bi se.

Butasto vprašanje do kraja, zdaj naj se postavljam v vlogo kot, da sem zvedela, da imam raka….ne bom se. Sem zdrava in tako naj ostane. Če pride se bom s tem soočala takrat.

Slišala sem že za razlage, kako kemoterapija , ali obsevanje nista dobri. Da naredita še več škode, pomagata pa, pravzaprav ne.
Po drugi strani pa ravno obratno.
Vsak svoje hvali.
Kje in kako bi človek izvedel, kaj je res.? Kateri nasvet upoštevati, ko gre zares?

Še to: če se odkloni kemoterapijo ali obsevanje, kako te potem tretirajo?
[/quote]

Če odkloniš – se z zdravnikom dogovorita za alternativne terapije – res pa je tudi to, da bi se moral ( mislim da je to po zakonu)l znajti na koncu čakalne vrste.

Če odkloniš – se z zdravnikom dogovorita za alternativne terapije – res pa je tudi to, da bi se moral ( mislim da je to po zakonu)l znajti na koncu čakalne vrste.
[/quote]
To je kazen (konec čakalne vrste) če odkloniš kemoterapijo?! Saj ne morem verjet.
Torej ali kemoterapija, ali konec čakalne vrste ( smrt pravzaprav).

Je že za mano. Najprej sem šel skozi faze žalovanja/odpora, kar je trajalo približno en dan, potem sem si rekel “Živjo žverca! – Ne boš me prav na lahko.” in sporočil vsem bližnjim – in potem sem šel skozi cel proces operacij, kemoterapij in vsega ostalega.

Ker je zadeva dolgotrajna, imaš vmes vse vrste čustvenih in fizičnih stanj – od depresije do evforije, ogabnega počutja in bolečin do čisto prijetnih časov poležavanja in branja.

To je kazen (konec čakalne vrste) če odkloniš kemoterapijo?! Saj ne morem verjet.
Torej ali kemoterapija, ali konec čakalne vrste ( smrt pravzaprav).
[/quote]

Ni nujno tako hudo, kolikor vem, gre za čakalno vrsto za posamezno terapijo, ne celoto.
Mislim pa, da sem se zmotil – tako nekako gre, če se dogovoriš in se potem ne pojaviš tam, če se samo odločiš drugače mislim da ni posledic.

Mi pa izkušnje pravijo, da bi bila to neumna odločitev in veliko ljudi se samo-obsodi na smrt s tako odločitvijo.
SIcer sem pristranski, ker sem še živ zahvaljujoč kemoterapiji – a vseeno. Vem, da od par kolegov iz bolnice, ki so se odločili tako proti zdravniškemu nasvetu – ni več živih.

Ni nujno tako hudo, kolikor vem, gre za čakalno vrsto za posamezno terapijo, ne celoto.
Mislim pa, da sem se zmotil – tako nekako gre, če se dogovoriš in se potem ne pojaviš tam, če se samo odločiš drugače mislim da ni posledic.

Mi pa izkušnje pravijo, da bi bila to neumna odločitev in veliko ljudi se samo-obsodi na smrt s tako odločitvijo.
SIcer sem pristranski, ker sem še živ zahvaljujoč kemoterapiji – a vseeno. Vem, da od par kolegov iz bolnice, ki so se odločili tako proti zdravniškemu nasvetu – ni več živih.
[/quote]

Hvala za to napisano. Tebi je pomagalo. Najbrž so ti prej vse razložili.

Kako bi se odzvala? Doživela bi velik šok, zamajala bi se mi tla pod nogami. Še posebej zato, ker sta mi za rakom umrla tata in brat, oba mlajša od 60 let. Kljub dobri napovedi, kemoterapiji in obsevanju, sta oba umrla. Zdravljenje ni pomagalo, le podaljšalo je agonijo za nekaj mesecev.
Bi se pa borila, to pa zato, ker sem borka po naravi. Seveda bi se zraven nič kolikokrat zjokala. Ampak ne razmišljam o tem, čeprav se zavedam, da imam tudi jaz precej možnosti, da me doleti.
Vsem, ki jih je doletela ta huda bolezen, želim veliko moči, poguma in upanja.

Nekje sem zasledila, da je največ raka med 40 in 65 letom ? Potem pa pada. Pred 40 ga je tudi manj.

Hvala za to napisano. Tebi je pomagalo. Najbrž so ti prej vse razložili.
[/quote]

Ni problema, rad povem. Mogoče komu pomaga.
Sicer pa vedno razložijo, le iniciativa je na pacientu; Moraš vprašati in biti sogovornik. Ker to takrat, ko si v šoku ne gre dobro, moraš imeti s seboj pri zdravniku kakšnega bližnjega s spiskom vprašanj za zdravnika.

Kemoterapije so različno priporočljive, za različne vrste raka in različne ljudi. Tudi za enako bolezen v istem človeku, so različne v primeru drugačne kondicije, telesne teže, starosti, itd. Včasih so tudi neučinkovite – a imajo vseeno posledice ne počutje in telo.
Nobena ni ravno koristna kot vitaminski napitek – in se pač odločiš ali si pripravljen pretrpeti posledice, glede na možnosti ozdravitve oz. izboljšanja stanja.

Ko vas berem, me postane kar strah. Pa ne toliko raka samega kot tega, da bi spregledala znake. Kako ste ugotovili, da je nekaj narobe?

se spomnim, ko sem čakala izvide od mamografije. Grozno me je bilo strah. Pa je bilo vse ok. Groza bi me bilo diagnoze, pa čakanja po bolnicah, pa trpljenja. Raje bi umrla med spanjem, ko bom stara. Drugače je pa treba naredit že prej kaj za zdravje. Jaz mesa ne jem, pijem nesladkan čaj, ingver, kurkuma, zadnje leto sem vrgla proč skoraj vso umetno hrano, bilo je nekaj kil preveč in rahlo povišan sladkor. Torej zdrav si, če nekaj za to tudi narediš.

Če bi ti padel del stropa na glavo?
Kaj bi bilo, če bi bilo?

Blesava vprašanja!
Ker lahko teoretično filozofiramo do onemoglosti.Ko pa pride do tega, je pa čisto drugače.
Očitno imaš preveč časa!

Kaj pa če imaš levkemijo, ko drugega kot kemo sploh ni? Glede na to, kdo vse oboleva, od otrok in mladih, se pa ne bi nikoli spraševal, zakaj jaz, kdo pa mislite, da ste, da se vam določena stvar ne more zgoditi? Za rakom pljuč zbolevajo ljidje, ki niso nikoli kadili in vse več jih je, okoli nas in v nas polno toksičnih in rakotvornih snovi, eni pa bi se spraševali, zakaj oni. Zdravo življenje ni nobena garancija za nič vsi dihamo slab zrak, tudi hrana je kontaminirana.

Tudi jaz sem pred dvema letoma dobila podobno, če ne celo enako diagnozo. Še sedaj se psihično nisem sprijaznila z njo. Najbolj me je strah te negotovosti in nepredvidljivosti. Ampak pravzaprav nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Premalokrat se zavemo, da moramo uživati v vsakem trenutku, ki nam je dan.

Tudi jaz sem pred dvema letoma dobila podobno, če ne celo enako diagnozo. Še sedaj se psihično nisem sprijaznila z njo. Najbolj me je strah te negotovosti in nepredvidljivosti. Ampak pravzaprav nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Premalokrat se zavemo, da moramo uživati v vsakem trenutku, ki nam je dan.
[/quote]

… in točno zato, je preživeti takšno diagnozo, neke vrste blagoslov – (lahko) dobiš zavedanje.

Glede na mojo reakcijo ob čisto banalni diagnozi predvidevam, da ne bi ravno hrabro prenesla. Mislim pa, da se ne bi predala, sploh pa bi bila zadnja skrb izguba las (saj potem spet zrastejo – znanki, ki se je z rakom uspešno bojevala, ko je bila stara okrog 70, so zrasli ful lepi, gosti lasje, ko je ugotovila, da ji paše kratka frizura, se je začela striči na kratko in zgleda veliko lepša in mlajša kot pred diagnozo, evo). Če bi bila prognoza zelo slaba, se verjetno ne bi odločila za zdravljenje.

… in točno zato, je preživeti takšno diagnozo, neke vrste blagoslov – (lahko) dobiš zavedanje.
[/quote]
Hvala ti za tole. Šele težke izkušnje nas oblikujejo in nam razširijo obzorja. V bistvu se šele sedaj dobro zavedam, kaj je v življenju res pomembno in kaj vse ni vredno sekiranja in živciranja. Želim si le dovolj časa in stabilnega zdravja, vsaj dokler otrok ne odraste. Nekateri ste pravi borci, moj poklon.