Noče nobene pomoči, le denar. Pravi, da živi v avtu v Domžalah in da bo zmrznila. Da je delala v državni firmi. Da je domača. Ko jo vprašam, kako domača, pravi,da je slovenka. Iz dolenjske. Muti, da bi imela sosedov avto. Ko jo napotim k sosedom, začne z drugo zgodbo. Cel čas ima šal čez usta, vidijo se le oči. Moža pritegne ven iz hiše, ker misli, da ma za popravit avto. Pa je brez avta. Hoče le denar, moža proba prepričati, da sem ji jaz obljubila pomoč, pa ji nisem, je bil z mano, ko sem govorila. Je to nateg? Hudo mi je, če je res, ampak finančno trenutno ne morem pomagat. Je pa zvonila po vseh zvoncih in potem šla v neznano, kot da je prišla peš do nas.

a sse piše vidmar kako veš

kako veš, da ima karo jakno?

Predstavila se je kot “Vidmarjeva” in videla sem jo.

Napoti jo v Cono B na kuhancka, naj ji zlahta pomaga.

Pred mesecem dni se je klatila po Mengšu.

Zgodbi imata skupni imenovalec, to je gospa, ki je možakarja ogoljufala. Gre za Ido Vidmar, o kateri je Dolenjski list že pisal. Gre za 59-letno žensko, ki je po propadu Novolesa pred desetimi leti ostala brez službe in tudi brez doma, saj po tistem ni več mogla plačevati najemniškega stanovanja. Ko se je novinarka Dolenjskega lista pogovarjala z njo, je izvedela, da ima stalno bivališče prijavljeno na Centru za socialno delo Novo mesto in da se zadržuje po Dolenjski ter Beli krajini, veliko noči prespi v avtu.

Neiznajdljiva?

Povedala je, da prejema 200 evrov invalidnine in od države dobiva še razliko do denarne socialne pomoči, je pa ob tem poudarila, da ji ta znesek ne omogoča, da bi si najela stanovanje ali sobico.

»Ko bom stara 65 let in bom dobila pokojnino, bo lažje, takrat bom imela vsak mesec 400, 500 evrov prihodkov,« je rekla. Med drugim je omenila, da si želi svojo sobico, da bi bila lahko končno nekje doma.

Ob pisanju tistega prispevka smo se obrnili na mnoge, ki ji že pomagajo ali bi ji še lahko, od centra za socialno delo, Rdečega križa, občine. V vsakem od odgovorov, ki smo ga dobili, je bilo čutiti, da obstajajo možnosti, da se Vidmarjeva nekako izvleče s ceste, a da ji tudi po lastni krivdi to še ni uspelo. Mislili smo, da je nekoliko neiznajdljiva, samosvoja in da je ob tem naredila tudi kakšno manjšo napako. Znano nam je bilo, da je bila obsojena zaradi goljufije (nismo vedeli, kaj točno je storila).

Brezdomka Ida brez strehe nad glavo že deset let
Klic po objavi

Kmalu po objavi članka so prišli odzivi. Med drugim smo dobili sporočila o tem, kje kdo oddaja sobe. V želji, da bi pomagali, smo jih posredovali Vidmarjevi na njen naslov. A kmalu je sledilo presenečenja.

»Veste, da je Ida Vidmar možakarju vzela več tisoč evrov in izginila kot kafra?« se je glasil prvi komentar. Ko smo dobili še drugi klic in z njim informacijo, da je človeku pobrala denar, zdaj pa nikakor ne more izterjati dolga od nje, smo poskušali priti v stik z oškodovanci. To nam ni uspelo, smo pa na Okrajnem sodišču v Novem mestu dobili sodbe, ki govorijo o tem, zakaj je bila obsojena.

V zadnjih 10 letih je bila zaradi svojih dejanj pravnomočno obsojena trikrat. Prvič je šlo za goljufijo na škodo Simobila (ni plačala storitev) in ji je bila pri Okrajnem sodišču v Novem mestu izrečena pogojna obsodba. Na Okrajnem sodišču v Črnomlju so ji zaradi goljufije, ki jo bomo opisali v nadaljevanju, izrekli zaporno kazen osmih mesecev, na Okrajnem sodišču v Novem mestu pa zaporno kazen eno leto in dva meseca, ker je ogoljufala preveč zaupljivega gospoda ter ga oškodovala za najmanj pet tisočakov. Po zadnji izrečeni kazni Okrajnega sodišča v Novem mestu je sodišče na prošnjo obsojenke navedene kazni združilo in ji je izreklo enotno kazen dve leti zapora.

Iskal partnerico

Januarja 2010 je oškodovanec, recimo mu Janez, v Dolenjskem listu objavil oglas, da išče partnerico za skupno življenje, in Vidmarjeva naj bi se mu oglasila že naslednji dan. Srečala sta se in si zaupala svoji življenjski zgodbi. Janezu je bila všeč tudi zato, ker je bila med vsemi zainteresiranimi ženskami najmlajša.

Obljubila mu je, da bo stanovala pri njem in skrbela zanj ter njegovo invalidno hčerko. Vselila se je v njegovo stanovanje. »Naredila je vtis dobre ženske,« je na sodišču povedal Janez in že nekaj dni pozneje ji je najprej posodil 6500 evrov (napisala sta tudi brezobrestno posojilno pogodbo), čez dva tedna pa še 3500 evrov. Vidmarjeva mu je že kmalu na začetku njunega poznanstva zaupala, da ima velike dolgove. Kmalu po tistem, ko je prejela denar, se je odselila, na Janezove telefonske klice pa se ni več javljala. Seveda tudi dolga ni vračala na način, kot sta se dogovorila.

Po tistem, ko jo je Janez ovadil zaradi goljufije, ga je ona zaradi posilstva, a Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu je ovadbo zavrglo.

Zaradi nje najel kredit

Spomladi 2011 je drugi oškodovanec, recimo mu Martin, objavil časopisni oglas, da išče žensko za pomoč na domu. Kmalu se mu je po telefonu javila Vidmarjeva in ga en mesec klicala, nekajkrat je tudi prišla k njemu. Ostala je le krajši čas, med vikendi. »Verjel sem ji, ker je tako lepo govorila in obljubljala, kaj vse mi bo pomagala,« se je spominjal Martin.

En teden po tistem, ko sta se spoznala, ga je začela nagovarjati za posojilo, češ da ima dolgove, da mora plačati neko kazen, obresti in še druge stvari. Povedal je, da ji je izročil nekaj gotovine, a ji to ni bilo dovolj. Rekla naj bi mu, da potrebuje denar za zdravila iz tujine, pri čemer je obljubila, da mu bo denar vrnila.

»Verjel sem ji in vzel 5000 evrov posojila. Ona sama je zbrala vse informacije, kje in pod kakšnimi pogoji ga je mogoče dobiti. Sam se za to nisem nič zanimal. Ona je vedela, da ga je v Lonu mogoče dobiti do 78. leta starosti. V Novo mesto me je peljala s svojim avtom in posojilo sem brez problema dobil,« je pojasnil Martin.

Po tistem, ko ji je izročil pet tisočakov, je bila še enkrat pri njem, ko se je prišla preobleč in mu rekla, da gre v bolnišnico. Nekajkrat sta se še slišala, potem pa se na klice ni več oglašala.

Epilog

Vsaka medalja ima dve plati in marsikdaj je človek neprijetno presenečen, ko spozna tudi tisto, ki je sprva ni videl.

Ida Vidmar

Novo mesto – Ko govorimo o brezdomcih, navadno pomislimo na ljudi, ki jih srečujemo po Ljubljani. Pa ne živijo le v prestolnici, najdemo jih tudi na Dolenjskem. Ena od njih je Ida Vidmar.

Pred kakšnim mesecem sem dobila klic, naj pohitim do točno določenega ekološkega otoka v Novem mestu, ker bom tam naša Vidmarjevo, ki že več let živi v avtu. Ko sem prišla, gospe tam več ni bilo. Poslali so mi opis avtomobila in še večkrat sem se peljala tam, kjer so namignili, da se zadržuje. Brez uspeha.

NAKLJUČJE?

Teden ali dva pozneje pozvoni na domačih vratih. Bilo je sobotno dopoldne, deževalo je in bilo je hladno. Zagledam sivolaso gospo. »Lahko pomagate domačinki?« so bile njene besede. V mislih se mi je odvrtel film o ženski, ki sem jo iskala, in ob zavedanju, da obstaja možnost, da je prav ona tista, ki jo iščem, vendarle vprašam, če živi v avtu. Da. Neverjetno!

Življenjska zgodba, ki jo pove, je žalostna. Že ko se je rodila, je imela smolo. Velik del otroštva je preživela po domovih za otroke in mladino. »Rada sem ustvarjala, šivala. Celo za Tita sem enkrat naredila vizitko, na kateri je bila vrtnica. Takrat sem živela v zavodu na Planini.«

NIMA STIKOV Z OTROKI

Kasneje se je zapletla z dvema moškima, prizna, da nista bila najboljša izbira, s prvim ima dva otroka, z drugim enega. Njeni otroci so zdaj odrasli, a nima stikov z njimi. »Izučila sem se za kuharico in imam 32 let delovne dobe. Delala sem v Novolesu v Straži, in ko so zaprli tovarno, sem ostala brez službe in denarja. Do takrat sem živela v najemniškem stanovanju v Trebnjem, potem pa nisem več mogla plačevati najemnine. Na cesti sem od leta 2008, ko je propadel Novoles,« pove.

SPI V AVTU, POD KOZOLCEM

Od takrat spi v avtomobilih, ki jih kupi za nekaj sto evrov, leto in pol so ji lastniki dovolili spati na enem od kozolcev, saj so vedeli, da ne kadi in ga ne more zažgati. Zadržuje se na Dolenjskem in v Beli krajini. Ker kupuje neregistrirane avte, ima težave s policijo (zasegli so ji že precej jeklenih konjičkov), ker to pač ni dovoljeno, možnost, da jo ustavijo, pa je velika. Namreč ves čas se seli od parkirišča do parkirišča, vmes pa se zapelje še do bencinskega servisa, da natoči nekaj bencina, ki ji omogoči, da se greje. Tudi minulo zimo, ko se je temperatura pogosto spustila pod ničlo, se je ponoči grela v avtomobilu, čez dan pa je hodila okoli. Omeni, da pred 10. zvečer praviloma ni v avtu.

Težko si je predstavljati, da 59-letnica, ki ima stalno bivališče prijavljeno na naslovu Centra za socialno delo Novo mesto, že 10 let ni mirno spala v topli postelji. Sicer ima 200 evrov invalidnine in od države prejema razliko do denarne socialne pomoči (okoli 90, 95 evrov), a poudari, da ji ta denar ne omogoča, da bi si najela stanovanje ali sobico. »Tisti, ki oddajajo sobe, sprejemajo ljudi, ki imajo redne prihodke, nekaj denarja hočejo vnaprej, jaz ga pa nimam,« pojasni in na vprašanje, ali si sploh želi živeti v stanovanju ali se je že tako navadila življenja na ulici, odgovori, da si vsekakor želi strehe nad glavo.

»Ko bom stara 65 let in bom dobila pokojnino, bo lažje, takrat bom imela vsak mesec 400, 500 evrov prihodkov.«

KRUH IN ČESEN

Zanimalo nas je, kako pravzaprav živi. »Kupujem večinoma kruh in česen, veste, česen je naravni antibiotik in zato ne zbolim. Včasih sem pila vodo, zdaj pa sem ugotovila, da potrebujem tudi energijo, zato rajši kupim kokto. Na stranišče grem v trgovinah, na črpalkah, postajah, oblačila in obutev si kupujem za sproti, nekaj stvari dobim od dobrih ljudi. Paketi, ki jih dajejo na Rdečem križu, mi nič ne pomagajo, ker si hrane nimam kje skuhati. Perila tudi ne morem oprati, zato umazanega vržem stran in uporabim novega.« Omeni, da težko dobi rabljena oblačila na Rdečem križu, ker nosi konfekcijsko številko 46–48.

Ko Vidmarjevi omenim, ali bi sprejela ponudbo, da bi v zameno za sobo pomagala starejšim ljudem, odgovori: »Težko, saj sem tudi sama invalid, imam celo vrsto bolezni: astmo, artritis, pritisk … Kako naj pomagam drugim, ko še sama zase komaj poskrbim?«

Ko pogovor nanese na službe in organizacije, ki pomagajo ljudem v stiski, pove, da jim ni uspelo priti do celovite rešitve.

SIMONČIČ: LJUDI JE TREBA PUSTITI, DA ŽIVIJO NA SVOJ NAČIN

Sestanem se z direktorjem Centra za socialno delo (CSD) Novo mesto Alojzom Simončičem. Vidmarjevo pozna in njen primer tudi. »Ljudje smo si različni in danes lahko živimo, kakor želimo. Za marsikoga se nam zdi, da živi ‘čudno’, a dokler je on opravilno sposoben pa sebi in drugim ne škodi, ga moramo pustiti, da živi na svoj način,« je pojasnil.

Dodal je, da se od ljudi, ki so opravilno spodobni, kar Vidmarjeva vsekakor je, pričakuje, da bodo najprej sami pokazali interes za reševanje svojega stanovanjskega problema, potem pa ji lahko pomagajo tudi drugi.

CSD NE IŠČE STANOVANJ

To v praksi pomeni, da mora sama poiskati primerno stanovanje oziroma sobo pri nekom, ki oddaja legalno, in skleniti pogodbo. Seveda mora biti kvadratura primerna za eno osebo in najemnina ne sme biti profitna. V tem primeru se Simončiču zdi sprejemljiva najemnina od 150 do 180 evrov.

»Mi ne iščemo stanovanj, obstaja pa možnost, da subvencioniramo najemnino. Subvencijo nakazujemo direktno najemodajalcu, najemnik pa doplača le še razliko. Manjši ko ima dohodek, večja je subvencija,« pojasni Simončič in doda, da za tovrstno pomoč zaprosi precej posameznikov.

SOCIALNA DRŽAVA

»Naša država je še vedno socialna, ne smeš pa biti potraten. Moraš znati preživeti z malo denarja. Tudi en evro je denar; to je francoska štručka in majhen kos mesa ali pašteta. Kolikor denarja imaš, ga moraš znati razporediti na 30 delov, kolikor je dolg mesec,« doda in pristavi, da je veliko ljudi, ki s toliko denarja, kot ga mesečno dobi Vidmarjeva (okoli 300 evrov), dokaj normalno preživi.

Sicer bi Vidmarjeva lahko zaprosila tudi za brezplačni topli obrok na Rdečem križu. »Mi najprej damo napotnico za en mesec, ker imamo tudi slabe izkušnje z našimi uporabniki, ki smo jim omogočili te obroke. Ljudje so prevzeli enega ali dva, potem jih pa ni več bilo. Dolžni smo se racionalno obnašati,« reče direktor novomeškega centra za socialno delo.

Ima okoli 300 evrov prihodkov na mesec.

NA RDEČEM KRIŽU JO DOBRO POZNAJO

Ko sem vprašanja, povezana z Ido Vidmar, poslala na Območno združenje Rdečega križa Novo mesto, je sekretarka Barbara Ozimek najprej povedala, da se ljudje tedensko obračajo na njih, ker jih zanima, zakaj ji ne pomagajo. Pojasnila je, da se že 10 let trudijo, da bi se kaj spremenilo, a nobena pomoč doslej ni bila uspešna. »Gospa je po svoje izbrala tak način življenja,« je dodala Ozimkova in v nadaljevanju pojasnila, da pri njih lahko dobi topel dnevni obrok (napotnico dobi na Centru za socialno delo Novo mesto), prehrambni paket, oblačila in obutev.

»Poleg te materialne pomoči lahko zaprosi tudi za finančno pomoč v obliki plačila položnic,« našteva in dodaja, da enkrat na leto lahko zaprosi za pomoč pri plačilu najnujnejših življenjskih stroškov. Sicer ima OZRK Novo mesto tudi garsonjero, ki je namenjena za pomoč pri premostitvi izrednih primerov (elementarne nesreče, obnove domov ipd.) »Vlogo prosilca obravnava posebna komisija na podlagi priporočila CSD NM. Gre za obliko kratkotrajne namestitve. Garsonjera je trenutno zasedena.«

Ozimkova je dodala, da se Vidmarjeva pri njih oglasi nekajkrat na leto. »Pri nas gospa že več let prejema materialno pomoč v obliki oblačil, obutve in prehrane. Kadar potrebuje tovrstno pomoč, se oglasi v skladišču in ji ponudimo artikle, ki jih imamo takrat na voljo in so zanjo uporabni.«

NEPROFITNA STANOVANJA

Z vprašanji smo se obrnili tudi na novomeško občino in izvedeli, da ljudem v stiski pomagajo z enkratno občinsko denarno pomočjo. Lani jo je prejela tudi Vidmarjeva, letos pa zanjo še ni zaprosila.

»Imamo tudi nekaj neprofitnih stanovanj, za katere objavljamo razpise, ne razpolagamo pa s stanovanji ali sobami, ki bi jih lahko takoj dodelili v uporabo. Omenjena gospa ni vložila vloge za pridobitev neprofitnega stanovanja,« so še povedali.

ODDAJATE SOBO?

Ob množici zbranih informacij pridem do zaključka, da možnost za drugačno življenje Ide Vidmar obstaja, a potrebne bo veliko volje in iznajdljivosti, ki ju doslej očitno ni imela. Da bi našla primerno stanovanje oziroma sobo, ji otežuje še dejstvo, da nima telefona. Morda pa se bo našel kakšen najemodajalec, ki bo prebral tale zapis, saj je iz njega razvidno, da bi ji večji del najemnine pokril center za socialno delo, kar pomeni, da gre za zanesljivega plačnika.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 5. aprila 2018

Besedilo in foto: Janja Ambrožič

‹ nazaj

Hvala za obširen odgovor. Občutek me ni varal.

Tudi pri nas je zvonila…

Mi smo ji dali par evrov, potem je šla..Potem sem šla takoj na net in našla…ja…vsemogoče o njej…prava frfulja je…na Dolenjskem jo že preveč poznajo, zdaj pa hara v tem koncu…
Mora biti že res čudna, če niti s svojimi tremi otroki nima stika…oblačila meče stran, laže in zavaja moške, potem jo pa ubriše naprej…

Cigansko življenje…tisto staro…

Takoj mi je povedala, da je z Dolenjske in da spi v avtu…
Pa sem jo kar hitro vprašala, kaj rečejo na njenem Centru za socialno delo…Se je nekaj izmotavala in sem vedela, da tu ni vse, kot bi moralo biti…
Saj normalen človek ne spi v avtu…če se sam trudiš, ti bodo tudi drugi pomagali, da prideš na zeleno vejo…ampak ona ne zdrži…pa neumnosti počne..

Sem jo vprašal zakaj se ne obrne na CSD, da ji bodo pomagali…pa je rekla, da ji nočejo nič pomagati. Sem rekel, da to ne verjamem. Glede na odgovor mi je bilo jasno, da v tej zgodbi nekaj ne gre skupaj.

Njena komunikacija je bolj uboga, tako da sem presenečena, da je lahko dva moška nategnila za toliko denarja,kar po tisoč in več evrov sta ji dala, pa seveda nikoli vrnila…Obljubljala marsikaj…ženska je zajetna, zgleda stara, pa jih ima komaj šestdeset…
Je pa res, da je imela ničkaj lepo otroštvo in to je zdaj posledica vsega zmešanega življenja brez reda.