Kaj imajo odrasli od tega, da so kot otroci trenirali nek šport?

Treningi večkrat na teden, veliko v avtu, vikendi na tekmah, zelo malo skupaj doma, stroški manjši ali večji. Da lahko otrok trenira nogomet, košarko, gimnastiko itd.

Kaj pa imajo te osebe od tega potem kot odrasli?

Ali ne bi bilo bolje, če bi hodili zgolj na kak krožek, popoldneve in vikende pa preživeli skupaj z družino v naravi ali lepo doma?

Enako mislim. Zgodnje obrabe sklepov, odebelitev po prenehanju sporta in celulita je v odrasli dobi lahko dosti vec. Telo je lepo le kot trenirano in mlado in ce se prevec matra, ni dobro. Samo ene organe, en skelet, imamo.

Lepe spomine na dogodke, povezane s športom; športna aktivnost in dosežki ti pomagajo zgraditi samozavest; boljša organiziranost in samodisciplina; lepše izoblikovano in bolj zdravo telo tudi kasneje; obvladovanje neke veščine ki ti pride prav.
Pri tem mislim na zmerno ukvarjanje s športom, brez posebnih ambicij. Nobeno pretiravanje ni dobro.

Se strinjam s slabimi stranmi, ki jih naštevaš. Nekaj pa je tudi dobrih. Naučili so se discipline, predanosti, ko se za nekaj odločiš, vztrajnosti, timskega dela, prenašati napor, prenašati poraze, ustvarili so si več možnosti, da se bodo tudi kot odrasli več gibali, tudi če samo rekreativno, bolj zdravo so se razvijali kot ob sedenju pred risankami, marsikdo je s športom premagoval stres, našel v njem uteho in motivacijo, brez katere bi sicer lahko v pubertetniških letih zašel v drogo, alkohol in kriminal.

Moje opazanje je, da ljudje, ki so se v mladosti intenzivno ukvarjal s sportom, se kasneje bolje soocajo s problemi lajfa kot ostali. Znajo se borit, ko je treba, in ne obupat.
Dokazano pa je sicer, da sportniki zivijo dlje.

Edina slaba stran preintenzivnega sporta so poskodbe in kasnejse tezave s sklepi. Definitvno pa to ne velja kar povprek za vse sportnike. Odvisno pac od sporta, genetike in inteligence trenerja. Mal pa tudi od (ne)srece.

Ne živijo dlje športniki, ampak ljudje ki se rekreirajo skozi vsa obdobja. Rekreativci imajo tudi bistveno manj poškodb in obrab.

To je to!
Sportniki znajo dosegat cilje, znajo si zastavit plan in s ega drzat, ko nastane problem, ga resujejo, skratka, to je konkretna popotnica v zivljenje.
Druga stvar je koordinacija telesa, kar ti da le sport.

Ne živijo dlje športniki, ampak ljudje ki se rekreirajo skozi vsa obdobja. Rekreativci imajo tudi bistveno manj poškodb in obrab.
[/quote]

Preden popravljas, preveri dejstva.
Ne vem za rekreativce, ampak resni sportniki dokazano zivijo dlje: https://www.sciencedaily.com/releases/2018/01/180117135422.htm

Se meta analiza studij: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/m/pubmed/25128074/

Preden popravljas, preveri dejstva.
Ne vem za rekreativce, ampak resni sportniki dokazano zivijo dlje: https://www.sciencedaily.com/releases/2018/01/180117135422.htm

Se meta analiza studij: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/m/pubmed/25128074/
[/quote]

Koliko 80 + letnih vrhunskih športnikov poznaš? Še posebej tistih, ki so bili vrhunski po uvedbi dopinga in poživil?

Koliko 80 + letnih vrhunskih športnikov poznaš? Še posebej tistih, ki so bili vrhunski po uvedbi dopinga in poživil?
[/quote]
Koliko jih poznam jz je nerelevantno.
Pogledat je treba statistiko.

Bronja Žakelj v svoji knjigi opisuje, kako je sovražila šport, ki ga je trenirala na željo staršev.

imajo zapravljeno otroštvo in s tem določene posledice

Otroštvo v avtu, ambicije staršev in pressing trenerjev…ne bi rekla, da je to dobra popotnica…

Odličen odgovor. Potrjujem iz lastne izkušnje, kot tudi iz izkušnje lastnih otrok. SMo si pa tako jaz, kot moji otroci sami lahko izbirali vse hobije, brez kakršnekoli prisile staršev. to je tudi velik bonus in plus.

Gibanje ni nikoli zapravljanje časa.

Jaz sem zasovražila smučanje. Lahko bi rekli, da me je mama prisilila, da hodim smučat, v tečaje itd. No, ni bila ravno prava prisila. Nekaj takega. V glavnem, smučat sem nehala takoj, ko sem lahko. Nisem ga marala, ne takrat, ko sem še smučala, niti kasneje. Ne smučam več od recimo 18 . leta.

Gibanje ni nikoli zapravljanje časa.
[/quote]

Gibanje ne, pretiravanje in s tem obraba pa je.

Gibanje ni nikoli zapravljanje časa.
[/quote]

Rekreacija al pa prisilni treningi brez otroštva je pa vendarle razlika, je tak?

dobro napisano…., samo je še ena resnica, dobro natrenirano in naspidrano telo krepko bolje sexa v odrasli dobi kot zaležano in neaktivno telo v otroštvu…. Preprosto zato, ker je vzdržljiv kot singerica.
Problem je edino, če tako telo (ta oseba) isto naleti na partnerja drugega spola, ki je isto sex mašina, ker se pol ta dva modela med sexom zarad kondicuije lahko dobesedno ubijeta, hehe..

Jih poznam kar nekaj in vsi so zapuščeni in na tabletih. Babe so se razlezle takoj, ko so nehale vrhunski šport, deci pa kasneje in vsi so alkoholiki. Noben njihov otrok se ne ukvarja s sportom, ker imajo sami slabe izkušnje iz otroštva.

Lepa drža.
Preplesala celo osnovno šolo.

Razlezla se nisem.
V srednji pa ni bilo več interesa 😀

Veliko in še več samozavesti, ki jo imam na zalogi do konca življenja. Potovanja po celi bivši Yugi, druženje z vrstniki, vztrajnost, mirno prenašanje življenjskih porazov, pogum, veselje do športa, gibčno telo in pozitivna naravnanost pri 40ih. Žal mi je, da sem v srednji šoli šport opustila in začela žurirati, upam, da bodo moji otroci vztrajali..

Berem o vrhunskih športnikih, droga, alko, seks vsepovprek, že med kariero. Zakaj, če naj bi jim šport dal toliko tega?

Lenuhi spet iščete izgovore.

Si probal kdaj s kakim pomirjevalom?