Glede na naslov teme sem že takoj na začetku v dilemi, ali lahko zapišem, da “imam prijateljico”. Ker hočem govoriti ravno o tem, da je nimam več.

No, ona je še, skregali se nisva, srečava se še. A stvar je taka, mogoče je že kdo kdaj razmišljal ali doživljal podobno: bili sva res dobri prijateljici, in to kar dolgo vrsto let. Z “dobri prijateljici” ne mislim na to, da bi viseli non-stop druga na drugi, da bi se šlepali druga na drugo, da bi se lahko sredi noči poklicali in si jokali na rame. Ne, ravno obratno: zaradi dobrega prijateljstva se nikoli ne bi hoteli poklicati sredi noči in se vsiljevati druga drugi. Znali sva počakati, da se dobiva, da se pripraviva na srečanje, da se dogovoriva za nova srečanja po potrebi itd. Obzirnost je temelj prijateljstva, in mislim, da nama je to lepo uspevalo. Res sva se lahko zanašali druga na drugo, a ne v smislu, da bi bili druga drugi kanta za svoje probleme.

Odkar pa je dobila otroke (jaz jih nimam), je najino prijateljstvo vse bolj bledelo. Na začetku, ko so bili otroci še majhni, se je celo malo okrepilo, veliko mi je hotela povedati in rada sem jo poslušala. Sčasoma pa je vendarle ta moja prijateljica postala, hm, kako naj rečem, povsem navadna mama-gospodinja, ki je svet onkraj svojih otrok in svojega predpražnika čisto nič več ne zanima. Počasi počasi je odpovedovala dogovore z mano, da greva na kako kulturno prireditev (in sicer na njen predlog! Ona je mene prva poklicala in predlagala! Ker je malo umetniška … no, je bila, je zelo rada hodila v galerije, in jaz sem vedno z veseljem šla), ponavadi tako, da je bilo že vse zmenjeno, nakar me pokliče dan prej ali celo par ur prej in odpove. Ko se je to že večkrat ponovilo (v razponu nekaj let, ker tako pogosto se tudi ni zgodilo), sem slednjič opazila, da vedno z istimi izgovori (otroci). Potem so sledile odpovedi skupnih srečanj, drinkov, pač popoldanskega druženja. Potem ni bilo več voščil za rojstne dneve, čeprav ok, na to nikoli nisva veliko dali, a sva se vedno spomnili druga na drugo. In nazadnje se je zgodilo, da sem jaz zavrnila njeno povabilo (in sicer táko povabilo, ki ga je ona res morala izpeljati, torej ni bilo šans, da bi si ona premislila. Jaz bi ji namreč zelo prav prišla za družbo. Zveni, kot da je ona kaka sebičnica, a sploh ni stvar v tem. Hočem samo poudariti, da bi jaz tokrat z veseljem sprejela njeno povabilo ravno zato, ker sem vedela, da se bo uresničilo. Pa sem ga zavrnila.) In v trenutku, ko sem ga zavrnila – seveda z izmišljenim, a zelo prepričljivim, realnim razlogom, sem vedela, da je najinega prijateljstva konec.

In ko zdaj tako razmišljam, vidim, da se je najino prijateljstvo končalo povsem prijateljsko. Res, s spoznanjem, da ok, to je bilo to, do sem je šlo, zdaj pa … pač pojdimo iskat nova prijateljstva. Spoznanje, da tudi prijateljstvo lahko prijateljsko izpustimo iz rok. In da si nam ni treba ničesar očitati. Nikoli nisem bila kaj jezna nanjo ali ji zamerila. Seveda sem opazila, da postaja malo zapečkarska, da se razen o otrocih ni želela pogovarjati o ničemer drugem (no, ne ravno “ni želela”, le tematik, ki jih ni mogla speljati na svoje otroke, ni aktivno peljala naprej v pogovoru, npr. če smo se pogovarjali o kakih filmih: če to niso bili filmi, ki bi jih lahko pokazala svojim otrokom, je ni več posebej zanimalo, čeprav je bila v mlajših letih navdušena filmofilka. Preprosto nehala je razmišljati o “odraslih stvareh”.). Nikoli je seveda nisem silila v kakšne bolj high konverzacije, vedno je bila dobrodošla s tem, kar je prinesla. A saj pravim, počasi je začelo odmirati in nazadnje sem jaz storila to, česar nikoli poprej v najinem odnosu nisem. Dobesedno prvič in zadnjič. Enostavno nisem več našla tiste spontane energije v sebi, da se nanjo odzovem kot na prijateljico.

Tako da, ja, pravo prijateljstvo je najbrž tisto, ki se tudi konča z zavestjo o prijateljstu.

Jaz nimam prijateljic že odkar sem zaključila OŠ.

Ni edina taka.
Veliko zensk pade na tem zivljenjskem izpitu.

Potem, ko so otroci najstniki in jih ne potrebujejo vec, se pa sprasujejo, kje so prijateljice.

Zenske! Nikdar niste samo mame in zene, vedno ste se marsikaj poleg tega! Ne izgubite sebe zaradi materinstva!
Lahko ste super mame in se vedno ohranite sebe!