Forum.Over.Net

Starševski čvek

Imam sina avtista

Default avatar

Oče od avitsta

Pozdravljeni imam 21 letnega sina z avtizmom že v vrtcu se je videl da neki ne štima saj je izogibal k družbi tudi ko si ga kej vprašal je bil tih potem smo pa vsake 1x na let hodili k zdravniko in to sicer k Macedonjevi. Ta zdravnica je povedala kako je treba s temi le otrokim delati predpisala je tudi zdravila in sicer ritelin in risperdal. Jemal jih je vse do 11 leta začel jih pri 7 letih, in takrat se je mal umiril. Ni se zavedal nevarnosti na cesti sam nesme hoditi pa čeprav je že o polnoleten hodi še sicer v šolo in to šolo s prilagojenim programom je posebni program 6 stopnja. In, v šoli se ima fajn z svojimi vrstnikimi se ne pogovarja in druži je zasebe in v svojem sveto tak da v šoli je zelo priden nobenega sranja ne dela učiteljica ga večkrat pohvali. Me pa nekaj zanima glede tega kako lahko avtistično osebo ne bom glih rekel spremeniš ker osebe z avtizmom se nikoli ne bodo spremenili ampak tako da postane kot da bi bila normalna oseba. Ampak kako lahko postane avtist normalni človek sicer se mal je spremenil a s tem da smo ga mi, morali spodbujati, učiti in se ukvarjati znjim a po navodilih macedonjevi ni se pa čist spremenil. Ko sem že prej omenil sam ne more hoditi v šolo pa ma čist blizu samo 5 minut hoje a zato ne ker sanja in se sam seboj pogovarja ne opazi ne avta in človeka in cesta je za njega smrtno nevarna no saj za nas je tudi sam za njega še najbolj ker ne pazi zato pa v šolo ne more sam. Je priden otrok tako kot doma, v šoli in tudi nekje drugje. Ima pa še ene težave tudi, in sicer skače v besedo ko se pogovarja nekdo in to ene ljudje moti sem opazil in pišem vam zato kako ga lahko te stvari vse odvadiš da se na cesti ne bi sam seboj pogovarjal in sanjal saj ga ne bi nikoli pustili sami na cesto ker niti nesmemo ker imava podaljšane roditeljske pravice za njega urejene mama mu je tudi družinski pomočnik. A me zanima kako se to odvatit osebo z avtizmom da ne skače v besedo ko se kdo pogovarja in da na cesti ni zasanjan da se zaveda da je na cesti in da ne more sanjati radi bi ga dali na. Realna tla zato ga vključujemo v socialne veščine in tam se uči...
Default avatar

KODI LEE

:)
Default avatar

Samo ne tablet

In the field of infant, child and adolescent psychiatry areas of particular interest are pediatric sleep disorders, parenting self-efficacy, perinatal mood disorders, and techniques for community screening for infant social withdrawal, developmental delay, and autism. Other work involves investigation of the potential place of spirituality in adolescent mental health assessment and treatment.
Default avatar

Tinka debelinks

Torej - kot veste morate vaditi in mu zaupati. Nsj vas on pelje po poti, kot da ste slepi. Seveda spremljate zadevo. Tako lahko trenirate vsak dan. Naj prevzame odgovornost za sebe in vas. Mogoče na zacetku le del poti, potem pa vedno vec. Morste pa veliko vaditi, da se mu usidra v mozgane. V enem letu bo znal.

Tudi glede pogovora, podobno. Ko vskoci v besedo - recimo med vami, nehate govoriti. Tudi njega ustavite, ali z tocno doloceno besedo, recimo Stop... ali z znakom za pavzo, prst na usta... tufi tukaj velja doslednost in vztrajnost. Vedno .

Od otrok je treba zahtevati veliko. Saj zmorejo.
Default avatar

Vagabund

Marsikaj se da naučiti. Mogoče bolj striktno se držat nekih pravil. Ni mi pa jasno, kako skače v besedo. Pri 21 letih? To pomeni, da ste ga imeli za boga in ga niste prekinili?? Torej v smislu - joj naš sonček sedaj govori, vsi utihnimo in prisluhnimo.
Jasno in glasno vsakič na glas povedat - ne skači v besedo! Človek govori, ko bo končal, boš ti povedal. VSAKIČ POVEDAT
Žal. Treba je biti precej strikten in zelo zelo avtoritativen pri takih otrocih. Tak otrok je vaja za starše!
Predlagam domačo žival. Pes bo idealen. Ampak da bo samo njegov in da bo vsa skrb samo njegova. Tako se bo naučil tudi kako ga je treba peljat na sprehod. Najprej krajši in stran od ceste, ko boste napredovali, bo že vedel, da je treba za psa poskrbet tudi pred avtomobili. Ne jemlji me narobe, vem da je težko, ampak treba je čimbolj na trdo, zato da ga pripraviš, da bo res v večji meri sam lahko poskrbel zase. V kolikor ne bo, veš kaj sledi a ne? Zavod in to je to. Kaj se bo zgodilo, če z ženo ne bosta mogla več?
Seveda ga ne moreš spremenit, lahko pa ga marsikaj naučiš! Marsikaj! To niso neinteligentni otroci oz. mladostniki.
Default avatar

fiuuuuu

Glede na 'zanimivo' formo teksta predvidevam, da o sebi pišeš.
Default avatar

Oče od avitsta

Se zahvaljujem za nasvet a vendar pa psa že imamo že ene 5 let in vse to ga že učimo od malih da ne skače v besedo kadar se mi pogovarjamo in drugi ljudje zmeraj smo mu rekli počakaj da do konca povem pol boš pa ti na vrsti, so pa tudi druge težave ko je značilno za avtista a sem pozabil opisati. Naprimer včasih pove 10 ali celo 100x eno in ta isto stvar težave ima tudi na področjo učenja matematika mu ne gre. Zna zelo dobro in gladko brat črke prepoznava na mojo vztrajnost se naučil pri 16 letih vezalke zavezati. A veliko truda smo mogel vložiti zato smo veseli vsakega napredka: Ko se ga nauči naprimer doma, v šoli in na socialnah veščinah. Najprej smo v tej smeri razmišljal da ga ne bomo sprva v zavod dali ampak da bodo skrbeli za njega njegovi domači in to sicer njegov mlajši brat enkrat ko seveda midva več ne bova morala ali ko naju več ne bo. Postopno treniramo in se učimo včasih more večkrat ali celo stokrat ponoviti da bi osvojil tisto kar bi njegovi zdravi vrstniki veliko prej osvojili veliko volje in truda in vsakega uspeha smo zadovoljni.
Default avatar

bratec

Sem starejša sestra avtista in ti iz izkušenj lahko rečem, da na silo ne gre nič. Če hočemo kaj na silo se totalno upre, ampak, če se kaj nauči , potem to obvlada v nulo 😊 . Zato boš verjetno težko spremenil neke stare vzorce. Poskusi isto stvar izpeljat malo drugače.

Za vzpodbudo: brat je pri štiridesetih začel kuhat. Ja, v hišo je prišel nov štedilnik, ki je pritegnil njegovo pozornost in to smo izkoristili. Prej je bil vrhunec njegove pomoči v kuhinji pomiti krožnik. Ne bom rekla, da je kuharski šef, ampak, osnove obvlada.

So pa stvari, kot so na primer ponavljanje istih fraz, obredov, če niso preveč moteče najenostavneje vzeti kot del njega. Ne obupat, pa veliko potrpljenja in iznajdljivosti 😊 .
Default avatar

sem vesela

Lepo skrbite za svojega fanta :) To, da je »priden«, mi pove, da mu omogočate življenje v okoljih, v katerih se počuti varen, kjer lahko živi v miru sam s sabo in ob drugih. Super, da je vključen v trening socialnih veščin.
Glede na to, da pišete, da ne išče stika s sovrstniki, me zanima, kako odreagira takrat, ko se nekdo od sošolcev vtakne vanj (ko mu »teži«)?
Če razberem prav, glede na to, da obiskuje posebni program (oddelek vzgoje in izobraževanja), funkcionira nekje na nivoju osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju?
Oče od avitsta je napisal/a:
Z »normalna« najbrž mislite za druge manj moteč? Manj izstopajoč? Da bi bilo drugim manj nelagodno, neprijetno, nerodno (morda celo sram?) ob njem?

Vedno bo drugačen. Nič ni narobe, če je in če bo.
Oče od avitsta je napisal/a:
Kako hodi, da ni varen? Vijuga med hojo? Stopa med hojo iz pločnika na kolesarsko stezo in nazaj? Se obrača, vrti? Ali se uspe držati desnega roba pločnika tako, da hodi po svoji navidezni »črti«/poti? Ali uspe prehod za pešce prečkati umirjeno ali čezenj steče?

Vsa učenja, kot ste že ugotovili, so pri tolikšni umaknjenosti (če si razlagam prav – v vašem opisu glede posebnega programa) v bistvu dril (pa naj se to še tako grdo sliši). Doslednost se vedno obrestuje. Če ga redno (dokaj nevsiljivo, a odločno) vodite tam, kjer ne zmore, lahko ščasoma dejavnost usvoji. Običajno deluje, če ga takrat, ko ne zmore, vodite in ga ob pričakovanem dosežku neskončno prehvalite (ne nujno zgolj z besedami in navdušenjem, odvisno kaj ima rad, a kot razberem, je vaš mladenič verbalno močen). Znova in znova, v neskončnost :) (s tem, da nagrajevanje za isti dosežek počasi zmanjšujete). Sčasoma se v vodenju postopoma odmikate in opazujete, če že zmore sam in kje točno še potrebuje podporo.

Lahko se zgodi, da boste vedno njegova bergla. Lahko, da na poti v šolo nikoli ne bo samostojen. Četudi bi to želeli sforsirati in bi povsem osvojil »osnove« varnosti v prometu, se lahko zgodi dan, ko bo prišlo do spremembe v okolju (delo na cesti, npr.), ki bo preusmerila tok njegove »prometne rutine« in bi takrat lahko odreagiral nepredvidljivo.

Meni osebno je največji izziv avtizma prav v tem, ker nikoli ne moremo zares vedeti, kdaj se bo osebi z MAS »odprlo« (dejansko je mogoče marsikaj in zato menim, da se izražena pričakovanja, doslednost in ljubezniv odnos vedno obrestujejo), kdaj bo prišlo do regresije (kadarkoli je mogoče, sploh ob velikih spremembah ter ko se v okolju počuti manj varen kot se sicer), kdaj bo tako hudo, da se bo oseba »skrila« v svoj avtizem še bolj, se bolj zaprla pred zunanjim svetom, ki rani oziroma kdaj se bodo nacepile še dodatne duševne težave (recimo psihiatrične bolezni), kdaj bo »zbežala« pred tem, da je okolje ne rani še bolj. Napredek je vedno možen, kot so že zapisali, tako kot je vedno možna regresija (korak nazaj, »padec«).
Oče od avitsta je napisal/a:
Nenehno sprotno ustavljanje in razlaga, da je na vrsti za govorjenje nekdo drug, kot počnete že sami, je realno ustrezna strategija. Lahko se igrate na primer »pogovor«, če še ne razume procesa komunikacije kot izmenjave besed: ko sami govorite, z dlanjo pokažete nase (držite dlan na prsnem košu ves čas govorjenja) in ob tem pričakujete od njega, da je tiho (kar pomeni, da so usta zaprta, da so ustnice stisnjene – tudi »tišine« ob drugih se osebe z MAS običajno (na)učijo) in ko prenehate z govorjenjem pokažete nanj, češ zdaj si ti na vrsti, zdaj dam besedo tebi. Ko bi se vam zdelo, da je povedal vsebinsko dovolj, a da se ne zna zaustaviti sam, ga lahko na primer ustavite z besedo stop (ali katero drugo, kratko, ki pritegne pozornost) in spet pokažete nase, da ste na vrsti za govorjenje vi. (Z mlajšimi se to igro igramo z žogico, kdor ima žogico, je na vrsti za govorjenje. Ko žogico poda drugemu, so usta zaprta, govori drugi.) Poudarjate lahko tudi »tišino med pogovorom« v smislu, ko se govorjenje zaključi in ko glasu ni več »v zraku«, je priložnost, da v pogovor vstopiš. Nam se zdi komunikacija tako enostavna, dejansko pa je kar spretnost kdaj (in kako) začeti pogovor, da bo to socialno ustrezno in kako ga zaključiti. Se osvoji z vajo, ponovitvami, doslednostjo. Velikokrat osebo z MAS zanima tudi zakaj se mu določeno vedenje »splača« (zato sistem nagrajevanja deluje), saj v naših družbenih delovanjih marsikdaj ne vidijo smisla (in marsikdaj smisla v tem, kar dnevno v odnosih z drugimi ljudmi počnemo, tudi zares ni :) imamo en kup nepotrebnega/ neučinkovitega balasta :) nam je pa v tem balastu izredno prijetno - njim morda ni, lahko tudi dejansko ne razumejo za kaj se gre – in takrat jim kot tolmači dogajanja pridemo zelo prav).
Oče od avitsta je napisal/a:
moje mnenje :) z drilom (ko hodiš, si tiho) in pomirjujoče (pšššššt), razlaganjem socialne situacije (poglej, ko človek hodi po pločniku, je tiho – pokažete na konkretne osebe), z igro (danes, ko greva po pločniku, bova oba tiho) in neskončnim ponavljanjem »vaje« s tem, da na koncu vedno sledi nekaj njemu prijetnega. Lahko se zgodi, da se navadi in spremeni vedenje. Lahko se zgodi, da bo tiho samo ob vas, v drugi situaciji pa se bo vedel spet »po starem«, na njemu varen način. Hoja vzpodbuja govor, zato do vedenja sploh pride. Če je govor tih, ni toliko moteč. Morda govor tudi nikoli ne bo »notranji«, okolici neslišen. Ponavljanje besed je rutina, ki pomirja. Sam promet ali pa gnečo lahko oseba z MAS doživlja kot manj prijetno ali celo tesnobno in se z rutinami pomirja, da lahko »nalogo« uspešno dokonča. Rutine se sicer lahko zamenja ali zamakne (na način odlaganja: »ne zdaj, kasneje«), a dejstvo je, da so v funkciji, da nečemu služijo. Lahko ga na primer učite, kako se lahko v danih situacijah pomirja na socialno bolj ustrezen način (kateri je ta in kateri način bi bil najbolj uspešen pa na splošno ne morem pisati, vsaka oseba je svoj svet).
Oče od avitsta je napisal/a:
Zelo težko. Lahko ga poskušate prizemljevati z opisi: Poglej, avto, poglej, kolo, poglej.. in kasneje zgolj : avto, kolo,... potem (sčasoma) pa pričakujete od njega, da vas bo na promet opozarjal sam (na enak ali podoben način), torej bolj ali manj kot (njemu prijetno) igro pozornosti. Najprej glasno, nato potiho, najprej s kazanjem, nato samo s pogledom, na primer. To je mnogo lažje početi z majhnim otrokom kot z mladim odraslim. Z odraslimi z MAS imam manj izkušenj, tako da upam, da poda kdo drug še katere druge delujoče ideje :)

Še vedno se lahko zgodi, da ko bo sam, ne bo ravnal tako, kot bi ob vas, lahko pa, splača se poskusiti, vztrajati. Posploševanje vedenja je nekaj, kar me pri osebah z MAS res fascinira :) Lahko se zgodi, da bo določeno nalogo oseba izvajala le v določenem razredu, v drugem razredu pa te naloge ne bo znala/zmogla rešiti. Lahko se zgodi, da določeno vrsto hrane je le v določeni restavraciji, doma pa ne (ali obratno). Lahko isto jed v eni restavraciji obožuje, v drugi pa je ne bo želela niti poskusiti. Ob eni osebi se bo zmogla vesti v skladu s pričakovanji, ob drugi ne, dokler ne zastavi enakih pričakovanj s podobnimi posledicami.
Če je okolje vseskozi dosledno, obstaja večja možnost, da do spremembe vedenja dejansko pride, da ponotranji. Bolj kot je okolje raznoliko, bolj vztrajna bo v svojih varnih conah in bolj se bo ukvarjala z njej odgovornimi odraslimi, preučuvala njihove odzive :) ter ob tem bila manj motivirana za spremembo svojega (konkretnega) vedenja (se ji »splača« manj). Majhne spremembe, kot pravi »bratec«, sprožajo manj odpora do sprembe kot take. Sprememba razdeljena na majhne korake in vsak osvojen korak je uspeh zase.
Oče od avitsta je napisal/a:
Super :) Tudi mene osebe z MAS učijo potrpežljivosti :) in (pre!)jasne, konkretne komunikacije.
Default avatar

Oče od avtista

Ja res ampak tako veliko ste napisali.
Da vam bom tako odgovoril, glede samostojnosti
samostojen je delno se pravi ob določenih stvari.

Naprimer: oblači se čisto sam, zloži svoja oblačila čisto sam,
vezalke si zaveže čisto sam,
a osnove kuhanje kot pravi bratec.
Tudi neki obvlada včasih pripravi pribor na mizo,
zna posodo umiti včasih ga vzamemo seboj v trgovino da nam on še kaj pomaga.
In da ga učimo tudi z denarjem delat zdaj glede na to da se na denar spozna to ne bom rekel ker na denar se nespozna a ve pa kaj je drago in kaj poceni in ve katero stvar lahko kupimo in katero ne delamo na tem da bo se spoznal na denar tako doma in tudi v šoli.
Ker v tej šoli se za življenje učijo: hodijo po trgovinah, likajo, kuhajo in zložijo oblačila.

Skratka vse to se učijo ko bodo nekoč v nekih posebnih delavnicah ko je prav za njih da bodo znali in bili samostojni. A čim več morajo te osebe delat na tem da bodo samostojni, v šoli se marsikaj naučil zdaj lanska učiteljica ga je na uro naučila.

So pa tudi druge osnove ko jih obvlada naprimer kruh si zna narezati čisto sam,
Včasih zna čebulo narezat a vendar pod našim nadzorom sami mu nikoli ne pustimo in ostalo zelenjavo pa hrano celo meso je spreten z nožem rezati...
Default avatar

V avtu

Ne v avtomobilu, pač pa v avtu (out) , ki ga imajo nogometna, košarkaška igrišča.

Vsak zdrav človek želi, logično, vsaj občasno stopiti na "igrišće.

Avtist pa je celo zivljenje v avtu
"življenja". Žal.

Napisal 72-letnik, ki je videl, pa tudi doživel že marsikaj...
Default avatar

Oče od avtista

A ja pa še to tudi ko ga od sošolcev kej vpraša ali vtakne v njega ali mu teži in kej podobnega.
Včasih mu zmore odgovoriti včasih ga zmede mal, pa neve na kak način bi reagiral a z jezo ali na lep način. Ampak odvisno je pa tudi od tega zdaj če njegovi sošolci ne rinejo kej preveč, v njega ali niso nadležni kej preveč.
Zna lepo tudi odgovoriti, ima tudi v šoli enega prijatelja ki se sam znjim dober razume:
Zdaj da se pogovarja znjim to ne sicer ima podobno motnjo kot moj sin in to sicer hiperkinetično motnjo in motnjo pozornosti.

In tudi njegov sošolec ima včasih podobne pristope kot moj sin tudi včasih v besedo skače kot moj sin. In če nekdo preveč drega v njega se včasih isto razjezi kot moj sin.
A vendar njegov sošolec veliko bolje od njega komunicira a vendar ima podobne težave kot moj sin in podobno motnjo.
Default avatar

specialna pedagoginja

Otrok v 6. stopnji pri 21 letih pomeni, da je otrok v "oddelku". To ni šola, kot jo poznamo, da ne bomo bralcev zavajali. Tam ni sedenja v klopeh in učenja. TO so skupine, kamor gredo posamezniki z downovim sindromom, zmerno do težko motnjo v duševnem razvoju ipd. Tale avtist nima samo avtizma ampak verjetno tudi motnjo v duševnem razvoju, saj sicer ne bi bil v "oddelku".
Tak ne bo nikoli normalen, dvomim pa, da defektolog ni svetoval staršem pri dodatni pomoči na omenjena vprašanja. Kljub ponavljanju določenih pravil, žal taki posamezniki niso sposobni dojeti negativnih posledic svojega početja, zato pravil ne jemljejo resno.
Žal taki otroci kasneje kot odrasli pristanejo v vzgojno-varstvenih centrih, ko nimajo več sorodnikov, ki bi poskrbeli zanje oz. so sorodniki prešibki in skrbi ne zmorejo za takšnega posameznika. Tale 21-letnik bo verjetno tudi "končal" izobraževanje zelo kmalu, saj jih nekje med 18 in 21 letom ne sprejmejo več v šolo s prilagojenim programom v oddelek vzgoje in izobraževanja - takoimenovane NIS-e.
Program NIS-a zajema slednje:

Program vzgoje in izobraževanja za te učence vključuje vsebine, ki te učence pripravijo na:

-pridobivanje osnovnih znanj in spretnosti,
-vzpodbujanje učenca na gibalnem, govornem, zaznavnem, čustvenem, miselnem ter socialnem področju,
-skrbi za samega zase in svoje zdravje,
-na čimbolj samostojno in kvalitetno življenje,
-na čimbolj samostojno vključevanje v okolje
Default avatar

specialna pedagoginja

Popravek: v Posebnem programu, ki ima 6 stopenj. Tale NIS mi skače že iz ušes ven zaradi izobraževanja prejšnji teden. Se opravičujem.
Default avatar

sem vesela

Te bom dopolnila z mojim pogledom, upam, da ne zameriš.
specialna pedagoginja je napisal/a:
6. stopnjo posebnega programa učenci obiskujejo med 21. in 26. letom. Na ta način so (med drugim?) našli sistemsko rešitev za težavo "prepolnih" vdc-jev (v smislu podaljšanja šolanja za zagotavljanje varstva). Programu 5. stopnje so dodali vsebine kot so delovne in zaposlitvene tehnike (zaštartal je tudi program socialnega vključevanja v smislu inkluzivnega zaposlovanja), aktivno preživljanje prostega časa, razvijanje dejavnega državljanstva (osebno bi mi bil ljubši izraz državljanska vzgoja), intimno življenje (odnosi med spoloma, izvajajo se delavnice/predavanja spolne vzgoje)... sicer pa je, seveda, kot v celotnem OVI programu prej (oziroma zdaj PP) poudarek na razvijanju samostojnosti. Med drugim tudi samostojen prihod v šolo (za tiste, ki to zmorejo), tudi z uporabo javnega prevoza (za tiste, ki to zmorejo).

V praksi to (žal) izgleda tako, da četudi se mesto v vdc-ju sprosti in je učenec "povabljen" na prepis, nekateri starši odlagajo prestop v varstveno delovne centre (t.i. delavnice), ker pač lahko. Sama menim, da je za tako velike osebe (socialno se jih dojema kot odrasle) vdc (v katerikoli obliki, bodisi delavnic, bodisi kmetije, bodisi tretjih možnosti, vključno z inkluzivnim zaposlovanjem) bolj primeren od šolskega okolja, saj to za te osebe pomeni, da gredo "delat".
specialna pedagoginja je napisal/a:
Šele november je. 21.letnik je 6. stopnjo komaj dobro zaštartal, kar pomeni tudi drugo pedagoginjo. Realno si je dobro vzeti mesec do dva (ali tri) časa, da (novega) otroka zares "vidiš", začutiš, vidiš kako dejansko funkcionira (ne glede na predhodna spričevala, poročila o njem) in na čem je dobro delati bolj, pa tudi na katerih področjih je zares močen. Tudi starši še potrebujejo svoj čas, da spoznajo učiteljico, da se ob njej počutijo varni in jim je ni težko veliko spraševati, iskati odgovore neposredno v šolskem polju (ne da bi imeli občutek, da bi jih s svojimi neposrednimi vprašanji motili, da začutijo, da je tam tudi za njih, za starše).

Kar lahko nova učiteljica v začetku šolskega leta na prvem roditeljskem sestanku naredi, je, da staršem v grobem predstavi program šeste stopnje in približen plan, občutek imam, da je v tem primeru poudarjala predvsem samostojnost. Tudi na prvem IP sestanku se lahko zgodi, da novega "otroka" še ne vidiš toliko, da bi predlagan program lahko bil "popoln", sta evalvacija IP-ja in nov IP prihodnje leto bistveno bolj realna, zares pisana na kožo dotičnemu učencu. Zato se v IP tudi vključuje starše, njihova pričakovanja (se izhaja iz izhodišča, da naj bi starš svojega otroka najbolje poznal, čeprav se v šoli pogosto lahko kaže drugačen, bistveno bolj samostojen kot doma, se okolju ustrezno prilagodi:) ). Nič hudega, če se starš v svoji zadregi ali v želji po klepetu, razpravi, obrne tudi na "množico". Dejstvo pa je, da bo najbolj natančne odgovore prejel pri mladostnikovi učiteljici, saj ga ta vidi in lahko pove, svetuje realno.
specialna pedagoginja je napisal/a:
Vdc obiskujejo, da imajo zagotovljeno varstvo in da se "zaposlijo" ne glede na zdravstveno stanje straršev/sorodnikov ali (ne)zmožnosti družinskega varstva.
specialna pedagoginja je napisal/a:
Šola se reče, pogovorno, med drugim tudi zato, ker učenci po končanem "pouku" dnevno odhajajo domov ali v Dom (če v njem bivajo med tednom). Pedagoginjam se pogovorno reče učiteljice, ker se v OVI programih (v grobem opisano) učenci glede na svoje zmožnosti tudi opismenjujejo in se učijo (splošna poučenost, vzgojni predmeti: glasba, šport, likovna, delovna...), kasneje pa se dela na ohranjanju (osvojenega) znanja.

Ti oddelki so (pri mlajših učencih) lahko tudi znotraj (rednih, običajnih) osnovnih šol, odvisno od organizacije določene institucije. Možna so tudi prehajanja (med PP, NIS in rednimi razredi), vključevanja v določene dele pouka glede na učenčeva močna področja.
specialna pedagoginja je napisal/a:
Pri MAS+ADHD (kar je avtor zdaj dopisal) je impulzivnost običajna, takšni posamezniki so (še bolj) nepredvidljivi. Če je funkcioniranje na nivoju zmerne do težje motnje v duševnem razvoju (kar bi rekla glede na ohranjen govor, da ne gre za težjo do težko) zapisano drži, medtem ko je na nivoju lažje do zmerne motnje v duševnem razvoju dojemanje negativnih posledic svojega početja povsem možno.
Sicer pa imajo MAS posamezniki pravila večinoma zelo radi :) Nudijo varnost. Jih pa morajo razumeti in povsem usvojiti, vsekakor.
specialna pedagoginja je napisal/a:
Za dotičnega mladega odraslega to zagotovo drži. Sicer pa je pri mlajših otrocih lahko tudi tako (pa čeprav redko), da zaradi svojega avtizma otrok (trenutno) funkcionira na nivoju zmerne motnje v duševnem razvoju, ko se zamaskirana vedenja odpravljajo pa se šele razkrijejo otrokove dejanske učne sposobnosti (pri tem avtizem seveda ostaja, je pa funkcioniranje osebe drugačno, bolj prilagojeno, to sem mislila z izrazom, da se osebi "odpre"). Takrat so v našem sistemu možni prehodi med programi, tudi prešolanja. Zato menim, da glede avtizma (sploh pri mlajših otrocih) težko pišem nekaj na splošno, ker je prav vsak posameznik z MAS drugačen, svoj svet.
Default avatar

sem vesela

Oče od avtista je napisal/a:
Se vam opravičujem. Sem veliko pisala, ker sem pisala na splošno in mi je bilo malo in konkretno napisati težko. Bom poskusila zdaj odgovoriti bolj razumljivo. Upam, da mi uspe :) Hvala, da ste potrpežljivi.

Glede samostojnosti:
Meni se zdi pametno, da se ga navaja na jutranjo in večerno rutino dokler nista povsem osvojeni, dokler jih ne popolnoma zavtomatizira. To je osebna higiena zvečer (tuširanje, umivanje) pa da si pripravi obleke za naslednji dan (na kupček na stol ali čez stol je običajno še najlažje). Zjutraj pa, da se umije, obleče, pripravi zajtrk (oziroma vzame iz hladilnika posodo pripravljeno zanj, če bi bilo to še pretežko), poje, pospravi iz mize, vzame torbo (če jo potrebuje), odide (v vašem primeru s spremstvom). Lahko ga navajate, da zajtrk pripravi na mizo za vse vas, da je to njegova zadolžitev. Če bo osvojil te rutine, bo to počel tudi, ko bo doma kaj drugače, ko bo kdo od domačih zbolel, ko bo dinamika doma težja, vam ne bo treba skrbeti še za to, to bo njegovo.

Morda samo ideja, kam se lahko kot družina še obrnete.
Ne vem, če poznate društvo Sožitje?
Organizirajo druženja za družine, predavanja za starše, seminarje, kjer se lahko tudi pomenite in izmenjate izkušnje z drugimi starši, ki imajo tudi otroka, ki podobno živi kot vaš mladi mož. Na društvu lahko dobite tudi veliko informacij v zvezi s tem, kako, ko sami ne boste zmogli (kako, da ne bo vse na bratu), kako si to zorganizirajo v drugih družinah.
http://www.zveza-sozitje.si/usposabljan ... cenje.html

Trenutno imajo odprt projekt Vseživljenjskega učenja (se opravičujem, če sem si zapomnila ime narobe, lahko je drugačen naslov), kjer gre za zimske in poletne tabore za mlade (mladostnike, mlade odrasle) z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju. En teden na leto pride na prijavljeno osebo brezplačno, se pravi, da finančno vaše družine nikakor ne obremeni (razen kovčka). Če vas zanima, vam lahko skeniram ali prepišem prospekt. Na teh taborih se tudi gre za učenje socialnih veščin, gospodinjenje, vzpodbujanje skrbi zase, k večji samostojnosti.
Oče od avtista je napisal/a:
Kako lepo je to prebrati! Vidite, pa ima prijatelja :) Ni toliko odmaknjen. Oseba z MAS, zlasti če funkcionira kot oseba s težjo motnjo v duševnem razvoju oz. če je težji motnji v duševnem razvoju pridružen še avtizem, se tudi (zelo!) rada druži, je pa njeno druženje drugačno, kot si morda zamišljamo mi (tudi stik traja krajši čas). En prijatelj je dovolj, morda je za vašega fanta ta en prijatelj maksimum in v redu je tako. Dovolj je, če ima nekoga med vrstniki, h kateremu se lahko približa, se mu nasmeji, poišče stik (včasih tudi kaj ponagaja ali pa se le podruži na svoj način) in odraslo osebo za katero ve, da se nanjo lahko obrne, ko kaj potrebuje. To je njegov socialni svet, ki mu omogoča preživetje, ki mu zadošča in kot uspem razbrati, se ima prav fajn :)

Najlepša hvala za dodatne opise, si zdaj vašega fanta malo bolje zamišljam. Če si prav predstavljam, je, ko je bil majhen, hitro stekel (ste bili vedno nekako na preži in stekli za njim, če je bilo potrebno), morda je rad plezal (bi splezal še po zidu, če bi lahko, če bi imel prstne blazinice kot gekoni:) ) in rad je skakal (poskakuje oziroma ziba, odriva stoje ali v hoji se morda še zdaj). Si predstavljam prav ali pa le ni bil tako zelo živahen? :) Takšni otroci se potem s puberteto sami malo umirijo, impulzivnost pa običajno ostane, čeprav v manjši meri kot poprej. Zato tudi nepredvidljivost ostane, ne izgine povsem, kot ste morda upali.

Veliko potrpljenja, sprejemanja in malih uspehov vam želim še naprej :) Super vam gre.
Default avatar

Neuporabno

Samo ne tablet je napisal/a:
Kdorkoli je tako pameten, da je poiskal ta članek, nima niti toliko življenjskga uvida, da bi razumel situacijsko sliko avtorja, ki se je obrnil po pomoč. Če se ti ne da članka prevesti in prilagoditi občemu razumevanju, si definitivno oseba, kjer vlada najprej ego, še malo ego in še deset kilometrov ego, nato pa se morda ego sreča z empatijo, naučeno, ker srčne ni zaznati. Tak nasvet je samemu sebi namen, oziroma drugače, tvojemu vzvišenemu občutku, da si tako dobra/dober, da če od sebe odvržeš drobtinico, bo za drugega povsem ok. Še enkrat preberi avtorja in si reči, da si pomagal/a. Mhm.

Očetu tega otroka vse pohvale, da ni dvignil rok, da mu je mar in se z otrokom resnično trudi.
Prijateljica ima sina avtista, nezmožnega socialnih veščin. Njen otrok potrebuje določeno število ponovitev vaje, da mu postene vedenje rutina. Pomembno je, da se vsi striktno držijo te rutine. Njen otrok recimo ne razume, zakaj mora nekaj storiti, samo ve, da mora. V vašem primeru bi recimo verjetno vedel, da mora čez cesto pri zelenem pešcu na semaforju, ne ve pa, kaj narediti, če je semafor pokvarjen. Verjetno tudi ne bi vedel, kaj storiti, če bi si nek vladni predstavnik namesto pešca omislil peško. Sicer je fant, kot mnogo avtistov, na enem področju genij, in tale bo gotovo revolucionar na področju računalništva, saj je že v middle school dosegal rezultate, ki so jih proučevali na znanstvenem nivoju, vendar čeprav so pri sinu dosegli velik napredek, žal vedo, da povsem samostojnega življenja ne bo sposoben. V vsakem primeru sledite navodilom stroke in bodite dosledni pri uvajanju rutine. Samo vi boste tudi imeli najbolj realno sliko, če in kdaj neko aktivnost obvlada do te mere, da je njemu varna.
Default avatar

Xrobe

Srčno upam, da kakšen "avtist" bere tole temo in nam bo kaj več povedal iz prve roke.