Zakaj se stari ljudje tako oklepajo prevelikih nefunkcionalnih hiš
Eh, ti jazp ovem, kaj je razlog. Predvsem noben ne razmišlja vnaprej, o prodaji hiše se je treba odločati pri 60-ih letih, ne takrat ko ne moreš več hoditi. Vidim pri svojih starših in pri tastu/tašči, noben ni bil toliko fleksibilen, da bi se tega lotil pravočasno. Sedaj ko pa komaj še hodijo, pa stokajo, da je treba dosti delati v hiši.
prihajajo iz drugačnih časov. Za vsako stvar so se mogli odpovedovat. Te hiše so njihovi življenjski projekti, na nek način njihovi otroci. Tukaj so doživeli ogromno. Od velikih ljubezni in sreče, do žalosti.
Starejši že itak težje sprejemajo spremembe. V drugem okolju naenkrat nikogar ne poznajo, nikogar svojega nimajo, niti sosedov ni več. Mislim, da tega ne razumemo predvsem mlajši, ki smo še povsem prožni. Jaz jih imam 52 in sem na robu.
V novem okolju se enostavno ne znajdejo več. gledam moževega očeta, ki pride čez zimo k nam. Gre ven in kljub krasnim sprehajalnim potem, on dela mini kroge, da se ne bi izgubil. Pa je človek fit, vozi, potoval nekoč po celi Evropi…
imam zelo lepo hišo in parcelo veliko 2000 m, malo ven iz LJ . Ko bova z možem onemogla, bova šla v eno naše stanovanje, ki ga sedaj oddajava. Nikakor ne bova z možem ostala v hiši, veliki 300 m, kjer je samo dnevna s kuhinjo velika 60 m. Ne rabimo takega razkošja, niti ga ne želiva čistiti pri 80-ih.Stroški vzdrževanja take hiše niso zanemarljivi.
Po moje gre najbolj zato, da so te hiše gradili sami in to par let. Vsaj v našem primeri je bilo tako.
Tako hišo prodat je bistveno težje kot prodat stanovanje, ker nanj nisi čustveno navezan.
S smrtjo enega od zakoncev se potem ta čustveni potencial samo še poveča, čeprav racionalno največkrat več ni. Že samo zaradi stroškov.
Se mi trenutno ne da pisati, pa bom vseeno napisala …. PODPIS!
Pride kakšen vikend na obisk, pa nas mama po enem dnevu tako uniči (načrtno), da komaj še dihamo, ona pa dobesedno cveti. Pri 86 ih.
Ja, ona potrebuje, krvavo potrebuje …. mlado kri!
Sestra, ki živi z njo je pa tako zmanipulirana, da žal ne more več misliti s svojo glavo. Pri 40 ih.
Mama najbolje vé, kaj je najbolje zanjo.
OGABNO!
Podpis pod tole. Smo na drugi lokaciji, v enaki situaciji. Z mozem sva se davno dogovorila, da bova menjala za manjso nepremicnino, ker sama ziveti na 270 kv m pac ne misliva. Toliko prostora ne rabiva, nocem biti se na stara leta suznja hise, da o stroskih niti ne zacnemo. Zdaj so smiselni, ker je cela hisa v uporabi, potem pa 4 spalnic res ne bova potrebovala.
Otroci so na pragu odraslosti, eden se ze pripravlja na selitev. Vsem sva povedala, da jima bova pomagala kolikor bo slo, da se osamosvojijo, da pa bova druzinsko hiso prodala. Iz tega denarja bova kupila nekaj manjsega, ostalo razdelila otrokom, zase pa imava dovolj prihrankov.
Se mi trenutno ne da pisati, pa bom vseeno napisala …. PODPIS!
Pride kakšen vikend na obisk, pa nas mama po enem dnevu tako uniči (načrtno), da komaj še dihamo, ona pa dobesedno cveti. Pri 86 ih.
Ja, ona potrebuje, krvavo potrebuje …. mlado kri!
Sestra, ki živi z njo je pa tako zmanipulirana, da žal ne more več misliti s svojo glavo. Pri 40 ih.
Mama najbolje vé, kaj je najbolje zanjo.
OGABNO!
[/quote]
*** popravek:
Pridemo kakšen vikend k njej na obisk, pa nas mama ….
Problem je v miselnosti, togosti. Moj oče sedaj pri 80-ih fantazira o prodaji, kako bi bilo fajn, da bi hišo prodal. Daj jo prodaj, a ne. Potem pa se vse konča… Prodati hišo je projekt, ti starejši pa te fleksibilnosti ne zmorejo, še oglasa ne bi dali. Sama živim v veliki in lepi hiši, a na starost v njej ne bom živela, ker je prevelika. Ali naj jo ima en od otrok, ali pa jo prodamo.
In potem starejši veljajo za modre, bolj pametne itd., na stara leta živeti v vukojebinah v hišah z 200 kvadrati je popolna norost. Pred kratkim sem srečal znanca blizu sedemdesetih, ki sicer živita v mestu v hiši, vendar ker sta oba otroka v tujini, zelo daleč, jo bosta prodala in si kupila stanovanje veliko 60 m2, hvalabogu, da je kdo še pri pameti, več kot take kvadrature nek starejši par ali posameznik sploh ne potrebuje. Te nebuloze o čustveni navezanosti so že zdavnaj pasé.
Zato, ker je to njihovo življenjsko delo. Jaz živim v taki hiši z očetom, mama je že pokojna. Niti slučajno je ne bi mogel vzdrževati samo s svojo pokojnino, vendar se mu hiša še danes pomeni največ na svetu. K sreči se dobro razumemo, v hišo sem po prenosu polovice v last tudi kar precej vložila, tu je zdaj moj dom. Vendar sem že čez petdeset, hiša je ena tistih grdosij iz poznih šestdesetih v tri štuke, po površini sicer majhna a visoka, same stopnice. Točno vem, da se bova z možem na stara leta odselila od tu, ker nama bo postala prevelika. Očetu tega niti ne omenjam, ker bi ga s tem močno prizadela. Njemu je ta hiša vse. Še danes se spominja s kakšnim trudom in garanjem jo je postavil, praktično sam. Da bi morala zdaj vanjo vložiti vsaj 50-60 jurjev, da bi bila čemu podobna noče ne verjeti ne slišati. Pa sem že jaz v zadnjih letih menjala okna, barvala fasado. Znotraj in zunaj lahko ta hip naštejem 20 bolj ali manj dragih potrebnih popravil in zamenjav. Pa se držim nazaj, kakega posebnega denarja nimava z možem, sestra še čaka v zasedi na izplačilo dediščine. In ko bo to vse za mano, bova prodala in odšla v stanovanje. Nočem ga pa nič siliti, ker bom s tem samo porušila mir v hiši.
Še za ilustracijo: nedavno tega je izvedel, da bratranec (sin očetovega brata), ki je samski in še starejši od mene prodaja hišo svojih staršev, ki sta oba tudi že pokojna. Hiša je enaka grdosija kot je naša, še bolj potrebna prenove. Cel teden ni spal od hudega, klical je bratranca, da to se pa ja ne počne, pa da ima njegova sestra otroke, bo pa ja kdo doma… Včasih preprosto nima smisla.
Tudi vi boste enkrat stari! Zapomnite si to, da bo zelo hitro prišel ta čas!
Mnogi so gradili hiše sami, se vsemu odrekali, na gradbišču preživeli dopust, delali med vikendi in prazniki, medtem, ko so si drugi namakali rit v morju in hodili na potovanja, velikokrat so se odrekli vsemu udobju, lepim oblačilom, dobri hrani, vse je šlo v zidove! Ali pa popravljali stare hiše, podirali, živeli v ruševinah in prahu, da so si lahko istočasno v tem bivali.
Zato je težko. Mnogi, ki tukaj pišete, niste nikoli dvignili niti zidaka! Niste povohali prahu, niste kuhali delavcem, ampak ste na lahko prišli v hiše ali celo stanovanja. Zato!!!
Povej to ljudem kot so moji starši, ki so vsako prosto uro in vsak, takrat še , dinar vložili v bajto.
[/quote]
ja to so čisti materialisti, na stopnji mravelj. Bistven pa je podatek, da so znanci od istre živeli v mestu in so seveda lahko drago prodali hišo in sedaj razpolagajo z razliko.
Tvoji so pa najbrž bajto delali v zgornjih vukojebcih in ne glede na scanje krvi in 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}materializem je sedaj dejstvo, da bajta ni vredna četrtine tega kar so vložili. Najbrž je tudi nihče kupil ne bi, ali pa za ceno, ko bi morda dobila garsonjerco v bližnjem mestu.
Ni vse v odločitvah tastarih, ki živijo v takih hišah tudi otroci so v večini teh primerov proti prodaji pa še miselnost tastarih, da je treba hišo zapustiti otrokom, moja soseda ima veliko dvostanovanjsko hišo, v njej živi sama na srečo ima kar visoko penzijo tako, da jo redno vzdržuje k hiši spada še res velik vrt +2000m2 tako, da pri svojih 75 letih ima več kot dovolj dela, da vse to vzdržuje, že nekajkrat je rekla, da bi vse skupaj prodala in šla nekam bližje mestu pa sta obe hčerki proti, kao saj ne rabiš denarja, avto tudi imaš in si mobilna tako, da jo vsakič prepričata naj ne proda.