Obupana
Zivjo.stara sm 34 let,partner 40. skupaj sva slabe 3 leta.bili so vzponi in padci ampak če potegnem črto je najina veza dobra.Zatekne se pri pogovoru o otroku in skupnem stanovanju. Jaz otrok nimam,partner ima 12 letnega sina od prej.Ko mu omenim da bi zdaj pa rada imela otroka,ker se tako počutim,naletim na gluha ušesa.stalno ime neke izgovore,nazadje mi je rekel da ga bova imela čez eno leto.ampak zakaj?zakaj čez eno leto?stara sva dovolj,oba zaposlena…v čem je problem?to me čedalje bolj mori.res.Ko ga vprašam v čem je problem mi reče da ga ni.Ampak zakaj potem ne delava na njem(otroku)? Otroka nikoli ne omeni,nikoli ni izrazil želje.Ko ga vprašam ali si še enega otroka ne želi,mi odgovori da je otroka imeti najmanjši problem in zakaj ga nebi imel.Imam njegovega sina čisto rada,ampak kakorkoli se to grdo sliši,jaz nebom samo mačeha.želim si svojega otroka,želim izkusit materinstvo,želim da me nekdo kliče “mami”….če mi bo le dano.Njegovemu otroku ne bom igrala mamico.Ta otrok ima očeta in ima mamo.Jaz lahko le pomagam,svetujem in sem njegoba “prijateljica” .ne morem niti ne želim pa biti njegova mama.(vse kar se tiče mojega partnerja,njegove bivše in njunega sina je zblojeno.onadva ne znata najti volje do vzgoje ki bi bila optimalna za sina, sin izkorišča oba.ona mu postavlja neke meje,pri očetu potem te meje ne veljajo.oz.pri očetu toraj mojemu partnerju mu je dovoljeno vse. itd. ampak to je spet druga zgodba).
Ko omenim pogovor, pač da želim da se pogovoriva o teh stvareh, me vedno nekam pošilja, začne dvigovati ton da smo spet pri mojih glupih pogovorih. Jaz pa sem že čisto obupana… Na čase se počutim depresivno.
zanima me vaše mnenje.Si moj partner sploh želi (še enega)otroka (z mano)? hvala za mnenja in pomoč.
Zelo vesela bom tudi kakšnega moškega komentarja, ker moški lažje razumete moške.
______
Ločenci, ki imajo že od prej otroke, si ne želijo novih. Zato se najbolje ujemajo pari, ki imajo že od prej otroke ali pa jih oboji nimajo.
Razpust zveze in poskus z novim, siliti ga v očetovstvo, nima smisla, če si ne želi otroka, tudi njegovi sin je nastal “po sili razmer”, kakor se da razbrati iz napisanega, pa to tudi sama veš.
Iskrenost ti škodi… naivna si.. Pohaja po šumi sam? Pa kaj boš s takim… tudi živita ne skupaj… In kje je zdaj?
[/quote]
Ajde ne seri kaka iskrenost neki! Če bi bla iskrena zgolj do sebe, takega tipa sploh spoznala ne bi.
Še eno bitje zblojeno več, ki o lajfu ve manj od nič, ker še tisto kar ve, narobe ve. Odsoten oče…
1. Tvoj partner si ne želi otrok.
2. Tvoj partner te ne spoštuje.
3. Tvoj partner ne skrbi niti za vzgojo svojega obstoječega otroka. Misliš, da bi se, če bi imel še enega otroka, obnašal drugače?
V vajini zvezi težko vidim svetlo prihodnost. Najbolj se mi zdita mogoča ta dva scenarija:
1. čez nekaj časa, ko bo povsem jasno, da ne bo skupnih otrok, se boš počutila izigrano in razočarano ter bosta šla narazen.
2. On bo popustil in bosta s prihodom otroka na svet ugotovila, da sta nekompatibilna. Njemu se ne bo dalo vzgajati, kot se mu že zdaj ne da, rušil bo še tisto, kar boš ti gradila. Prepad med vama se bo poglabljal in poglabljal. Na živce ti bo šel vedno bolj in želela si boš, da ga ne bi nikoli spoznala.
Mi je žal zate, a verjetnost, da se bo on korenito spremenil, je minimalna.